Družinski izleti in potovanja

Smo štiričlanska družina (Marko, Mojca, Nastja in Kaja).

Marko nas navdihuje in vpeljuje v svet računalništva in ostalih tehnologij, kar poenostavi tudi naša potovanja. Njemu gredo zasluge za rešitve, ki jih uporabim na moji strani (montaža kakšnega videa, izris zemljevida preko zbranih gps koordinat, arhiviranje bogate zbirke digitalnih fotografij, Drupal support ipd.).

Nastja postaja kopija svojega očka, ki ji daje gonilno silo. Ima neizmerno energijo, je spretna, malce samosvoja, vedoželjna in rada poskuša nove stvari. Velika ljubiteljica živali. Vsekakor je med prvimi, ko je potrebno preiskusiti kaj nenavadnega. Po njej tudi domena naše družinske spletne strani, ki je zaživela koledarskega leta 2000.

Kaja s svojo spontanostjo in igrivostjo poskrbi, da nam ni nikoli dolgčas, mamici pa vsakodnevno daje neizmerno mero nežnosti in pozornosti. 

Smo preprosti, prilagodljivi, po večini nezahtevni in sposobni reševati probleme, ki se vrinejo med nami doma ali na poti. Radi potujemo v neznane kraje in spoznavamo nove kulture, načine življenja in druge lokalne posebnosti.  

Povečini potujemo sami, zato so naša popotniška doživetja resnično samo naša - tista, ki nas še dodatno bogatijo z novimi izkušnjami in (spo)znanji ter prispevajo k temu, da smo še bolj uigran team vseh družinskih članov. Odprt pogovor, zaupanje in posluh za potrebe / želje posameznika je osnovno družinsko pravilo.

Družinski izleti in potovanja so v nadaljevanju razvrščeni geografsko po celinah oz. državah, posebej pa tudi po posameznih zvrsteh, npr. KAMPIRANJE, KOLESARJENJE, KULTURNO-ZGODOV.ZNAMENITOSTI, MORJE, JEZERA, BAZENI,...

Afrika

Afriška celina - malo daleč stran, pa vendar smo jo dosedaj vsaj malo okusili -prvič z obiskom Djerbe leta 2005. 

Več v nadaljevanju - izberi navigacijo.

Djerba (junij 2005)

CELOTEN OPIS POČITNIC NA DJERBI (02.06. - 09.06.2005) S SLIKAMI JE NA OGLED ŠE NA STARI SPLETNI STRANI - klikni TUKAJ

Splošna ocena o Djerbi

Djerba, ta pravljični otok Orienta zadnja leta privablja ogromno število turistov. Ko sem tako brala in slišala vse naj naj o tem afriškem koščku ozemlja, sem se odločila da zberem še nekaj informacij o hotelskih nastanitvah, ponudbah agencij, primernem terminu in tja zvabim svojo družino, da se na lastne oči prepričamo ali je res vse tako pravljično ali so to zgolj olepšane govorice nekaterih, ki so tam preživeli nekaj dni. Tisto »pravljično« brez dvoma drži, vendar seveda zgolj na omejenem področju – to je tistem, na katerem stojijo ograjeni (in zastraženi) hotelski ambienti. Zunaj je seveda vse drugače. Ljudje živijo v preprostih domovih, tako imenovanih »menzel«, okolica je breztravnata, peščena in pusta, kar za tamkajšne sredozemsko podnebje in pretežno sušno obdobje ni nič čudnega. Ljudje trgujejo na ulicah z vsem mogočim, pretežno z izdelki, ki so rezultat pridnih rok, najde pa se tudi kaj iz uvoza. Vsekakor so njihovi tipični izdelki preproge, vezenine na tekstilu, poslikana keramika, rezbarski izdelki, lončene posode ipd. Osebno me je na Djerbi očarala arhitektura hotelov in tudi njihovih domov. Kupolasti nadstreški, oboki in belina zidov daje zares topel in še bolj komforten občutek. Prav tako me je prevzela slikovitost ponedeljkovega trgovanja v Houmt Souk-u.

Nekaj osnovnih podatkov o Djerbi:

Djerba je največji otok severne Afrike in predstavlja enega od otokov 1300 km dolge tunizijske obale. Je pretežno ravninska (najvišja točka meri komaj 55m nad morjem).

  • Velikost: 520 km2 (29 x 28 km)
  • Največje mesto na otoku je Houmt Souk (17.000 preb.), ki je hkrati največje trgovsko in prometno središče. Drugo največje mesto je Midoun (7.000 preb.)
  • Prebivalstvo Tunizije in s tem Djerbe je zelo homogen narod, vendar se v njih pretaka več vrst krvi: berberska, rimska, vandalska, arabska, španska, turška in afriška. Ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radodarni ter družabni. Med pomembnejše vrednote uvrščajo poroke (ki jih menda praznujejo več dni), družine in otroke. Na Djerbi živi okoli 120.000 prebivalcev
  • Vera: 90% tunizijskega prebivalstva je muslimanske vere, ostalo so krščanske in židovske manjšine. Muslimanski vernik ima 5 dolžnosti, ki jih mora spoštovati in upoštevati: o Bog je Alah in Mohamed je njegov prerok o 5 x na dan molitev (predpisan riutal) o 9.mesec luninega koledarja je post (saum) – v tem času so podnevi prepovedani hrana, pijača in kajenje o darovanje : revežem se vsako leto pokloni najmanj 2% svojih prihrankov in drugih vrednosti o vsaj 1x v življenju romanje v sveto mesto Meko
  • Hrana in pijača: očitno je, da so mojstri kulinarike (po mojem vsak turist prinese domov kakšen kilogramček več J). Vendar pijača (sokovi) so preveč umetnega okusa in presladki.

Nastanitev:

Hotel Vincci Djerba Resort ****, www.vinccitunisia.com

V hotelu, kjer smo bivali je bil pravi raj in tistih nekaj dni smo se počutili res kot gospoda iz 1001 noči. Ko smo ob odhodu izpolnjevali anketni list o zadovoljstvu nad nastanitvijo in hotelskimi storitvami nismo našli nič večjega, nad čimer bi se bilo vredno pritoževati. Nekaj pomanjkljivosti, ki niso imele precejšne teže za naše (ne)zadovoljstvo: slabo splakovanje WC-a v hotelski sobi, pretirana prijaznost osebja in ogovarjanje na vsakem koraku, vsiljivost trgovcev, oddaljenost plaže (brezplačna vožnja z vlakcem). Izbira hotela je bila vsekakor odlična. Hotel z 4 zvezdicami (na Hrvaškem bi ga tretirali za 5*) nam je nudil več kot odlično udobje in dobro počutje. Storitve, ki smo jih bil deležni: polni penzion, otroci v mini club-u ALL INCL (kar pomeni 1 dopoldanski in 1 popoldanski prigrizek, ter stalno na voljo sok in voda). Dobili smo družinsko sobo (2 sobi s povezanimi vrati), ki jo sicer nismo pričakovali ampak zgolj 2 posteljno sobo s pomožnim ležiščem in otroško posteljico. Prijetno presenečenje, vendar bolj srečno naključje ali pomota, bi rekla, kot usluga. Prednosti: * 1 velik bazen za odrasle in večji bazen za otroke s toboganom * okusna hrana (samopostrežni sistem) in brezplačna pijača (zajtrk – sokovi, kosilo in večerja – 1 liter vode na vsaki mizi, Sprite, Fanta, CocaCola. Vino, Pivo, sokovi – na »pipco«) * udobne sobe in kopalnica s kadjo in fenom * brezplačni ležalniki in senčniki ob bazenu in na plažu (pomembno, da na plažo prideš dovolj zgodaj, sicer so lahko zasedeni) * dovolj animacije za otroke, ki so imeli v miniclubu (neglede na izbrani in plačani penzion storitev ALL INCL.) Slabosti (ne bistvene za nas): * Malo predaleč do plaže – peš in čakanje na vlakec (bi rekla da več kot 500 m, kar je omenjeno v prospektu agencije), sicer pa kopanje na plaži niti ni bilo kaj prida zaradi trave v morju in nadležne mivke * slabo splakovanje vode v WC-u (v sobi !!) Hotel je vsekakor primeren za družine z otroci ter seveda tudi vse ostale, ki se lahko udeležijo izletov (sicer prenapornih za otroke, mlajše od 6 let), kot na primer Tataouine – Chenini (z džipi skozi rimski nasip, do slanega jezera, do mesta Tataouine in berberske vasi Chenini).

Ogled krokodilje farme

21.decembra 2002 je bila na otoku Djerba otvoritev novega krokodiljega parka. Kulturno-turistični kompleks so poimenovali "Djerba Explore". 6000m2 parka je posvečeno 400 krokodilom (Crocodylus niloticus), ki merijo od 1,5 do 2,5 m in so bili na Djerbo pripeljani iz Madagaskarja. V parku so uredili prijetne in varne sprehajalne poti, tako da si obiskovalci na nekaterih točkah ogledajo krokodile zelo od blizu. Posebej je treba omeniti stekleno pročelje (stavno), ki so jo zgradili posebej za krokodile, da jim v mrzlih zimskih nočeh lahko nudijo posebej ogrevan prostor. V parku so ob sprehaljnih poteh na večih mestih nameščeni plakati z večjezičnimi opisi in informacijami na temo krokodilov, o njihovem življenju v naravnem okolju in življenju v parku. Park je hkrati tudi odlična priložnost za izobraževanje in študije. Študenti tunizijske univerze pripravljajo razne statistične raziskave o rejenju krokodilov zadnjih nekaj let ter druge podobne raziskave.

Spodaj nekaj slik, žal slabše kvalitete, saj smo aparat bili primorani kupiti na mestu samem, ker se nam je naš pokvaril....

Odkrivanje celinske Tunizije in (ponovni) obisk otoka Djerba, 27.10. - 3.11.2010

Jesenske počitnice smo si zaželeli preživeti nekje na toplem. Ker smo primerno lokacijo iskali "v zadnji minutki" in po sprejemljivi ceni, nam je nekako ostala na izbiro Djerba, kamor smo se odpravili v organizaciji turistične agencije Oasis Tours. Potovalna agencija OASIS TURS d.o.o., katere lastniki so prva in hkrati največja hotelska veriga v Tuniziji »El Mouradi«, je del grupacije SUNSHINE HOLIDAYS, ki v svojih potovalnih agencijah nudi usluge po vseh večjih mestih Evrope (Beograd - Sunline, Budimpešta – Taurus, London – Just Sunshine, Zagreb – Sunčani odmor).

V programu smo torej imeli 3-dnevni safari po celinski Tuniziji, kar se je na koncu izkazalo za zares odlično odločitev. Videli in slišali smo v 3 dneh ogromno in brez tega niti ne vem kaj bi cel teden počeli na otoku Djerba. Pravijo pa (in to smo slišali na mestu samem od popotnikov v drugem busu), da je 2-dnevni safari z ogledom vseh ključnih znamenitosti, bistveno bolj naporen in intenziven.  In vsekakor prekratek, da bi primerno dolgo lahko užival pri vsaki zanimivosti (vožnja z džipi po puščavskih sipinah, jahanje kamel ob sončnem zahodu, ogled enega od redkih beberskih domovanj, vožnja preko posušenih jezer oaze Duz in Tozeur, postanek na lokacijah snemanja Angleški pacient in Vojna zvezd, …). 

In kako smo torej začeli ?
Po prihodu letala na Djerbo v pozno popoldanskih urah oz. smo se ob cca 21:00 nastanili v hotelu El Mouradi Djerba Menzel 4*, ki predstavlja enega od hotelov v verigi El Mouradi. Takoj zjutraj pa akcija - bujenje ob 6:30 in odhod avtobusa izpred hotela v smeri proti celinski Tuniziji, ki smo jo raziskovali od četrtka do sobote.

Več v nadaljevanju.

Rimski nasip (vez otoka Djerbe s celino)

Rimski nasip (pri kraju El Kantara), ki povezuje celinski del Tunizije z otokom, je dolg kar 7 km. Preko tega nasipa je na otok tudi speljan vodovod, saj otok Djerba nima dovolj lastnih voda, zato se otočani oskrbujejo z njo preko dveh vrst vodovodnih cevi: po eni se na otok pretaka deževnica, ki jo imajo načeloma za pitje in oskrbo gospodinjstev, po drugi cevi pa teče sanitarna voda. Seveda pitje vode iz pip (vsaj za turiste) ni primerno.

Medenine (ogled nomadskih kašč)

Po prihodu na celinski del smo se za kratek čas ustavili v kraju Medenine, glavnem mestu istoimenske regije Tunizije, pod katero spada tudi otok Djerba. V tem kraju morajo prebivalci Djerbe urejati vse uradne zadeve, pa čeprav imajo na otoku svoje občine in urade. V kraju Medenine smo si ogledali nomadske kašče in tržnice, ki so jih uporabljali nekoč trgovci, ko se se selili iz kraja v kraj z namenom trgovanja svojih izdelkov in pridelkov. Povzpeli smo se na vrh teh kašč, kar je bilo še posebno zabavno za otroke, ki so imeli odlično priložnost za poskakovanje po vijugastem nadstrešku.

Matmata (ogled berberskih domovanj - trogloditov)

Iz Medenine nas je pot vodila v smeri proti gorovju Dahar, kjer vrhovi dosežejo nadmorsko višino med 600 in 700m. Gorovju Dahar pravijo tudi "mesečeva pokrajina", saj po obliki spominja na površino lune. Tu so značilne tudi terasasto oblikovane kmetije z različnimi nasadi sadja, ki si v sosledju sledijo po točno določenem vrstnem redu, saj je pomembno katere vrste nasadov morajo imeti dovolj sence oz. drugih pogojev za uspešno rast.

Priložnost za zanimive foto-posnetke pokrajine se nam je ponudila ob postanku na griču Matmata, ki velja za največjo trogloditsko naselbino (bivališča, skopana do 10m globoko v obliko rovov). Hribovita pokrajina je znana tudi po pridelavi najboljšega kuskusa. Do vrha griča vodijo lepo urejene stopnice, zanimive pa so tudi iz kamna oblikovane črke, ki smo jih naskočili, kot da bi bile edina največja atrakcija na tem mestu. Sledil je postanek za ogled Berberskih domovanj oz. t.i. trogloditov, ki je eden redkih še ohranjenih tovrstnih domovanj na Djerbi in verjetno tudi v sami Tuniziji. Domačinka nam je na mestu samem pokazala peko kruha, katerega testo je vstavila v kamnito luknjo na tleh, moški pa je na drugi strani prijazno ponujal mlado kamelo, da so jo imeli otroci možnost nahraniti z mlekom, starši pa ob tem vneto pritiskati na fotoaparate. Seveda brez napitnine (vsaj 1 TND) ni šlo. Povsod je slikanje domačinov prej nezaželeno, skupaj z živaljo pa sploh pričakujejo napitnino. Fotografiranje uniformiranih oseb je strogo prepovedano. Po ogledu trogloditov smo imeli po programu rezervirano kosilo v podzemnem hotelu, kjer smo na mize dobili že vnaprej naročeno hrano (špageti po tunizijsko, nekakšne omlete polnjenje z jajčno-zelenjavnim nadevom, solata, piščanec, slaščice). Možnost tudi za prvo okušanje tunizijskega piva "Celtia".

Oaza Douz (nastanitev v hotelu El Mouradi Douz, jahanje kamel, shopping na lokalni tržnici in večerni animacijski folklorni program)

Sledilo je nadaljevanje poti proti oazi Douz, kjer smo se nastanili v hotelu El Mouradi Douz, pozno popoldan pa smo se odpravili na jahanje kamel (cca 40 min), kar je bilo ob sončnem zahodu prav očarljivo in v posebno veselje vsem, predvsem pa seveda otrokom. Kaja je bila presrečna, ko si je na poti nazaj priborila možnost, da ima čisto svojo kamelo, ki jo je nosila na svoji grbi.

Naslednji dan smo se odpravili na "souk" - na tržnico v kraju Douz, kjer smo imeli 1 uro prosto za shopping, vodička pa je naredila "biznis" tudi lokalnemu trgovcu z dateljni, saj mu je pripeljala cel avtobus. V povprečju je vsak (družina ali par) vzel po 2 škatli dateljnov (cena 5 TND/škatlo). No, kasneje (v Chebiki) sem taiste škatle z dateljni videla po ceni 2 TND. Kosilo in popoldan vožnja v smeri proti Kebili (30 km od Douz-a). Ob poti opazimo nasade dateljnevih palm, vodička pa nam pojasni kako negujejo datelnje, ki začnejo zoreti. Pobiranje dateljnov je povsem ročno. Delavci (mladi moški) morajo na vsako palmo v tekočem letu splezati 4-krat: ko je potrebno obrezovanje in veje primerno upogniti, za čas neugodnih vremenskih razmer, ko je treba dateljne zaščitii s posebnimi vrečami (ki spodaj še vedno dopuščajo zračnost) in ko jih je na koncu treba tudi obrati.

V Douzu smo se odpravili tudi na večerni folklorni večer, katerega program so nam uprizorili v cca 15 min oddaljenem ambientu, ki je ob soju luči, lokalnih trobentačev, konjedercev ob vratih in ostalega kiča deloval kot v pravljici.

Vožnja preko Chott El Jerid - največjega slanega posušenega jezera v severni Afriki

Imeli smo zanimivo vožnjo preko največjega posušenega jezera v severni Afriki - Chott El Jerid, ki je nastalo pred nekaj milijoni let zaradi tektonskih premikov zemlje. V času deževja, se na površju le zadrži nekaj vode, sicer pa je jezero povsem izsušeno, na kar nas opominjajo tudi veliki beli madeži na površju - ostanki soli. Preko jezera je speljana po nasipu regionalna cesta Tozeur-Kebili.

Na enem od postankov ob poti smo imeli priložnost občudovati tudi zanimive skulpture, narejene iz prsti in soli - verjetno predvsem zato, da pritegnejo dodatno pozornost turistov (v bližini ob cesti je bil seveda tudi en lokalni barček s ponudbo pijač).

Nastanitev v Tozeur (vožnja s kočijo, obisk ZOO-ja ter nora, 216 km dolga, pustolovščina z džipi po peščenih sipinah do Chebike / blizu Alžirske meje in Tamerze)

Naš naslednji postanek je bil v kraju Tozeur, kjer smo se nastanili v hotelu El Mouradi Tozeur. Nekateri so se odločili za popoldansko vožnjo s kočijo in obisk bližnjega živalskega vrta (na ogled znamenita puščavska lisica, prikaz plezanja po palmi...), drugi pa za počitek v hotelu.

Noč smo izkoristili za primerno dolg spanec, saj smo se morali v jutro zbuditi že ob 6:30. Ob 7:30 so nas pred hotelom že čakali džipi. Sledila je nora pustolovšina z džipi po peščenih sipinah.

Odpravili smo se v pravo puščavo (pesek, sonce) v smeri proti Chebiki. Chebika je le “korak” od Alžirske meje in ena od čudovitih puščavskih oaz na obrobju gorovja Atlas. V sebi skriva prave bisere narave, v katero pa so seveda posegle tudi človeške roke zavoljo turizma samega (urejena pešpot, infrastruktura z barom, sanitarijami, trgovino…).

Na sprehod po urejeni poti goratega predela smo se odpravili z lokalnim vodičem, ki se je celo potrudil govoriti slovensko. Sprehod je bil zanimiv, če ne zaradi same narave, pa tudi zaradi tega, da so tu snemali film Angleški pacient (The English Patient). Z džipi smo se ustavili tudi na lokaciji snemanja Vojna zvezd. Zanimivo prizorišče, ki spominja res na neko “nezemeljsko” destinacijo.

Nadaljevali smo proti Tamerzi. To je idilična gorska vasica sredi puščavske oaze. O njej več povedo slike. Vsekakor je vsa pot z džipi vredna, da si človek ogleda tudi ta košček zemlje. En dober opis pa sem našla tudi tule.  

Od Tamerze smo krenili nazaj (mimo posušenega jezera Chatt El Gharsa) in bili deležni prvega adrenalina oz. razburljive “off-road” vožnje z džipi po peščenih sipinah. Kaj to pomeni ? To pomeni, da smo se z vozilom s polnim gasom povzpeli na peščeno sipino dokaj strmega naklona, potem pa se spustili navzdol. Občutek sem imela, da bomo z nosom vozila zapičili v puščavski pesek in obstali kot tistih 10 cadillac-ov, ki jih je iz neznanega razloga nek bogat rančar iz Texasa dal zasaditi v zemljo s prednjim delom naprej blizu mesta Amarillo (več - tukaj).

Povratek na otok Djerbo (Kebili-Gabez in s trajektom na otok)

Puščavsko pustolovščino smo zaključili torej po več kot 200 prevoženih kilometrih po puščavski oazi, ki smo jih nadaljevali v smeri proti kraju Kebili in Gabes. Gabes je menda znan po najboljših granatnih jabolkih (smo jih tudi okušali po hotelih) in pridelavi kane (barvila). Na poti proti obali oz. pristanišču, od koder smo se s trajektom vrnili v poznih večernih urah na otrok Djerbo, nam je vodička zaupala še nekaj zanimivosti.

Še najbolj mi je ostala v spominu pripoved o tem, kako tunizijci rešujejo krivdo v primeru prometnih nesreč. Vkolikor pride do prometne nesreče, potem je za nesrečo vedno krivo močnejše vozilo (npr. avto), četudi je nesrečo povzročilo šibkejše vozilo (npr. motorist). Kazen je odvzem vozniškega dovoljenja za nekaj mesecev, lahko tudi zapor in/ali kritje vseh stroškov, ki so pri tem nastali na strani “nekrivca”. Morda je pa tudi to eden od razlogov, da se kaj dosti z avtomobili ne vozijo, saj je bencin drag, javni prevoz pa je zelo ugoden.

