GORIŠKA regija
4-dnevni (aktivni) oddih v Goriški regiji z nastanitvijo v Logu pod Mangrtom in potepom po okoliških poteh doline Soče, 17.7. - 21.7.2020
Naše turistične bone, ki so nam v letu 2020 podarjeni od države (Covid-19), smo investirali v odkrivanje biserov, ki jih ponuja dolina Soča. Za štiridnevno nastanitev sem nam rezervirala apartmajsko hišo Encijan v Logu pod Mangrtom, ki je odlično izhodišče za pohodniške in kolesarske ture, nenazadnje pa z avtom hitro dosežeš Bovec, Kal-Koritnica (ob reki Koritnica trdnjava Kluže), Lepena (vzpon do Krna in istoimenskega jezera), vas Soča (kampiranje), Trenta vse do izvira Soče.
Apartma Ecijan se odlikuje tudi po tem, da imajo pred hišo bazen s čudovitim razgledom na gore, vendar je bilo vreme žal premalo toplo za namakanje v bazenu, itak pa so ga imeli pokritega.
Nekaj zanimivosti Loga pod Mangrtom in vse, kar mu daje turistični pečat objavljam preko spodnje slike iz prospekta lokalnega turističnega društva:
V 4-ih dneh smo izkoristili vsega po malem (podstrani spodaj), nekaj pa bomo pustili še za naslednje priložnosti ob odkrivanju naše lepe Slovenije.
18.7.2020 - Kolesarski dan z vzponom na Mangartsko sedlo (2062m - Marko) oz. Koče na Mangrtu (1906 m - Mojca)
Prevožena kolesarska pot (vzpon 17km/sum 34km, 4h in 1274 višinskih metrov): Log pod Mangrtom (632m.n.v.) - Strmec na Predelu - Koča na Mangrtskem sedlu (1906 m).
Zaradi idealne lokacije apartmajske hiše Encijan, sva na kolo skočila kar izpred hiše in že po prvih metrih takoj občutila rahlo vzpenjajočo cesto vse do vasi Strmec, kjer se cesta začne vzpenjati do razcepa za Magrtsko sedlo in seveda do samega vrha.
Vreme je bilo idealno (oblačno z nekaj sramežljivmi sončnimi žarki), med potjo pa tudi malce rosenje dežja (2x), kar ni bilo moteče. Je pa potrebno imeti v takih razmerah pri sebi, sploh če rineš na dvatisočak, zložljivo vetrovko oz. nekaj toplega (dolg rokav). Sama sem se primerno oblekla (kratek rokav + kolesarski rokavniki + vetrovka + visoke nogavice, da sem si jih lahko zavihala preko kolen, ker pač dolgih kolesarskih hlač nisem imela). Pri spustu pa me je precej mrazilo v roke, zato bi mi prav prišle prave rokavice (ne kolesarske), saj je bilo na vrhu 6st, v dolini pa 17st. Pa pogrešala sem svetilko, saj na poti prevoziš tudi cca 4 tunele, med katerimi je en kar daljši in voziš nekaj časa pravzaprav po čisti temi.
Na cesti je bilo srečati kar nekaj kolesarjev (tudi italijanskih) vseh starosti, moteči so morda le motoristi in tistih nekaj avtomobilov, na katere je potrebno biti pazljiv predvsem na serpentinastih ovinkih. Je pa prav, da na tej cesti pobirajo za motorna vozila ekološko takso (5€).
Moj prvi kolesarski vzpon po Mangartski cesti sem dosegla z e-bikeom, ki mi je vsekakor pomagal na poti, zato toliko več občudovanja in pohvale vsem ostalim, ki se tja gor odpravijo z navadnim kolesom. Prav do vrha nisem prišla, saj je cca 200m pod vrhom cesta bila zaprta z rampo (zaradi nevarnosti kamnitih plazov, kot mi je povedal en kolesar), sem pa dosegla zato Kočo na Mangrtskem sedlu (1906 m).
Zanimivost na poti je viadukt Predel, ki ga je leta 2000 popolnoma uničil kamniti plaz in sedaj lepo kraljuje nad Mangartskim potokom.
Za kosilo smo se odpravili v Bovec, na poti pa izkoristili za kratek postanek in ogled Trdnjave Kluže.
19.7.2020 - Pohodniški dan in vzpon do Krnskega jezera (1.391 m)
Spominjam se vzpona na Krn v letu 2013), ko smo Krnsko jezero občudovali iz višine 2.244m. Danes pa smo ga dosegli iz smeri Lepene (odcep pri vasi Soča) in imeli možnost, da ga doživimo "na dotik". Voda je primerno hladna, kopanje pa seveda prepovedano.
- Izhodišče: Dom dr. Klementa Juga (700m)
- Cilj: Dom pri Krnskih jezerih (1385 m) in Krnsko jezero (1391 m) )
- Višinskih (prehojenih) metrov: 834m
- Prehojeno: 12km,
- Čas hoje: SUM 4h 26min (vzpon 2h 10min + 30 min do jezera in nazaj)
Druge planinske poti v Krnskem pogorju (klikni na sliko za povečavo):
Hoja je zmerno naporna in označena (primerno tudi za mlajše otroke). Na današnji dan (nedelja) je bilo na tej poti in tudi na vrhu kar precej pohodnikov. Težko pa je seveda vedeti, ali je razlog temu pripisati dnevu v tednu ali morda temu, da je bilo med pohodniki tudi precej takih, ki so se enako kot mi, odloćili vnovčiti "Covid-19" turističe bone v tem delu Slovenije.
