GORENJSKA regija

09.09.2012: Družinska kolesariada po Pokljuki

Čudovit sončen dan nas je spet spravil na kolo - tokrat na Pokljuko. Začrtala sem nam pot "Pokljuškega kroga, saj gre menda za nezahtevno, cca 25km dolgo pot brez posebnih vzponov.

Vendar sem (smo) malce falili in na koncu naredili le 17km. Zadnji del je namreč predstavljal kolesarjenje navkreber, čemur sta se punci malce uprli in smo torej prepustili "cestni posladek" M., ki je z veseljem prekolesaril še tistih 40 min v hrib in se vrnil do nas na 4 kolesih :-))

Če bi šli po prvotno začrtani poti, bi kolesarili  mimo planin Jelje, Konjska dolina, Zajamniki, v smeri Praprotnice. Na Rudnem polju bi  morali zaviti levo proti smučišču in se spustiti proti planini Javornik, od koder bi dosegli spet Kranjsko dolino in prispeli v Mrzli Studenec. To pišem zato, da vem za naslednjič, vkolikor bi nas želja po kolesarjenju spet zanesla v te kraje, ki so res čudoviti.

No, naša "kiks" turca pa je potekala tako, da smo štartali na vrhu klanca na Mrzlem Studencu, cca 15 km od Bleda. Do sem je kar dober naklon ceste, tako da ni šans, da bi tu mučili otroke s pritiskanjem na pedala. Na asfaltni cesti, ki se vije po lepo zaraščenem smrekastemu gozdu smo kmalu zavili levo - za smer Šport hotel. Tako smo prišli do naselja Goreljek, ki me je očaral s potjo, ki se vije med pašniki. Prikupne so tudi majhne hiške, ki mi delujejo prej vikendi kot pa bivališča. Prav idilično res, sploh ko te na enem odcepu pozdravijo krave, malo naprej konjčki, čez cesto pa ti steče veverica.

No in tu nekje bi morali skreniti s poti (za smer Zajamnik)...če bi le bila kakšna tabla, seveda..... mi pa smo se predali cesti, ki se je lepo in kar dolgo časa spuščala navzdol. In tako prispemo v Koprivnik, kjer nam fant (domačin) pove, da bi morali odkolesariti nazaj v hrib, če bi hoteli iti po začrtani poti. Ja seveda, punci bi bili navdušeni :-))  No, zato smo krenili naprej v Gorjuše, od koder nas je vzpenjajoča se cesta kmalu opozorila na dejstvo, da se naš cilj (izhodišče, kjer je parkiran avto) nahaja na višini 1300 m.n.v. Nekaj časa je še šlo s K. (8) in N. (12), potem pa smo punce sestople s kolesa, M. pa urno naprej.

Sledilo je še jedenje v pizzeriji Ema (Srednja vas v Bohinju), kjer imajo XXL porcije. Priporočam, da naročite malo pico, s katero se lahko pošteno najesta 2 odrasla človeka. Izlet smo zaključili še s plavanjem v Bohinjskem jezeru.

10.06.2018 - Po kolesarski poti Radovne, doline Krma in okoli Blejskega jezera

  • Izhodišče: Športni park Bled (508 m.n.v)
  • Cilj: Radovna in dolina Krma (do 950 m.n.v.)
  • Čas aktivnega kolesarjenja: 4h 10min
  • Višinska razlika: 442 m
  • Prevoženih: 55 km
  • Dron posnetek Bleda - tukaj

Tole kolesarsko turco pa lahko označim za eno lepših. Štartala sva v izhodišču pri športnem parku Bled, nato pa krenila po idiličnih podeželskih in gozdnih poteh ob reki Radovne. Skoraj brez prometa in v hladu reke Radovne se pot postopoma in enakomerno vzpenja, vendar brez hudih naporov.  Lahko rečem, da je nezahtevna,  varna in ravno prav razgibana (spusti, vzponi). Skrajno točko te poti ob reki Radovni sva dosegla pri gostilni "Psnak", ki se odlikuje po izjemni legi.

Skoraj da ne moreš mimo, da ne posedeš na klopici v prijetni senci, s pogledom na vrtiček sredi zelenega gaja in objema gora. Idealno, da razpreva "krila"našemu dronu, ki se nama vrne s še lepšimi panoramskimi posnetki okolice, kot sem jo uspela ujeti s fotografijami.

Tu obrneva nazaj in kreneva desno, po dolini Krma. V to smer  vozijo avtomobili - verjetno do izhodišča za pohodniško turco na Debelo peč (2.014m) ali Macesnovec (1.926m).

Smerokazi kažejo za Dom Valentina Staniča (5h 30min) in Triglavski dom (5h 30min), nekaj 200 m naprej pa se na levi strani ob cesti nahaja Kovinarska koča.  Kolesariva na 870 m.n.v., vendar naju cesta "vabi" še kar naprej, na makadam gozdno cesto ....vse dokler nama jo ne zmanjka (rampa in parkirana vozila pohodnikov) in pristaneva na višini cca 950 m.n.v.

Vrneva se po isti poti (Zgornja Radovna - Radovna - Krnica - Zgornje Gorje - Spodnje Gorje) in narediva še krog okoli Blejskega jezera. Kolo tu ni dobra izbira, razen če se ti dopade slalomiranje med množico sprehajalcev (turistov malo morje).

Vrneva se do športnega parka Bled in po 6-ih sončnih urah na kolesu (08:20 - 14:15)  se - glej ga zlomka - ulije ravno v trenutku, ko Marko namesti na avto še moje kolo.

Idealen timing, idealen kolesarski izlet z okusnim kosilcem  ob jezeru :-)

18.julij 2016: Do Doma na Zelenici (1536 m) in naprej do Doma pri izviru Završnice

Dne 18.06.2016 smo imeli "prijetno nalogo" :-), da taščo dostavimo do Čadovelj pri Tržiču, kjer je imela s svojo skupino že tretji vikend usposabljanje za varuha gorske narave. Zadnjič so se "urili" v hribovju Velike planine, tokrat pa s ciljem Dovžanova soteska. Seveda bi bilo greh, da opravimo samo "taxi nalogo", zato je padla M. odločitev, da gremo mi po svoje s ciljem Doma na Zelenici (1.536m).

Tako se odpeljemo do mejnega prehoda Ljubelj, malo pred njim (za restavracijo Kozorog) pa zavijemo levo do parkirišča pod smučarskim centrom Zelenica, kjer točno ob 9h začnemo svojo pot.

Ta se najprej vije po široki gozdni poti, kmalu pa že "na odprtem" s počasnim vzpenjanjem do prvih stebrov sedežnice. Sledi vedno bolj kamnita in vzpenjajoča pot, ki se kmalu zooža na širino, da je potrebno hoditi en za drugim. Pohodniki imajo možnost da do prvega vrha pri koči VRTAČA (1.288m) pridejo po "cik-cak" ozki poti, ki zahteva hojo v koloni ali obstransko gozdno pot. Slednja je dobra izbira predvsem pri spustu nazaj (izbrali moji trije), jaz pa sem morala po tej kamniti poti navzdol kar precej paziti pri premagovanju manjših in večjih kamnov (nevarnost zdrsa).

Na današnji dan (18.junij) nas je prijetno ogrevalo sonce, naleteli pa smo tudi na ostanke snega - v veselje naše psičke. Po 1h in 15min normalno hitre hoje prispemo do sedežnice RTC Zelenica(1.544m), kmalu zatem pa po rahlem spustu do Planinskega doma na Zelenici (1.536m). Tu nas je gneča pohodnikov spodbudila, da se ne ustavljamo in krenemo naprej še 20 min hoje do Doma pri izviru Završnice.