Ali pa tale: menda velja pravilo, da doma glavno besedo nosi najstarejša ženska, četudi ni zaposlena. Moški ji morajo prislužen denar izročiti v obsegu, kolikor ga potrebuje za gospodinjstvo. Tole sicer kar težko verjamem, pa vendar….morda velja to v bolj primitivnih in manj razvitih predelih države. Ne vem, no.

Drugo polovico našega počitnikovanja (nedelja 31.10. do srede 03.11.) smo torej preživeli na izhodiščni lokaciji, v hotelu El Mouradi Djerba Menzel, kjer smo se nastanili ob našem prihodu prvi dan. Tri dni smo se prepuščali soncu, ki je bilo čez dan kar prijetno toplo z vmesno oblačnostjo, nekateri pa so se kopali v bazenu (meni osebno premrzla voda). Večeri so bili pa kar hladni (sama nisem zdržala v kratkih rokavih).

V lastni režiji smo se odpravili s taksijem (10 TND) v cca 15km oddaljen Houmt Souk, kjer sem se na dan množičnega trgovanja (ponedeljek) uspešno preiskusila v barantanju in kupila nekaj stvari, drugi so šli na ogled krokodilje farme, ki smo jo sami obiskali že pred 5 leti (junij 2005), tretji pa so šli na obisk v sosednji Midoun.

BISLAAMA DJERBA – do naslednjič !

V nadaljevanju - foto utrinki iz Djerbe (Hotel El Mouradi Djerba Menzel).

Amerika

3 tedenski potep po zahodnem delu ZDA / Kalifornija,Nevada, Arizona, Utah (julij 2015)

Poletje 2015 je bil malce večji "popotniški zalogaj". Fotografij, video-v in opisov se je nabralo kar nekaj.

Za prvi "priokus" (pred branjem vseh pod-strani v nadaljevanju), vabljeni na ogled 10 minutnega videa, v katerem so zajete ključne destinacije, ki smo jih obiskali. Slike  so več ali manj predstavljene tudi v opisu na straneh spodaj, dodanih pa je kar nekaj video prispevkov:

  • 00:28, Las Vegas
  • 01:35, Panoramski posnetek reke Colorado (Horseshoe Bend)
  • 02:17, Salt Lake City (olimpijski park)
  • 02:47, Squaw Valley (gondola)
  • 03:31, Sierra Newada (sneg sredi poletja)
  • 04:14, San Francisco (vožnja po “vijugastem” Lombard Street)
  • 04:30, Monterey Aquarium
  • 05:09, veliki tjulnji (morski sloni) na Piedras Blancas Elephant Seal Rookery
  • 06:02; San Diego, Seaport Village (ob zasidrani letalonosilki Midway in velikem kipu mornarja, ki se poslavlja od dekleta)
  • 07:02; Sea World (božanje skatov in delfinov)
  • 07:54; Sea World (Show s kit ubijalci in “splash time”)
  • 08:35; Moč mojih deklet, ko dvigneta avto (California Science Center, L.A.)
  • 09:11; Sprehod po “aleji slavnih” (L.A.; Walk of Fame)

 

OPIS POTOVANJA - na kratko:

  • Ekipa: 4 odrasli, 2 otroka (11in 15)

  • Polet: Benetke - NewYork in New York - Los Angeles
  • Čas potovanja: (30.06.-21.7.2015) - 21 dni
  • Tematske lokacije na naši poti: nacionalni parki, mesta, muzeji, arhitekturne in geološke zanimivosti, plaže, jezera, pohodniške ture
  • Način potovanja po ZDA: v lastni režiji (rent-a-car Dollar /Los Angeles) 
  • Število obiskanih držav: 4 (krožna pot po Kaliforniji, Nevadi, Arizoni in Utah)
  • Top obiskane lokacije (moja osebna presoja in priporočam): Grand Canyon, Horseshoe Band, Antelope Canyon, Bonneville Salt Flats, Lake Tahoe in Squaw Valley, Yosemite National Park, San Francisco, Piedras Blancas Elephant Seal Rookery, San Diego,....)
  • Dolžina prevožene poti: 4.185 milj (6.696 km oz. cca 320 km / dan); Vožnje je bilo seveda, kar nekaj, od tega najbolj monotona in enolična skozi Nevado, najbolj zanimiv pa se mi je zdel severni obalni del Kalifornije, okoli jezera Tahoe in gorati predeli Sierra Nevada
  • Stroški na poti: finančno smo potovanje optimizirali s spanjem v nizkocenovnih hotelih (Motel 6, Travelodge, drugi...),ki smo jih rezervirali preko www.hotel.com (ponujajo 1 brezplačno nočitev na 10 rezerviranih in plačanih namestitev). Finančna kalkulacija je na koncu pokazala, da smo od celotnih stroškov namenili: 46 % za prevoz (letalo 4 odrasli + 2 otroka, rent-a-car za 20 dni, GoOpti za 1 osebo Lj-Benetke-Lj), 21% za nočitve (večinoma Motel6 in drugi cenejši hoteli), 14% za hrano (nakup špecerije in prehranjevanje po lokalih - po ponudbi "fast food", ki jo Američani najbolje obvladajo :-), 8% za vstopnine (nakup letne karte za nacionalne parke 80 usd (se splača), sicer vstopnine ki se gibljejo povsem različno od 10usd / vozilo za vstop na neko področje zanimivosti do 20 in več usd po osebi), 7% za bencin (ki se po krajih in državah precej razlikuje;Kalifornija precej dražja kot Arizona, Nevada, Utah) in drugo (parking, pranje perila ipd.). Hrana predstavlja enega od "top 3 stroškov" na takšni poti (tudi sicer se obroki gibljejo od 8-15 usd/osebo), zato je smiselno "potrpeti" in jesti enostavnejše jedi, čeprav ne preveč zdrave (Subway, PizzaHut, Burger King, In-N-Out,....). Naša praksa: redni zaloga hrane in vode na poti (avto), ki ne terja hladilnika, pozno popoldan oz. proti večeru pa postanek za topli obrok v restavracijah oz. lokalih s hitro pripravo.

1. TEDEN (30.06.- 06.07.); prvi nacionalni park, skok v Nevado, kičasti Las Vegas, lepote Grand in Antelope Canyona in veličastni odkljuk reke Colorado (Horseshoe Bend)

30 June 2015: POLET in PRISTANEK v ZDA (Benetke - New York in New York - Los Angeles), prevzem avta in namestitev v hotelu Motel6, L.A.

Odhod od doma ob 4:50. Prihod na letališče Marco Polo Benetke ob 7:15., vzlet ob 11:10 via Newark (New York). Letimo čez Zurich, Pariz in London. Lep miren polet, hrana okusna (4 postrežbe). Ob 19:55 (po našem času) oz. 13:55 po lokalnem času pristanek v New Yorku, kjer opravimo "check in " za polet v Los Angeles, kamor priletimo z cca 2urno zamudo ob 21:30 po lokalnem času.

01 July 2015: KALIFORNIJA (Joshua Tree National Park) in VSTOP V NEVADO (Las Vegas: Freemont Street & nočitev)

Zjutraj zapuščamo Motel6 (7:30) v L.A. in krenemo proti vzhodu v smeri Palm Desert. Highway z 4 do 5 prometnimi pasovi poteka preko osamljene pokrajine, ki jo "bogati" le osamelo grmičevje, nešteto vetrnic in nekaj industrijskih con. Razočarano ugotavljamo, da gostinci in tudi trgovine odpirajo šele po 9h uri, zato lahko do prvega jutranjega obroka le opazujemo reklamne table z napisi IHOP, DelTACO, SubWay, Wendys, Burger King, Pizza Hut, Taco Bell, McDonald's... z vabljivimi ponudbami. Ja, lakota je huda stvar :-) Pa vendar, ob 10h se nam med potjo ponudi IHOP (International House of Pancakes) .

Še nakup nekaj špecerije v WinCo Foods in v smeri proti Joshua Tree National Park, kjer je med vožnjo po osrednji cesti Pinto Basin Road več urejenih postajališč, npr. Cholla Cactus Garden. Ura je 16:40 in vozimo po Barstow Freeway proti Las Vegasu.

Las Vegas je mesto kiča in verjetno za marsikoga upanje, da denar prinaša srečo. Če ga nimaš, zakaj ne bi zakockal še tisto, kar imaš? Če ga imaš, zakaj se ga ne bi nekaj "znebil" in z malo sreče povečal svoje premoženje? Tu so ljudje obsedeni z igralnimi avtomati. Mi smo se v iskanju cenovno sprejemljiva hotela pač znašli v hotelo, katerega del je tudi casino. Pa verjetno je kar precej hotelov, ki so opremljeni v duhu igralništva. Mesto na prvi vtis seveda pritegne pozornost, vendar mi osebno ni bil preveč všeč.

02 July 2015: PREHOD IZ NEVADE V ARIZONO: Ogled jezu Hoover Dam, mimo jezer Mohave in Mead in ogled brezmejnih lepot Grand Canyona

Kljub temu, da smo šli spat ob 23h, smo se zbudili že ob 5:50, tako da smo ob 6:30 kar krenili na pot in zapustili "bleščeči " Las Vegas, ki v jutro deluje povsem drugačno, zaspano.

Nadaljujemo pot do jezu Hoover Dam in naprej mimo jezer Lake Mohave in Lake Mead. Hoover Dam je velik hidroenergetski jez na reki Colorado. Nahaja se na meji med Arizono in Nevado.

Do Grand Canyon-a se pripeljemo iz SZ (Las Vegas) preko mest Kingman in Williams proti Flagstaff. Plačamo 80 usd / vozilo za "annual pass" v vse nacionalne parke ZDA, saj planiramo obisk še vsaj 3 parkov. Sicer bi plačali 30 usd (1-7 days). Izhodišč za ogled kanjona je kar nekaj, v bistvu pa je tako, da se lahko odločiš za 1-2 urni, 2-4 urni sprehod in ogled kanjona, ali pa za celodnevno turo. Naša izbira je bilo izhodišče v Grand Canyon Visitor Center, kjer smo v nekaj minutah prišli do Mather Point in naprej do Yavapai Point & Geology Museum. Nato smo izkoristili Free Bus Shuttle do Bright Angel Lodge, kjer smo se trije člani naše ekipe podali na cca 1h45min dolg sprehod po poti Bright Angel Trail in se spustili cca 250m vse do Lower Tunnel in še malo naprej. Vse skupaj "amazing" in vredno obiska.

V večernih urah prihod v mesto Flagstaff, kjer se namestimo v Mountain View Inn (3100 East Route 66).

03 July 2015:ARIZONA (Horseshoe Bend, Antelope Canyon) in vstop v UTAH (Oljato Monument Valley)

Ob 7:30 se iz prikupnega mesteca Flagstaff vozimo v cca 2h oddaljen Horseshoe Bend, kjer si iz 305m visoke razgledne točke ogledamo 270-stopinjski odkljuk reke Colorado. Ta se nahaja cca 6km JZ od kraja Page na glavni cesti 545 / highway 89. Tu je urejeno parkirišče, od koder je 1,2km daleč do "strašljivega" previsa in nato presunljiv pogled na reko Colorado, ki se kot kača vije okoli mogočnega skalovja. Potrebna je res visoka pazljivost, saj na višini 305m ni nikakršne zaščitne ograje.

Nadaljujemo do Antelope Canyon, ki se nahaja nedaleč stran. Vstopnino pobirajo samo v gotovini (8usd/osebo), za voden ogled (edino možen) v dolžini 1h15min pa zaračunavajo 20usd/odraslega in 10usd/otroka 8-12let. V kanjon se vstopi po urejeni poti in res je čudovit pogled na skalovje, ki sta ga v več kot tisočih letih ustvarila voda in veter. Sonce v izbranih delih dneva prispeva še poseben čar notranjosti kanjona. Žal pa je M. spodrsnilo, vendar je kljub bolečini nadaljeval vso pot še naprej.

Pozno popoldan zapustimo Arizono in vstopimo v UTAH iz JV (Mexican Hat), kjer nas med vožnjo po indijanskem rezervatu Navajo Nation presenetijo gorske strukture zanimivih oblik (Oljato Monument Valley). Nastanitev v kraju Monticello, v hotelu Canyonlands Motor Inn, kjer smo pred jutrišnjim 4th July vendarle našli 2 prosti sobi (povsod drugje napis "No Vacancy").

04 July 2015: UTAH (Zvin gležnja, pa vendarle nadaljujemo svojo pot v Arches National Park in Salt Lake City)

Markotov zdrs v Antelope Canyone je v jutro pokazal očitno posledico - zvin gležnja (oteklina), zato je bil obisk zdravnika neizogiben. Tako, da je s pohodniskim delom našega potovanja verjetno zaključil. Še vedno pa ostaja naš šofer :-)

Opoldan prevozimo mesto Moab, ki predstavlja izhodiščno mesto za Arches National Park, po katerem so razvrščene skalne strukture zanimivih oblik. V parku ni možnosti nabave hrane in pijače, kot tudi ne namestitvenih možnosti. Področje si lahko ogledaš iz avta (osrednja cesta poteka po osrednjem delu parka) ali pa se ustaviš na urejenih obcestnih postajališčih in se sprehodiš do razglednih točk.

Ob 16:15 se nahajamo cca 1h 45min pred Salt Lake City, za nami pa (po 4 dneh na poti) 1.393 prevoženih milj (cca 560km/dan). Zvecer nastanitev v hotelu Royal Garden Inn (ne priporočam!!!) in večerni ogled mestne palače State Capitol, kjer se je na praznični dan (4th July, Independence Day) zbralo, skupaj z nami, kar nekaj ljudi in opazovalo ognjemet v daljavi.

05 July 2015:UTAH (Salt Lake City / Olympic Park, Antelope Island Park), vožnja mimo Great Salt Lake Desert in Bonneville Salt Flats ter vstop v NEVADO

Po zajtrku še 1x povratek do State Capitol in Salt Lake Temple za fotografiranje, nato do Olimpic Park, znanega po zimskih olimpijskih igrah 2002. Zanimiv (brezplačen) ogled skokov na smučeh v vodo in obisk muzeja zimskih OI. Ta predstavlja zgodovino olimpijskih iger, razstavo stare smučarske opreme, maketo zimskega središča s progami, pa tudi nekaj simulatorjev, na katerih lahko doživiš vožnjo v snežnem bobu, skoku na smučeh.

Nadaljujemo gorsko pot vse do višine 2.900m in se po cesti Guardsman Pass Rd 12650E napotimo v smeri Antelope Island State Park (vstop v park 10usd/vozilo). Park je res velik, s tremi kamping lokacijami, do plaže za kopanje (Bridger Bay) pa je cca 800m razdalje, kar nismo predvidli. Kakorkoli že, tu ni množičnega turizma, ni nobene infrastrukture, le urejene piknik hišice, kemična stranišča in tuš kabine. Več kot očitno je poskrbljeno za neokrnjeno naravo, ki predstavlja dom tisočim pticam in buffalo-m, zaradi katerih so uredili tudi posebno razgledno točko Buffalo Point Overlook, vendar jih žal nismo opazili.

V eni od piknik hišic (tudi s talnim BBq) si vzamemo nekaj časa za malico, 3 kandidati naše ekipe pa se odločijo za kopanje v jezeru, ki je menda 5x bolj slano od morja. In plavanje je temu tudi primerno :-)

Pozno popoldan zapuščamo Salt Lake City in krenemo proti Nevadi preko slanega jezera Great Salt Lake Desert in kasneje še Bonneville Salt Flats, kjer se razposajeno sprehodimo in potekamo po "slanem polju" in naredimo nekaj foto posnetkov. Sol pa je treba kar pošteno sprati s podplati :-)

Nočitev ob meji z Nevado (Motel6).

2. TEDEN (06.07.- 13.07.); premostitev dolge vožnje skozi Nevado, prijetno hladna in "še snežna" Sierra Nevada, hribolazenje nad jezerom Tahoe, obisk pri sorodnikih v vinorodni Sonomi in San Francisco

06 July 2015: NEVADA (brezkončna vožnja preko Nevade s postankom za ogled "spomenika" indijancem Thunder Mountain Monument in nastanitev v mestu Reno)

Ob 10h zapustimo Werdover in vstopimo iz Utah v Nevado. Vožnja skozi Nevado žal ne ponuja kakšnih posebnih zanimivosti. Zgolj brezkončna cesta H80, osamela pokrajina z nižjim gorovjem v ozadju in manjša naselja ob večjih mestecih. Z izjemo Thunder Mountain Monument blizu kraja Imlay, ki sem ga med vožnjo našla na Kindlu.

Gre za spomenik indijancem, njihovemu trpljenju in iztrebljanju, ki ga je povzročal "beli človek ". Skulpture indijancev (cement) jasno kažejo izraze obupa, groze, strahu....Vse videno je zgrajeno iz predmetov, ki so bili najdeni naokoli in priča na prevlado belcev nad indijanci. Kupljen je bil le cement. Vstopnine ni, dobrodošli pa so dobrodelni prispevki vsaj 2usd na vozilo. Pozno popoldne prihod v mesto Reno in namestitev v hotelu Sands Regency.

07 July 2015: NEVADA (2 dnevna namestitev v mestu Reno - "pred pragom" za vstop v Kalifornijo

Po nočitvi v hotelu Sands Regency Casino se odločimo za zajtrk na prostem, v nekaj minut oddaljenem Idlewild parku. Popoldan osvežitev v hotelskem bazenu (prija po dolgi vožnji čez Nevado), nato skok v 15min oddaljen Meadowood Mall.

Proti večeru skoraj 2h sprehod po mestu Reno, ki se ga očitno drži slogan "The biggest little city in the world". V vsakem primeru je to še eno mesto casino-jev, s kar nekaj brezdomci, "đankijev", zagrizenih igralcev na srečo. Pa vendar tudi z nekaj parki, ob katerih se vije reka Truckee River. Po puščavski Nevadi in casinojskih mestih si želimo spet narave. Vstopamo v Kalifornijo s prvim postankom ob jezeru....

08 July 2015: KALIFORNIJA (pohodniška turca nad jezerom Tahoe (Squaw Valley)

En teden našega potovanja je za nami. Mestni zrak danes menjamo za gorskega.

Pol ekipe se odpravi na kopanje ob jezeru Tahoe, ostali v Squaw Valley, kjer so gostili zimske olimpijske igre 1960. Izberemo pohodniško turo do vrha High Camp (2500m), kamor vozi gondola. Za vse, ki pridejo gor peš je vožnja navzdol brezplačna.

Izbrana pohodniška tura (Shirley Canyon Trail, 2h20min navzgor) je označena in lepo prehodna deloma po gozdu (2/3) mimo manjših slapov, deloma po odprtem skalovju (1/3) mimo jezera Shirley Lake. Če se nad nami ne bi zgrnili temni oblaki, bi se verjetno odpravili še proti vrhu Emigrant (2.674m) in nazaj dol v dolino...tako pa smo se tudi po priporočilu v sprejemni pisarni odločili za povratek z gondolo.

Med potjo proti jugu jezera Tahoe se po naključju zapeljemo skozi zanimivo sosesko Tahoe Keys, katere posebnost je ta, da ulice obliva jezerska voda, tako da imajo spredaj na dvoriščih parkirane avtomobile, za hišo pa plovila. Res nobl... :-)

09 July 2015: KALIFORNIJA; Sierra Nevada (snežne radosti) in vstop v Yosemite National Park, žal z občasnim rahlim deževjem

Ob 9:30 zapuščamo South Lake Tahoe, kjer so verjetno dan pred našim prihodom imeli točo (dokaz ledene kocke pod grmičevjem). Pot nas vodi na višino cca 2000m, mimo Topaz Lake, ponovno pa nam dan "osveži " dež, ki smo se mu dosedaj vedno uspešno izognili (med vožnjo v avtu).

Postanek v Travertine Hot Spring, naravni bazenčki s toplo vodo, ki jih seveda prva in edina preiskusi naša Kaja :-). Pot nas vodi proti Mono Lake, po cesti na višini 2.300-2.400m (temp. 7 st.C), v daljavi pa so vidni še zasneženi vrhovi Sierra Nevada.

In vzpon se še nadaljuje, vse do 3.017m, kjer se nam malce odpili med rokovanjem z ostanki snega. Kepanje.... ali kdo bo koga :-)

Vozimo po glavni cesti Tioga Road preko Yosemite National Park s čudovitimi razgledi na granitno skalovje, mogočni slap The Captain, divje rastlinje, jezera, zasnežene vrhove v daljavi. Park zapustimo po cesti El Portal Road v smeri kraja Merced.

10 July 2015: KALIFORNIJA (Sacramento in prihod v vinorodne kraje - Sonoma (obisk sorodnikov)

 

  

Iz kraja Merced se odpravimo proti mestu Sacramento, kjer obiščemo State Indian Museum (posvečen zgodovini indijancev), se zapeljemo do California State Capitol. Preko mostu Tower Bridge (čez reko Sacramento River) nadaljujemo pot proti Sonomi.

Da smo prispeli v Napa in Sonoma Valley nam pričajo dolgi in prostrani nasadi trt ("Wine Country"). Ti so kot strumni vojaki razvrščeni v natančno urejene vrste, ponekod skupaj z vrtnicami, ki imajo tu svoje mesto s posebnim namenom (znanilci bolezni na trti).