Za kosilo smo se odločili, da kar sestopimo iz vrha. Zapeljali smo se vse do Trente, kjer smo si privoščili okusno kosilo v Gostilni Metoja, od katere te loči le 20m do manjšega zalivčka ob reki Soče.
20.7.2020 - Dan za rafting po Soči in kolesarjenje (Log pod Mangartom - Bovec - Čezsoča)
Na lep sončen dan smo šli malce "vsak po svoje". Mož se je s hčerko odpravil na rafting pustolovščino po Soči, jaz pa sem se odločila, da skočim raje na kolo in raziščem okolico (25km).
Iz Loga pod Mangrtom v smeri Bovca se mi je kar vriskalo, saj je šla cesta ves čas navzdol. Skrbelo me ni, saj sem vedela, da grem nazaj z avtom :-). No, pa kljub temu se klancem navzgor nisem mogla izognit.
Zapeljala sem se do Kal-Koritnice, od koder je lep razgled z mostu na reko Koritnico, pa malce mračen pogled na množično vojaško pokopališče padlih v I. svetovni vojni. Pot me je vodila mimo Bovca, kjer sem brez uspeha iskala kolesarsko pot, opisano v zloženki, ki sem jo dan poprej vzela v TIC Bovec.
Zato sem se zapeljala do kraja Čezsoča, kjer sem se ustavila na Mostu čez Sočo s čudovitom razgledom na reko.
Še en prijetno aktiven dan, ki ga v Bovcu in okolici res ni težko splanirati.
21.7.2020 - Z gondolo na Kanin in krožna tura do Prestreljeniškega okna (2391m) in Doma Petra Skalarja (2260 m)
Na zadnji dan našega 4-dnevnega oddiha v Logu pod Mangartom sva se z možem odločila še za vzpon na Kanin. Seveda z gondolo (20€/osebo - povratna), na vrhu pa sva naredila krožno, zmerno zahtevno pohodniško turo od Prestreljeniškega okna (2391m) do Doma Petra Skalarja (2260 m).
Okno je res vredno vzpon. Skozi okno prijetno pihlja, pogled pa ti seže na italijansko stran in na našo lepo SLO hribovje. Na vrhu je bila v tem času Ferata Prestreljenik zaprta, je pa vsekakor dovolj plezanja po tem visokogorskem Krasu, če ob sestopu kreneš desno še do Doma Petra Skalarja.
Na tej poti je potrebno kar malce previdnosti, saj je na poti presenetljivo veliko manj ali bolj globokih brezen in zanimivih kraških pojavov, ki se kažejo globoko v jamah, kjer še vedno leži nekaj snega.
Kdo bi si mislil, da tale krožna pot terja le 5km dolžine, zato pa 3h40min hoje s tistim 20min postankom pri Oknu.
Koča na Sabotinu (609 m) - 20.julij 2019
Izlet na Goriško vsekakor ne razočara. Pokrajina, kjer se že čuti tisti pravi primorski pridih, kjer te omamijo okusi lokalnih jedi in domačega vina, s pogledi na griče, posejanimi z vinograde in sadovnjake.... v smeri Solkana pa spet pozdrav našega biser rek - Soče. Nemalo znamenitosti je v teh koncih, za splanirat še kakšen izlet v prihodnje, pa se mi zdi praktična tale spletna stran: https://www.brda.si/sestavite_si_izlet/.
Mi se na ta dan (21.7.) odločimo, da se v izhodišču pred Solkanskim mostom (smerokaz za Goriška Brda) povzpnemo do Koče na Sabotinu 609m (cca 1h, 45min / vzpon), ki je sicer dostopna tudi z avtom (30 min). Pot te po svoje kar pošteno "ogreje", tudi nekaj jeklenic in točk, ki jih moraš premagati na vseh štirih. Ko si pod vrhom že zaželiš cilja in ohladitve, se ti kot nalašč ponudijo hladni skalnati rovi in kaverne (spomin na borbo na Soški fronti), s koče pa razgled na Goriška Brda, Sveto goro, Alpe in Gorico....
Turco priporočam, vendar svetujem raje spomladanski ali jesenski čas pohoda, ker je julijski čas absolutno prevroč ... in smo zaradi pripekajočega sonca naredili morda malce kiksa.
Zaključek s kosilom v Hiši Marica v kraju Šmartno (https://marica.si).
Na Nanos po manj znanih stezicah - 8.1.2022
V prvih dneh novega leta smo se druščina odpravili na Nanos, tokrat po manj znanih, sicer markiranih stezicah, do turistične kmetije Abram. Pot je enostavna in prijetna, na trenutke pa se ponujajo tudi čudoviti razgledi. Presenetljivo, da je bilo toliko snega, da so gamaše bile kar dobrodošle, saj je ponekod še zelo neshojeno (sneg do kolen).
Vsekakor prava zimska idila, na turistični kmetiji Abram pa srečanje s čisto pravim medvedom, ki ga imajo še od malega, ko je bil star komaj nekaj mesecev. Iskreno mi pogled na kletko z medvedom sprva ni takoj prineslo radosti in navdušenja, saj mi je bila prva misel "ujetništvo".
Glede na to, da imajo dovoljenje, da skrbijo za medveda in se je medo v vseh teh 25 letih kolikor je star (ne vem točno) že navadil, mora že biti tako. Ne vem. V vsakem primeru je živ, saj mu je ob odstrelu matere grozilo enako.