Sicer pa je na tem mestu tudi možnost ubrati pot do Roblekovega doma (2h), Begunjščice (2,5h), Vrtače (2h) in Stola (3,5h). Vsekakor se splača iti vsaj do Doma pri izviru Završnice, saj se pri koči ponuja prekrasen pogled na Blejsko jezero, razprostrana planota pa kar vabi v svoj objem narave.

Prijetno presenečenje je bilo tudi srečanje z mlado irsko seterko (kar ni pogostokrat), ki nosi skoraj podobno ime (Hila) kot naša (Sheila). Veselje neizmerno :-)

26.-27.08.2011: Bohinj po "indijansko" in kolesarjenje po novi bohinjski kolesarski stezi

 

Rezervacijo na Bohinjskem koncu smo si tokrat uredili v vasi Ravne nad Bohinjsko Bistrico. Da preživimo vikend oddih aktivno, s kolesarjenjem in kopanjem v primerno toplem (bolje: hladnem) Bohinjskem jezeru.

Predvsem pa, seveda, da preiskusimo spanje v indijanskem šotoru, ki ga imajo v svoji ponudbi Apartmaji Tubej - izvedeli preko ponudbe BigDeal.

"Indijanski šotor" je postavljen na travniku in z direktnim pogledom na Triglav. Zvečer smo uživali ležati na klopci in na jasnem večernem nebu opazovati zvezde, ki so se to noč še posebej dobro videle. Šotor je prostoren (za 6 oseb), zanimivo (ročno) poslikano, ob njem pa ne manjka tudi miza in klopca, gugalnica ter indijansko kurišče. Slednji nam žal ni bil usojen, da bi si naslednji dan pripravili večerjo. Že prižgani ogenj nam je pogasil dež. Tako da smo "žar večerjo" izvedli v družbi g. Brankota (lastnika in upravitelja apartmajev), njegove žene ter simpatičnega starejšega para iz Anglije, ki sta prehvalila Slovenijo oz. obisk Ljubljane in Bohinja. 

Kopanje v Bohinju je res pravi užitek, sploh če ves prepoten do njega prispeš aktivno, s kolesom. Po nasvetu g. Brankota smo se s kolesom zapeljali po novi bohinjski kolesarski stezi, ki je menda nedavna nova turistična pridobitev in zanjo še nismo vedeli. Menda so jo ravno pred 14 dni odprli.

Potek urejene kolesarske poti je na manjši sliki desno (klikni za povečavo), naša prekolesarjena pot pa je izrisana na zemljevidu spodaj. 

Na kolesarsko stezo smo vstopili pri mostu čez Savo Bohinjko pred Bohinjsko Bistrico in se po njej pripeljali do Ribčevega Laza. Torej kolesarska steza ne vodi do jezera.Nazaj smo se vrnili v smeri Stara Fužina - Studor - Srednja vas v Bohinju - Češnjica - Bitnje.

Opomba: Marko je Bohinj "naskočil" s kolesom, na petek - kar po službi. Več o njegovi kolesarski turi na: http://imedi.si/blog/jeanmark/2011/08/28/v-bohinj-z-biciklom

 

img: 

29.05.2011: Družinska kolesariada in Kajinih prvih 30 km, Mojstrana-Kranjska gora/D-2

 

Sončna nedelja 29.5. je bila po "kisli" soboti brez večjega razmišljanja splanirana in določena za družinski skok na kolo. Za Kajo (7) torej prvi izziv daljšega kolesarjenja, za Nastjo (10) priložnost, da "uteče" svoje novo kolo.

  • Start: malo pred Mojstrano
  • Pot: kolesarska pot D-2 (nekdanja trasa železnice)
  • Dolžina: 30km (15km v eno smer)
  • Cilj: Kranjska gora (Marko naprej do Vršiča)

Pot smo že preiskusili pred leti, ravno zato smo jo ponovno izbrali, saj je povsem varna za otroke. Asfaltirana, ustrezno označena, stran od prometa in tudi z urejenimi počivališči ter lovsko opazovalnico na poti. Kaji je šlo odlično, popestritev pa je bila seveda tudi čudovita narava, svež zrak, živali, ki so se leno pasle na bližnjih travnikih in dobra volja.  Po 15 km pa v Kranjski gori ob pripekajočem se soncu še skakanje po trampolinu. Tu smo punce pojedle, Marko pa je prišel še na svoj račun (vzpon na Vršič). Nazaj grede je bilo še bolj veselo za Kajo in Nastjo, saj so zaradi rahlega spusta (cca 150m višinske razlike) kilometri bistveno hitreje ostajali za nami.

Priporočamo vsem družinam z majhnimi otroci.

 

30.06.2016 - V hladu soteske VIntgar in sankanje na Straži

Tokrat pa punce malo po svoje. Vroč četrtkov dan je vabil nekam na hladno. In izbrala sem Blejski Vintgar, ki se ga je še posebej razveselila naša Sheila (čofotanje v plitvi vodi je nekaj odličnega za pasjega štirinožca). Prav prijetno je obiskati to turistično znamenitost med tednom, ko ni občutiti gneče (kot tudi ne na cestah).

Naj pohvalim okusno pripravljene jedi v Gostilni Vintgar,od koder je sledil povratek k jezeru, kjer te parkiranje za 8 eur (ne glede na to za koliko časa parkiraš) prepriča, da se zadržiš na Bledu še nekaj časa. Če pozabiš kopalke, ti pa zato ostane sankanje na poletnem sankališču Straža. Na Kajino veselje sem kupila vstopnici za 2 spusta za 2 osebi in ji prepustila možnost, da se sama spusti 3x.

Blejski Vintgar in poletno sankališče Straža na Bledu

Blejski Vintag je dobro poznana izletniška točka v Triglavskem narodnem parku. Prijeten sprehod po urejenih poteh reke Radovne je prava poživitev, sploh če si ponekod, predvsem pri velikem, 13-metrskem slapu, še rahlo poškropljen. Na septembersko soboto je bilo še posebno veliko tujcev (angleško govorečih).  

Nadaljevali smo še s sankanjem na poletnem sankališči Straža na Bledu. Preiskušeno že na Rogli pred 5 leti, no pa tudi tokrat je bilo zabavno.

Do Doma na Kofcah (1.488m) in Zavetišča na Šiji (1.528m) - 13. avgust 2017

 

Do Doma na Kofcah (1488m), v izhodišču iz Tržiča skozi Jelendol tik pod pl. Dolžanko vodi prijetna in korakom "prijazna" pot, večinoma po gozdu, mimo kapelice pri Mrzlem studencu, kjer je v času našega mimohoda ravno potekala nedeljska maša (menda vsako nedeljo v juliju in avgusta). Od doma je na voljo še kar nekaj poti (se splača, saj je vzpon od prej omenjenega izhodišča nezahteven in kar hitro mine): Šija (30min), Pungrat (1h 30min), Tegošče (2h) in Dolga njiva (3h 30min). 

Odločimo se za Zavetišče na planini Šija (1.528m), do katerega vodi planšarska pot z lepimi razgledi,vendar brez naravne sence.

Je pa res lepo. Priporočam - predvsem za družine z manjšimi otroci, da ne omenjam pasjih štirinožcev, ki se jim tu ponujajo širine in dolžine tekanja, le na področju doma in okolice jih je potrebno imeti privezane.