11 July 2015: KALIFORNIJA (Sonoma;obisk vinogradov in vinske kleti St' Anne's Crossing)

Pri gostoljubnih sorodnikih v Sonomi (po dolgi vožnji res prija udobje "po domače "):

  • vožnja po okoliških vinorodnih krajih (presenečeni nad podatkom, koliko belokranjcev si je tu nekoč in danes ustvarilo svoj dom),
  • obisk domače čokoladnice Jack London Village,
  • pokušina vina v St' Anne's Crossing (www.nakedwines.com).

** Slike v prejšnem razdelku.

12 July 2015: KALIFORNIJA (San Francisco - Muir Woods, Golden Gate Bridge, Sausalito)

Ogled " Coastal Redwoods Trees" v Muir Woods National Monument, ki se nahaja 12 milj severno od Golden Gate Bridge. Za vstopnino zadošča letna karta za nacionalne parke, sicer se plača 7 usd.

Drevesa tu se od velikih sekvoj (Giant Sequoia), ki rastejo v hriboviti Sierra Nevada, ločijo po tem, da zrastejo višje (do cca 150m), so mlajša (2.000 let) in manjša po obsegu.

Sledi vožnja do vrha vzpetine Marine Headlines, od koder je eden najlepših razgledov na Golden Bridge.

Parkiramo na Baker Beach, od koder se peš odpravimo do cca polovice mostu. Zaradi vikenda (nedelja), je občutno več ljudi (avtomobilisti, pešci, kolesarji), vendar imamo menda več kot idealno vreme, saj se nad mostom lahko večkrat zadrži megla.

Na koncu še kratek postanek v manjšem pristanišču Sausalito, kjer je živahno predvsem na Bridgeway Blvd (nakupovalni "district" z raznovrstnimi trgovinami, butiki, bari...).

13 July 2015: KALIFORNIJA (San Francisco -ogled mesta)

Po 3 dneh prijetnega druženja in bivanja pri sorodnikih, si danes vzamemo dan za ogled mesta San Francisco.

Potem ko smo si dan poprej ogledali most iz več točk in se tudi sprehodili po njem, se danes zapeljemo skozi njega. Vožnja skozi Golden Gate Bridge je sicer plačljiva, vendar očitno je urejeno tako, da ni ustavljanja in tako promet steče hitreje. Domačini plačajo menda ob registraciji vozila, vsi ostali pa bomo verjetno "postfestum" (počakamo na vračilo rent-a-cara).

Mesto San Francisco vsekakor najprej preseneti z lego in naklonom ulic. Nekatere ulice so tako strme, da šele na vrhu vidiš kaj sledi v nadaljevanju. Ročno speljevanje z našimi avtomobili bi bila svojevrstna radost. Še naš avtomatik nas je popeljal do vrha kot upehana stara kobila. So pa zato ulice lepo speljane skozi mesto - kot mreža vzporednic in navpičnic.

Prvi izziv in tudi plan je bil, da po prihodu z mostu Golden Gate zapeljemo po vijugasti cesti Lombard Street. Ta je res lepo urejena - s cvetličnimi nasadi, drevesi in stopnicami za pešce ob strani. Stanovalci imajo tudi racionalno odmerjen izvoz iz te ulice v garažo, če je ta pač del stavbe. In če dodaš še množico ljudi (turistov), ki "škljocamo " naokoli s fotoaparati in mobilci, potem je že od daleč očitno, da je to eden atraktivnejših delov mesta.

Takole sem posnela vožnjo: https://www.youtube.com/watch?v=k6AkEYF6mb8&feature=youtu.be

Sledi vožnja skozi Financial District, v katerem ponosno v nebo sili poslopje Transamerica Pyramid in postanek za krajši shopping v Westfield Mall. Gre za prestižnejsi "mall", ki me je bolj kot s ponudbo presenetil z unikatno notranjo arhitekturo.

Najbolj živahen utrip mesta se mi je zdel Fisherman's Wharf, kjer skoraj ne ločiš uličnih svetilk od ljudi...toliko se jih gnete po ulici, lokalih, trgovinah.

Utrip mesta smo začutili, v vsakem primeru nam čas niti volje ne dopušča, da bi se pridružili ljudem na cesti, zato zapeljemo ven iz mesta v smeri proti Santa Cruz-Salinas, kjer prespimo, okusimo lokalne jagode in kasneje še (na željo punc) In-N-Out.

3. TEDEN (14.07.- 20.07.); obalna Kalifornija in vožnja po Hwy1, "srečanje v živo" s tjulni in morski sloni, prvi stik s hladnim Pacifikom, čudovit San Diego, zabava v Seaworld, muzejski dan v Los Angeles in sprehod po "zvezdasti aleji slavnih"

15 July 2015: KALIFORNIJA (Vožnja po razgibani obalni cesti Hwy1, ogled tjulnov in obisk akvariuma v Monterey

Obalni del Kalifornije na trenutni poti Monterey-Big Sur ponuja več razglednih postajališč za fotografiranje strme, skalnate obale in valovitega morja (Pacific Ocean), ki že od daleč opozarja da večinoma tu ni primerno za turiste oziroma za kogarkoli.

Večinoma tudi ni opaziti kakršnekoli infrastrukture in civilizacije. Ustavimo se najprej v Point Lobos State Natural Reserve, kjer si ogledamo tjulne, ki poležavajo na skalah, tudi v skupini po 20 in več. Se pa je treba sprehoditi cca 1miljo ali tudi manj, da jih opaziš.

Nadaljujemo do Julia Pfeiffer Burns State Park, kjer se sprehodimo do zanimivega slapa McWay Falls, ki se izliva in pada na plažo. Tudi tu je ob cesti urejeno parkirišče in urejena, z ograjo zaščitena pot, po kateri se sprehodiš vsaj cca 200m do prvega primernega razgleda na slap. Ni pa nikjer možen spust do plaže oz. je verjetno z razlogom poskrbljeno, da to ni možno.

Še najbolj zanimiv je postanek na Piedras Blancas Elephant Seal Rookery, kjer tik ob cesti Hw1 na plaži poležavajo ogromni morski sloni. In to nemalo njih. Makadam parkirišče ob močnem vetru naredi svoje, so pa obalni del ustrezno zaščitili z ograjo in postavili tudi nekaj informativno-izobraževalnih tabel o morskih slonih.

Monterey Aquarium: Vstopnina ni ravno skromna, je pa zato vredna obiska. Objekt so zgradili v 2 nadstropjih in ga tematsko uredili v oddelke za predstavitev različnim živalim, ki živijo v oceanu ali na kopnem. Vsekakor je ponudba v prvi vrsti zanimiva za družine z otroki, ki so jim, poleg opazovanja morskih živali v akvarijih, na voljo tudi različne zabavno- poučne aktivnosti, igrala,...ne manjkajo pa seveda trgovine s spominki, dvorana za predvajanje filmov, restavracija in predstavitve ob določenih urah.

16 July 2015: KALIFORNIJA (na poti proti južni obali in krajši postanek v Santa Barbari (kopanje v Pacifiku)

Po nočitvi v Atascadero nadaljujemo pot po obalnem delu, vendar se Hwy1 v kraju Santa Luis Obispo priključi Hwy101, ki tokrat ne poteka čisto ob obali.

Santa Barbara deluje prikupno, turistično obmorsko letovišče. Ustavimo se na Leadbetter Beach, ki velja idealno mesto za surferje začetnike kot tudi bolj izkušene. V času našega prihoda (13h) kopalcev ni opaziti, statistiko so dvignile šele moji dve punci in tašča :-) ...

Voda seveda bolj hladna, vendar še vedno sprejemljiva za plavanje. Žal tudi nemalo morske trave, vendar samo v plitvini. Meni pozornost pritegne tudi opozorilna tabla za Tsunami.... Smile

 

Vozimo mimo Malibuja, kjer so že lepše plaže, pa zato tudi več ljudi. Se pa Hwy oz. šestpasovnica, ki vodi mimo predmestij L.A. (od Santa Monice južno) vleče kot kača (cca 1). Vožnja po predmestju L.A. je očitno tu vsakodnevni "pekel". Za konec dneva še dramatična, adrenalinska vožnja po Blue Jay Trail, na katero smo zašli v sili razmer, potem ko so zaprli cesto na vrhu hriba zaradi požara. Pravzaprav ne najdem pravih besed, s katerimi bi opisala situacijo. Je pa posneto z GoPro kamero, ki nas spremlja ves čas poti. Ob vsem doživetem samo še misel na vsa ostala vozila, ki so vozili za nami in upanje, da so uspešno premagali to hribovsko cesto, pardon....prej kolovoz ali gozdno pot z luknjami tudi do 30cm.

16 July 2015: KALIFORNIJA (San Diego - Seaport Village, Coronado Island)

 

Po nasvetu, ki smo ga dobili v hotelu dan poprej, se odpravimo v pristaniški del mesta San Diego - Seaport Village, kjer si en del naše ekipe ogleda letalonosilko Midway (od znotraj), midve s Kajo pa pohajkujeva po okoliškem parku, kjer se nahaja nemalo nekaj umetnikov in glasbenikov z res odličnim posluhom v tem, kar počnejo (risanje, petje).

Nasploh je San Diego res lepo mesto, z zanimivo urbano arhitekturo in tudi soseske hiš so zelo lepo urejene v primerjavi z drugimi kraji dosedaj. Lep dan izkoristimo še za kopanje na eni od plaž San Diega.

Zapeljemo se skozi veličastni 2 milji dolgi Coronado Bridge, ki je zgrajen cca 75m nad morjem in povezuje otok Coronado s kopenskim delom.

Kopamo se na plaži, nedaleč stran od prestižnega Hotel del Coronado, kjer odštejete za sobo od 300usd dalje/noč. Hotel že po svoji zunanji podobi privlači poglede. Zgrajen je bil že l.1888, konec 60-ih pa je bil tudi vključen v snemanje filma "Some Like It Hot" z Marilyn Monroe v glavni vlogi.

17 July 2015: KALIFORNIJA (težko pričakovani dan -zabaviščni park Sea World, San Diego)

Od dosedaj obiskanih zabaviščnih parkov, je Seaworld San Diego vsekakor svojevrsten presežek. Morda zato, ker poleg vrtiljakov doživiš še pristen stik z živalmi.

Posebno doživetje je božanje delfinov, skatov, morskih psov ("Bamboo Sharks"), somov, ogled flamingov, pingvinov, polarnega medveda in drugih živali. Še posebej so prikupni show-i z domačimi živalmi in pa seveda predstava z orkami, kjer se lahko pošteno zmočiš, v kolikor se usedeš na "soak zone".

9 ur in pol zabave je bilo posebno doživetje. Za nakup vstopnic sem se odločila preko spleta (weekday ticket) s prihrankom cca 34 usd (155 usd za 3 vstopnice, sicer naj bi bilo 189 usd).

18 July 2015: KALIFORNIJA (Los Angeles in obisk dveh muzejev - California Science Center, Natural History Museum)

Po nočitvi v Whitter-ju (predmestje Los Angelesa), se odpravimo v downtown L.A.. Deževno vreme je bilo kot nalašč za obisk dveh muzejev - California Science Center in Natural History Museum - ki po svoji velikosti vzameta vsaj 2h (vsak posebej) za ogled, sta pa na srečo locirana en zraven drugega, tako da ni potrebno dodatno parkiranje.

20 July 2015: KALIFORNIJA (Los Angeles-ogled mesta)

Naš zadnji dan potovanja po Ameriki sklenemo z mestom Los Angeles, ki smo ga ob prihodu namenoma 29.06. izpustili. Ogledi:

  1. Music Center: samo "photo-stop" pred objektom Walt Disney Concerte Hall
  2. Griffith Observatory: ta se nahaja na griču in spominja na vožnjo na Ljubljanski grad. Z vrha je razgled na mesto in znameniti Hollywood Sign. Zaradi gneče in slabe možnosti za parkiranje (nedelja, očitno) tudi tu le postanek za 15min.
  3. Sprehod po aleji slavnih Walk of Fame (Hollywood Boulevard), kjer se nahaja tudi Chinese Theater, muzej voščenih lutk in še cela kopica znamenitosti, trgovin, barov ipd. Da je show še večji ne manjkajo tudi animatorji preoblečeni v Superman-a, Miki & Mini Mouse, Spiderman ter druge filmske in animirane junake. Človek bi pričakoval da bo trgovska ponudba zaradi zveneče "holivudske" industrije iz sveta glasbe in filma zasolila cene izdelkov in storitev (ni to Rodeo Drive), pa prej deluje kot tržnica, na kateri trgovci kričijo in snubijo s svojo ponudbo. Tako po Hollywood Boulevard naletiš na moške, ki z amaterskimi napisi na tablah vabijo v svoje trgovine ali ti želijo prodati turistično bus turo po Hollywood -u (50 usd/osebo). Če dodam še brezdomce, na katere naletiš na posameznih vogalih in gnečo ljudi, ki hodijo po "pločniku zvezd" si rečeš lahko na koncu: Ok, videla...pa adijo :-)
  4. Vožnja po soseski Beverly Hills ti razkriva prestižni del mesta L.A. z lepo urejenimi hišami oz. vilami. In Rodeo Drive - meka za ljudi, ki radi trošijo za drage izdelke prestižnih blagovnih znamk (Gucci, Valentino...).
  5. Santa Monica (Pier): že prvo iskanje parkirnega mesta me je navdalo s slabim občutkom, ko pa smo vendarle prebili od parkirne hiše proti obali mi je pogled na plažo povedal vse. Mož je prikupno izjavil "No, tu pa imajo tudi avtomobili svojo plažo" Cool.... hehe....res. pločevine toliko na sami plaži, mravljišče ljudi v vodi ....tako da smo bili hitro sklepčni, da obrnemu in pobegnemo od tu.

21 July 2015: KALIFORNIJA: Odhod / polet Los Angeles - New York, New York - Benetke

Tritedenski potep po Ameriki smo zajeli s polno mero, saj smo videli in doživeli več, kot je bilo predvideno. Natančnega plana pred odhodom nismo naredili, vsekakor pa je dobrodošlo, da sva z M. začrtala okvirno pot (Google Map),ki smo se jo 95% držali in izločila "top destinacije", ki jih ne smemo prezreti (mesta, nacionalni parki, tematski park). Nočitve smo rezervirali sproti (1-2 dni pred prihodom v izbrani kraj), pri hrani pa smo vzeli "v zakup" dejstvo, da bomo več ali manj na "fast" sceni :-).

Po prevoženih več kot 6.000 kilometrov....

..še zadnji pogled na celino, ki jo zapuščamo.

¸

Gradiva o doživetem se je nabralo kar nekaj (z GoPro kamero posneta vsa pot + več kot 2.000 digitalnih fotografij, od katerih ima vsaka svojo zgodbo. 

 

ZDA-Texas (februar 2007)

Texas (26.02.-13.03.2007)

 

ZDA.....eno izmed povsem novih popotniških doživetij za nas, morda zaradi tega, ker je bilo to za nas zares prvo najdaljše popotovanje (po destinaciji) ali pa nas je na nek prav poseben način očarala ta dežela "kavbojev in indijancev", kot se mi zdi najbolj primerno, da nazivam Texas (v nadaljevanju TX). Tam smo preživeli prijetnih 16 dni v družbi, tamkaj (začasno) stanujočih prijateljev: Klementine, Mateja in Lucije. Vsem se na tem mestu prisrčno zahvaljujem za gostoljublje in seveda za čas, ki so si ga vzeli za skupno potepanje po državi. Naj bo vse spodaj zapisano tudi njim v prijeten spomin na naše druženje onkraj "luže".

 

In kako smo preživeli teh 16 dni ? Prvih 5 dni smo namenili za potep po mestu Dallas (več kot 1 mio preb.) in njegovi okolici, preostale dneve pa smo skupaj s prijatelji, ki za čas 1 leta živijo v Irvingu, predmestju Dallasa, namenili krožni »avto-furi« po državi TX v smeri urinega kazalca. Družinsko popotovanje (4 odrasli, 3 otroci v starosti 3, 6'5 in 10 let) se je spreobrnilo v splet novih popotniških izkušenj, vtisov, izzivov, doživetij in nenazadnje prijetnih spominov, ki jih podrobneje predstavljam v nadaljevanju. 

Prevoženih: 2596 milj oz. 4180 km (v poprečju 522 km/dan)
Poraba goriva
: 75,2 galon oz. 285 litrov
Strošek goriva (en avtomobil): 190 USD

Opis potovanja s slikami je na ogled še na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

 

Azija

Po Aziji se zaenkrat družinsko skupaj še nismo potepali. Sem pa objavila Markotove vtise iz Indije, kjer se je mudil 3 tedne po službeni dolžnosti in si je deželo uspel pobliže spoznati med vikendi.

Več v nadaljevanju.

 

Indija (september 2008)

 

Indija - Bangalore, 01.09.-17.09.2008

Dovolila sem si, da uredim slike in dnevnik s poti po Indiji (Marko). Vnešeni so osnovni slovnični popravki - sorči, Marko...ampak drugače ni šlo !!

Opis s slikami je trenutno na vpogled na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

Je pa Marko vtise objavil tudi na svojem blogu.

Prihod v Indijo
Najprej prva ugotovitev, da imajo tukaj čudne cestno prometne predpise. Namreč zadnje luči imajo (oziroma delujejo) le osebnim avtomobilom. Tovornjaki, avtobusi in rikše so pa brez oziroma ne delajo. Pa če je za tovornjake še nekako razumljivo, saj če ga kdo nakazi od zadaj se mu ne bo ravno poznalo, je tole malce bolj zoprno za motorne rikše. Pa poleg svetlobnih signalov je zelo v uporabi tud zvočno signaliziranje.

Najboljši sedež na letalu
Če se odpravljate kam z letalom, si lahko pred tem na http://www.seatguru.com/ ogledate kako izgleda vaše letalo, in preberete opombe o posameznih sedežih. Ker marsikje omogočajo že check-in preko interneta ali preko terminala na letališču, si tako lahko kar sami izberete kje boste sedeli. Pa ne računat da bo to šlo pri Adriji in Brniku.

Indija je umazana
Pa to niti ni nič tako posebnega. Tudi pri nas se najde še kje kakšna vas z neurejenimi bankinami. Sploh, če se zapelješ malce južneje. Ali pa Malta. Kot da bi se odločili živeti med smetmi. Presenetljivo pa je to, da so ljudje v zelo veliki večini oblečeni v čista oblačila. In mi res ni jasno kako jim to uspe. Niti konce hlačnic recimo nimajo umazane. Kar je čisto nepredstavljivo glede na vso svinjarijo, ki se valja na okoli.

Promet v Bangalore, India
Promet je v Bangaloru verjetno podoben kot drugje v Indiji. V večini so nekako motorji in motorne rikše. Avtomobili so v glavnem novejši, tovornjaki pa praviloma starejši od 30 let. No vsaj izgledajo tako, in temu primerno jim tudi luči delujejo. Edina zadeva, ki na vsakem vozilu 100% deluje je hupa. Brez tega vozilo pač ne pelje.
Na cesti je praktično cel dan gužva, zato je hitrost vožnje praviloma precej nižja kot pri nas, s tem pa, navkljub drenu, varnejša. In tudi, če se kaj zgodi, se zgodi pri nižji hitrosti. Nekako imam tudi občutek, da je čas vožnje na neki razdalji dokaj konstanten. Da se na motorju vozi manjša družina, z enim ali dvema otrokoma, ni nič posebnega. Seveda pa so vsi razen voznika brez čelade.Tolikšna količina vozil, v povezavi z večinoma dvotaktnimi motorji v rikšah in motorjih, ter precej starim voznim parkom (razen avtomobilov) seveda povzroča precej hud smog.
   
Driving car in Bangalore, India
Ok, sposodil sem si avto, da se odpeljem malce v hribe. Ooty recimo. Promet je dokaj smotan tukaj, zato sem nekako naštudiral da raje vzamem zvečer, se odpeljem do hotela in nato zjutraj na pot. Ok. Vozijo po napačni strani ceste. Menjalna ročica je na napačni strani. Žmigavci so na napačni strani. Vozijo malce divje, in semaforji so bolj za okras. Ampak vse to se da nekako predvideti. Nisem pa predvidel, da klinčev smog razprši svetlobo in se potem v kombinaciji z lučmi vidi precej švoh. Da ne omenjam da pač vsi nimajo luči. Pa da me bo še najbolj zezalo to, po kateri cesti se v katero smer vozi. Nekako mi ni jasno, katere so enosmerne in katere ne. Sem pa uspešno pripeljal do hotela, čeravno se nekajkrat izgubil. Nokia navigator je pomagala, ampak brez zapletov pač ni šlo. Kako bo šlo naprej, ker navigacije zunaj Bangaloreja pač ni, bomo še videli. AutoRoute ima vsaj kraje, cest med njimi pač ne. Za silo pa bo verjetno pomagal tudi Google Earth, če bom uspel dovolj zemljevidov v spomin nafilat.