Skratka priporočam tole pohodniško turco, če le poznate pot (sicer so tudi oznake):
Izhodišče vas Podnanos (cesta Podgrič) :
Prehojena pot:
Kapelica Na konju - Turistična kmetija Abram Nanos (920m) - Eko koča Nanos - Podgrič (cca 11km in 4h aktivne hoje
Po poti miru (Zgornje Posočje): Kolovrat/Kuk (1243m), 20.10.2012 (PD Onger in DPM Trzin)
Predzadnjo soboto v oktobru smo se udeležili družinskega izleta v Zgornje Posočje, ki sta ga organizirala Planinsko društvo in Društvo prijateljev mladine Trzin. Naša ekipa (skoraj 50 oseb, med njimi tudi kar nekaj otrok) smo prehodili nezahtevno pot (cca 3-4 ure), ki so nam jo razdelili na 2 dela: (Tolmin - Kolovrat - Kuk) + (Kobarid - italijanska kostnica - Tonocov grad).
OPIS:
Ob 7h smo se odpeljali iz Trzina, v smeri Logatec - Idrija do Tolmina, kjer je padla prva kavica. Še malo vožnje, potem pa smo prišli do predvidenega izhodišča za manjši vzpon do vrha Na gradu (1114), kjer smo slišali nekaj besed o vojni in dogodkih na tem ozemlju.
In seveda o tem, da ubiramo korake po Poti miru, ki je razdeljena na 5 odsekov in vodi mimo vojaških pokopališč in kapel, trdnjave Kluže, muzejev na prostem, soteske Koritnice, korit Soče, idiličnih hribovskih planin, slapa Kozjaka, kostnic v Kobaridu in Tolminu, spomiske cerkve Sv. Duha v Javorci in Tolminskih kart.
Na zemljevidu spodaj (klikni) je z rdečo črtkano linijo označena Pot miru, ki se prične v Logu pod Mangartom in konča na Mengorah.
Naš izlet je bil namenjen ogledu muzeja na prostem Kolovrat, od katerega smo smo se nekateri sprehodili še na Kuk (1243m), kjer stoji več oddajnikov, točka pa je tudi vzletišče za jadralne padalce.
Od tu se ponuja lep razgled na Kanin in Krnsko pogorje. Sledil je še spust do avtobusa, s katerim smo se nato odpeljali mimo zanimivih turističnih hišk Nebes (idealno razvajanje za 2 osebi....hm :-), do vasi Livek, nato pa proti Kobaridu. Sledil je še postanek za sprehod po Križevem potu do italijanske kostnice, ki je arhitekturno res lep spomenik.
Tu je pokopanih več kot 7.000 italijanskih vojakov, ki so padli na tem ozemlju v I.svetovni vojni. Res vredno postanka in ogleda (več - tukaj). Od kostnice smo nadaljevali pot naprej - po gozdu do Tonocovega gradu, ki predstavlja tudi del Kobariške zgodovinske poti.
In kmalu so na vrsto prišli tudi naši prazni želodci (gostilna Jazbec, Idrsko).
Prihod v Trzin ob 9h zvečer.
Pobeg pred poletno vročino - obisk Posočja (slapa Kozjak in Virje) - 30 junij 2019
Vroči dnevi ustvarjajo željo po ohladitvi, zato sem nam na zadnjo nedeljo v juniju splanirala izlet do enega skritih kotičkov naše Slovenije - v sotesko potoka Kozjak, po postanku v Bovcu pa še do 4km oddaljenega Slapa Virje. Vrhunci so pa itak razgledi na našo lepo smaragdno Sočo.
Pot od doma (Domžale) smo izbrali v smeri za Postojno, Vipavo, Nova Gorica, Deskle, Tolmin in Kobarid, nazaj pa smo ubrali še malo "po italijanski" s prihodom v Kranjsko goro, tako da smo sklenili kar lep krog po Goriški in delu Gorenjske:
KAKO DO SLAPA KOZJAK?
Po cesti od Kobarida se držimo v smeri Drežnice, dokler ne zapeljemo preko Napoleonovega mostu in za njim zavijemo levo. Kaj kmalu je na levi strani ceste tabla za zgodovinsko pot Kobarid in Slap Kozjak, kjer se zavije levo na prostorno makadam parkirišče (2 EUR zadošča za potreben čas parkiranja).
Od parkirišča vodi lahka senčna gozdna pot (1,67 km in 36 min) po soteski do 15m visokega Slapa Kozjak. Dostop do slapa zaračunajo (4€/odrasli, 2€/otroci 7-14, 3€/ za dijake, študente in upokojence ter 10€/družinska). Pot so uredili tudi z leseno brvjo in nekaj stopnicami (ni torej primerno za vozičkarje) in v bistvu do slapa tudi ni dovoljeno za kolesarje, na kar opozarja posebna tabla. Je pa vsekakor vreden obiska.
KAKO DO SLAPA VIRJE?
Po obisku slapa Kozjak se zapeljemo v Bovec, kjer si v pizzeriji Letni vrt privoščimo kosilo, nato pa se po mojem začrtanem planu zapeljemo še proti vasi Plužna, vse do zadnjih hiš, dokler ne opazimo smernih tabel za slap Virje. Cesta vodi do manjšega parkirišča, od koder nas do slapa Virje loči le 1km hoje navzdol po gozdu (5min).
Slap se zliva v večji tolmun, zato pa je voda pasje mrzla (8-10 stopinj). Kljub temu ne pride na svoj račun samo naša psička, ampak se opogumita tudi Marko in Kaja, ki ju je po nekaj zamahih v vodi kaj hitro pognalo ven na kopno.
Za povratek izberemo pot čez vasi pod Mangrtom in postanek ob cesti v alpski vasici Strmec, ki je najvišje ležeče naselje v Zgornjem Posočju. Obvezen panoramski posnetek Loške stene.