 

**Google Fit: hoje 3h 25 (obe smeri), 9,26km

Jarški dom na Mali planini (1520 m); Kamniško-Savinjske Alpe, 31.03.2012

Prijeten družinski pohodniški dan na Malo planino. Vožnja do tja iz Trzina se mi je sicer kar malce vlekla, pa malce me je upehal strm začetni vzpon. Ko pa prideš na vrh vzpetine, je sprehod do Jarškega doma na Mali planini prav čudovit. Narava in lega te pastirske vasice na vzpetini me je prevzela, še bolj pa kolegico Jano, ki nam je s svojim "šklocanjem" skoraj skurila fotoaparat :-)  Ampak se je splačalo, ker smo dobili nekaj dobrih foto posnetkov.

Nedaleč stran je tudi Črnuški dom in Domžalski dom (vsi domovi menda cca 1/2 h hoje narazen). Priporočamo vsem.

Koča na Dobrči z izhodiščem v Brezju pri Tržiču - 17. junij 2018

Na dan, ko ne veš kako se bo prevesilo popoldansko vreme, je praktično izbrati kak hrib v Kamniško Savinjskih Alpah. Ravno prav daleč , v izhodišču Brezje pri Tržiču (pri cerkvi), sem tokrat izbrala družinski pohod do Koče na Dobrči (1478 m).

Pot je sicer enostavna in označena, poteka večinoma po gozdu, kar je dobrodošlo v vročem sončnem vremenu, pa vendar je vzpon kar nezanemarljiv (več kot 800 m višinske razlike na razdalji 4,5km). Malo pod vrhom je potrebna samo pazljivost, saj je razpotje, ki desno vodi na Bistriško planino, na levo pa je prava smer za Kočo na Dobrči (tabla se nahaja malo naprej, ko že stopaš po tej poti, zato jo sprva ne opaziš takoj.

Posebnost? Na poti vzletišče jadralnih padalcev z opozorilno tablo glede medved(k)ov  :-) , na vrhu v koči pa predvsem nepozabno velike (XXL) porcije jedi. Zato pazljivo pri naročanju jedi, kot so štruklji ali klobase s kislim zeljem in ajdovimi žganci. 1 porcija zadostuje za 2 osebi. Ob pogledu na sosednje mize kaj hitro opaziš šumenje alu folije, kar kaže, da ljudje (radi) odnesejo v dolino tisto, kar niso zmogli pojesti :-)

Dron posnetek - TUKAJ.

Koča na Kriški gori (1471 m); Kamniško Savinjske Alpe

  • Izhodišče: Zavetišče v Gozdu (891 m)
  • Čas hoje: 2h 45min (od tega 1h 30 min vzpon)
  • Dolžina: 6,2 km

Današnji dan (13.10.) je bil eden tistih, ko lahko rečeš, da si narava nadene najlepšo in najbolj barvito "preobleko". Sonce in čudovit preliv jesenskih barv, ki jih vedno rada fotografiram. Verjamem, da za marsikoga idealna priložnost danes za "pot pod noge".

Tokrat sem nam izbrala Kriško goro (z avtom se krene za smer Kranj, nato pa v smeri Golnik in Križe). Ime je gora dobila po vasi Križe, ki leži tik ob njenem vznožju Do izhodišča Gozd me je  presenetila strma asfaltna cesta, ki jo avto sicer lepo zmore, vaščani pa (predvidevam) niso ravno naklonjeni temu, da bi  v sosednjo vas na obisk krenili s kolesom :-)

Ob asfaltni cesti, ki krene do razpotja z označeno pohodniško pot, se voznikom ponuja dovolj prostora za parkiranje. Mi smo se odločili, da pustimo vozilo malo nižje oz.  pred Zavetiščem v Gozdu.

Mimo cerkvice kmalu prideš na makadam gozdno pot, kjer slediš markacijam. Vzpon se do vrha (točno 1h 30min) kar lepo vzpenja, med potjo pa je temu primerno na voljo tudi nekaj klopic, vsaka poimenovana očitno po neki osebi - morda nekomu, ki ima zasluge za to pohodniško pot, kočo ipd.

Koča na Kriški gori se nahaja na odprti vzpetini , od koder je sicer širok razgled na dolino, vendar žal nismo imeli sreče, saj kljub soncu ni bilo kaj dosti videti (meglica). 

Prijeten dan, turco pa toplo priporočam. Podrobnejši opis tudi ne Hribi.net - tukaj.

Kranjska gora (jan 2010) in Kaja v prvi šoli smučanja

Kaja je uspešno prebila "led" in se naučila prvih osnovnih smučarskih zavojev. Seveda, je potrebnih še nemalo spustov, da bodo njene besede "Mamica, sedaj pa znam smučati" postale upravičene. V Kranjski gori smo jo predkratkim prvič dali za 2 uri v šolo smučanja (Smučarska šola Intersport Bernik), potem ko se je v prvih minutah na vse pretege upirala in jokala, da ne more vstati in se spustiti po hribu navzdol. Učitelj je sicer rekel, da bosta sprva poskusila le 1 uro, ko je ta minila, pa nam je rekel: "Bomo še 1 uro skupaj. Dobro ji gre". Ko sem videla, da jo je dal v tretje že samostojno na vlečnico (krogce), sem bila ugodno presenečena in vesela, ko sem ugotovila, da je prebila led. In res je šla dol kot skirca (brez padcev), morda malce prepogumno. Njene besede: "Moram met' zalet, mami" sem vzela kar resno, saj se je šla bolj smuk kot zavijanje, vendar je nekako spretno vijugala med ljudmi in srečno prišla na cilj. Sledi še 1-tedenski tečaj (2h/dan) na smuki med zimskimi počitnicami, ki jih že težko čakamo.

Na slikah spodaj: Kaja in prijateljica Tara

Krvavec - marčevska smuka 2010

Kljub kar močnemu soncu v teh dneh (marec 2010) z občasnimi padavinami, priložnosti za smuko še zdaleč ni konec. Sončno sobotno dopoldne sva se s Kajo odzvali povabilu prijateljice Tare in njene mamice, da izkoristimo dan za smučanje. Ko smo prispele do pizzerije Pod Jenkovo Lipo, smo že morale parkirati, saj je bilo vse polno avtobusov.Z rahlim pomislekom, da bo na ta dan gneča na smučišču, smo se skobacale v ski-bus, ki nas je pripeljal do kabinske žičnice, ta pa na sam vrh, kjer smo presenečeno ugotovile, da sploh ni gneče.

Smuka: pretežno na smučišču Tiha dolina (4-sed.), Njivice (2-sed.) in otroška vlečnica Luža, kar je bilo pač še najbolj primerno za obe dekleti (6-7 let).

Očka je Kajo opremil z GPS napravico in tule imamo eno slikco, ki kaže na pot, ki jo je Kaja spretno naredila z vijuganjem po smučišču Njivice (Krvavec) :-))

Več: 

Naša prva 3-dnevna pohodniška tura; 23.-25.8.2012 (Dolič 2151m - Kanjavec 2569m - Prehodavci 2071m

Tole pa je bil naš pohodniški "vrhunec", ko smo si 3. dan  našega "hribolazenja" po Julijskih Alpah in po skupaj skoraj 16 urah hoje zasluženo segli vsi štirje v roke in si tretji dan privoščili še sprostitev s plavanjem. 

Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Med vožnjo proti Kranjski gori in čez prelaz Vršič (v smeri proti Bovcu) smo sicer malce zaskrbljeno gledali proti nebu, potem ko je dež kar lepo začel "škljopucati" po vetrobranskem steklu avtomobila, ampak so bili dvomi kaj kmalu odveč. Zapeljali smo se do 50. serpentine vršiške ceste, kjer smo zavili na stransko cesto do parkirišča v dolini Zadnjice. In kot da bi bilo vreme "na stikalo" je dež ob našem prihodu v Zadnjico ponehal. Ura je bila 9h, ko smo obuti in opremljeni ubrali prve korake do naših dvatisočakov.

Od parkirišča smo imeli kar lepo uro hoje, da smo prišli do prve table - smerokaza za Dolič. Pot je bila enostavna in prijetna, ozračje pa po jutranjem dežju prijetno sveže. Sonca pa smo seveda imeli v nadaljnji poti še dovolj, čeprav je 1. tura (beri spodaj) potekala po večinoma senčnem predelu gorovja, ki smo ga naskakovali. Sonce nam je začelo pripekati zares šele v zadnji tretjini poti - v smeri proti Doliču. 


 

Video na ogled: http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=FeE0K2jDdqY

Izbrali smo si krožno turo: ZADNJICA (690m) - KOČA NA DOLIČU (2151m) - KANJAVEC (2569m) - ZASAVSKA KOČA NA PREHODAVCIH (2071m) - ZADNJICA (690m).

1. tura: 23.8.2012 (Zadnjica -Koča na Doliču)
** odhod iz parkirišča Zadnjice ob 9:10
** prihod na Kočo na Doliču ob 15:25
Tura se iz Zadnjice proti Doliču kar malce vleče, vendar je lahka in označena. 

Slika spodaj: Na poti proti Koči na Doliču.


2. tura: 24.8.2012 (Dolič - Kanjavec - Prehodavci)
** odhod iz Koče na Doliču ob 8:00
** prihod na Kanjavec ob 10:10
** prihod na Zasavsko kočo na Prehodavcih ob 13:10
Iz Doliča proti Kanjavcu smo imeli kar malce zahtevnejši vzpon po skalovju, kjer je bilo treba tudi malce plezati s pomočjo zajle. Na vrhu se ponuja čudovit pogled na Triglav. Ko bi bil ptica, bi ga dosegel v nekaj zamahih :-). Pri sestopu iz Kanjavca (slika spodaj) je potrebno spet malce več pozornosti predvsem zaradi drobnega kamenja, ki te občasno lahko kar odnese naprej in na zadnjico. Brez pohodniških palic si ne predstavljam hoje po tej poti.

Slika spodaj: na vrhu Kanjavca.

3. tura: 25.8.2012 (Prehodavci - Zadnjica / v smeri proti Trenti)
** odhod iz Zasavske koče na Prehodavcih ob 8:25
** prihod na parkirišče Zadnjica ob 13:15

Iz Prehodvcev v smeri proti Trenti je pot zelo lepo urejena in enostavna. Od odcepa, kjer smerokaz kaže levo proti Trenti, se pot nadaljuje navzdol po ozki gozdni potki, dokler ne dospeš do večjega, melišču podobnega, terena, kjer je spet polno manjših in velikih kamenjov (nevarnost zdrsov). Na tej poti smo srečali celo dva pogumneža, ki sta na ramih nosila svoje kolo, da se z njim (kot sta dejala) spustita po dolini Trente. Uau !! Vprašanje kaj je bolj naporno, nositi kolo navzgor ali spust z njim navzdol.

*** Sliki spodaj: Sestop iz Prehodavcev (smer Trenta proti Zadnjici)

Več slik v nadaljevanju.

img: 

Obisk slapa Peričnik in Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani - 12.03.2011

V soboto 12.03.2011 smo se odzvali povabilu PD Onger Trzin, ki nas je tokrat popeljalo proti Gorenjski, v Zgornjesavinsko dolino. Cilj je bil ogled slapa Peričnik ter obisk Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani.

Iz Trzina smo odrinili ob 8:10 in se z avtobusom odpravili v smeri proti Mojstrani, ki za pohodnike velja idealno izhodišče v Julijske Alpe in Karavanke oz. vodi v doline: Krma (lahek dostop do Triglava), Kot in Vrata (na sliki desno prikaz naše hoje). Sredi doline Vrat kraljuje mogočen 52 m visok slap Peričnik, do katerega smo se sprehodili ob vodotoku Triglavske Bistrice, ki se v Mojstrani izlije v Savo Dolinko.
  

Pot je tu enostavna in vodi do slapa po cesti, vendar smo si ga ogledali tudi pobliže, tako da smo se od mostička, kjer je slap od daleš na ogled, povzpeli više po gozdni poti, ki je bila na ta dan še posebno fino poledenela. Smo imeli tudi nekaj pristankov na zadnjo plat, ampak se ni nihče poškodoval. Do slapa vodi urejena pot, vendar je bila potrebna posebna previdnost zaradi poledenele poti.
Navzdol je bila še posebna radost.  V bistvu je bilo na tem izletu predvideno sankanje, pa smo se pohecali, da smo na poti od slapa navzdol kar dobro "nasankali". Sama sem pošteno padla, Marko pa se je celo fino zapeljal po riti in hrbtu, saj mu je spodrsnilo na gozdnem listju, pod katerim se je verjetno skrival led.
Po ogledu slapa je bil čas za skromno kosilo (jed na žlico) v Gostilni Psnak v Mojstrani (Zgornja Radovna). Otroci so bili še najhitrejši pri jedi, saj jih je sobotno sonce (ki je ob tej uri še lepo grelo) privabilo k igram na prostem, nekateri pa so se malce sprehodili po zaledenelih površinah v neposredni okolici.
Po kosilu smo se polnih želodcev posedli na bus, da obiščemo še muzej, vendar smo se na poti ustavili, da so nam predstavniki našega PD Onger (Miha, Emil) naredili predstavitev opreme in  pripomočkov za zimsko pohodništvo ter opremo za turno smučanje (dereze, vponke, cepin, lavinska lopata, lavinska sonda za iskanje zasutega pod snegom, pancarji in dilce za turno smučanje, srenač kot dodatek pri turnih smučeh, ki ti pomaga pri hoji navzgor, samolepilna koža "psi", ki se jih namesti na turne smuči pred hojo, ....). 
Pred odhodom domov smo obiskali še Slovenski planinski muzej (http://www.planinskimuzej.si/), ki pritegne navzven z zanimivo arhitekturo, ki pa tudi navznoter ni običajna. V notranjosti je na ogled  razstava o slovenskem planinstvu, ki na nek način daje občutek, kot da si se zares povzpel na planino. Visoke stene muzeja že same po sebi delujejo kot plezalne stene, na njih pa so upodabljene fotografije znanih oseb, zgodovinski prizori, zanimive misli in raznorazni planinski motivi. Povsod je pridih zgodovine. 
Zahvala našemu PD-u za prijeten izlet, na katerem spet ni manjkalo kopico koristnih in poučnih informacij, zgodb in lekcij o planinarjenju.
Prispevek PD Onger o izletu na njihovi strani - tukaj.   

Ogled Živih jaslic - soteska Mlačca (Mojstrana), 28.12.2012

Na poti iz celodnevne smuke v avstrijskem Gerlitzu, smo se ustavili še v Mojstrani za ogled "ledene dežele" in predstave "Živih jaslic".

 

Gre za ledene skulpture, ki so jih postavili v soteski Mlačca. In glede na temperature (v času našega obiska 7 st. C), morajo led kar dobro vzdrževati vsak dan, da ohranijo podobe. Lepo so se potrudili.