Po Indiji - prvi del
Da ne bi Indijo spoznal samo iz vidika Bangaloreja, pa da poskusim kako je voziti v tem kaosu, sem si sposodil avto in se odpeljal proti Ootyju. Prva jeba je bilo priti ven iz Bangaloreja. Nokia 6110 in Nokia maps sicer podpirata Bangalore, vendar mi nedelujoča podatkovna povezava ni omogočila nakupa navigacije. Tako da sem potem gledal na zemljevid in se nekako orientiral. You wish! Izgleda da je bilo vse skupaj zamaknjeno za ene 200 metrov, kar je ravno prav da misliš da si na drugi cesti kot si res. In ko ti potem po kakšne pol ure uspe.... jasno, da tako naprej več ne gre, sem lepo Nokia maps zaprl, in le v enostaven navigator vpisal koordinate ene ceste za ven iz mesta, in potem GPS uporabil kot kompas. Sicer sem tako peljal po enem delu, kjer bi bilo čisto možno da sem bil prvi belec, ampak iz mesta sem pa prišel na cesto, ki sem si jo zastavil. Sama vožnja po mestu v bistvu ni nič posebnega. Ker gre počasi. Pač paziš, pa je. Malce zajebano rata, če imaš v eni roki GPS mobitel, voziš v gužvi, kjer je treba hupati, pa še slikal bi vmes. Ampak sem preživel. Bolj ko se oddaljuješ od mesta, bolj zeleno vse skupaj postaja. In čedalje manj prometa je. Ceste pa različne. Od lepo položenega asfalta, do čisto (ne)prevoznega niti makadama ne. Sploh potem, ko sem falil pravo cesto in vozil po stranski med vasmi. Sicer sem videl veliko zanimivega, recimo kako sadijo riž, pa otroke v šoli, pa šolo,…. ampak šlo je pa tudi bolj počasi. Sploh ko ti recimo zaradi popravljanja vodovoda kar tako zaprejo cesto. V bistvu stezo. In to brez obvoza. Ampak sem našel pot med hišami, kjer je bilo široko ravno za avto. Pa enemu sosedu nekaj ni pasalo, in je neko kamenje navozil, tako da je bil zaključek obvoza kar preko dvorišča drugega soseda.
         
Zajtrk v Ootyju:
Na zajtrku se je spet izkazalo da je kuhar očitno v prejšnjem življenju res pojedel preveč mesa. Samo ene klobasice so bile za vsejedce. Za vegetarijance pa prava pojedina. Sam sem navalil predvsem na palačinke, ki jih oni verjetno pojedo s kakšnim sumljivim pekočim zelenjavnim namazom, jaz pa kar lepo z marmelado. Pa ocvrte banane. Mnjam.

Po Indiji - drugi del , Ooty

V Ooty-ju sem na koncu pristal v hotelu, ki sem si ga že prej ogledal po internetu. In napaka je bila, da ga nisem že kar rezerviral. Tako bi vsa točno vedel kaj je moj cilj. Ampak resnici na ljubo nisem vedel, ali bom sploh pripeljal do Ootyja. In tako sem si rekel, da bom hotel poiskal kar tam. Začelo se je obetavno. Na vstopu v mesto, neka reklama za turistično agencijo, kjer lahko uredijo booking. Pa sem bil prehiter in odpeljal mimo. Ok, pogledam sam, pa se potem vrnem. In tako se peljem čez mesto. In nobenega spodobnega hotela. Spodobnega po kriterijih evropejca v Indiji. Sicer sem jih videl kar precej. Tudi takšnega, ki mora biti vheap tudi za Indijce. In tako sem se odpeljal iz mesta. Nič. Ok, še 3 km, če ne bo nič, grem nazaj v turist office. Seveda ni bilo nič. In sem peljal lepo nazaj. Dovoz v turist office je verjetno poskrbel za to da sem bil prvi turist, ki je sploh prišel tja. Kombinacija zanič makadama in strmega vstopa kaj hitro prestraši. No izkazalo se pa je, da ni nič od bookinga ali kaj podobnega, kar bi ti pri nas takšen office priskrbel. Dobil pa sem napotek, da je naprej desno en dober hotel. Tisti na sliki. Bel, terasast, se je izkazalo. No pa sem se odpeljal tja. Poln. Nič frej. So mi pa povedali za drugega malo naprej. In sem ga šel pogledat. Vendar mi po ogledu sobe nekako ni bil všeč. Saj ne vem točno kaj me je motilo, pa še interneta ni imel. In sem šel naprej. V centru sem nato spet našel enega. Spet poln. Klinac. Čas za vpogled v Firefoxovo zgodovino, katere hotele sem tukaj sploh gledal. Sullivan in Savoy. In na srečo mi je en domačin na parkirišču povedal kje sta. In na nesrečo pozabil povedati en zavoj na križišču. In sem se spet odpeljal naprej, kjer sem že bil. In po 7 km vprašal policaja, ki me je usmeril nazaj. S tem da mi je tokrat uspelo.

Tale Sullivan Court je bil verjetno zelo imeniten. Saj verjetno je še. Arhitektura ok. Se mu pa poznajo malce leta. Pri opremi poudarek na lesu. Vse je zelo čisto in prijetno. Internet 300 rupij za 4 ure v 24 urah, kar je kar ok. DVD player :-)) V bistvu zelo ok, le kuhar je v prejšnjem življenju pojedel preveč mesa. In se mora v tem življenju spokoriti. In zato sta bili od 20 jedi v večernem buffetu le dve non-veg. Ene malce zažgane ribe in nek piščanec v črni omaki. Imeli so pa makarone z gobovo omako in kitajske rezance. In par dobri vegetarijanskih jedi. Tukaj sicer makaronov ne kuhajo, ampak razkuhajo. Ali pa je bila to pač posebnost tega kuharja. Je pa sladica "gajor halva" (osnova je verjetno korenje" bila odlična. In se je z njo kuhar odkupil za vse ostalo. Nato sem hotel spiti kaj za spanec v prijetnem salonu, pa žal jim še ni uspelo interneta do tja potegniti. Tako da sem naročil kar v sobo. Po zajtrku pa naprej.
PS: Končna cena za nočitev, internet, večerjo, zajtrk in koktejl: 5247 INR. (op. cca 79 EUR).

Po Indiji - tretji del
Od Mysore do Bangaloreja je avtocesta. Takšna, s štirimi pasovi. Po dva v vsako smer. Čisto prava. Skoraj nobene luknje, kjer bi lahko avto not padel. Po prevoženih več kot 500 kilometrih, kjer so bili posamezni odseki takšni, da si jih je praktično nemogoče predstavljati, je to kot bi prišel nekam čisto drugam, ne v drugo državo ali kontinent, ampak kar na drug planet. Ok, avtocesta je vseeno v Indiji. To pač pomeni da se na travi med pasovoma pasejo krave. Če slučajno ne hodijo ob njej. To pomeni, da so občasno na cesti ležeči policaji, ali posebne barikade, ki zožijo cesto v en pas, da vozniki malce upočasnimo. Ker je pač naselje zraven, in prehod za pešče označen z zebro. Imam pa občutek, da v Indiji še nikomur niso povedali kaj zebra sploh pomeni. In pa U obrati. Se pravi da ti lahko nekdo uleti iz leve ali iz desne. Motoristi seveda lahko vozijo v obe smeri. Pa občasno tudi kakšen traktor ali kamion. Ker mu je tako bližje pač. Pragmatično. Po tej cesti se vozi, tokrat so bili verjetno zaradi nedelje v večini avtobusi, poganja kolo, hodi, pase krave in kar je še podobnih opravil za na cesto. Vozi se nekako max 120. Ker redko zmore več kakšno vozilo. Čeravno sem srečal tudi enega Porshe Cayena. Moj Suzuki se je kar dobro še držal. Ves čas sem se spraševal kako je z nesrečami. In ko sem že mislil, da bo šlo čisto brez se je zgodilo. Tik za mano, tako da sem videl v vzratnem ogledalu, se je v nasproti vozeč traktor, ki je šel v napačno smer, pa vseeno bolj po bankini kot cesti, zabil motorist. Verjettno z okoli 80 km hitrosti. Izgledalo je kar grdo. Ne vem kakšne so bile posledice, samo po moje ni preživel. Sicer pa nisem videl nič posebnega, pa tudi v nobeno kritično situacijo, da bi recimo moral full bremzati, nisem padel. Po moji oceni Indijci niso kaj prida vozniki. Dokaj nestrpni, ampak vdani da se pač ne da. Ampak vseeno silijo. Morda pa vseeno bo. Zato pa toliko trobijo. Oziroma molijo. Verjetno je to trobljenje v bistvu klicanje katerega izmed tisočih bogov, da naj vendarle ga usliši in nekaj naredi. Pa hitrost jim po moje kar malce preglavice dela. So vajeni bolj po 20 na uro, potem jim pa pri 100 že malce trda prede.

Po Indiji - četrti del - gorska pot na Nandi Hills
Gorske ceste so tukaj kar zabavne. Glavni faktor so pa promet, kjer večino predstavljajo tovornjaki in avtobusi. In pa vozniki, ki bi vsak rad vse prehitel. In se prehiteva res na vseh mogočih in nemogočih mestih. Na serpetinah pa še posebej piše, da moraš hupati. Ampak gre pa dokaj tekoče vse. Sicer malce počasneje, ampak tekoče. Imajo celo highway police, ki pa ne vem kaj točno počne. Tistih, ki prehitevajo na nepreglednih mestih zagotovo ne lovi. Še enkrat več sem pa ugotovil da vožnja ponoči tukaj ni ravno v veselje. Čeprav jim tukaj, zunaj mest, praviloma luči delujejo. Edino kakšen motorist je brez. Ali imajo žaromete tako nastavljene da bleščijo, še verjetneje pa je to posledica smoga in prahu in potem razpršene svetlobe. Res se vidi zelo slabo, in se bi komot zaletel v kakšnega ustavljenega, ki bi seveda bil brez luči, kaj šele utripalnikov.
    
Mysore Palace, spletna stran: http://www.mysore.org.uk/royal-buildings/mysore-palace.html
 
Op.: avtor besedila, Marko P. (vir: blog)

 

Evropa

Več o tem, kdaj, kje in kako smo se potepali dosedaj po Evropi pa v naslednjih pod-straneh.

Albanija

Prvi družinski obisk Albanije smo si začrtali poleti 2013. Name je naredila Albanija nekako mešan vtis. Čuti se razcvet turizma in zato tudi dinamičen obalni pas, ki se šibi od novih gradenj, trgovinic, lokalnih prodajaln in vrveža ljudi (nočna promenada sprehajalcev).

Z vsakim dodatnim "korakom" v notranjost, stran od večjih mest, pa si bliže spoznanju, da si prispel v državo, ki potrebuje še precej napredka in razvoja v kvaliteti življenja posameznikov.

Pogled na obstoječa stanovanjska poslopja (in verjetno tudi nemalo takšnih, ki jih oddajajo turistom) je ponekod prav smešen in žalosten, saj za njih električna napeljava pomeni metre in metre prepletenih električnih kablov, ki ponekod visijo preko balkona ali okenske police na drugo stavbo, pa tam še malo naokoli v drugo nadstropje. Pa zakaj ga ne bi potegnili še malo do sosedov in v pritličje :-)

Komunalne storitve so tudi nekaj posebnega. Kot da jih odvažajo brez nekega urnika, ali takrat, ko se kontejnerji že rahlo šibijo pod težo smeti, te pa še veter ali potepuški psi raznosijo malce naokoli.

Da ne govorim o divjih odlagališčih smeti, ki se najdejo tudi v jami ob turistični poti na vrh mestnega gradu (Vlore; Kuzum Baba). Odpadnih avtomobilov je ponekod kot gob po dežju. Samevajo ob cestah, “krasijo” zasebne posesti ali so celo nameščeni na strehah / terasah hiš kot "oglasno sporočilo": Tule operemo vaš avto. Pa brez heca, biznis z zasebnimi avtopralnicami očitno cveti in bo še cvetel, dokler bodo njihove ceste še naprej ostajale prašne in umazane :-)

Vreden omembe je tudi njihov prometni režim in kvaliteta cest, ki imajo vsaj to zaslugo, da ne moreš zaspati v avtu, saj lahko zaradi lukenj na cesti pogosto le poskakuješ na zadnjih ali sprednjih sedežih in se smejiš skupaj z ostalimi. Čez cesto se seveda lahko hodi kadarkoli in kjerkoli, policaji pa kazni predpisujejo malce prirejeno ... verjetno takrat, ko je “čas za plačo” in si vzamejo svoj delež :-)

Pa vendar me je Albanija tudi prijetno presenetila, da ne bo pomote. Turizem je v razcvetu in če smo se še pred nekaj minutami v smeri proti obali vozili mimo skromnih naselij in podrtij, že se nam je tik pred obalo (kjerkoli pač) ponudil pogled na novo zgrajene hotele, moderne stavbe, ki jih še kar gradijo.

Občudovanja vredna je potrpežljivost uličnih prodajalcev sadja in zelenjave, ki cel dan posedajo v svoji senčki in si obetajo zaslužek. Njihovo sadje je res sočno in verjamem, da lokalni pridelovalci tudi pridno obdelujejo svojo zemljo. Se mi zdi, da imajo kar lepo urejeno njive, ki jih marsikje opremijo tudi z namakalnimi sistemi.

Avgusta 2013 smo se na poti po Balkanu ustavili v naslednjih Albanskih mestih:

  • SHKODRA, mestece ob Skadarskem jezeru, ki se ponaša z gradom Rozafa Castle; več - tukaj,
  • TIRANA; namestitev in hiter ogled mesta; več -tukaj,
  • RADTHIME; vasice cca 13 km južno od obalnega mesta Vlore, kjer smo počitnikovali nekaj dni; več na ločenih straneh po dnevih: nekaj besed o samem hotelu - tukaj
  • VLORE; vzpon na Kuzum Babo - tukaj
  • GJIROKASTER; zunanji ogled gradu na mestni vzpetini in pogled na zanimive hiške, posejane po gradom - tukaj.

21 dnevna "balkanska odisejada" - JUL/AVG 2013 (Hrvaška, Bosna, Črna gora, Albanija, Grčija, Bolgarija, Srbija)

Za poletje 2013 smo si zastavili Albanijo in nekaj Grčije (načeloma le Lefkas), pa se je vse skupaj prevesilo v večjo "odisejado". Prešli smo Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo, Grčijo, Bolgarijo in Srbijo. 

OPIS POTI (4.087 km; cca 195 km/dan):

Klikni na sliko za povečavo!

Jadransko magistralo smo dosegli v smeri proti Novemu mestu, čez mejni prehod Vinica, nato pa na AC v smeri Rijeka/Split. Po dvodnevnem kampiranju v Omišu smo nadaljevali pot ob reki Cetinji in nato po AC v smeri Makarske. Sledilo je prečkanje bosanske in črnogorske meje, nato pa vožnja s trajektom čez kotorski zaliv. Po nočitvi v Ulcinju smo preko albanskega dela Skadarskega jezera (Shkodra) dospeli v Tirano, od tam do našega prvega cilja, v kraj Vlore. Nadaljevali smo po malce bolj drzni, serpentinasti poti (ki smo jo morali ponoviti zaradi pozabljenih potnih listov), vse do kraja Saranda in Gjirokastra na jugu Albanije. Od tu smo prispeli v severni del goratega dela Grčije s ciljem ogleda svetovno znane soteske Vikos Gorge. Željni morja, smo grško obalo dosegli preko mest Ionanina, Metsovo in Thessaloniki, odkoder se je začelo naše pohajkovanje po celinskem delu Grčije – Halkidiki.

Ta po svoji obliki spominja na srednje tri prste roke. Na podlagi priporočil (lepe plaže, morje) smo si zbrali “sredinec”, ki nam je po svoje tudi malce “zagodel”; saj smo kar nekaj časa iskali primeren kraj za namestitev, dokler nismo odkrili Thalatta Camping Village v kraju Kalamitsi (4-dnevno kampiranje). Pot smo nadaljevali do kraja Ierissos, kjer smo se nastanili za obisk zadnjega prsta Halkidiki-ja. Ta je zaprt za javnost, zato smo se odločili za izlet z ladjico na ogled Mount Athos, kjer živi cca 1.700 menihov v cca 20 samostanih. Grčijo smo zapustili v smeri proti mestu Serres in prispeli v Bolgarijo, kjer smo najprej prenočili v mestecu Rila (100 km pred Sofijo), nato pa obiskali še samo prestolnico. Po krajšem 2-urnem sprehodu po mestu Sofija, smo se zapeljali če do mesteca Svoge, od tam pa preko mesta Dragoman v Srbijo. Tu smo prenočili v Nišu in si za zadnjo postojanko izbrali še Beograd (ogled mesta)

Balkan 2013 / 19.7.2013: Po jadranski magistrali do Omiša

Ob normalni jutranji uri (9:20) odhod proti Jadranski obali v smeri Lj – Novo mesto - Žužemberk – mejni prehod Vinica in na AC za Rijeko / Split. Prihod v Omiš ob cca 15h, kjer smo si izbrali kar kamp, ki nam ga je ponudil med prvimi Booking.com – Camping Galeb 3* (www.kamp.galeb.hr). In izbira ni bila slaba.

Balkan 2013 / 20.7.2013: Kampiranje “pri dinozavrih” (Camping Galeb, Omiš)

Kamp Galeb je lepo urejen, njegova turistična posebnost pa je Dino park za otroke (nekaj razstavljenih dinozavrov, sicer pa igrala in nekaj adrenalinskih zadev) ter turistični bus, ki vozi po poti, kjer se reka Cetinje izliva v morje. Prvo smo izpustili, drugo opcijo pa smo šli kar v lastni režiji, pa se nam na poti niso ponujali kakšni pretresljivi razgledi na reko Cetinjo in dvomim, da smo falili cesto. V kampu tudi na veliko oglašujejo ponudbo restavracije "Konoba KREMENKO" (7km izven Omiša), ki bi jo bilo morda zanimivo obiskati, če bi nam na naši nadaljnji poti to sporočili naši želodci :-)

Balkan 2013 / 21.7.2013: Čez zaliv Boke Kotorske in nastanitev v Ulcinju

 

Po zajtrku in podiranju šotora (9:30) zapuščamo kam Galeb v Omišu in se napotimo po cesti, ki naj bi bila zanimiva predvsem zaradi razgleda na izliv reke Cetinje v morje. Žal nisem opazila ničesar, kar bi bilo vredno za v foto objektiv, čeprav smo se vozili po cesti, kjer naj bi iz kampa vozil tudi turistični bus (Omiš – Podašpilje – Slime – Zadvarje).

Smo se pa zato malce naprej ustavili za 10 min, da smo poslikali mogočen slap Gubavica - Kanjon Cetinje. Slap leži v bližini vasi Zadvarje, ustvari pa ga reka Cetina, ki po kraškem površju pada 50 m v globino. 

Opoldan smo že na hrvaško-bosanski meji in prevozimo skromno dolžino bosanske obale. Tako da smo po 10 minutah vožnje že nazaj na hrvaški obali. Do izbranega hotela v Ulcinju nas loči še 170 km, pred tem pa si popestrimo, predvsem pa skrajšamo čas vožnje z vkrcanjem na trajekt, ki nas popelje čez kotorski zaliv.

Pozno popoldan se nastanimo v izbranem Hotelu Prego 3* v Ulcinju, za dostop do plaže (2-3 km) pa je obvezen avtomobil. V bistvu gre za dve glavni plaži (Mala in Velika plaža) oz. več ločenih plaž , ki se “brez konca” vrstijo ob obali, do katerih vodi več stranskih cest, oddaljenih od glavne ceste dober 1km. Tako da mi ni jasno, od kje volja ljudem, da hodijo tako daleč do plaže.

Za hiter skok v morje smo izbrali Noki Beach, na srečo v predvečernem času, ko je večina ljudi že zapustila plažo. Ob pogledu na več dolgih vrst praznih ležalnikov in senčnikov, nizko gladino vode, pomešano z mivko, si kar predstavljam kako “sardelasto” mora biti tu podnevi.

Balkan 2013 / 22.7.2013: Do Skadarskega jezera (Shkodra / Rozafa Castle) ter namestitev v Tirani

Ob 9:45 zapuščamo Ulcinj v smeri proti Skadarskemu jezeru – do albanskega dela jezera oz.do mesta Shkodra. Na poti običajni prizori albanskih vasic in mestec, ki so med seboj povezana z ne prav dobro vzdrževanini cestami. Pogled se ti večkrat ustavi na verigi zasebnih avtopralnic (če jim tako sploh lahko rečem), ponekod na dokaj lepo urejene domove in parcele, nedaleč stran pa spet na skromna ali celo razpadajoča domovanja in nedokončane gradnje. 

Opoldansko sonce prijetno nabija in pomena klime v avtu se še posebej začnemo zavedati, ko ob 11h obtičimo v koloni pred črnogorsko-albansko mejo, ki jo šele ob 12:15 uspemo prevoziti.

Peljemo proti mestu Shkodra ob reki Bune, kjer se pod gradom Rozafa Castle ob 13h ustavimo za prvi dvig gotovine na bankomatu. Občutek, ko držiš v roki “špeh” bankovcev (20.000 albanskih lekov), je prav super, ko pa preračunaš in dobiš tudi potrditveni SMS o dvigu, pa vidiš, da imaš v roki 142 eur.

Ob 13h smo se v Shkodri povzpeli na razvaline gradu Rozafa Castle (parkiraš cca 5 min hoje pred vhodom). Pri plačilu vstopnine (200 lek/os.) smo bili deležni kalkulacije po albansko, saj nam je možakar zaračunal in vzel le 500 lekov (namesto 800) – brez računa oz. vstopnice, seveda. Iz Rozafa Castle je lep razgled na preplet treh rek: Drine, Kiri in Buna, samo Skadarsko jezero vse do Črne gore.

Ob 14h vozimo od Shkodre proti Gjader-ju, kjer nas je Marko popeljal po opuščenem vojaškem letališču. Za njega morda nek globlji pomen, za nas punce pa malce popestritve in simuliranje, da smo v pilotovi kabini (Nastja obvlada angleški nagovor pilota :-). Klik na sliko za ogled videa našega "poleta" :-)

Sledi vožnja naprej, v smeri proti Shengjiu – Lezhe oz. proti obali, da zadovoljimo Nastjino in Kajino željo po kopanju. Vsem (razen Kaji) se je čeljust rahlo povesila, potem ko smo vozili od pristanišča Shengjiu in kasneje zavili na obalno cesto, ki pravzaprav poteka po plaži.