Sledi vožnja čez tunel Predel ob jezeru Lago del Predil (Rabeljsko jezero) na italijanski strani, na slovenski strani pa v smeri Kranjske Gore, kjer se ustavimo še za zadnji "osvežilni požirek" in proti domu.
Podalpski svet Nadiže - avgust 2009
Podalpski svet Nadiže (vikend kampiranje v Podbeli, 9.-10. avgust 2009)
Drugi vikend v avgustu 2009 smo se odločili, da okusimo skrajno zahodni podalpski biser pokrajin - zahodno od Kobarida ob reki Nadiži, ki izvira v Breginjskem kotu in nadaljuje svojo pot na italijansko stran. Ta predel Beneške Slovenije je leta 1976 močno uničil potres.
Kampirali smo v kraju Podbela, kjer je v tem času mrgolelo turistov, domačih in tujih. Dokaz, da se ljudje tudi poleti radi odpravijo proti goram in namočijo svoja telesa v slovenskih rekah, čeprav malce hladnejših od morja. Zaradi polnega kampa, so nas usmerili 700m naprej, kjer se nahaja drugi del kampa - novejši, malce manjši, vendar v času našega obiska manj zaseden, kar je še dodaten plus. Vidi se, da so ga postavili preudarno in načrtno. Skrb za sanitarije in čisto okolje je poudarjeno na vsakem koraku. Trenutno edina slabost, ki sem jo opazila je, da je področje kampa povsem na prostem. Vendar bo verjetno kamp doživel preobrazbo tudi v tej smeri (drevesa so sicer že posejana, vendar gre za mladike, ki seveda še ne morejo nuditi sence).
Reka Nadiža s svojim izvirom v Breginjskem kotu pa nas je povsem očarala. Raziskali smo jo kar s kolesom, ki so za tovrstni oddih na tem podalpskem področju, izvrstna odločitev. Z Nastjo (9 let) smo prekolesarili od Podbele preko Robiča in Starega sela do Kobarida, cca 13 km bi rekla. Pot je od Podbele do Robiča gozdna (ob sami reki) in ponekod tudi malce "groba", saj se je treba previdno izogibati kamenjem, proti koncu pa je tudi 150 m strmega spusta preko drevesnih korenin, tako da je najbolje da tam kar sestopiš s kolesa.
Reka se mi je zdela najlepša na lokaciji cca 1 km naprej od kampa v Podbeli, kjer je na ogled Napoleonov most (takih in podobnih je menda še nekaj), pa predel ob kolesarski poti v smeri Podbela-Robič. Na tej poti kar avtomatsko stisneš na kolesu bremzo, saj se ti ponujajo čudovite priložnosti za postanek na kolesarski gozdni potki: sprehod čez mostiček, ki vodi čez reko, pa kopanje v skritem tolmunu, kjer je narava 100% neokrnjena, voda pa čista kot biser. Čudovito, res !! 
Marko se je 2. dan celo podal s kolesom na višino cca 1200m oz. na Kobariški ali Breginjski Stol (1673 m), ki se nahaja med rekami Učja, Soča in Nadiža. Z vrha je lep pogled na Kanin, del osrednjih Julijcev in Krnsko skupino Julijskih Alp, pod njim pa na Breginjski kot, kjer smo se v tistem času punce namakale v Nadiži (Podbela).
Naredili smo tudi krožno avto-furo: Kobarid-Staro Selo-Borjana-Breginj-Logje-Robidišče (najzahodnejša slovenska vas) ter na italijansko stran in nazaj v Slovenijo s prihodom v kraj Podbela.
Na tej poti smo se ustavili v Breginju, kjer smo si na zunaj ogledali Breginjski muzej, kompleks dvonadstropnega starega kmečkega poslopja, ki je hkrati arhitekturni in etnološki spomenik. Po svoji zunanjosti hiša kaže na izgled nekdanje vasi, porušene v potresu leta 1976.
Porezen (1.630m) v času prvomajskih praznikov - 3.5.2020
Porezen je gora z zavidljivimi razgledi na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje in ni mi žal, da sem nama ga izbrala za prvo pohodniško turo, potem ko je vlada sprostila preventivni ukrep v času epidemije s Covid-19, s katerim je bilo prepovedano gibanje med občinami.
- Izhodišče: parkirišče Planiskega doma Petrovo Brdo
- Cilj: Porezen (1.630m)
- Višinskih metrov: 827m
- Sestop: po isti poti
- Začetek hoje: 9:30
- Zaključek hoje: 14:50
- Dolžina poti: 5,8 km
- Čas hoje: Bruto 5h 25min, od tega 4h 50min aktivne hoje
Do izhodišča je sicer nekaj vožnje (smer Železniki-Tolmin), vendar te prevožena in prehojena pot poplača s čudovitimi razgledi na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje.
Svojo pot sva začela v kraju Petrovo Brdo, kjer sva parkirala ob istoimenskem planinskem domu (seveda še vedno zaprt v času korona epidemije). Parkirnih mest je omejeno, zato se splača iti od doma primerno zgodaj. V neposredni bližini preko ceste je oznaka za Porezen in v nadaljevanju je pot več kot dobro označena. Pravzaprav lahko zapišem, da že dolgo nisem videla na pohodniški poti toliko planinskih oznak, kot na tej poti. Večinoma pot poteka po gozdu in ker je bil to dan po dežju, so bila gozdna tla razumljivo malce razmočena in malce blatna.
Na glavnem grebenu Porezna pa se začnejo tisti prvi razgledi, ki te preprosto očarajo in osvojijo na samem vrhu, kjer z vsakim dodatnim korakom vidiš še več in še dlje. Čudovito.