Tudi predstava je bila kar zanimiva, samo nekako se mi zdi, da niso ravno spretno združili in prepletli zgodbo o rojstvu Jezusa z zgodbo sodobne družine (odnosi, čas za družino in skupno druženje). Še najbolje bi bilo, da bi bila zgodba ena sama (pobožna, ker pač sovpada s tem časom), nastopajoči pa morda starejši igralci brez scene z računalniki in mobiteli.

To je seveda samo moje mnenje. So pa verjetno želeli s predstavo sporočiti, da je čas Božiča in po njem vse bolj izgubil svoj pomen, da še premalo gojimo in vzdržujemo družinske vezi in tonemo v svet, v katerem smo zaslepeni od dela, potrošništva oz. vsega tistega, kar "hladi" meddružinske odnose.

Kakorkoli že, na nek način mi je bila predstava všeč, še posebej pa sem bila prijetno presenečena nad "ledeno sceno" in malim ognjemetom, ki so ga uprizorili ob koncu predstave med ledenimi skulpturami.

Panoramski polet za 4 osebe na relaciji Brnik - Bled - Bohinj, 29.09.2011

Tole je bilo darilo našemu dediju za 80. rojstni dan (julij 2011). Takrat polno presenečen, vesel in vzhičen, tokrat pa z občutki vznemirjanja, treme in tudi malce strahu. Kar je razumljivo po eni strani, saj verjetno taka odločitev ni lahka za nekoga, ki še nikoli v svojem življenju ni letel, na svojih plečih pa nosi že polnih 8 desetletij. Vsekakor so bili za našega dedija na današnji dan občutki prav edinstveni. In tudi dan je bil čudovit - sončno in toplo za skoraj zadnji del septembra. Po pristanku ni takoj prišel k sebi. Bil je presenečen nad lepotami Slovenije in hribi, ki jih je do sedaj občudoval le na slikah, a hkrati je priznal da ga je na trenutke tudi stisnilo in si je rekel: "Zdej je pa zares po meni!" No, kmalu je bil spet z nami. Gor ga pa verjetno ne spravimo več, kot pravi sam :-

Na sliki zgoraj manjše letalo, s katerim so poleteli: babi, dedi in N., v nadaljevanju pa video:

 

 

 

Po Bornovi poti (Ljubelj - do Koče na planini Preval, 1311m) - 25.06.2013

  • Izhodišče: mejni prehod Ljubelj (smuč.center Zelenica)
  • Čas hoje: skupaj 2h 40min
  • Opis poti - tukaj 

Na državni praznik oz. na prvi poletni počitniški dan, smo jo mahnili v planine, da se preiskusimo malo v naši pohodniški kondiciji, vkolikor se poleti 2013 morda ponovno odločimo za kakšno večdnevno turo v gore.

Naše izhodišče je bilo na parkirišču smučarskega centra Zelenica pri mejnem prehodu Ljubelj. Pot vodi v gozd, ki se začne z meliščem, vendar je kmalu lepo urejena. Ponekod je tudi nekaj ograje z zajlami, vendar so povsem nepotrebne v tem času leta (verjetno pa pride prav v jesensko-zimskem času, ko so tla spolzka in poledenela in ni odveč poprijeti se ograje). Menda se tisti z več adrenalina podajo po tej poti tudi s kolesom. Do koče na planini Preval (1311m) vodi zanimiva, lahka pot (primerna tudi za manjše otroke), čeprav pazljivost ni odveč na nekaterih "prepadnih delih".

Pot se imenuje Bornova pot, po predvojnem lastniku, ki si je to pot uredil zase. Na prvem delu poti naletimo na skalnati prehod skozi tunel (cca 200 m dolg), zato je zelo priporočljivo imeti s sabo svetilko, saj se zares ne vidi prav ničesar.

In to je tudi tisti najbolj zanimiv del, predvsem za otroke, ki dobijo poseben uvodni "zalet" za hojo do vrha Prevali. Slednja terja skromno uro in pol navzgor in cca 1h navzdol.

 

Na vrhu je koča, od koder se lahko pohodniki podajo naprej v smeri: Begunjščica - Veliki Vrh; čez Kalvarijo (2h), Koča na Dobrči (2h) in v smeri Sv.Ana - Podljubelj (1h).

Vreme nam je bilo naklonjeno, sicer brez sonca (po včerajšnem dežju) z malo vetra in svežine. Ravno pravšnje za hojo v hrib :-)

Pohod na sv. Jakoba (Preddvor); 12. julij 2011

Bolj kot resni pohod, je bil tole poskusni sprehod sredi tedna. Zgolj, da Kaja "uhodi" nove planinske čevlje, preden se z Nastjo odpravita v Logarsko dolino na poletni tabor PD Onger. 

Čudovita narava, lahka turca... Kaja je v svojo planinsko knjižico narisala tisto, kar ji je najbolj ostalo v spominu: hrib, cerkvica in en velik križ :-)

Predstavitev Severne Primorske na Plaži v Tihi dolini - avgust 2008

Nekaj slik in krajši video je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/krvavec.htm

Prešernova koča na Stolu (2174 m), 3.9.2011

Začetek šolskega leta je kot nalašč da razmigamo otroške "riti in noge", si je verjetno mislil M., ko je Nastjo in sošolko Tjašo gnal gor do Stola. Vreme jim je bilo naklonjeno, na voljo so bili XXL sendviči, ni pa manjkalo tudi kakšnega "uf" in "joj". 

Več o pohodu na Stol na njegovem blogu - tukaj

 

Sankanje s starega Ljubelja (feb 2010, organizator DPM Trzin in PD Onger)


Zbrani vsi skupaj pred spustom  navzdol....(slika: Lado K.)

 

Na lepo sončno soboto (27.2.2010) se nas je zbralo skoraj 30 ljubiteljev sankanja, ki ga je organiziralo Društvo prijateljev mladine Trzin in planinsko društvo Onger. Ob 8:30 smo se z avtobusom odpeljali iz Trzina proti staremu mejnemu prehodu Ljubelj, kjer smo si izposodili sanke, poskrbeli za primerno obutev, obleko in varnost (čelade) ter odvlekli sanke po nezahtevni poti do Koče na Ljubelju, ki stoji 1370 m visoko. Preden so l. 1945 odprli predor je ta cestni prelaz z 28% vzpona veljal za najbolj strm cestni prelaz v Alpah. Priznam, da me je po prvih korakih po rahlo drsečih tleh malce stisnilo pri srcu ob misli, kako bo to šele letelo s sankami navzdol. Sankanje po zmrznjeni progi bi znala biti dokaj nevarna. Pa nas je vodnik - "naš trzinčev Miha" nekako potolažil, da bo sonce poskrbelo za vse, češ preden pridemo do vrha in se spustimo, se bo sneg že zmehčal in se bomo sankali po ravno pravšnji progi. Njegova trditev se je izkazala za pravilno že v prvi tretjini prehojene poti in skrbi so se razpuhtele. Dobra volja in občasno potrebna motivacija mlajšim otrokom, ki so na trenutke nestrpno spraševali "koliko še do vrha" sta bili potrebni, da smo brez kakršnihkoli problemov prišli do koče.