Končno smo se “zbudili” od dolge vožnje, saj nas je začelo opazno premetavati po sedežih, Marko pa je vztrajno ubiral pot po zaprašeni, umazani in luknjasti cesti. Vse z namenom, da za Kajo in Nastjo najdemo primerno lokacijo za kopanje. Aleluja, meni ni bilo prav nič všeč tu in še Nastji ni bilo do kopanja. V vodiču sem prebrala, da je Shengjiu priljubljeno zatočišče albanskih turistov. No, Kaja se je 1x namočila, nato smo nadaljevali pot proti Tirani.

Ob 18h smo se na poti ustavili na odličnem kosilu. Za slabih 28 eur oz. 3.750 lekov smo dobili 1 predjed, 2 grški solati, 1 pizzo margerito, 1 morsko rižoto, meso v omaki s pomfrijem, 3 Fante in 2 pollitrski vodi). Ugodno. Torej bomo v Albaniji jedli poceni ? 

Ob 19h nastanitev v Tirani – v Hotel Villa Earte. Prijetno presenečenje, saj smo dobili večji apartma z dvema sobama, dnevnim prostorom, kuhinjo, ločenim WC-jem in kopalnico. Hotel kot tak je sicer skrit v manjši uličici, obdan z drugimi stavbami, je pa zato čist, ima prijetno senčno teraso (obloženo s keramiko) in je odlično izhodišče za ogled glavnih znamenitosti mesta. 

Balkan 2013 / 23.7.2013: Tirana (hiter ogled mesta) in 5-dneva namestitev v Radthime (Vlore)

Tirane si nismo podrobneje ogledali. Naredili smo le nekaj posnetkov na osrednjem trgu blizu opere, v jutro pa smo šli še do sosednje tržnice, nedaleč stran od hotela.

Polno prodajalcev, ki na skromno urejenih stojnicah, pa tudi na vsakem “pasjem vogalu” prodajajo svoje izdelke, pa naj bo to 5 litrov mleka v plastenki in nekaj čebule, cela gajbica sadja ali na platnu (na tleh!!) razstavljena paleta zelenjave. Če odmisliš umazanijo in skromno urejeno tržnico, je sadje in zelenjava pravzaprav zelo lepo in barvito, pa vendar smo se kar hitro vrnili do avta in odpeljali naprej, v smeri Elbasan – Rrogozhine – Lushnje.

Popestritev dneva pa nam je bil še pripetljaj, ko smo ob cesti opazili policaja, kako vneto maha s svojo liziko. Človek bi pričakoval, da bo stegnil roko, ne pa da bo z njo vihtel pred sabo, kot da bi želel zanetiti ogenj. Skratka, vozili smo 78km/h (omejitev 50 km/h) in dobili kazen 50 eur. Dobrovoljno nam je policaj obračunal 50% popust, kar je v tistem trenutku in po njegovem naprednem znanju matematike zneslo 20 eur, te pa si je očitno lepo “zabasal” v svoj žep. Nobenega potrdila o plačilu, samo še pozdrav. Si je pač vzel svoj dnevni del plače :-) Ob 15h nastanitev v Grand Hotel Vlore 3*, ki smo ga z lahkoto našli, saj leži ob eni in edini obalni cesti, v vasici Radthime, cca 15 km južno iz mesta Vlore.

Balkan 2013 / 24.7.2013: Grand Hotel Vlore (čofotanje v morju, poležavanje “na polno” in čudoviti sončni zahodi)

Grand Hotel Vlore – Radthime:

Gre za prikupen obalni hotelčič, ki se ponaša:

..... s tremi plažami, ki so manjše in očitno umetno urejene, ležalniki in sečniki pa brezplačno za goste hotela, 

 

..... s teraso, ki sega v morje in deluje, kot da bi preuredili pomol, ki je morda bil nekoč na tem mestu 

 

.... in z lego, ki ti vsak večer pričara čudovite sončne zahode, da bi jih kar naprej fotografirala:

Manj pohval pa si zaslužijo fantje, ki strežejo v hotelski restavraciji. Saj ne, da bi bili arogantni in ne prijazni, vendar vsi so mi delovali bolj kot praktikanti in več kot očitno jim manjka neka organiziranost in hitrost postrežbe. Kljub temu, da jih je bilo kar precej, smo na kakšno stvar čakali neprimerno dolgo (smo sicer potrpežljivi gostje :-).  No, pa tudi zajtrki niso bili kak presežek (naročilo poberejo pri mizi).

Balkan 2013 / 25.7.2013: Obisk mesta Vlore in vzpon na Kuzum Babo

Dopoldan kopanje na hotelski plaži, pozno popoldan obisk mesta Vlore oz. Kuzum Baba Hill. Gre za hrib, do vrha katerega vodi 235 kamnitih stopnic (zasluga Nastji za štetje :-), nekatere od njih že nevarno razpadajoče, tako da previdnost ni odveč. Na vrhu se ti ponudi čudovit razgled na mesto Vlore in morje, “naškljocala” pa sem seveda tudi nekaj fotografij sončnega zahoda. Na voljo je tudi restavracija, vendar smo to misel opustili, pa tudi sicer bi bila pot navzdol po stopnicah malce težavna v temi (nisem opazila posebne razsvetljave).

Balkan 2013 / 26.7.2013: Da potešimo svojo lakoto tudi z albanskim “mc' donaldsom”

Albanci našega dobro poznanega Mc' Donaldsa nimajo, zato pa kaj dosti ne zaostajajo za njim s svojim Kolonat-om. Bolje rečeno "posnemajo", saj je CGP njihovih označb, ambienta in tudi embalaže dober približek Mc'Donaldsu. Zato pa pri okusu še vedno nekaj manjka :-) 

Cena ? Za slabih 10 eur oz. 1.500 lekov smo dobili 2 Happy Kids menuja, 2 x pito (podobno tortilji z mesno zelenjavnim nadevom) in pijača za 4.

Balkan 2013 / 27.7.2013: Zadnji dan - Vlore in poslovilni večer v družbi albanske družine

Še zadnji dan izležavanja in kopanja na plaži Grand Hotela Radthime, zvečer pa pozno v noč “poslovilno” druženje z albansko družino, sicer živečo v Angliji (Tim in Nataša). Precej zgovoren možak, ki si je uspel življenje urediti v Angliji, v kraju Middlesbrough, nedaleč stran iz Londona. In kot pravi sam, ima rodno deželo (Albanijo) povsem dovolj 1x letno, ko z družino pripotuje z avtom iz Anglije v Albanijo za čas 1 meseca. Češ, da imajo tam več kot komfortno življenje (lastni posel, hiša, prijatelje).

In prav to naše "zbližanje" je verjetno tudi pripomoglo k temu, da smo preko Tima dobili nazaj pozabljene potne liste. V nadaljevanju ...

Balkan 2013 / 28.7.2013: Dinamična vožnja po serpentinasti cesti Vlore – Saranda, pozabljeni potni listi in ogled soteske iz knjige rekordov

Ob 9h zapuščamo Grand Hotel (Vlore) v kraju Radthime – v smeri proti Sarandi. Peljemo po serpentinasti cesti v hrib, vse do višine 1.000 m.n.v., kjer se presenetljivo nahaja kar nekaj “nobl” restavracij, pa tudi hotelov (čeprav stran od morja in obalnih letovišč). Na vrhu teh brd se ti ponudi čudovit razgled na turkizno modro morje (verjetno kraj Dhermi), ob cesti pa nemalo prodajalcev medu in drugih podobnih izdelkov. Pa seveda ne zamudimo tudi bunkerjev, ki ležijo skriti med grmovjem ali dokaj blizu ceste (nekdanja obramba pred Grki).

Po 1h in 30 min vožnje, ko upamo, da bo vendarle konec ovinkov, serpentin in dih jemajočih “pogledov navzdol”, nas predrami telefonski klic. Tim (angleški albanec, s katerim smo se dan poprej družili ob hrani in pijači) nam sporoči, da smo pozabili v hotelu potne liste). Kaj drugega kot, da obrnemo in se podamo spet v ovinke :-) Prijazno pa se je Tim s hotelirjem odpravil z avtom v našo smer, tako da nam je “prihranil” polovico poti (45 min).  

Ob 14h prihod v Gjirokaster, kjer smo se ustavili na kosilu, si na hitro ogledali grad in naselje his, ki so brez kakšnega reda in s svojsteno arhitekturo posejane vzdolž vzpetine - pod gradom.

Ob 16:30 prispemo na albansko-grško mejo, potem pa smer za Vikos Gorge, na ogled svetovno znane soteske. Za izhodišče smo si izbrali prijetno kamnito mestece Monodendri, kjer smo tudi prenočili v istoimenskem hotelu, opremljen prav zares zelo okusno in na moje navdušenje – vse v kamnitem stilu (tudi podest, na katerem so uredili posteljo).

Do ogleda soteske Vikos Gorge vodijo smerokazi, kjer na parkirnem mestu pustiš avto. Potem pa se do razgledne točke sprehodiš po cca 700m urejeni, s kamenjem tlakovani potki. Kaj kmalu se ti že od daleč ponudi razgled na mogočno sotesko, ki v globino meri kar 900m, kot taka pa je vpisana tudi v Guinessovo knjigo rekordov 1997.

Smo pa se zapeljali do še enega izhodišča za ogled soteske (Vikos Oxia).

Balkan 2013 / 29.7.2013: V znamenju kamnov (Stone Forest, Stone Bridges, stone villages)

Ob 10h po grškem času (+1) zapuščamo Monodendri s še vedno prisotnim vtisom veličastne soteske Vikos Gorge. Tudi s Hotelom Monodendri smo bili zelo zadovoljni. Sledil je postanek za še eno razledno točko na sotesko (Vikos Gorge / Oxios), do kamor prispeš, če se od hotela Monodendri zapelješ še nekaj minut naprej. Od parkirišča do razgledne točke je tu tokrat le cca 200 m sprehajalne poti, ki pa deluje bistveno bolj nevarno. Priznam, da me je kar malce zmrazilo ob misli, da na tem mestu narediš napačen korak. Potka namreč ob prepadu, ki seva v globino, ni zavarovana, je pa dovolj prostora za nemoteno hojo “en za drugim”. Upam le, da niso tu končali življenje vsi tisti, katerih imena so na kamnih zapisana na opaženem spominskem obeležju. Je pa tako, da v teh gorskih krajih živijo tudi medvedi, kar priča informativna tabla. In predstavljajte si mojo najstarejšo hčer, z odličnim posluhom za posnemanje živali, kako se me je privoščila, ko sem morala "iti na minus" tam nekam za prvim grmovjem :-) 

Na poti nazaj smo opazili tudi zanimive skale usedlinastih oblik (primerek sedimentnih kamnin). Sodeč po tabli, je to “kamniti gozd” oz. t.i. Stone Forest. Marko nam je začrtal še en postanek, zato smo krenili v smer Monodendri – Kipoi. Zanimivih stvari se kar vrsti v teh krajih in vse kaže, da kamen tu prevladuje - bodisi kot čudo narave bodisi kot človeška mojstrovina.

Opazili smo namreč kar nekaj kamnitih mostičkov, katerih postavitev se je verjetno krila iz EU sredstev. Vsak od mostov je po svoje unikaten, njihova edinstvenost pa pride do izraza prav zaradi same umestitve v neokrnjeno naravo gozda, obdanega z gorovjem. Poseben veličasten nasploh pa je Kokori's Stone Bridge, ki kraljuje na tem področju (Bridges of Zagori).

Naj poudarim, da vse to, kar opisujem, ne leži “na dlani”, ampak se je treba za vsako stvar kar malce zapeljati, četudi tudi po osamljenih gorskih poteh. Zraven sodi tudi kakšen kiks, pa obračanje in ponovno iskanje...za vztrajne torej, ki se ne razburjajo na pomanjkljive lokalne označbe.

Ob 15h je gorovje Pindus (mislim da ???) že daleč za nami in že vozimo po vzhodni obvoznici mesta Thessaloniki, v smeri proti obali (Nea Moudania), do katere je še 50km. Za nekajdnevno namestitev ob obali smo si izbrali sredinski palec Halkidiki-jev, samo iskanje hotela ali kampa pa se je razvleklo v pozno popoldanske ure. Potem, ko smo obvozili že polovico tega “sredinca”, t.i. polotoka Sithonia, smo v kraju Kalamitsi naleteli na fajn kamp – Thalatta Kalamitsi Village Camp (www.thalattacamp.gr), kjer smo se nastanili za 4 dni.

Balkan 2013 / 30.7.2013: Kampiranje v naključno odkritem Thalatta Kalamitski Village Camp

Gre za sicer večji kamp ob lepi, dolgi prodnati plaži, kjer so (za simbolično naročilo pijače v znesku 5 eur, plastenka 1l vode  zastonj) na voljo tudi ležalniki in senčniki. Kamp so postavili leta 2006 in danes nudi vse, kar potrebuješ v času kampiranja. Kamp ponuja možnost raznovrstne namestitve, med katerimi izstopajo lesene hiške in manjši bungalovi, ki pa jih je treba predhodno rezervirati. Sanitarije so čiste, sodobno opremljene in predvsem več kot zadoščajo kapaciteti kampa.

Posebnost je morda še bazen znotraj kampa, bolj v veselje otrok in vseh, ki se želijo umakniti čez dan iz plaže. Pa tu je še mini club, izposoja koles, vodni športi ipd. Ni da ni.

Lokacijo za naš šotor smo dobili na odličnem mestu (le 15m do sanitarij in 30m do plaže) in tudi niso komplicirali na recepciji, ko smo naknadno zaprosili za menjavo s sosednjo parcelo. Sledilo je večerno kopanje “pod zvezdami” in prva nočitev.

Balkan 2013 / 31.7.2013: “Fake” rojstnodnevna tortica in dekletov projekt s svečkami.

Plaža, morje in počitek, da je že prav "naporno" :-). Vsekakor nekaj, kar nam ne leži kaj dosti dolgo. Dekleti sta že prvi dan odkrili svoj skrivni kotiček med skalami, ki pa so ga kaj kmalu zasedli drugi otroci.

Zvečer pa majčkeno presenečenje ob praznovanju Markotovega rojstnega dne, pri čemer smo dekleta imele pravo tajno tihotapljenje vsega potrebnega med šotori. Pa sta bili na koncu bolj navdušeni oni kot slavljenec....misl'm ej.

Balkan 2013 / 01.08.2013: Med divjimi valovi in mini club....

Dan poprej sem omenila, kako super je plavati v mirni vodi, tokrat pa se je morje razburkalo in ustvarilo valove, ki še zdaleč niso bili nedolžni. Sem okusila na svoji koži, ko me je dobesedno zabrisalo na obalo :-)

        

Večer sva s Kajo preživeli v mini clubu, na ustvarjalni delavnici, kjer sva otrokom in mentoricam sprva sledili kot črni ovčki, ker nisva razumeli ničesar, na koncu pa sva izdelek (okvir za sliko) naredili med prvimi :-)

Balkan 2013 / 02.08.2013: Še zadnji del "sredinca" mimo lepih plaž do Ierissos-a

Podiranje šotora in pospravljanje vsega potrebnega ti vzame nekaj časa, tako da odhod iz kampa Thalatta šele ob 11:30. Prevozimo še zadnji del sredinskega palca Halkidikjev (Sithonia), na katerem po zemljevidu preštejem 26 označenih kampov (morda jih je še več).

Na poti proti Ierissos-u obvezen postanek za fotografiranje nekaj zares lepih plaž (področje Panagias Bay proti kraju Pirgadikia).

Nato smer Gomati – Xiropotamo – Tripiti, od tu pa mimo le nekaj plaž in manjših pristanišč. Pravzaprav mi ta področje ni deloval preveč turistično razvit. Drugače je, ko se bližamo Ouranopoliju, kjer smo se (pred nastanitvijo v Ierissos-u) želeli pozanimati o izletu z ladjico na Mount Athos. Itak je bilo to le 15 min dodatne vožnje (Ouranopoli - Ierissos).

Ob 14:30 prihod v Ierissos in nastanitev v Hotelu Markos (http://www.hotelmarkos.gr ), odlična večerja nedaleč stran ob obali in popadanje po posteljah (tokrat zapasal TV, internet in klima).

 

Balkan 2013 / 03.08.2013: Izlet z ladjico do menihov

 

Po zajtrku odhod v 10 min oddaljeno mesto Ouranopoli, kjer smo se že dan poprej pozanimali za izlet z ladjico na ogled polotoka Athos (Mount Athos - sveta gora). Tu sodobne civilizacije ni. Polotok je svoja (meniška) republika, ki jo s svojo poselitvijo že več kot 1000 let tvorijo le menihi. Polotok je danesposeljen z več kot 1.500 menihi, živečimi v 20-ih samostanih (nekoč 40 samostanov in 40.000 menihov).

Ladja Captain Fotis (Athos Cruises) vozi 2x dnevno vzdolž obale polotoka. Vožnja traja 3h, ki jih lahko nameniš za opazovanje obale in obalnih samostanov ali pa za posedanje v notranjem prostoru z barom in z mini trgovinico. Celo na masažni stol, LCD televizor in udobne fotelje niso pozabili.

Na ladji te lepo sprejme možak v neki folkorni opremi (na sliki desno - ko me je pohopsal za fotografijo, ki sem jo potem kar kupila.... za spomin :-).

Vožnja se malce vleče oz. postane zanimiva šele, ko se “razkrijejo” na obali prvi samostani, tako da kakšna dodatna popestritev na ladji (predvsem na poti nazaj) ne bi bila odveč. Morda bi nam zavrteli lahko tudi kak film o življenju menihov ali pa bi nam eden od njih "s prve roke" predstavil njihovo življenje na tem polotoku. Semkaj namreč moški lahko vstopijo samo s posebnim dovoljenjem, ženskam pa je to strogo prepovedano. 

Balkan 2013 / 04.08.2013: Iskanje dobro skritih "Vivara Waterfalls"

Po zajtrku Markotov predlog, da se odpeljemo na ogled slapov Vivaro (cca 1h stran), za katere pa smo tekom poti ugotovili, da so dobro skriti. Zaradi skromnih smerokazov, smo imeli kar nekaj vožnje po razrukanih gozdnih poteh. Prva gozdna cesta, za katero smo mislili da vodi do cilja, je bila zares slaba. Na enem mestu je skozi cesto šel celo manjši potoček, ki je nakazoval na to, da lahko lepo obtičimo v njem, če bi zarili z avtom vanj, ali pa tudi ne. Zaradi tega smo avto sprva pustili in šli peš naprej, ker pa hoje po cesti kar ni bilo konca v neznosni vročini, se je Marko odločil, da gre po avto in poskusi zapeljati čez potoček. Punci smo čakali 15 min in ob hrupu motorja smo ga bile zelo vesele, ...skoraj tako kot želvice, ki so jo punce pri taistem potočku že prej našle ob robu ceste.

Sledila je vožnja še po drugi cesti (nov odcep) in v 3. poskusu smo vendarle odkrili ”The Waterfalls of Vivara", blizu Olympiade.  V bistvu gre za 2 slapova, ki ležita nekaj minut hoje narazen. Z avtom se lahko pripelješ navzdol po gozdni poti čisto do informativne table, potem pa greš desno peš do prvega slapa in nazaj do table,  nato pa še levo do drugega slapa, ki je malce manjši. Dostop do vode, v katero se zliva slap, je malce otežen in je tukaj nekaj plezanja med skalami, vendar ni krize.

Nazaj grede je prav dobrodošel studenec, kjer si lahko napolniš prazne plastenke, ob cesti proti obali pa tudi zanimiv razgled na "rudnik zlata" in sporočilo peticije nasprotnikov: "Save Aristotels homeland from goldmining !!!

Ob 15:15 prispemo v Olympia - kosilo in kopanje na tamkajšni plaži.

Balkan 2013 / 05.08.2013: Slovo od grškega morja in naskok Bolgarije

Po zajtrku odhod in na nek način “slovo” od grškega morja, saj nam naša kalkulacija poti in razpoložljivega časa narekuje, da sedaj dneve namenimo za smer proti proti domu. Odločitev je padla, da Slovenijo dosežemo preko Bolgarije in Srbije.

Tako torej ubiramo 2.600 km do sedaj prevožene poti. Potem ko smo ob 9:30 zapustili Ieronissos (Hotel Markos), smo opoldne že dosegli grško-bolgarsko mejo v smeri proti Sofiji.

Na lakoto nas ob 13h prva opozori Kaja (9), pa smo se dogovorili, da še malce podaljšamo, kar se je izkazalo za dobro odločitev v nadaljevanju potu. V kraju Rila smo namreč po naključju naleteli na restavracijo Valdis, ki je locirana ob prijetnem potočku. Voda se tu steka po zanimivo razporejenih skalah, kot da bi nekdo vsaki od njih načrtno zarisal točno določeno lokacijo. In pravzaprav se vidi, da so teraso restavracije domiselno zabetonirali s kamenjem, da se vse skupaj lepo zliva z okoljem.

Na naše prijetno presenečenje smo že ob prihodu opazili mini hiške. V svoji ponudbi imajo 4 objekte (hišice) po 5 enot, torej 20 bungalovov (spalni del in WC s tušem). In glede na navdušenje deklet, je padla odločitev, da tu 1x prenočimo.

Z Markotom sva si ob tej priliki sama šla ogledat še zanimiv samostan Rila Monastery, ki se nahaja 15 km stran. Za ogled samostana od zunaj ni bilo potrebno plačati, me pa je možakar pri vhodu napotil nazaj, češ da ne smem imeti razkritih ramen in nog.  Na srečo sem imela v avtu še vso prtljago in sem se hitro preoblekla v dolge hlače. Samostan je zelo lep, ves čar pa mu brez dvoma daje bogata poslikava pročelja in zanimiva arhitektura. Vsekakor veliko priložnosti za nekaj lepih fotoposnetkov.