Pot devetih kalov / voda - veter - kamen (PD in DPM); 16. november 2013
Na "ta pozno Martinovo soboto" smo se pod organizacijo PD Onger in DPM Trzin odpravili proti Krasu. In tokrat se nas je zbralo kar lepo število - za poln avtobus, cca 50, če ne morda celo več. Na pot smo krenili ob 7:30 iz Trzina - proti Postojni, v smeri Vipavske doline. To je v času naše vožnje sonce že pošteno obsijalo. In tudi sicer nam je bil sonce ves dan naklonjen, čeprav smo se vmes tudi pošteno prevetrili. Pa nam je lokalni vodič v Kobjeglavi rekel, da je to za njih le vetrič :-), da ta prava burja je čisto nekaj drugega. No, kape in nekaterim tudi rokavice, so kar prav prišle.
Naš prvotni cilj je bila tematska učna Pot devetih kalov blizu kraja Kobjeglava in Tupelč, ki so jo menda odprli komaj mesec dni pred našim prihodom. Ampak pred prihodom do tja smo se ustavili še marsikje drugje.
Prva naša postojanka je bila Vipava. Prikupno je mestno središče s kipci dečkov, ki upodabljajo delo in življenje nekoč, predvsem pa deltast izliv reke Vipave, ob kateri se bohotijo mogočna drevesa, prijeten park, arhitekturo stavb pa lepo zaokrožuje lepo urejena pešpot in mostički, ki jih je na tem področju menda kar 25. In kot pravijo so to naše "mini slovenske benetke".
Potem ko smo si v Vipavi ogledali še kratki 15 minutni predstavitveni film samega kraja, smo ob 10:15 nadaljevali vožnjo v smeri Kobdilja (blizu Štanjela - na sliki desno zemljevid).
Naš Miha pa nas je gnal še naprej, saj smo imeli po planu še marsikaj videti. Sledila je pot do Štanjela, da se sprehodimo po Fabijanovi poti. To je v bistvu krožna pešpot med Štanjelom in Kobdiljem, vendar smo se do Štanjela kar popeljali z busom, saj je bilo po programu še kar nekaj hoje. Fabijanovo pot smo začeli po stopnicah ob cerkvi sv. Danijela.
Prav očarljiva je podoba kamnitih hiš Štanjela, med katerimi so speljane ozke potke. Vse nekako miniaturno, urejeno s pridihom krasa in domačnosti, kar opaziš na še tako majhni kvadraturi (terase, dvorišča). In nisem se mogla upreti nakupu domače figove marmelade in kasneje prijaznemu domačinu, ki je pred svojo hišo razstavljal svoje, lastnoročne izdelane, spominke (žganje na les). Podoba konja ne leseni plošči me je prepričala, da jo izberem za Nastjo. In bila je navdušena.
Sledil je nekaj minutni sprehod do Ferrarijevega vrta. Pravi biser našega izleta in odlično delo prej omenjenega Fabijanija. Prvi pogled na vrt, ki se razteza pod obzidjem gradu Štanjel me je na polno presenetil. Upam le, da spomladi - v času prebujanja narave - ta kompleks tudi zacveti in da je še lepše tu. Zato je to lahko ideja za prijeten spomladanski izlet. Si upam trditi, da se tu skriva še veliko "tokrat nevidenega".
Ob 13h ponovno na bus, vendar le za kratek čas, saj se Kobjeglava in kraj Tupelče nahaj le nekaj minut stran od Štanjela. V Kobjeglavi smo imeli na voljo lokalnega vodiča, ki nam je malce več povedal o zgodovini kraja, preden smo se podali po Poti devetih kalov. Slednja je večinoma makadamska.
Na njeni dolžini (6,7km) se nahaja devet kotanj, v katerih se zaradi neprepustnosti dna nabira deževnica. Se pa ne spomnim (ali pa sem preslišala) ali so vse te kotanje naravne ali je nekatere ustvaril tudi človek. Namembnost pa je bila seveda za napajanje živine, za zalivanje in pranje perila. In pri slednjem se je kar hitro oglasil moški del ekipe, ki so modro pojasnili svojo teorijo o tem, zakaj so ženske tako globoko v gozd prihajale prat perilo :-)
Naši nahrbtniki s hrano so postali že pošteno lahki, zato smo se (kljub manjšim zapletom pri naročanju in plačevanju hrane) nahranili v eni od bližnjih turističnih kmetij. Važn', da smo "za svojo ceno" dobili tudi nekaj tekočega za na pot (teranov liker in vino) in se nasmejani vrnili domov (prihod ob 19:45).
Ponovno hvala PD Onger in DPM Trzin za še eno prijetno druženje. Dan smo res na polno izkoristili. Objava tudi na spletni strani PD Onger, kjer je tudi nekaj drugih slik.
Moja zabeležka na tem mestu: kolegica mi je omenila, da se v teh koncih splača iti tudi na lahko pohodno turco na Pliskovico. Morda je mišljeno tole: http://www.hribi.net/izlet/pliskovica_volnik_/26/1744/3175 Za preverit….
Skorajšnji zaključek zimske sezone 2012/2013 - Cerkno, 2.3.2013
Glavnino nase smučarske sezone 2012/13 smo načeloma opravili. Tokrat na smučišču Cerkno, kamor so me pred dnevi
zvabila "Fisherman's Friend dekleta, promotorke v City parku. Končno ena zanimiva promocijska akcija. Ob nakupu 3 zavitkov bonbonov si pridobil 2 uri brezplačnega tečaja smučanja ali deskanja na snegu (smučarsko društvo Novinar).