Že pred odhodom smo bili opozorjeni na taljenje snega in nevarnost plazu. In res se je sneg, ki je na veliko obtežil smreke, na nekaterih točkah kar lepo usipal na cesto, kar smo med vlečenjem sanmi navzgor tudi dobro občutili. Na poti pa smo naleteli tudi na posledice že sproženega plazu, ki se je dobesedno utrgal od tal in zdrsnil na cesto. Zanimiv prizor in lahko rečem da tudi nazorno opozorilo in poduk za vse nas, kaj se lahko dogodi v gorah.

Ko smo zagledali kočo, so otroci kar pospešili korake in v trenutku niso bili več utrujeni. Vzeli smo si več kot 1/2 urni oddih za počitek in malico, otroci pa so se naskakali v sveže zapadel sneg, pri čemer je bilo za nas mame najbolje, da kar prekinemo z opozarjanjem, da ne bodo preveč mokri. Veselje in razposajenost sta pretehtala in tudi kakšen očka je popustil zavore in prebudil otroka v sebi :-)

Vodnik Miha, ki nam je že med vožnjo v avtobusu ponudil odlično predavanje o naših čudovitih gorah, proti katerim smo bili namenjeni ter podal nekaj zanimivih zgodovinskih in drugih podatkov, je na vrhu (pred spustom s sanmi) poskrbel še za nekaj dodatnih poučnih minutk.  Na manjši površini vzpetine nam je prikazal simulacijo snežnega plazu.  Demonstriral nam je izdelavo prereza in testiranje snežne odeje glede nevarnosti oz. možnosti za proženje plazov. Najprej je izmeril količino vsega zapadlega snega, potem pa s posebno lopato oz. t.i. LAVINSKO LOPATO izkopal v sneg luknjo, pravokotno s tlemi. Pokazal nam je kako s pestjo in prsti preverimo trdnost plasti snega (kar kaže na to, koliko mehkega snega je zapadlo na bolj trdne plasti snega), potem pa s pomočjo lavinske lopate izvedel ukrep, ki je povročil zdrs zgornje plasti snega - podobno torej kot sprožitev naravnih snežnih plazov, ki so tudi to zimo terjali že preveliko število smrtnih primerov. Del njegove "snežne demonstracije" je na ogled - TUKAJ.

Sledil je še najslastnejši del, za katerega smo se "trudili" s hojo navzgor - SPUST S SANMI. Ker nam je vreme bilo zelo naklonjeno, vse skupaj niti ni bilo preveč adrenalinsko. Hitrost in zaviranje na serpentinasti progi je vsak zase enostavno lahko kontroliral, le na kakšnem ovinku nas je nekatere malo vrglo iz sani ali smeri, vendar brez večjih posledic. Po spustu smo se starši z otroci  še nekajkrat sprehodili nazaj po poti navkreber in otrokom "podarili" še zadnje snežne radosti tega dne. Video posnetek prvih, ki so prisankali na cilj, klikni TUKAJ.

Pika na i, pa je bil na poti nazaj še postanek v Tržiču v gostilni "The Old English House", kjer smo si privoščili kavo, vročo čokolado, nekateri tudi kakšen pirček.  

Smučanje, Vogel - sreda 23.1.2013

Vseslovenski stavkajoči dan osnovnih šol smo izkoristili za družinsko smuko na Voglu.

In ko je bilo treba vstati že ob 6:30 zjutraj, Nastja in Kaja nista niti malo stavkali :-). Skoraj 6- urno smučanje je bilo odlično, sploh po prvih dveh urah, ko se je razkadila megla na visini 1700-1900 m.n.v., zaradi katere je bila sprva res slaba vidljivost in sem skoraj že izgubila voljo po nadaljnjem smučanju. Po 11h uri pa se je megla razkadila, oblake je pregnalo sonce in res s pravim užitkom se je bilo spustiti po belih strminah. Eno od Kajinih turc smo posneli tudi z GoPro kamerco. In seveda je Kaja hitro doma zmontirala skupaj - na ogled na YouTube.

Smuko smo zaključili še z nakupom bohinjskega sira, ki ga je prodajal mladenič ob gondoli. 

Ob tem naj omenim, da je del informacijske (planinske) poti po Voglu vključen tudi v t.i. "Turistično sirarsko pot", ki vodi do planine Zadnji Vogel. Krožna pot po smučišču je dolga 1'4 km, menda terja le 45 min hoje (s postanki ob informacijskih tablah).

Kakorkoli že, Vogel (1922 m) z okoliškimi planinami je idealno tudi za poletne pohodniške ture: Rodica (1966 m), Komna, Črna prst (1844 m). 

"Pa hvala za stavko", bi rekla Kaja svoji uciteljici :-)

Več v slikah spodaj.

Stol (2.236m), 20.avgust 2016

Tokrat pa dan za pohodniški izlet "v dvoje" v družbi naše Sheil-e, ki je takole dosegla svoj prvi dvatisočak. Sobota je obetala odlično vremensko napoved in odločitev je padla, da se povzpeva na enega od naših dvatisočakov - na Stol, ki s svojo višino 2.236 m domininira Karavankam.


Za dostop do njega sva izbrala izhodišče pri Valvasorjevem domu pod Stolom. Pot od tu se kar dobro vzpenja. Prva četrtina poti se vije precej tudi po odprtem (brez sence), vendar te razgledi očarajo in koraki so mi bili na tej točki hoje povsem nenaporni.

Kdor je vešč prepoznave vrhov, morda sam ugotovi, da so bližnje gore: Celovška koča / Klagenfurter Hutte (1664m), Lovska koča nad Doslovško planino (1325m), Potoški Stol (2014m), Prešernova koča na Stolu (2174m), Svačica (1953m), Zabreška planina (1225m), Žirovniška planina (1200m). No, jaz take informacije vedno najdem kar na spletu in si jih rada zabeležim za naslednje pohodniške načrte.


Do Prešernove koče (2193m) sva potrebovala 2h 45min, in še 10-15 min do samega vrha. Za sestop (3h) sva izbrala daljšo in manj strmo pot v smeri proti Zabreški planini.

Skupaj 6 ur hoje nam je naslednji dan vlilo tisto "prijetno" utrujenost, ki te opomni, da bo treba kaj kmalu spet kam kreniti, da bo vsakokrat lažje :-)

Triglav ekipno in pet nas "krščencev" - 2. in 3.september 2016

Tokrat moj gorniški podvig, na katerega sem še posebej ponosna in vesela.

Na prvo soboto v septembru 2016 nam je bilo vreme več kot naklonjeno za vzpon na Triglav, na katerega se nas je odpravilo 7 parov.

  • Izhodišče: ob 16:30 na Pokljuki, na višini cca 1.340m (mimo biatlonskega centra. Natančnejši opis poti, ki smo jo izbrali - tukaj.
  • Pot: Pokljuka - Vodnikov dom(1.817m) - Dom Planika pod Triglavom (2401 m) - Triglav (2864m)
  • Prehojena višinska razlika: 1.524m
  • Čas hoje (skupaj s postanki): prvi dan 2h 50min (od 16:30 do 19:20), drugi dan 12h (od 06:00 do 18:00 (prvi na cilju že vsaj 30-45 min prej)

Petek, 2.9.2016

  • 16:30: start na parkirišču ob koncu ceste na Poljuko (smer Uskovnica), kjer je tudi izhodišče za planino Konjščica (1.438m)
  • 17:00; koča (sirarna) na planini Konjščica
  • 19:20; prihod v Vodnikov dom 1.817m (http://www.pzs.si/koce.php?pid=196), kjer prespimo

Sobota, 3.9.2016

  • 05:20: budnica :-)
  • 06:00: odhod izpred Vodnikovega doma
  • 07:40: prihod v Dom Planika pod Triglavom in priprava za ključni del poti do vrha
  • 8:30: vzpon izpred Planike
  • 10:00: dosežen vrh Triglava

 V ekipi 14-ih nas je bilo tudi pet krščencev -  posameznikov, ki smo se na Triglav povzpeli prvič... in verjetno še malce dodatno popestrili vzdušje s krstnim obredom na vrhu :-)

Organizirana pot po zgornjem timingu je bila odlična, ob dejstvu da smo kot skupina delovali homogeno ter disciplinirano upoštevali planiran timing. Glede na nove skupine prihajajočih ljudi proti samemu vrhu, bi se vsak 15,30,45 minutni zamik izkazal kot izziv pri umikanju povratnikom z vrha Triglava kot tudi tistim, ki so se nanj šele povzpenjali.