Balkan 2013 / 06.08.2013: Ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu in obisk bolgarske prestolnice

Ob 9:15 smo po zajtrku v Hotelu in restavraciji Valdis (Rila), krenili naprej in se ustavili med potjo v kraju Sapareva Banya za ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu, ki se nahaja sredi manjšega parka v samem mestu. Že od daleč se opazi para, ki se dviga v zrak, vode pa bolje, da se ne dotikaš :-)

Več na: http://www.saparevabanya.org 

Ob 11h prispemo v Sofijo za 2-urni sprehod po mestu in obisk Starbucks Coffe (internet, kava). Zlo pasal ' :-)

Iz turističnega zemljevida, ki sem ga kupila v mestu, sem predlagala, da se zapeljemo malce ven iz mesta, cca 40 km stran, proti kraju Svoge (naselje Tserovo) za ogled malo nenavadne gmote skalovja t.i. "The Natural Rock Phenomenon, Dzhuglata".

Ta se nahaja na manši vzpetini ob železniški progi v samem naselju. Kot da bi ravnokar iz vesolja padla na to mesto, namesto nekje v gozdu.

Ob 16h smo že na cesti proti kraju Dragoman, tako da smo ob 17h že na bolgarsko-srbski meji.

V večernih urah prispemo v Niš, kjer smo šli najprej nekaj pojest. Priklop na Wifi Free nam je omogočil takojšno rezervacijo v Hotelu Garni, kjer smo dobili zelo lep dvosobni apartma s kuhinjo nišo. Pri zajtrku sicer dobili vsi omlete, vendar so bili pripravljeni puncam postreči še kaj drugega. Imajo pa menda odlično slaščičarno.

 

 

Balkan 2013 / 07.08.2013: Lobanje, aqua parka in Beograd "by night"

Niš smo zapustili ob 10:30 in si ob odhodu iz mesta ogledali še Skull Tower. Objekt, ki so ga zgradili turki po bitki na Čegarju leta 1809 - kot opozorilo srbom. Shrljivo, da so zadevo zgradili iz več kot 900 lobanj.

Na AC proti Beogradu smo skrenili v smer za kraj Arandjelovac, da dekletom ponudiva še malce vodnih radosti, potem ko je morje že pošteno za nami. Aquapark - Bukovička banja; http://www.aquapark-izvor.com) so predvsem tobogani, saj v poletni gužvi, na katero smo naleteli na plavanje v bazenu lahko kar pozabiš. Je pa cena vstopnice ugodna (za družinsko smo dali 1.850 dinarjev oz. 16 eur).

3-4 urno tobogankanje in namakanje nam je bilo ravno dovolj, tako da smo ob 18:45 krenili proti Beogradu, kjer smo se nastanili v Hostlu Vertigu (predmestje). V večernih urah smo se zapeljali do mesta in se sprehodili po ulici Kneza Mihajlova, kjer je začutiti pravi utrip mesta. Polno sprehajalcev in tistih, ki posedajo po lokalih stranskih uličic. Popestritev pa so tudi raznorazni ulični umetniki, prodajalci in animatorji. Na skrajnem koncu ulice Kneza Mihajlova smo naleteli na restavracijo VAPIANO (www.vapiano.rs), ki nas je presenetila s ponudbo hrane, načinom postrežbe (sam svoj mojster) in plačilom (naročila se zapisujejo na kartico, plačaš ob odhodu). Restavracija v osnovi nudi pizze in paste, pa tudi juhe, solate in slaščice. Posebej za otroke se trudijo na svoj način. Vsaj pri pripravi Kajine pizze so bili zelo kreativni - medvedek "pizza" je bila slastna :-)

Vsekakor odlična kulinarična izbira v starem delu Beograda.

Balkan 2013 / 08.08.2013: Beograd in "via home"

Beograd je lepo mesto. V svojem starem delu (Stari grad) nudi obiskovalcu jedro glavnih znamenitosti. Vsaj mi smo si izbrali ta del mesta, kar je verjetno najbolj primerno za nekoga, ki pride prvič v Bg.

Grad Kalemegdan, na katerega smo se najprej povzpeli iz njegova JV dela, obkroža presenetljivo velik park (Kalemegdanski park), v katerem se nahaja tudi zoološki park in vojaški muzej. Pogled iz gradu na samo mesto in sotočje Save in Donave je čudovit.

Park Tašmajdan vreden postanka za ogled cerkve sv. Marka.

Vožnja čez Most na Adi (slovenski arhitekturni prispevek Beogradu)  do umetnega Savskega jezera oz. do Ada Ciganlija. Še kosilo v restavraciji "Jezero", v kateri sem jedla izvrstno "piletino na šumajdinski način" in odhod proti domu.

Ob dovozu na domače dvorišče nam je števec pokazal 4.087 prevoženih kilometrov, kar pomeni v poprečju slabih 200 prevoženih km / dan.

 

 

Anglija

 

Gibraltar 1998 (ang.kolonija)

 

Gibraltar je angleška kolonija in hkrati vstopna točka do Atlantskega ocena, ki so jo angleži osvojili in prevzeli v času vojne za špansko odcepitev v letu 1713. Gibraltar kot tak je posebno mesto za vse domotožne angleže ali tiste, ki so po srcu angleži. Ljudje živijo tako, kot živijo v rodni Anglji. Nepogrešljiva jed "fishn'chips", tradicionalna menjava straže, trgovska veriga Marks and Spencer in (še kaj angleškega bi se našlo) predstavljajo obvezen del turistične ponudbe Gibraltarja.

Glavna atrakcija Gibraltarja je vsekakor hrib "Upper Rock" oziroma "Top of the Rock", kamor te popeljejo z gondolo, na hribu, ki je spremenjen v naravni park, pa se lahko svobodno sprehodiš, ogledaš ostale zanimivosti in se spoprijateljiš z opicami, ki edine te vrste živijo na Gibraltarju ter v Maroku in Alžiriji, kjer so sicer. Živalski in rastlinski svet Gibraltarja je zares pester. Tu živijo ptice (prav tako edine svoje vrste), ki se jim reče "Barbary Partridge", omembe vredna pa je tudi spektakularna selitev ptic, v katero se vključi tisoče in tisoče, več kot 15 različnih vrst ptic, ki odletijo v enem samem dnevu. Prav tako lahko pomladi opaziš čudovite metulje ter raznovrstne insekte, ki vsak po svoje daje čar živalskemu svetu na tem majhnem, vendar čudovitem koščku zemlje. Posebne rastline Gibraltarja predstavljajo rože, kot so Chickweed, Thyme in Candytuft, ki jih pa na žalost nisem opazila, kaj šele da bi razločila eno od drugih. Ko se prvič povzpneš na "Rock of Gibraltar", te vse pred teboj in pod teboj prevzame z občutkom, ki ga ne znam opisati. Pogled na neskončno morje, opazovanje pristajanja in vzleta letala v bližini, strma obala, ki doseže do 430 metrov nadmorske višine, globoko pod tabo pa zopet manjši predeli peščene plaže predstavljajo res prekrasno doživetje.

Večji del dneva smo namenili temu, da smo prepešačili Upper Rock, kjer smo si ogledali: znamenite tunele in obrambne postojanke iz davnih časov, vključno s takratnimi topovi in drugimi obrabnimi vojaškimi sredstvi iz leta 1333, St. Michael's Cave (jama), ki privlači turiste še iz časov Romanov Jama naj bi v času 2. svetovne vojne služila kot bolnica za nujne primere, vendar jo niso nikoli uporabljali. Danes je Cathedral Cave odprta obiskovalcem ter hkrati predstavlja edinstveni avditorij za koncerte, balet, dramske igre in predstavitve.

London (september 2002)

 

ČAS POTOVANJA:
4 dni (12. - 16. september 2002): Za termin smo si izbrali sredino septembra in 4 dni je bilo glede na način potovanja in prenočevanja več kot zadosti.

EKIPA:
V London smo se odpravili Marko, Daša (nečakinja), Mojca in Nastja. Potovanje v Anglijo je bil za našo 2-letno malčico prvo najbolj oddaljeno in tudi najbolj zahtevno zanjo, vendar ga je dobro prenesla. Kljub občasnemu neudobju, celodnevnemu pohajkovanjem po mestu in ukradenemu popoldanskemu spancu se je Nastja dobro držala in strpno zdržala vse dni, ko smo bili na poti. Ne vem čemu naj to pripišem, ....bodisi zanimivostim, na katere smo naleteli in ob katerih "ni imela časa zaspati oz. biti nejevoljna"....bodisi dobri organizaciji in pripravljenosti, da se v vsakem trenutku ustavimo in ji prisluhnemo. Moji dvomi pred začetkom potovanja so se tako izkazali za napačne, saj smo z njo hodili prav posod in razen kakšnega popoldanskega počitka, ki ga je Nastja potrebovala za spanje nekje v parku in potreba po hrani & pijači, z njo nismo imeli nobenih sitnosti. Delno ima zasluge za to tudi voziček, saj brez njega ne bi prišli daleč. In kakšen vtis je London napravil na nas? V nadaljevanju. 

ODHOD (Lj-Celovec) / PRIHOD (London-Stansted):
Klagenfurt (KLU) - London Stansted (STN)
Sreda, 12 Sep 2002, odhod (KLU) 13:55, prihod (STN) 15:05

London Stansted (STN) - Klagenfurt (KLU)
Ponedeljek, 16 Sep 2002

V London smo se odpravili s startom na letališču Celovec, od koder smo na liniji letalske družbe Rynair Airlines poleteli proti Londonskemu letališču Stansted po zelo ugodni ceni (149,00 EUR za vse 4 osebe / 3 odrasli, otrok). Kljub zares smešno nizki ceni, sama kvaliteta leta ni bila bistveno slaba. Nismo pač bili postreženi s hrano in sedež smo dobili tam, kamor smo se pač uspeli usesti. Pri tem slednjem smo uspeli dobiti ugodno sedišče ob oknu - po zaslugi Nastje bi rekla, saj so na letalo tja in nazaj spuščali najprej tiste z majhnimi otroki, invalide in starejše ljudi. Kakorkoli že prihranek pri prevozu smo zato kaj hitro kompenzirali s stroški, ki nam jih je terjal ogled mesta London.

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA VPOGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

 

Strokovna ekskurzija v London (O.Š. Trzin, april 2013)

Termin ekskurzije: sobota 13.4. - torek 16.4.2013
Let: Ljubljana - Stansed; prevoznik Easy Jet
NastanitevTravelodge Hotel - London DocklandsCoriander Avenue, E India Dock Rd, London E14 2AA

Strokovna, poučna, zabavna in hkrati družabna ekskurzija, ki si jo bo Nastja (12) vsekakor prijetno spominjala - čeprav je bilo pomalem tudi utrudljivo. 

Po njenem pripovedovanju so videli veliko, vse po programu in menda še mnogo več. Opremljena z "IgotU" GPS Track-arjem so očitno res kar precej  šibali naokoli.

"Route-a" poleta:

"Route-a" po Londonu in z ladjico po reki Temzi: :

   

PROGRAM:

1. dan: Po prihodu v London:

  • panoramska vožnja po The City of London
  • s postankom v Southwark za ogled City Hall – londonske mestne hiše, 
  • sprehod po še vedno delujočem dvižnem mostu The Tower Bridge in zunanji ogled The Tower of London ter nastajajočo najvišjo poslovno zgradbo v Evropi The Shard, vožnja do hotela in nastanitev 

2. dan:

  • h kraljici Elizabeti »na čaj« in ogled menjave kraljeve straže
  • na poti do Buckinghamske palače postanek na znamenitem Trafalgar Square-u in ogled The National Gallery
  • obisk Natural History Museum,
  • raziskovanje Camden town-a, ene izmed večjih tržnic v Londonu, 
  • ogled Big Ben, Houses of Parliament 
  • do muzeja voščenih lutk Madame Tussauds (samo tisti, ki so doplačali),
  • Covent Garden, poln uličnih umetnikov in izbranih butikov. 
  • Piccadilly Circus in obisk China Town-a 

3. dan:

  • vožnja do Greenwicha (Queen's House, Naval College, Royal Observatory) 
  • izlet z ladjico po reki Temzi in ogled London še z rečne perspektive. 
  • večerni postanek na Leicester Square-u (utrip filmsko-gledališkega dela Londona) 

4. dan:

  • vzpon na The Monument

Fotografije; Nastja in njena učiteljica ga. Andreja Rotar (skupinske fotke)

Avstrija

Na tej strani predstavljam nekaj izletov po Avstriji, ki smo jo začeli odkrivati (žal) šele pred leti. Toliko lepih izletniških točk - od avstrijskega podeželja do parkov in mest - in vse razmeroma blizu.

Bad Hofgastein & Bad Gastein - zimske počitnice, februar 2014

Tokrat smučanje v Gastein, v eni od 5-ih smučarskih regij SkiAmade. Ta zajema smučarske centre: Schladming-Dachstein, smučišča Salzburg regije (kot so npr. Flachau, Wagrain, Kleinarl...), Grossarl, Hochkonig in pa Gastein, ki smo si ga tokrat prvič izbrali za 4-dnevni smučarski "oddih" v času zimskih pocitnic.

 

Gastein se odlikuje po dveh termah, ki jih obkrožajo smučišča Sportgastein, Bad Gastein, Bad Hofgastein in Dorfgastein. Od vseh sta med seboj povezana le Bad G. in Bad H. (sklepam sama).

V smeri našega cilja nas je južno od Bad Gastein v kraju Mallnitz presenetilo dejstvo, da vozi avtovlak, ki ti skozi alpski prelaz Tauern skrajša pot na relaciji Mallnitz-Bockstein (11 min voznje, po urniku vlak vsakih 60min, cena 17eur). Sicer pa lahko ubereš tudi daljšo pot po cesti v smeri Winklern-Heiligenblut-Bruck.

Spremenljivo vreme smo v Bad Hofgastein izkoristili za kopanje v Alpentherme Gastein (od našega Park Hotel-a cca 600m oddaljen), ki ga je smotrno izkoristiti predvsem po aktivnem smučanju. 2-urna karta je na voljo po 18h, v ceni pa je vključena tudi savna. Otroci imajo na voljo 2 tobogana, v posebni jami z bazenom na stenah vrtijo risanke, filme, v času nasega obiska seveda predvsem Olimpijske igre iz Sočija. Iz panoramske terase term je lep razgled na okoliške gore Dorfgastein in Bad Hofgastein.

Iz slednjih se s tirno vzpenjačo povzpneš najprej do višine 1.301m, potem pa s prestopom na prostorno žičnico (za več oseb) še na višino 2.050m (Schlossalm). Med smučanjem na Bad Hofgastein prograh smo lakoto potešili v Bergrestaurant, ki se nahaja na vrhu Schlossalm (2050m). Tu se splača s hranjenjem počakati do 14:30, saj imajo enourni "happy hours" z 50% popustom na vse tople obroke. Seveda se pozna pri ceni, če pripelješ sestradane člane družine.

Posebej pa je zanimiv vrh Stubnerkogel (2251m), kjer skoraj moraš odložiti smučke in se sprehoditi po visečem mostu, ki so ga naredili verjetno zgolj kot turistično atrakcijo. In uspelo jim je, saj je res izjemen in vpet na edinstveni legi s čudovitim razgledom.

Pa morda še ta podatek: proga (H1+H2+H3), ki se razteza na relaciji Schlossalm-Angertal-Stubnerkogel skupaj obsega 10,4 km dolžine in kot taka velja za najdaljšo smučarsko progo v zahodnih Alpah. Mojim puncam se je najbolj dopadla H3, ki smo jo poimenovale "trojni hamburger". Je pa fajn za boardat (za začetnike in tiste malo naprednejše) oz. smučat, ko se v noge naseli prva utrujenost.

Zadnji dan našega bivanja v teh čudovitih avstrijskih gorah smo se (po muhastem vremenu 1-2 dni) nasmučali "na polno". Domov smo se odpravili utrujeni in veseli, da je ravno na ta dan (18.2.2014) naša Tina Maze dosegla spet "zlato" na olimpijskih igrah v Sočiju, hokejisti pa premagali (ravno) avstrijce in se s tem uvrstili v četrtfinale olimpijskega hokejskega turnirja.

Spodaj Nastjin letošnji napredek v board-anju in nekaj slik....

Bad Kleinkirchheim (13.-20. februar 2016)

 

Zimske počitnice 2016 (13.-20.2.) so "trofnle" žal ravno v dnevih neugodnih vremenskih razmer, ampak se je nekako izšlo. Odločitev za Bad Kleinkirchheim, kjer smo se nastanili v Apartmajski hiši Am Römerbad, vendarle ni bila tako slaba odločitev ob dejstvu, da se ta objekt nahaja le 50m stran od term Römerbad.

Odlika term je predvsem lokacija (neposredno ob gondoli Kaiserburgbahn) in sodobno opremljen predel s savnami. Pa morda dejstvo, da vkolikor ne smučaš in imaš 3 ali 6-dnevni ski-pass, lahko smučarsko karto nadomestiš za obisk term brezplačno. Pogoj pri tem je, da smučarske karte še nisi izkoristil v tekočem dnevu, v času kopanja iz term tudi ni dovoljen izhod in prihod nazaj, čas kopanja pa velja le do 16h (savna za doplačilo). Sam bazenski predel nima kakšnih posebnosti, ki bi jih lahko posebej izpostavila. Pač priročno po aktivnem smučanju.

 

Smučarske proge OK, pohvale pa predvsem smučarski šoli ski Orel (individualni 4 dnevni tečaj ski-boardanje bil več kot koristen). Kaja navdušena.

 

Intenzivna 2-dnevna smuka v Avstriji (Turracher Hohe in Obertauern); 6. in 7.feb 2011


Smer: Villach-Klagenfurt-Feldkirchen

Nastanitev: Wastlwirt hotel (družinsko voden in komfortno urejen hotel s ponudbo Wellness &Spa; do obeh smučišč spodaj cca 20 min vožnje. 

 

1.dan: Turracher Hohe

  • cca 40 km prog, večinoma manj zahtevne in idealne za družine,
  • 32 smučarskih prog (10 lahkih, 21 srednjih, 1 težka)
  • 1 kabinska (panoramska), 4 šestsedežnic, 1 dvosedežnica in 1 sidro
  • zanimivost: sankališče "na tirnicah", verjetno zimsko in letno, na dolžini 1600m

2.dan: Obertauern

  • cca 100 km prog, večinoma lahkih (61km) in srednjih (35km), pa tudi nekaj težkih (4 km)
  • 26 smučarskih prog, ki so med seboj povezane v krožno turo "Tauernrunde" v smeri urinega kazalca (RED T.) in obratni smeri urinega kazalca (GREEN T.)
  • 7 najvišjih vrhov "Super Seven" dosega višino od 2.200 do 2.500 m.n.v.

In bilanca najine smuke ? Mislim, da ni bila zanemarljiva. Sodeč po podatkih najinih napravic sva presmučala (vključene vožnje z napravami: kabinska, sedežnice, sidra):

**  1. dan: 44 km (Mojca) in 87,34 km (Marko)
**  2. dan: 56,5 km (Mojca) in 97,5 km (Marko)

Vtis:

Sonček je bil carski, čeprav kar malce pretoplo (8-10 stopinj), ampak presenetljivo je bil teren kljub temu dober za smučat. Le na predelih, ki so bolj izpostavljeni sončni legi, je bilo popoldan ponekod čutiti že malce mehkega snega, kar pa ni bistveno oteževalo smučanja. No, razen meni, ki sem (verjetno že malce utrujena) na tem mehkem terenu padla.

Meni osebno se je bolj dopadel Obertauern, pa  ne zaradi dejstva, ker je večje smučišče od Turracher Hohe, pač pa tudi zaradi same lege. Je bolj odprtega tipa in tudi povezljivost vseh prog je boljša. Pri Turracher Hohe nekako prečkaš dovozno cesto (po kateri smo pripeljali), da prideš na levi predel smučišč, nazaj čakaš na vozilo s priključkom, ki se ga lahko poprime cca 15 smučarjev in tako prečkaš zaledenelo jezero. Obertauern tudi ponuja malce več prog za zahtevnejše, po celodnevni smuki pa se ti ponuja tudi nekaj gostinskih lokalov v nižini, da ne govorim o kapaciteti hotelov in apartmajev, ki se raztezajo ob samem smučišču. Izhodišč za start smuke je na 7-ih parking-ih, midva sva štartala iz lokacije Schaidbergstuberl - Heustadl Alte Alm.

Smučanje - Katschberg (Avstrija); 28.12.2013

Da skočimo na smuči "k sosedom" je padla ob 22h zvečer predhodni dan. Pri nas doma je to pogosto :-) Tokrat smo izbrali smučišče Katschberg, ki smo ga dosegli z vožnjo preko tunela Karavanke v smeri Spittal, tunela Katschberg in St.Michael.

 

Smučišče leži 110 km južno od Salzburga. Obsega 16 naprav, od tega 6 sedežnic, skupaj pa ponuja 70 km prog (10 km lažjih, 50 km srednjih in 10 km težjih). Na splošno bi rekla, da teren še zdaleč ni zahteven in je meni osebno zelo ustrezal. Ko bi le bile proge še bolje urejene in vreme lepše. 

Pač smo naleteli na termin, ko so bile proge zaradi nedavnih snežnih padavin malce slabše urejene, "z roko v roki" pa sta nas spremljala megla in sonce in občasno veter.  Kar pa se nekako tudi prenese, sploh če ne traja ves čas.