Nastja (12) je tako ponovno stopila na board...letos komaj šestič (najem), potem ko je za njo le 5 celodnevnih dni tečaja na Krvavcu v času zimskih počitnic (25.2.-1.3.). Kar nekajkrat sem brez zavidanja videla na smučišču deskarje-začetnike kako krilijo z rokami, lovijo ravnotežje in na vsakih nekaj metrov pristanejo na zadnji plati. Ne da bi pretiravala, Nastja me je presenetila in sem jo morala posneti.
Mislim, da bo naslednjo sezono zamenjala smuči za board. Vprašanje je le, če bodo njene dosedanje smučke še okusile bele strmine, ker Kaja (ki naj bi jih dobila naslednja) se zadnje dni kar pogosto oglaša, da bi tudi deskala. Tokrat smo ji dali priložnost in je kaj hitro spoznala, da ni lahko. Bomo videli...
Vzpon na Korado nad Srednjo Soško dolino in drugi zanimivi postanki - z DPM in PD Onger, Trzin - 24.10.2015
Tole je bil res čudovit pohodniški izlet nad Srednjo Soško dolino, na katerem smo obiskali vodarno Mrzlek, se vzpeli do zavetišča na Koradi (802m), občudovali razgled iz stolpa Gonjače in (po 8-urah hoje s postanki) sestradani napadli joto, mineštro, golaž, jabolčni-češnjev zavitek ter degustirali vino v Hiši Štekar. Športna sobota torej.... v objemu sonca (19st.) in v prijetni družbi, ki sta jo vkup spravila naše planinsko društvo Onger in Društvo prijateljev mladine Trzin. Hvala, tole bi bilo res škoda zamuditi.
Opis izleta pa povzemam kar s strani našega organizatorja (DPM in PD Onger Trzin) v nadaljevanju.
Že lani se je potrdilo, da je Primorska odličen »izhod v sili«, zato gremo tokrat na skrajni JZ del Slovenije, natančneje na Korado (811 m), razgledni vrh zahodno nad Sočo in na severnem robu Goriških brd.
Z vrha, ki ima vpisno skrinjico je lep pogled na večino gora nad reko Sočo, od njenega izvira do izliva v Jadransko morje. Z vrha se tako vidi skoraj vse od Triglava, Jalovca, Kanina, Krna in Matajurja do sosednje Svete gore in Sabotina. Ob lepem vremenu lahko vidimo tudi Dolomite, Karnijske Alpe, že omenjene Julijce, Kamniško Savinjske Alpe, Golake in Snežnik!
POT: Po primorski AC in skozi Vipavsko dolino ter mimo Nove Gorice po Soški dolini do Plavi. Nato cca 3‑urni vzpon (dobrih 700 višinskih metrov) na Korado, skozi zaselek Vrtače in mimo cerkvice sv. Genderce; tik pod vrhom je planinska koča. Sestop proti jugu po vršnem slemenu, ki vodi v smeri Sabotina, a samo do Vrhovelj (cca. 2 uri, nekaj manj kot 400 višinskih metrov).
Že pred vzponom, natančneje tik pred koncem vožnje, nas čaka zanimiv ogled enega od primorskih vodnih črpališč (Vodarna Mrzlek), po izletu pa obisk panoramskega stolpa v Gonjačah in – kot vedno na koncu – ogled vinske kleti z obvezno enolončnico & sladico ter pokušnjo vin v eni od slikovitih briški vasi.
Peljati se skozi Brda in ne poskusiti tamkajšnjih vrhunskih vin (letošnja letina je bila odlična) je seveda pravi greh.
Vodja izleta: Miha Pavšek (vodnik PZS)
Vzpon na Krn (2244m) z nočitvijo v Koči na planini Kuhinja (1012m); 30.-31.08.2013
- Izhodišče: Koča na planini Kuhinja (1012m)
- Cilj: vrh Krna (2244m);
- Čas hoje: 6h (od tega 3h za dostop do koče na Krnu, od koder je še 10 min do samega vrha in 3h za sestop po malce daljši poti - preko sedla med Krnom in Batognico). Natančnejši opis poti do koče in dostop do vrha Krna si lahko preberete tukaj.
(Foto: Boštjan Kralj, PD Onger)
(Foto: Boštjan Kralj, PD Onger)
Preko PD Onger Trzin se nas je zbrala druščina 14 oseb (od otrok samo naši dve), s ciljem, da se odpravimo v Krnsko pogorje oz. na njegov najvišji vrh Krn (2244m). Ker je vožnje do tja kar nekaj, smo se na pot odpravili že v petek popoldan ob 17h.
Ustavili smo se najprej v Logatcu, kjer se nam je pridružila še ena ekipa, potem pa smo ubrali pot preko Idrije, do Slapa ob Idrijci, Mosta na Soči in Tolmina. Šele ob 20:30 (torej po 3 urah in pol vožnje) smo dospeli v Kočo na planini Kuhinja (1012m). Razlog je bil prometni zastoj in pa seveda Idrijski ovinki :-)
Koča stoji ob vznožju strmega pobočja Krna in je zelo lepo urejena. Nudi 24 ležišč v dveh sobah (nočitev za člane PZS 9 eur, za nečlane pa 17 eur). Iz koče smo se na vrh Krna (višinska razlika 1232m) povzpeli naslednji dan s startom ob 8:15. Pot do koče oz. zavetišča na Krnu je lepo uhojena, nenevarna in označena.
Poteka po travnatem pobočju, kjer so tudi ograjeni pašniki, v zadnji tretjini poti pa že naletimo na kamnita tla, vendar ni nevarnih predelov za kakšen zdrs. Pot poteka "po odprtem" in žal ni kakšne sence.