Na nekaterih delih poti, predvsem na samem grebenu proti vrhu Triglava je pot kar malce adrenalinska in široka pravzaprav samo za eno osebo. Varovalni komplet ne bi bil odveč (prej spalna vreča), sicer pa je vse v glavi in predvsem premišljeno je treba ubirati korake (tudi roke!!) na tistem grebenu pod vrhom. V sebi sem imela samo dve misli: "3-točkovni prijem" in "ne glej dol".

In vse je prav lepo steklo, občutek na vrhu pa enkraten in nepozaben.... Res vesela, da mi je uspelo.

Prisrčna hvala za pobudo in organizacijo (Matjaž & Mateja Kobal), dobro voljo, družbo ter vseh, takih in drugačnih "prisrčnic", ki smo jih bili deležni na naši poti.

Velikonočni "tris izlet" - Naravni rezervat Zelenci, Planica in Belopeška jezera; 21. april 2019

Praznični velikončni vikend nas je obdaril s soncem, zato smo skočili proti Kranjski gori. Avtocesta je bila blaženo razbremenjena prometa, zato je bil užitek še toliko večji. 

Odločili smo se za postanek v Naravnem rezervatu Zelenci (za vasjo Podkoren), kjer te presenti turkizno zeleno jezerce (zato tudi takšno ime), spokojni mir in čudovit pogled na okoliške gore. Ob jezeru je urejena lesena brv in postavljena manjša opazovalnica, na katero se lahko povzpneš in na informativni tabli prebereš malo več o tem, kako so nastali Zelenci. Več - TUKAJ.

 

Sledi postanek v Planici - naši "zibelki poletov", ki v teh dneh (po SP v smučarskih skokih) spokojno sameva in se ponuja za 1,5h postanek. 

Pogumnežem je v Planici na voljo ZIPLINE, s katerim lahko preletiš "velikanko" in doživiš pravi adrenalin. Nekaj podatkov ZIPLINE-a:

  • 1151m, Nadm.višine, na kateri se prične vaš spust
  • 202m Višinske razlike med spustom
  • 566m Dolžina spektakularnega poleta
  • 85km/hHitrost spektakularnega poleta

Za rezervacijo - klik TUKAJ

Midva sva se lotila stopnic, ki jih kar ni konec. Na poti nazaj sem si zadala, da jih preštejem in številka se mi je ustavila pri 1.354 . Recimo, da se nisem "zaštela"(med tem ko sem odzdravljala mimoidočim) ... vsekakor pa jih je več kot 1.200, bi rekla, pa naj me kdo popravi. Bom zelo hvaležna. Srčni utrip ti kar poskoči, vendar se vzpon do odletišča naših orlov splača, saj se ti ponudi čuvodit pogled na okolico v objemu zasneženih gora.

Dan sklenemo še s kratkim obiskom do prvega Belopeškega jezera....kamor sva z Markotom pred 6-imi leti prikolesarila iz Kranjske gore . In tudi danes je bilo čutiti tisti prvi val kolesarjev in sprehajalcev, ki jih bo odsedaj verjetno vedno več.

Vikend oddih v glamping hišici Gozdne vile (Camping Bled), 4.8.- 6.8.2018

 

Ko takole razmišljam o preteklih počitnikovanjih, izletih in potovanjih, ugotavljam da smo preizkusili že kar nekaj različnih vrst prenočevanja: spanje pod milim nebom, apartmaji, hoteli in hostli različnih kategorij, kmečki turizem, planinske koče, kampiranje s šotorom, mobilna hiška, jadrnica, avtodom, hiška na drevesu (Turčija), indijanski šotor... Vsaka namestitev po svoje bolj ali manj udobna.

Tokrat dodajam še "glamping", ki sem ga izbrala, da izkoristim darilni bon Sava Hotels & Resorts. Lesene hišice, ki so jih poimenovali Gozdne vile, so res prikupne in idealno umeščene na parceli Camping Bled. Sodeč po tem, koliko zadetkov ponudi Google ob iskanju besede "glamping", mi da slutiti, da je tovrstno butično kampiranje kar v porastu. Upam le, da bo sčasoma dostopen čim širšemu krogu ljudi, saj gre res za pristen in edinstveni stik z naravnim okoljem, s pravo mero zasebnosti in brez tistega občutka, da si del mase ljudi, ki si deli tistih nekaj m2 prostora v kampu in na plaži.

Skratka prijetno udobje v objemu narave, sicer malo bolj "nobel", ampak je res vredno. Prava doživljajska izkušnja. Več : https://www.sava-camping.com/si/camping-bled/glamping-gozdne-vile

Vzpon na Hudičev Boršt (1.328 m) - 24. junij 2017

Tale vrh leži v Kamniško Savinjskih Alpah, za dosego katerega smo si izbrali izhodišče Mače. Pot poteka po gozdu, na vrhu(1.328 m) pa je novejša planinska koča, ki jo upravlja PD Preddvor.

Vzpon na Storžič (2132 m) z nočitvijo v Domu na Kališču ((1534 m)

Tokrat pa skok v gore kar direktno po službi (petek), kar pomeni da je nekako bila smiselna in potrebna odločitev, da prespiva na zbranem vrhu in potem poljubno hribolaziva lahko cel dan.

Za destinacijo sva si izbrala Dom na Kališču (1534 m), z enakim izhodiščem v Mačah (600m) kot pred dnevi, ko smo šli na Hudičev Boršt (1.328 m). Poleg dveh deklet sva bila pravzaprav edina gosta. 

Do Doma na Kališču vodi lahka gozdna pot, ki je res prijetna, predvsem pa je poleti več kot primerna, saj poteka po senci, ki jo nudi bogato zaraščen gozd. Dom je vzdrževan primerno, z lepim razgledom na Krvavec in letališče ...predvsem pa na Bašeljski vrh, Mali Grintovec, greben Laneža, Krvavec ter dvatisočak - STORŽIČ. Slednji se zdi tako blizu, da v jutro (po spanju na Kališču) ne moreš reči "ne" in iti nazaj dol. 

 

Pa vendar je od Kališča do njegovega vrha 2h hoje. Od Doma na Kališču vodi dokaj ravninska pot (cca 15min), potem že začutiš rahlo vzpenjanjanje, dokler se ti skalnati vrh Storžiča dobesedeno postavi pokonci Smile

Ja, med vzpenjanjem na Storžič se mi je na predelu z jeklenicami spomin povrnil na lanski Triglav - na tiste trenutke, ko vklopiš razum in koncentracijo in misel na "tritočkovni oprijem". Pa gor še gre,.....pač plezaš s "pametnim" oprijemanjem. Navzdol pa mi je vedno najtežje. Ampak kot pravijo, vsak pride dol.