Popestritev je tudi tale Katschi fotopoint.

Foto posnetek stisneš sam, v 4 sekundah si pofotkan, fotko pa po datumu in času najdeš na njihovem spletu, ki jo lahko objaviš na FB oz. pošlješ pozdrave prijateljem.

 

Smučanje na "avstrijski Peci" (Petzen) in na Grosseck Speiereck (St.Michael/Mauterndorf), 8.-9.2.2013

"Kulturno-pustni" konec tedna sta najmlajši članici naše družine preživeli s planinskim taborom na Uštah ( blizu Moravč), midva pa sva jo mahnila na smuko k našim severnim sosedom. Najprej proti domačemu kraju naše junakinje Tine Maze (Črna na Koroškem) in čez mejo na "avstrijsko Peco" (Petzen), potem pa še v 1,5h oddaljen St.Michael - prikupno mestece ob smučarski regiji Lungau.

Tu sva prespala v domačem penzionu Sylpaulerhof (www.sylpaulerhof.com), cca 300m stran od Wastlwirt hotela, kjer sva bila nazadnje februarja 2011. Sobe povsem normalne, na voljo imajo tudi savno in wellness in ločen prostor za smučarsko opremo. 

Smučanje na Grosseck Speiereck pa je bil pravi užitek. Morda tudi zaradi tega, ker sva bila "ready" pred gondolo že 8:45 (start ob 9h), zaradi sobote in hotelskih menjav pa tudi ni bilo nikakršne gneče. 

Proge? Odlične - lepo urejene in za vsake tipe smučarjev primerne. Nama se je dopadel sploh spust iz najvišjega vrha Speiereck (2400m) in točke, kamor te od izhodišča pri parkirišču St.Michael pripelje gondola. 

Zanimiva popestritev je tudi kmetija, ki se nahaja kar sredi smučišča. Rahlo neurejen in umazan hlev (ki ob belini snega pride še bolj do izraza).....ob dokaj prijetni kmečki hiši. 

Grosseck - Speiereck je del smučarske regije Lungau (www.lungau.at) s skupaj 250 km prog in zajema smucišča: Grosseck-Speiereck (50 km smuc.prog), Katschberg -Aineck (70 km), Obertauern (100 km) in Fanningberg (30 km). Vsekakor idealno, da se tu namestiš lahko za 1 teden in odsmučaš vse proge (imajo Lungau Ski Pass).

In še najin zaključek  s shoppingom v IKEA Klagenfurt. Si predstavljate že skoraj poln prtljažnik smučarske opreme za 4 osebe, potovalka, pancarji....in potem nama uspe naložiti še tale voziček ? Ja, pa res je uspelo.....prostora pa je bilo na koncu ravno še za zadnji pancar, ki je našel svoj prostor v zadnji razpoložljiiv luknji naloženega prtljažnika. Matematični izračun s pomočjo smučarskih palic se je očitno obnesel :-)

 

Smučanje, Gerlitzen Alpen (Osojščica); Avstrija, 28.12.2012

Še ena družinska smuka onkraj slovenske meje, tokrat v smučarskem središču Gerlitzen, ob jezeru Ossiacher blizu Beljaka.

Smučarski center se dviga do višine 1909 m.n.v., ima 13 smučarskih naprav in 26 km smučarsih prog. Slednje so lepo urejene in primerno zahtevne za vse kategorije smučarjev.

Na zadnji petek starega leta ni bilo pretirane gneče, pa vendar se je med smučanjem vame zaletela deklica (cca 8 let), da sva padli po tleh. Na srečo se je vse dobro končalo in nobeni ni bilo nič. 

Po celodnevni smuki smo se na poti nazaj ustavili še v Mojstrani, kjer smo si v soteski Mlačca ogledali Žive jaslice.

Več - tukaj.

Zimske počitnice - smučanje Katschberg, Aineck, Grossek-Speiereck (FEB 2015)

Tokrat povratek v Katschberg, kjer smo odsmučali svojih 6 dni. Vreme v tem času (21.02.-26.02.2015) več kot ugodno - večinoma sonce ali pol-oblačno, en dan pa je prispela tudi nova pošiljka snega (cca 25cm).

Presmučali vrhove: Katschberg (1641m), Aieneck (2220m),Tschaneck (2030m), pa tudi Grosseck-Speiereck (2400m) kamor se je potrebno zapeljati z avtom cca 10 min iz Katschberga.

Nastanitev: Apartmajska hiša Aineck, cca 50m do smučišča (sredi hriba Tschaneck). Dobili podstrešni apartma, ki je verjetno tudi največji, zato pa pač vzame dodatno sapo med hojo po stopnicah navzgor :-).

Do centra naselja Katschberg je dobrih 500 m (idealno za večerni sprehod).

Safari park Herberstein in Dunaj (maj 2003)

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Safari park Herberstein in Dunaj (29.04.-01.05.2003)

Med prvomajskimi prazniki smo se odpravili na 3-dnevni izlet s postankom v Safari parku Herberstein (1.dan) blizu Gradca in nato v avstrijsko prestolnico (2. in 3.dan) .

Herberstein

Nedaleč stran od Gradca se nahaja kraj Herberstein, kjer je živalski in naravni park z gradom Herberstein, zgodovinskim parkom in Siegmundovim vrtom. Prav tako je za obiskovalce na voljo podeželsko gostišče Marienhof Herberstein, Tikiba vlakec, gozdarski obrat ter vinarsko in sadjarsko posestvo. V živalskem in naravnem parku je menda na voljo več kot 500 živali iz 5 kontinentov, čeprav smo bili rahlo razočarani, saj smo dobili občutek, kot da nismo videli prav veliko živali glede na velikost posestva. Morda je bil vzrok vroč sončen dan, ki je živali pritegnil k dnevnemu spancu in so se zato poskrili ali pa je vse skupaj le primer turističnega "zavajanja" preko pisanih in privlačno oblikovanih prospektov, spletne strani ipd.. No, in kaj je še tisto, kar se "prodaja" pod nazivom "park Herberstein"  ? Že v 16.stoletju so v Herbersteinu obstajali pomembni vrtovi. Ti so bili leta 1997 revitalizirani. Siegmund von Herberstein (1486-1566) je v diplomatski službi treh cesarjev, skozi številna potovanja v Rusijo, postal ena najpomembnejših osebnosti avstrijske Štajerske. Njemu je posvečen vrt (t.i. Siegmundob vrt), na katerega najvišji točki je na voljo razgled čez celi vrt. Grad Herberstein sicer nismo obiskali, smo se pa do vhoda na grajsko dvorišče in nazaj popeljali z vlakcem Tikiba, ki je bil po svoje zanimiv dogodek za Nastjo, sicer pa bi ga lahko tudi izpustili. Ta grad je zapuščina iz sedmega stoletja družinske zgodovine,v kateri danes obiskovalcem ponujajo vodeni ogled "Herberstein nekoč in danes".

Dunaj

Za ogled Dunaja smo si vzeli 2 dni, kar je bilo v končnem dovolj za obisk ključnih turističnih točk mesta, ki z neštetimi glavnimi in manjšimi ulicami, parki, sodobno transportno infrastrukturo in kar z 1,6 mio prebivalci predstavlja mesto polnih zanimivih možnosti za turistične izlete. Seveda bi potrebovali še več dni za ogled vseh znamenitosti mesta, vendar je bilo v splošnem kar dovolj.

2 nočitvi smo vzeli v Hostlu Ruthensteiner, v neposredni bližini Schonbrunn Palace oz. nedaleč od West Bahnhof podzemne postaje tako, da smo imeli odlično izhodišče tako do bližnjih in bolj oddaljenih znamenitosti mesta. Med dvodnevnim pohajkovanjem po mestu smo se ustavili na naslednjih točkah::

Donau City in obisk Donavskega stolpa (Donau Turm):

Donau City je moderni stanovanjsko-poslovni okoliš, kjer je struktura namembnosti sledeča: 44% je poslovnih površin, 31% okoliša predstavljajo stanovanjske površine , 13% za potrebe izobraževanja in ostalih posebnih potreb ter 11% za kulturo in prosti čas. Po zaključenem razvoju Donau City-a je danes tu našlo svoj dom kar 3500 prebivalcev, 10.000 do 12000 ljudi pa svojo zaposlitev.

Naš cilj je bil Donavski stolp, tako da smo šli le bežno mimo nekaterih stavb (glej slike). Donavski stolp v celotni višini meri 352m in je bil zgrajen v 20 mesecih. Na višino 150m te popeljejo z dvigalom, od koder lahko uživaš panoramski pogled na mesto Dunaj.V pritličju je na voljo trgovinica, na vrhu pa kafeterija in restavracija ter odskočno mesto za vse pogumneže :-)). Od leta 2000 naprej velja namreč to za najvišjo odskočno mesto za bungee-jumping na svetu. Mi smo vstopili v kafeterijo na vrhu stolpa, ki je krožne oblike in se počasi vrti, tako da si lahko ogledaš mesto iz vseh zornih kotov.

Prater

Prater predstavlja 6mio kvadratnih metrov veliko področje, na katerem najdejo svoje veselje in mir vsi, ki radi tečejo, rolajo, kolesarijo, se sprehajajo, igrajo nogomet, košarko, samo poležavajo na travnatih površinah ali (kar je nabolj zabavno za najmlajše in mlade po srcu) se zavrtijo na vrtiljakih in drugih adrenalinskih zadevah. Del Prater-ja je v bistvu kar Gardaland v malem....Pozimi, ko temperature padejo pod -2 stopinj Celzija pa je na voljo obilo možnosti za veselje na snegu.

Belvedere Palace Gardens

Okoli leta 1700 je ta park imel princ Eugene, v katerem stojita dve baroški palači, ki sta danes preoblikovani v muzejski kompleks. Ustavili smo se le za utrinek, ker nas je očarala okolica in seveda tudi sama palača.

Schonbrunn

Schonbrunn je eno od najznamenitejših turističnih atrakcij avstrijske prestolnice in vsekakor obvezen postanek za vsakega tujega in domačega gosta, ki ga pot zanese tod mimo. Leži bolj na zahodu mesta in je dostopen na vse možne načine. Podzemna postaja, ki nosi taisto ime Schonbrunn leži na (zeleni) liniji U4. Schonbrunn je skupno ime za parke in vrtove, obširne sprehajalne poti in kolesarske steze, tekaške steze, steze za vse ljubitelje rolanja, predvsem pa za kulturno-zgodovinske objekte (palača, spomeniki,..):

  • Schonbrunn Palace
  • Zoo: živalski park znotraj Schonbrunn parka
  • Palm House: stekleni objekt, v katerem je menda na ogled razstava cvetja in drevesnic (nismo obiskali !)
  • Desert Experience House
  • Carriage Museum
  • Privy Garden
  • Gloriette:  objekt na vrhu hriba, na katerem je obiskovalcem na voljo dunajska kafeterija iz nje pa čudovit pogled na Schonbrunn palačo in del parka
  • Maze
  • Bakery: pekarna Schonbrunn, kjer menda vsako uro predstavljajo postopek njihove peke vključno z brezplačnimi vzorci (degustacije).

Kunst Haus Wien - razstava Hundertwasser

Friedensreich Hundertwasser je bil človek z neizmerno domišljijo in idejami kako narediti bivalno in naravno okolje lepše in prijaznejše, predvsem pa bolj zdravo in racionalno življenje . Kot umetnik in arhitekt je narisal ogromno risb, s katerimi je upodabljal svojo miselnost, ideje in želje za boljše življenje (manj onesnaževanja, boljši izkoristek energije, ...). Kot odličen poznavalec arhitekture si je prizadeval, da  za potrebe bivalnega okolja čimmanj prizadenemo naravo in njeno bogastvo in da se tako bivalno okoljo zlije skupaj z naravo. Tako je v svojih projektih predstavil načrte za poseben sistem gradnje stanovanjskih objektov, ki bi temeljile na neravnih linijah in bi po videzu spominjale na podzemne domove (travniki namesto običajnih streh, valovita tla, nepravilne oblike oken in vrat ipd....) ter bile obogatene z barvami narave. Vse o njem in rezultatih njegovega dela (ustvarjanja) je na ogled v muzeju KunstHaus Wien, ki smo ga obiskali, v resnici pa v mestu Dunaju obstajata tudi dve stavbi, narejeni po njegovih načrtih in zamislih.

 

Salzburg in Ruhpolding (maj 2008)

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Avgusta 2007, ko sva se z Nastjo skupaj s prijateljicama odpravili na izlet v Legoland, naju je prevzelo mesto Salzburg in tematski park Ruhpolding, ki smo si ga med drugimi tudi ogledali na naši poti. Že takrat sva si rekli, da bova sem peljali tudi očka in Kajo, ki sta bila takrat doma. Med prvomajskimi prazniki 2008 smo se tako odpravili na pot proti  Salzburgu.

 

Park Ruhpolding:

Park, ki se razprostira na 5 ha, tematsko uprizarja pravljične junake, like in prizore, v parku pa je tudi del področja namenjan otroškim igralam, strelišču z loki in predstavitvi dinozavrov. Seveda ne manjka gostinske ponudbe in urejenih sanitarij (posebej z otroškim WC-em in previjalnico). Obiskovalci pa imajo na voljo tudi več piknik lokacij. Park je dostopen tudi "vozičkarjem". Vsekakor odlična ideja za enodnevni družinski izlet. Več informacij na: http://www.freizeitpark-ruhpolding.de/.

 

 

 

Avstrijska Štajerska (Steiermark); april 2009

 

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Prijeten 3-dnevni izlet na avstrijsko Štajersko, ki so ji avstrijci dodelili slogan "Styria, the green heart of Austria", smo v času prvomajskih praznikov zaokrožili z obiskom pravljičega mini-parka, ogledom nekaj kulturno-zgodovinskih znamenitosti, obiskom akvarija s kopanjem, obiskom mesta Graz in na poti proti Sloveniji še Minimundus v Klagenfurtu. Za udobno 2-dnevno namestitev so poskrbeli v penzionu Moser v kraju St. Blasen.

Penzion Moser, St.Blasen

Družinsko voden hotel, ki nudi 4 družinske sobe in 8 dvoposteljnih sob, nas je prijetno presenetil. Čistočo in svežino je čutiti na vsakem koraku v hiši. Nikakor nisem uspela najti kakšne pajkove mreže ali prah  na polici. Hiša je opremeljena in urejena do najmanjše podrobnosti in nudi gostom tudi savno, igralno sobo za otroke, mini fitness telovadnico, likalnico, mini kuhinjo za goste ter urejeno igrišče zunaj.

Očitno Moser-jevi vodijo resen družinski posel, ki verjetno v zimskem času glede na okoliške lokacije smučišč, privabi še več gostov. Sodeč po informacijah iz prospekta razpolaga družina Moser tudi z majhno lastno vlečnico, stezami za tek na smučeh direktno pred hišo, progo za kegljanje na ledu in sankališče.  Bližnja smučišča so: Grebenzen/Papstin (8 km), Kreischberg (16 km) in Frauenalpe (14 km). Na višini 1200m nadmorske višine, na kateri se nahaja penzion Moser, je čudoviti razgled na okoliške travnike in planote, ki se ti kar ponujajo, da bi jih prekolesaril po dolgem in po čez  ter domov odšel s še bolj polnimi pljuč svežega zraka. Nacionalni park GREBENZEN, kateremu pripada ta predel, je res lep in vsekakor vreden obiska - naslednjič morda pozimi.

Marchenwald in St. Lambrecht

Prvi dan našega prihoda smo namenili obisku pravljičega parka za otroke Marchenwald in ogledu St. Lambrecht palače. Pravljični park za otroke Marchenwald v kraju St. Georgen ab Judenburg (www.maerchenwald.at ) je sicer manjši, vendar smo se v njem zadržali skoraj 3 ure, saj sta Nastja in Kaja večrat preiskusili dričanje po ta velikem toboganu in ladjico, ki je vpeta v tirih in v kateri se zazibaš v hitrem sunku iz višine cca 4m.

V kraju St. Lambrecht (http://www.stlambrecht.at ) nedaleč stran je na ogled istoimenska palača. Kraj je v času našega obiska deloval precej osamljeno, tiho in puščobno, tako da je palača v svoji podobi delovala še bolj spokojno. Vendar je kar lepa. Več v slikah spodaj.

Natur Lese Park in Vivarium Water World

Drugi dan smo si želeli ogledati Vivarium, vendar smo pred tem šli na ogled parka Natur Lese Park (http://www.naturpark-grebenzen.com/Naturlesepark.25.0.html ) v kraju Neumarkt. V parku je razstavljenih nekaj umetniških skulptur, ki seveda na prospektu izgledajo bistveno lepše in mogočno :-). Še najbolj se nam je dopadla velika lesena knjiga, skalnato ležišče in skulptura v obliki polžje hišice, v kateri se nahaja tudi majhna klopca. Idealno za otroške sktivalnice !!

Vivarium Water World (www.vivarium.at ) - težko pričakovani obisk za Kajo, ki jo je očitno navdušil barvit prospekt, ki si ga je ogledovala v avtu. Pa se je (vsaj po moji presoji) na koncu izkazalo za nekaj, kar je treba jemati "bolj za rezervo". Glede na to, kako je ta lokacija "oglaševana" z informativnimi tablami in smerokazi v okoliških krajih, prospekt pa smo celo dobili v našem cca 15km oddaljenem penzionu, se mi je zdelo, da bo to sigurno eden od najbolj zanimivih točk našega izleta. No, pa saj je bilo po svoje zanimivo, pa vendar....Na zunaj mi je stavba Vivarium -a delovala kar dovolj velika, pe verjetno k temu vtisu prispeva okoliški ribnik in večje igrišče za otroke, ki ga je menda treba še posebej plačati (kot se je kasneje izkazalo na blagajni Vivariuma). Mi smo se odločli samo za obisk akvarija in kopanje, o katerem v prospektu pišejo, da je zanimivo doživetje, saj se ti ob bazenu ponuja pogled na sosednji zastekleni bazen, v katerem plava krokodil. Resnični vtis ? Bazen je majhen, tisti predel steklene stene, ki plavalce ločuje od lenega krokodila, ki je v času našega obiska leno lebdel v vodi), pa je tako temen in še zapackan, da prav nič ne vidiš. Razen, če greš iz bazena ven in se skobacaš v nek majhen prostor, kjer dejansko tega krokodilčka, ki ga "tržijo" kot "ADVENTURE POOL" lahko bolje vidiš. Potem je nadstropje višje (nad bazenom) še t.i. "TROPICAL SHOWER"; za katerega še danes ne vem čemu služi. Ali pa je res namenjen zgolj tuširanju in je posebnost v tem, da to počneš ob stekleni steni bazena, v katerem plavajo piranhe. Ups !! No, te so verjetno zanimive za pogledat ob sobotnem hranjenju.

 Markotom, ki mu nikoli ni odveč se vsesti v avto in narediti več kot 100 km, smo se punce strinjale, da obiščemo še mesto Graz, 126 km stran od našega prenočišča v St.Blasen.  Namen obiska je bil:
- da se povzpnemo na grad Schloßberg (možnost po stopnicah ali z dvigalom)
- da si ogledamo znamenito stavko Kunsthaus ter
- da se sprehodimo na Mur Insel

Obisk Minimundus-a v Celovcu

Na poti proti domu smo se ustavili še v Celovcu in obiskali Minimundus (http://www.minimundus.at/ ). Zelo lepo.

Presenetila pa nas je tudi predstava v Planetarium-u o raziskovalnem delu italijanskega astronoma in filozofa Galileo Galilei-u, ki je najbolj poznan po daljnogledu, kinematiki in osončju. Predstava je bila v slovenskem jeziku, vizualno pa predstavljena na velikem platnu nad dvorano tako, da smo gledali navzgor na kupolasto steno, kjer se je projecirala slika.   Rodil se je sredi 16.stoletja in prišel do zanimivih odkritij, ki pa jih je takratna cerkvena oblast oz. nauk zavračala. Galilelo je v nasprotju z drugimi namreč odkril, da je v središči gibanja Sonce, planeti in torej tudi Zemlja pa kroži okoli njega. Ostali so verjeli, da je Zemlja v središču. In kako je končal ta "revež", ki je bil očitno prepameten za tisti čas ?  V starosti 70 let so ga do smrti dali v hišni pripor in mu prepovedali, da širi svoja spoznanja. Več kot 100 leti po njegovi smrti pa je šele bilo dovoljeno in razkrito vse tisto, v kar je sam verjel in kar še danes velja za resnično. "Le kaj bi vse še odkril, če bi imel boljši daljnogled ?" se je zaključila predstava, ko se je na platnu še 1x prikazal gospodo Galielo.

 

 

 

Baltske države (Litva, Latvija, Estonija)

Prvo potovanje do treh baltiških držav (Litva, Latvija,Estonija) smo izvedli poleti 2016 in pri tem dodobra spoznali tudi Poljsko.

20-dnevno nabiranje kilometrov (6.100km) po Poljski s ciljem baltskih držav (Litva, Latvija,Estonija); julij 2016

 

Po našem nepozabnem (prvem) potovanju z avtodomom (AD) po Italiji (julij 2012) in glede na našo željo, da nam tokrat prvič dela družbo tudi naša psička Sheila (irski seter), je padla odločitev, da ponovno najamemo AD in si hkrati izberemo malce drugačen cilj. Namesto vročih sredozemskih ali jadranskih destinacij smo izbrali, za nas še neraziskani, osrednji del Evrope (Poljska) s ciljem baltskih držav (Litva, Latvija, Estonija).