Dobra družba naredi svoje, saj je pot malce monotona, vendar pod vrhom Krna nudi čudovit razgled na Matajur, Kobariški stol in celo vse do samega morja (do katerega je od Krna le 50 km zračne črte). Kočo oz. zavetišče na Krnu smo dosegli po točno 3 h hoje (8:15 - 11:15), slastno ugriznili v hrano iz nahrbtnika, potem pa se povzpeli še do samega vrha Krna, ki terja skromnih dodatnih 10 min hoje.
Nastjo in Kajo so vodniki PD Onger razvedrili z namigom kje se skriva "geocaching zaklad" in podučili o sporočilih, ki jih najditelj napiše novemu najditelju.
Smo pa na ta dan (na naše presenečenje) naleteli na duhovnika, ki je maševal na samem vrhu Krnu večji skupini ljudi. Res zanimivo.
Ti so zasedli kar cel prostor samega vrha, tako da smo Krn po skupinskem fotografiranju (v ozadju Krnsko jezero) hitro zapustili.
Spustili smo se preko sedla med Krnom in Batognico. Do koče smo prišli ob 15:40, prijetno utrujeni in odločeni, da se še kdaj srečamo.
Začetni tečaj feratanja v slikoviti Vipavski dolini - Gradiška tura (8.3.2022)
Leto, v katerega letos vstopam, prav kliče k novim spremembam, novostim in izzivom. Ker že sicer zelo rada hodim v gore in naravo, nisem kaj dosti razmišljala, ko sem na spletu zasledila objavo, da se organizira začetni tečaj ferratanja - izključno za ženske in posebej za Dan žena.
Pa sem se odpeljala - v slikovito Vipavsko dolino, kjer sem se pridružila še 10 prijavljenim dekletom, v dokaj mešani starostni zasedbi (27 - 49 let).
Starost torej vsekakor ni ovira za tovrstno dogodivščino. Le dobra volja, malo kondicije, pa morda, da vendarle ni strahu pred višino, da ne odpoveš nekje sredi stene.
Predstavnik Društva Stratus (g. Sivo Babič) nam je najprej pojasnil nekaj dejstev, navodil in opozoril v zadevi feratanja, predno smo se odpravile po Gradiški Turi (slika spodaj - klikni za povečavo).
- Izhodišče: Kamp Tura, Gradišče pri Vipavi 14a, Vipava
- Cilj: Furlanova pot (višina 145m, dolžina 200m) in novejša Otmarjeva pot iz leta 2019 (višina 235m, dolžina 450m in cca 60min). Na obeh feratah se premaga cca 380 viš.metrov (145 viš.m na Furlanovi in 235m na Otmarjevi poti).
- Lep video izsek obeh tur je na ogled na YT kanalu avtorice Tadeje.
Kaj pravzaprav je ferata?
Beseda izhaja iz italijanščine "via ferata" in pomeni železno pot. To je preprosto tiste vrste aktivnost, kjer zaradi strmih skalnatih pobočij ne moreš drugače, kot da jih premagaš s plezanjem po poti, ki je varovana s klini in jeklenicami. Seveda imaš na poti tudi zajle, nekakšne železne stopničke ali pa so celo v steno že vklesane manjše luknje, kamor lahko stopiš z nogo in ti služi kot oporna točka. Ne vem (še) kako izgledajo druge ferate, ampak menda so nekatere speljane tudi tako, da v kolikor ti plezanje in premagovanje "železnih ovir" ne znese, potem lahko sestopiš in se vrneš po pešpoti nazaj.
Ferate imajo težavnosti od A do F (odvisno od dolžine, strmine in naklona):
- Težavnost A, B je zelo lahka.
- Težavnost C, D je povprečna zahtevnost ferate, kjer se že soočiš s čari plezanja, pa kakšnimi previsi
- Težavnost E, F je zahtevna (ključno, da že imaš moč v rokah in tehnično znanje).
Po moji prvi izkušnji feratanja bi vsekakor rekla, da smo imele C oz. D težavnost, na informativni tabli za Gradiško turo je celo omenjena oznaka "ZZP", kar pomeni zelo zahtevna pot.
Kakšna oprema je potrebna za feratanje?
Nujno:
- samovarovalni komplet (SK): pomembno da si ga nadeneš nad kolčnimi kosti, ob nakupu preveri predvsem velikost in če ima samozatezovalne pasove na stegnih, saj je praktično, da lahko s pasom reguliraš na stegnih glede na oblačila, ki jih imaš na sebi poleti ali pozimi;
- plezalni pas (PP): tega s kavbojskim vozlom (se mi zdi) pritrdiš na SK. PP je več vrst, predvsem naj bo "harmonik" različica in elastičen, saj se moraš pri vpenjanju na jeklenico dostikrat stegniti in pripeti vponko, kar ti elastičnost PP zelo olajša zadevo. Pri PP bodi pozoren kakšna je vponka, saj se različno odpirajo. Ne pozabi, da je odpiranje vponk pogost manevr, kar ti roko lahko utrudi. Jaz sem bila zelo zadovoljna z mojim PP, ki je imel vponko tako, da sem preprosto stisnila s palcem in ostalimi prsti hkrati, da se je zatič odprl, zapira pa se seveda avtomatsko.
- Čelada: Čelad je sicer več vrst, lahko so težje in lažje (odvisno od materiala, s katero so čelade oblazinjene v notranjosti). Čelada ščiti glavo pred padajočim kamenjem, četudi te nevarnosti v danem trenutku ni, sem ugotovila, da se kaj hitro z glavo zadaneš v štrlečo skalo nad tabo, sploh če gledaš preveč samo pod noge, namesto tudi pred sabo :-). Vsak trenutek je lahko usoden za kak "bum";
- Udoben nahrbtnik s pripenjanjem na prsnem in pasnem delu (da ti ne opleta levo, desno); sama sem izbrala manjšega, primernega sicer tudi za manjše pohodniške turce v sredogorju.