 

In še bilanca:

  • vzpon 5h, sestop 4h,
  • 1.532 višinskih metrov

Vzpon na Viševnik (2050m) in "višek" planinskih čevljev (18. avgust 2013)

Tokrat smo za pohodniško turo izbrali Viševnik, 2050m visok hrib v Julijskih Alpah, z izhodiščem v Rudnem polju (lahka označena pot).

Tu smo ob 9:15 parkirali na velikem parkirišču (ob vojašnici), kjer smo pri prvi informativni tabli krenili desno (kot je kazala tudi smerna tabla za Viševnik).

Nekaj časa smo hodili v hrib po desni strani smučišča, ker pa je pot postajala vedno bolj neuhojena, z vedno več dreves in grmovja, smo prečkali smučišče na levo stran, kjer smo ob poti kmalu opazili tudi prve markacije. Šele ob sestopu, ko sva se s Kajo (9) vračali po tej strani smučišča, sem ugotovila, da bi bilo bolje parkirati še malo bolj naprej, tik ob vznožju smučišča in se v hrib podati po njegovi levi strani - ob vlečnici.

Kakorkoli že, pot na vrh Viševnika se sprva enakomerno vzpenja, potem (po zaključku vlečnice) pa malo bolj strmo. Bolj kot naklon je bila (vsaj zame) bolj moteča sončna pripeka. Lahko rečem, da je kar 90% poti do samega vrha Viševnika "na odprtem" in se torej sončni pripeki ravno ne moreš izogniti. Nekaj sence je v prvem delu ob smučišču in še malo naprej, kjer se hodi po gozdu, potem pa je pot več ali manj med grmičevjem.

Na visini 1720 m.n.v. je razpotje, kjer lahko desno kreneš do Blejske koče na Lipanci (2h) ali levo na Viševnik - naš cilj. Med hojo proti njegovemu vrhu se ti kaj kmalu ponudi razgled na Bohinjske gore, na vrhu pa je čudovit pogled na Triglav.

Tudi tokrat ga ponovno občudujem dokaj blizu, kot da bi mi bil na dosegu roke. Enkrat se bom vendarle povzpela tudi nanj.

Za vzpon na Viševnik (izhodišče Rudno polje) smo potrebovali 2h10 min, za sestop pa 1h30min, z vključenimi manjšimi postanki.

En fajn dnevni izlet, ki se je sicer pri sestopu iz Viševnika za Nastjo končal malo nesrečno, saj so se ji izposojeni planinski čevlji želeli "prevetriti" v polni meri. Verjetno je bila kakšna razpoka v gumi že prej, hoja pa je povzročila popolni odstop gume na spodnjem delu stopala. Pri vsakem mimoidočem se je ustavila, ga pozdravila in počakala, da je šel mimo, da le ne bi opazili njenih planinskih čevljev "odprtih ust" :-)

Vse se je pozabilo ob prijetni osvežitvi v blejskem jezeru (Grajska plaza) in ob slastni blejski kremšniti. Spomin na ta pripetljal pa bo vsekakor ostal :-)

sv. Primož nad Kamnikom (3.5.2009)

 

Nedelja, 3.maj 2009:

Prijeten nedeljski izlet, ki sta ga z malo dodatne motivacije enostavno "prestali" tudi Nastja (8) in Kaja (5). Sicer nas je malce presenetilo rosenje dežja, vendar se je med hojo do vrha razjasnilo in smo imeli sonca na pretek. Tale pohodniški izlet mi bo ostal v spominu predvsem po dokončnem razpadu mojih pohodniških čevljev, ki pa so tudi že prestali starost skoraj 15 let. Odstopanje podplata sem opazila, ko smo prišli na vrh - nazaj pa sem šla brez njih, saj hoja z opletajočimi podplati ni kaj preveč prijetna - verjemite. Pa tudi več kot idealno bi bilo, da se v takšnih čevljih pošteno prekucnem in padem.

Spodaj je izris poti do vrha sv. Primoža, ki smo jo opravili (ponovno) junija 2010. Klikni na sliko za povečavo.

53. Pohod okoli Ljubljane (9.5.2009)

 

Sobota, 09.05.2009:


To je bil moj 2. pohod okoli Ljubljane, ki pa ga tokrat tudi še nisem uspela s svojimi koraki "skleniti v krog", vseeno pa sem popravila lanskoletni rezultat, s čimer sem lahko zelo zadovoljna. Zdi se mi, da je letošnji pohod okoli žice privabil na prosto še večjo maso ljudi, ki so ubrali svojo pot bodisi peš bodisi na kolesih, med udeleženci pa je bilo nemalo tudi mladih parov z otroškimi vozički, nekaj invalidov in pasjih štirinožcev. Seveda tudi letos ni manjkalo tistih nekaj "ekstremistov", ki so se oblekli v vojaška oblačila, s partizansko čepico na rami in zastavo v roki. Vse lepo in prav, vendar "hej brigade" in podobne pesmi iz vojnih in povojnih časov bi bistveno bolj pristno zvenela iz kakšnega starega tovornjaka, kot pa iz modernega športnega avtomobila brez strehe, ki ga je njegov lastnik parkiral pred stojnico, na kateri je bil verjetno zadolžen za delitev promocijskega gradiva ali žigosanje lističev udeležencev pohoda. Kakorkoli že, vse skupaj je delovalo po svoje zabavno, pa naj bo to pogled na par mladih, ki so si flajštrali svoje noge bodisi gospo v poznih 50-ih letih, ki se je odločila, da bo mestno kolo (s tanjšimi gumami) rinila po gozdni poti, čez drevesne korenine - v hrib Golovca :-)

IN BILANCA PREHOJENE POTI ?
START: ob 8:50 KT6 (pod Golovcem, gostilna Babnik, Fužine)
NADALJEVANJE: KT7 - KT8 - KT1 -  KT2 - KT3
ZAKLJUČEK: ob 16:32 KT4 (Žito-recepcija, Šmartinska cesta), nato skrenitev s poti do BTC-tržnice (težko pričakovan topel obrok hrane :-))

Sodeč po GPS-u sva s sestro prehodili 29,8 km (od 34 km).

Cilj za Pohod okoli Ljubljane 2010 ? Vsekakor prepešačiti cel krog oz. še tistih nekaj KM (4) do cilja, ki so nama tokrat ostali žal nedosegljivi. In kaj sva se naučili za naslednjič ?

  • boljša prehrana med potjo (ker nisva bili pretirano lačni, sva se "šparali" za kosilo na koncu in pojedli med potjo le jabolko, pili veliko vode in pogrickali malo čokolode - NAPAKA !!)
  • vsaj 1 uro prej štartati (ob 8h ali celo prej in ne ob 9h)
  • biti pozoren na označevalne table na področju večjega prometa (sami sva proti koncu 1x zašli in se znašli pred Žitom (silosi) na Kajuhovi namesto pred Žitom na Šmartinki. To je vplivalo na najino psiho in sva bili - ob vsej utrujenosti - seveda še bolj nemotivirani, da bi hodili.
  • se prej pozanimati KDAJ zares kontrolne točke zaprejo (sicer ni glavni cilj dobiti tisti

Golica (10.5.2009)

Na Golico so se tokrat moji odpravili kar sami. Menda se je Kaja spet kar dobro odrezala. Je pa Golica po slikah sodeč atraktivna pohodniška destinacija, ki jo bom upam tudi sama kmalu dosegla. Več v slikah spodaj.