- Plezalne rokavice, ki imajo na dlani poseben grob material, ki olajša oprijemanje. Če teh nimate, zadostujejo tudi kolesarske ali kar delavske rokavice. Rokavice so lahko polprstne (praktično za rokovanje s kakšnim telefonom ali aparatom) ali s celimi prsti (praktično če je mraz). Moj dodatni nasvet: odstranite si ves nakit (predvsem prstane), tudi zapestno uro, če vas ovira, pa seveda stran z dolgimi nohti. Rokavice za pohodništvo so pozimi lahko tudi malo večje (da zrak kroži), medtem ko je pri feratanju pomembno, da imaš tesnejše za boljši oprijem.
- Plezalni čevlji / lahko tudi kar nizek pohodni čevlji: pozornost na gumasti podplat, pa da sprednji del čevlja tudi ni preveč trd, da je upogljiv. Za težke ferate bolj izkušeni s sabo ločeno vzamejo še čevlje "plezalnike" (plezalne copate).
- Prva pomoč (predvsem za poškodbe, kot so udrgnine, udarci).
- sončna športna očala (ki ne padajo z obraza);
- steklenica s pijačo,
- opcijsko: najlonski trak (60-120cm dolžine), če se želiš kje dodatno pripeti in obviseti v pasu, da se malo spočiješ
Nevarnosti, nevšečnosti:
- pazi na padajoče kamenje;
- nevarnost zdrsa (sploh če so vlažne skale, zato je preverba vremena pred odhodom nujna);
- vse, kar ovira oprijem (prstani, dolgi nohti, zapestna ura);
Nekaj napotkov:
- ne odpravite se prvič na ferato sami (raje v spremstvu vodnika);
- pri plezanju upoštevaj pravilo "treh opornih točk" (ena roka na jeklenici + obe nogi vpeti v skalo ali obe roki na jeklenici, ena noga vpeta v skalo);
- ko se vzpenjaš, moraš pravilno prepeti in vpeti vponke preko klina: roka, ki je na jeklenici naj bo pod obema vponkama, da lahko obe drsiš po jeklenici, ko prideš do klina, prepneš obe vponki preko klina;
- tam kjer je previs in ne moreš drseti z roko pod obema vponkama, položiš plezalni pas z vponkami preko komolca, saj sicer posegati po vponkah na jeklenicah navzdol ni varno niti praktično. Tehnika pravilnega pomikanja in vpenjanja vponk je pomembna, saj se sicer po nepotrebnem utrudiš in ogrožaš lastno varnost.
- pri prepenjanju vponk na jeklenico sta se mi oba kraka samovarovalnega kompleta večkrat prepletla, zato je fajn paziti na to, vponke pa je dobro da so obrnjene stran od skale, saj jih pri ponovnem odpenjanju in prepenjanju na jeklenico lažje zagrabiš z roko (šele kasneje sem ugotovila, da sem naredila vrsto nepotrebnih manevrov z obračanjem vponk, ko sem iskala kje je zatič);
- med plezanjem, ko je čas za počitek, ne počivaš na samovarovalnem kompletu, v ta namen se priporoča posebna vrv (najlonski trak, popkovina),
- sama sem med iskanjem primerne oporne točke nevede zlezla preveč stran od jeklenice (ok, nekje lahko prestopiš preko jeklenice, če je to smiselno, sicer raje ne);
- pomoč soplezalca: med plezanjem ti je lahko večkrat v pomoč plezalec pod tabo, ki lahko bolje kot ti vidi kam lahko stopiš z nogo, vendar je pomembno, da plezalec pod tabo počaka, da se ti prepneš na naslednji sidrni klin, torej da nista oba na istem delu jeklenice med obema klinoma, saj če enemu zdrsne, lahko udari v plezalca pod sabo, tako pa se ustavi na spodnjem klinu;
za fotografiranje med plezanjem predlagam, da si omislite posebno držalo za mobilni aparat, da ti ne uide iz rok, saj bo sicer za večno najdel svoj mir v globini. Sama zelo rada fotografiram, pa sem pri tem tudi zelo pazljiva. Meni se je zelo dobro obnesla elastična vrvica za GSM za okoli vratu, ki ima 4 zanke za vsak vogal mobilnega aparata, dodatno sem GSM imela shranjenega v notranjem žepu vetrovke.
Splošen vtis?
To je bila res zanimiva, zabavnam praktična in poučna izkušnja, čeprav je bilo nekaj posledic (razbolele mišice ramenskega dela). Veliko novega smo se naučile, vreme nam je bilo naklonjeno in deležne smo bile edinstvenih razgledov iz skalnih pozicij.
Tečaj feratanja za začetnike toplo priporočam, sama se bom sedaj bolj sproščeno podala na naslednjo.
Kam naprej... ?
Na tem mestu naj si zabeležim še nekaj (na spletu omenjenih) lažjih in srednje težkih ferat, kakšno od njih pa bom sigurno preiskusila:
- Via Ferrata Prestreljenik (Kanin), težavnost A;
- Grančišče (884m) nad Mojstrano, težavnost B;
- Prestreljenik na Kaninu, težavnost A;
- Češka koča, Jezersko, težavnost C/D, detajl E
- Lisca, težavnost B/C, zadnji raztežaj D/E
Podrobnejši opis - tukaj.