 

Razdalje so seveda razumljivo dolge, za ogled mest (ob dejstvu, da potuješ z avtodomom), pa je kolo vsekakor dodana vrednost. Poljska očara predvsem s svojimi gradovi, jezeri, mesti in lepo urejenimi mesnimi parki, vsekakor pa bo treba kdaj posebej stopiti tudi po poteh gorovja Tatre in raziskati Zakopane . Zares smo Pojsko še največ »prečesali« glede na čas, ki smo ga namenili za postanke.

Litvo smo pravzaprav tja in nazaj kar hitro prepeljali in si ogledali predvse mesto Vilna, geografsko središče Evrope in hrib tisočerih križev. Latvija bo vsaj meni po tem potovanju ostala v spominu predvsem po nižinah, mimo katerih smo drveli in velikih gozdnih površinah, Estonija pa vsekakor po izbranih palačah, po že zaznavnem skandinavskemu pridihu (lesene hiške) in seveda po mestu Tallinn.

Obiskane države in izbrane destinacije, ki bi jih posebej izpostavila:

  • POLJSKA: Auschwitz Birkenau Museum, rudnik soli Wielicka, Krakow, Varšava, Gdansk, po poteh gradov Eagle´s Nests Trail, Malbork Castle, Lublin Castle, Niedzicy Castle, Augustow, Zakopane
  • LITVA: Trakai Island Castle, geografsko središče Evrope, Hill of Crosses
  • LATVIJA: Rundale Palace, Riga
  • ESTONIJA: Kadriorg Palace; Talin, Parnu

1.dan: Sobota, 16.07.2016 - Odhod od doma (AU-CZ)

Sobotni dan namenimo še zadnjim opravkom pred odhodom in seveda oskrbi avtodoma z vsem potrebnim - poleg osebne prtljage še hrana in pijača "iz domače zaloge", dodatna posoda (ker vsak najeti AD žal nima vsega potrebnega), posteljnina, potrebno kablovje in elektronske naprave, turistični vodiči (spraznila knjižnično polico z naslovom "baltske države") in seveda transportni (pasji) box za Sheilo, ki se je kmalu izkazal za zelo koristnega, sploh na cestah, ki terjajo šofersko manipulacijo z volanom :-).

Odrinemo od doma ob 19:40, tokrat brez skrbi, kje bomo iskali nočitev Smile

2.dan: Sobota, 17.07.2016 - Ogled muzeja Auschwitz Birkenau Museum (POL)

Ker smo se od doma odpravii razmeroma pozno, smo prvi dan "žal" malce kršili pravilo in prespali na nekem parkirišču cca 30 km pred Dunajem, zgodaj zjutraj pa krenili preko Češke, ki jo nismo uvrstili na naš GoogleMap planiranih ogledov.

Prva točka našega postanka je bil obisk Auschwitza (Auschwitz Birkenau Museum), ki je že ob tako slabšem vremenu deloval še bolj žalostno. Ogled je možen samo vodeno, torej smo se pridružili vodiču, ki nam je v "polomljeni" angleščini predstavil pretresljive zgodbe o več kot 1,3mio ljudi, ki so v tem kontracijskem taborišču doživljali nepopisno in nečloveško ravnanje nacistov. Ogled traja kar 3h in to je več kot dovolj, da si še dolgo potem pod močnim vtisom videnega in slišanega. Podatek o tonah las, ki so jih pred usmrtitvijo odstrigli ženskam, da so ostali preživeli iz njih izdelovali tekstilne izdelke, je več kot shrljiv podatek o številu mrtvih. Pozno popoldan (po 17:30) smo na poti proti Krakowu, vmes pa uzremo velik zabaviščni park "Energy Land", ob katerem pomislim takoj "no way" :-) V večernih urah se ustavimo za naš prvi PZA, ob penzionu Apis, ki nam je zadoščal za elektriko, potreben prvi dotok vode in tuširanje. Cena 20 eur.

3.dan: Ponedeljek, 18.07.2016 - Spust 135m globoko v rudnik soli Wieliczka (POL) in mesto Krakow "by bike"

Zjutraj nadaljujemo pot v kraj Wieliczka, kjer (vremenu primerno/ rahel dež) obiščemo rudnik soli (Wieliczka Salt Mine; www.kopalnia.pl), kjer je na volj voden dvourni ogled. Tokrat smo bili deležni odlične predstavitve vodičke, ki je v dobri angleščini znala predstaviti vse ključne značilnosti rudnika.

Slednji se nahaja 135m pod zemljo, odprt je bil pred 700 leti, danes pa je na ogled turistom samo 2 km podzemnih poti, kar je le 5% vseh ostalih, ki se še nahajajo pod zemljo.

Ob 16:10 prispemo v Camping Adam blizu Hotela Eva (www.campingadam.pl ), ki se nahaja v neposredni bližini reke Visle in le 3km oddaljen od Main Market Square. Sicer je do mesta na voljo tudi postajališče mestnega busa nedaleč stran od kampa, vendar je bila to odlična priložnost, da za hitri ogled mesta Krakow z Markotom izkoristiva kolesa, punci pa z veseljem ostaneta v kampu in priklopljeni na Wifi :-). Po skoraj 3-urnem potepu, narediva "turističnih 15km" in si privoščiva pijačo na Main Market Square - ravno v času, ko je potekala skozi mesto kolesarska dirka.

4.dan: Torek, 19.07.2016 - Po poti orlovskih gradov " Eagle´s Nests Trail (POL) in prihod v Varšavo

Ob 9:40 zapuščamo Camping Adam in nadaljujemo v smeri Katowice-Czestochova s ciljem, da se zapeljemo po poti "orlovskih gradov" Eagle´s Nests Trail.

Sicer vozimo po regiji Malopolska (južni del Poljske), ki velja za najbolj slikovito in raznoliko deželo z znanim smučarskim središčem Zakopane, gorovju Tatre, gradovi, palačami, samostani in lesenimi cerkvami.

Naš čas smo namenili za vožnjo po cesti, ki na razdalji 190 km ponuja za obisk in ogled 10 gradov. Vsak od njih je nekaj posebnega, ustavili smo se pri štirih. Prvega si nisem zabeležila, ostali pa so bili:

  • Rabsztyn (www.mok.olkusz.pl ),
  • Ogrodzieniec blizu kraja Podzamcze s številnimi razglednimi stolpi, galerijami in veličastnim vhodom. Ob izhodu nudijo tudi nekaj gostinskih storitev - poskusim prvo lokalno jed "žulek", ki je podobna naši krompirjevi juhi z nekaj koščki mesa, le da je ta imela bolj kiselkast okus.
  • Bobolice - grad, ki je tudi vreden obiska, ob njem se nahaja kar ugledna restavracija (www.restauracjazamekbobolice.pl ), kjer ti postrežejo prikupne mladenke v posebnih oblačilih (morda tudi lokalna narodna noša, ne vem).

Ob 16:30 smer Varšava in lociranje ob 20:15 v Camping Majawa.

5.dan: Sreda, 20.07.2016 - Ogled poljske prestolnice Varšava z uporabo mestnega busa

Glede na lokacijo našega kampa in dejstvom, da s sabo tovorimo le 2 kolesa, smo bili primorani preiskusiti javni mestni prevoz (10-15min vožnje do mesta Varšava). Dan poprej N. in M. kupita še (potreben) nagobčnik za našo Sheilo.

Ko takole bereš turistične vodiče mest, skoraj povsod piše, da se za "one day visit" najbolje splača začeti v starem delu mesta, kamor krenemo tudi mi (Stare Miasto). Tu se arhitektura visokih mestnih hiš prepaja z drugimi arhitekturnimi slogi (renesančnim, baroškim, gotskim). Med sprehodom po mestu naletimo na skupine prešerno razposajenih turistov, ki so nas pozdravljali skoraj bolj prijazno kot domačini. Sodeč po živobarvnih majicah ni bilo težko ugotoviti, da prihajajo iz Avstralije, Kuvajta, Čile, Škotske. Nasploh pa je obiskovalcev z vseh možnih vetrov sveta, kar daje mestu poseben utrip dneva.

Nadaljujemo do parka z vodnimi fontanami - Multimedia Fountain Park, kjer ob večerih in na določene termine v tednu izvajajo posebne svetlobne efekte v kombinaciji z vodnimi curki. Med sprehodom po enem od parkov uzremo še predsedniško palačo in se usedemo za bus proti Lazienkowski Park. Žal v vse predele parka psom ni dovoljen vstop, zato smo se morali malce razdvojiti. V tem parku je zanimiv pogled na manjše jezero, v sredini katerega je postavljen spomenik Chopin-u (Monumento to Chopin), sicer pa tu (sodeč po informativni tabli) organizirajo tudi njegove koncerte na prostem.

Ogled mesta zaključimo še z vožnjo do zadnje postaje mestnega busa - Willanow Palace, ki je očitno tudi lokacija porok, smešno pa je dejstvo, da je ta velika palača nekoč služila kot poletna rezidenca enega kraljevega veljaka. Res jim ni bilo hudega :-). Na tem mestu je na ogled tudi muzej - Museum of King Jan III´s Palace, vendar si ga nismo ogledali. Ogledamo si samo še Palace of Science and Culture, ki s svojo višino 231m velja za najvišjo stavbo v Poljski. V njej se nahaja velika kongresna dvorana, gledališče, multi-screen kinodvorana, muzeji ...in verjetno še mnogo več.

Ob koncu dneva je padla odločitev, da Poljska vendarle ostane še v našem načrtu nadaljnje poti, saj ponuja res veliko. Odpravimo se proti mestu Gdansk, pred njim pa si izberemo kamp "Camping nr.134 (www.moriw.pl ), ki se nahaja ob jezeru Rudnickie Wielkie" z urejeno plažo t.i. "Dzika" in vso pripadajočo gostinsko ponudbo.

6.dan: Četrtek, 21.07.2016 - ogled mesteca Grudziadz "by bike" in kopanje v jezeru

Nahajamo se v bližini mesteca Grudziadz, ki ga z Markotom obiščeva s kolesom. Sprva kraj ne obeta prav nič posebnega, dokler ne prikolesariš do brega reke Visle s pogledom na most zanimive oblike - ob neposredni bližini hiše, ki deluje bolj kot vila ali graščina.

Znala bi to biti ulica Graudenzer ali Grudziadska, kar dokaj očitno pričajo tudi dekorativne krajevne table, zasajene na zelenici ob spomeniku "nevemkomu". Nadaljujeva pot proti mestu in se ustaviva ob ostankih mestnega gradu, od koder je lep razgled na reko Vislo. Popoldan izkoristimo za kopanje na cca 300m oddaljeni plaži Dzika (od CampingNr. 134). Voda zmerno hladna, vendar primerno za plavanje. Za ljubitelje skokov v vodo je na voljo pomol, mene bolj presenetilo dejstvo, da plaža očitno premore vso kapaciteto kampa, ki je verjetno v tem času "obležala" na plaži.

7.dan: Petek, 22.07.2016 - Ogled čudovitega gradu Malbork Castle in obisk mesta Gdansk

Ob 7:30 "dvignemo sidro" našega kamperja in se iz Grudziadz-a odpravimo v smeri za ogled opevanega "Malbork Castle". Ta je res velik in že sprehod okoli njega terja nekaj časa. Več kot sprehod pa žal nismo naredili.

Popoldan prispemo v mesto Gdansk, ki izstopa predvsem po svoji unikatni arhitekturni zasnovi hišk. Najboljše izhodišče za ogled mesta je ulica Dlugi Targ, kjer se nahaja tudi največ znamenitosti mesta (Golden Gate; Prison Tower, Main Town Hall, Green Gate...), pot pa te vodi do reke, kjer si "ujet" med množicami turistov, trgovin s spominki, gostinskh lokalov. Mesto si lahko ogledaš tudi s koriščenjem velikega panoramskega kolesa, ki spominja na "London Eye".

8.dan: Sobota, 23.07.2016 - Ponovno priložnost za kopanje in ogled mesta Gizycko "by bike"

Prespimo v Camping Borowo pri vasici Bystry (www.campingborowo.pl ). Kamp se nahaja ob jezeru Niegocin, ima pa kar solidno urejene sanitarije, ob jezeru pa žal le del območja urejen za kopalce. Upravnik kampa je več kot očitno varčen z vodo, saj zaračunajo tuširanje in pranje perila (10pln za 1pranje perila in 1pln za 1min tuširanja), vodne pipe na umivalnikih pa so tudi na časovni izklop, tako da si primoran stalno pritiskati na pipo.

Do bližnjega mesteca Gizycko je spet najboljša rešitev kolo, kjer sva si z M. ogledala muzej in ostanke obzidja Twierdza Boyen, ki so ga verjetno gradili kar lep čas, saj je visok in precej dolg. Obiskovalcem so na voljo 3 sprehajalne trase po gozdu, ki ga zaobjema to obzidje.

9.dan: Nedelja, 24.07.2016 - Prihod v Litvo in s pedolinom po jezeru okoli Trakai Island Castle

Ob 11:45 prečkamo poljsko-litvijsko mejo in vozimo v smeri Kalvarija - Marijampole. Litva je država "ujeta" med Baltskim morjem, Latvijo, Belorusijo, Poljsko in na SZ prek Kaliningrada na Rusijo. Uro prestavljamo za 1h naprej in zabeležimo 2.266 prevoženih kilometrov oz. 283 km/dan.

Na tem mestu še nekaj besed o naši psički Sheili, ki lepo potrpežljivo prestaja vso pot. Seveda skrbimo, da ji med potjo ne manjka ničesar (klima deluje, postankov med potjo dovolj). Nakup transportnega boxa pa se je tudi izkazal za pametno odločitev, saj pride prav predvsem na slabših in vijugastih cestah.

Ob 14:40 po lokalnem času prispemo v nacionalni park Trakai, kjer je glavna znamenitost rdeč grad iz 14.stoletja - Trakai Island Castle, ki se nahaja sredi manjšega otočka na jezeru Galve, s kopnim povezan z dvema mostoma. Tu je močno razvit vodni turizem, saj skoraj na vsakem koraku ponujajo izposojo kanujev, pedolinov in desk za supanje. Prizor z ribičem in pisanimi ladjicami nam kmalu odpre pogled na grad Trakai, ki se razkošno bohoti na otočku sredi jezera.

Da malce "razbijemo" običajen način naših ogledov (peš, kolo), si izposodimo pedolin in v naši polni zasedbi "odpedalamo" malo po jezeru.

Mene osebno so očarale tudi stare lesene hiške, v katerih živijo tukajšni ljudje. Ob 18h se odpravimo proti Vilni, kjer si nekako izberemo Vilnius City Camping (www.vilnius-camping.lt ).

10.dan: Ponedeljek, 25.07.2016 - Vilna (ki malce razočara), do geografskega središča Evrope, hriba tisočerih križev in prihod v Latvijo

Dan je zelo soparen in z veliko količine vlage v ozračju, kot zanalašč pa izbrani kamp Vilnius City žal na prostem brez naravna sence. Ponudi se nam tudi pogled nad balone nad nami, kar očitno dokazuje, da je to še nekaj za turiste - Vilna iz ptičje perspektive (npr. www.balloning.lt ).

Po zajtrku se sprehodimo do najbližje postaje mestnega busa, od koder se zapeljemo v mesto Vilno. Ta pravzaprav ne nudi kakšnih posebnih turističnih znamenitosti, smo si pa vseno ogledali Cathedral Basilica, Town Hall, Gates of Dawn in na hitro pokukali (bolj na mojo željo - "službena deformacija" :-) shopping center Evropa, ki deluje v notranjosti zelo čisto, z dobrim naborom trgovin.

V nakupovalnem hodniku mi je pritegnil pogled nenavaden elipsast lokal, ki nekako visi v zraku oz. je vpet ob strani in pritrjen z močnim stropnim sistemom. Ob centru stoji še nebotičnik, ki ga omenja tudi Lonely planet kot možno razgledno točko z vrha (se nismo odločili).

Ob 13:40 zapuščamo kamp in se odpravimo do odmevnega geografskega središča Evrope - t.i. Europos Centras.

Nadaljujemo po E-272, severozahodno od Vilne v smeri Ukmerge - Panevezys - Siauliai, ko kmalu ustavimo v vasi Jurgaičiai, pri kraju Meškuičiai Naisiai za ogled znamenitega hriba tisočerih križev "Hill of Crosses".

Ta te res prevzame.... ko se mu po tlakovani potki približuješ šele dojameš, da pridevnik "tisočerih" odraža dejansko stanje. Križev je vseh vrst, materialov in velikosti in ko se povzpneš na ta manjši hrib in si rečeš to je TO, dejansko ugotoviš, da jih še ni konec in so zasajeni v tla v še večjem obsegu. Pravijo, da obstaja toliko mitov o križih kolikor je križev, še največkrat pa se omenja legenda o očetu hudo bolnega otroka, ki je čudežno ozdravel potem, ko je oče postavil na to mesto križ v upanju, da ozdravi. Ljudje so temu mestu odtakrat pripisovali čudežno moč in ob posebnih življenjskih situacijah ukrepali enako.

V večernih urah prečkamo litvijsko-latvijsko mejo (skozi kraj Joniškis) in preostanek časa namenimo za hitri ogled Rundale Palace (www.rpm.apollo.lv ) - 12km vzhodno od kraja Bauska, ki pa je bil žal že zaprt.

Prenočimo v Camping Nemo (www.campingnemo.lv ), ki pa ga močno odsvetujem. Sanitarije dobesedno pod higienskim minimumom, ko odpreš vodno pipo, zavohaš vonj po rji. Tla umazana, pri tuširanju na voljo samo 1 majava kljukica in samo upaš lahko, da ti čista brisača ne pada na umazana tla, ki jih dodatno še zaliva voda izpod tuša. Saj ta informacije je dovolj, kajne? Plaža? Brez besed, verjetno pa bi moralo kar nekaj ljudi poprijeti za lopato in odstraniti svinjarijo.

11.dan: Torek, 26.07.2016 - razgibavanje v latvijskem Geoss parku, ogled mest Riga in Parnu in prihod v Estonijo

V jutro hitro spakiramo in zapustimo Camping Nemo, ki si ne zasluži nobene *. Je pa tako, da kampe po kvaliteti in ponudbi kategorizirajo različno v Litvi, Latviji in Estoniji. V Litvi (www.camping.lt ) so od 1 do 4* in se jih ustrezno preverja vsake 2 leti. V Latviji (www.camping.lv ) so od 1 do 5* po latvijskem združenju kampov, kriteriji ocenjevanja pa temeljijo na skandinavskih standardih. V Estoniji so vsi kampi opremljeni po skandinavski kategoriji 3*, karkoli to že pomeni - več na www.camping-estonia.ee .

Danes se zapeljemo v Jurmala, kjer se dekleti malce "pretegneta" v Dzintaru Mežaparks - latvijskem Geoss parku, le da je tale večji. Ovire med drevesi so urejene na višini do 15m (cena 15 eur/osebo), v gozdu so lepo urejene 3 sprehajalne poti dolžine od 1,7 do 3,7km, dokaj blizu ob samem vhodu v park pa je tudi Jurmala Tower - razgledni stolp, z vrha katerega je pogled na morje in sam gozd (ni kaj posebnega za videt).

Popoldan postanek v mestu Riga, ki ga zaznamuje lep most, v neposredni bližini pa tudi presenetljivo velika biblioteka (le kaj vse zajema v sami notranjosti?). Mesto si na hitro ogledamo, tokrat kar s turističnim vlakcem (5 eur/os.), saj sta dekleti tožili, da imate malce muskenfibra od Dzintara parka in se jima ni kaj dosti hodilo :-).

Tokratno noč prespimo v kampu Konse (www.konse.ee ), ki je bil sicer 99% zaseden, ampak smo dobili prostor. Za daljši postanek pa itak ni bilo primerno. Z M. skočiva na kolo do bižnjega mesta Parnu, ki v nasprotju s kampom preseneti z lepo urejenimi parki, dolgo peščeno plažo (čeprav je voda plitva skoraj 200m hoje v morje) in predvsem z živahnim mestnim utripom. Tu najdejo svoje veselje predvsem družine z majhnimi otroci, saj je na voljo precej igral na prostem, izposoja kolesov, avtomobilčkov na nožni pogon za vožnjo po bližnji okolici (2, 3 in 4 sedežniki), mini golf....Da vrsto zasedenih lokalčkov in restavracij (nekatere tudi z živo glasbo) ne omenjam. Mesto je znano tudi po wellness in spa ponudbi, ki jo koristijo menda predvsem starejši (upokojenci). Eden od hotelov, ki "kraljuje" ob obali je nedvomno ; http://www.hedonspa.com/en/

12.dan: Sreda, 27.07.2016 - Estonski "niagarski slapovi", Lahema nacionalni park in ogled mesta Tallinn

Po zaslugi kolesarskega ogleda mesta Parnu dan poprej, smo se v jutro odpeljali do večjega parkirišča ob neposredni bližini peščene plaže. Žal tudi tu psom ni dovoljeno, torej Sheila ponovno ostaja v moji družbi, ki mi kopanje v baltiškem morju niti ne prija preveč.

Ob 11:30 uberemo pot proti Tallinnu, ki ga malce zaobidemo proti vzhodu (po cesti E-20 v smeri proti Narva), da si najprej ogledamo Jagala Juga slap. Lonely planet jih omenja kot "nigarski slapovi", vendar spet niso kak presežek, so pa najvišji slap (7,2m) v sicer splošno nižinski Estoniji.

Nadaljujemo v Lahema nacionalni park, ki po svoji površini zajema 475 km2 gozdnega dela in 250 km2 obalnega, skupaj pa ima 14 jezerov in 8 rek. Po opisih izberemo kraj Vosu, kjer si privoščimo kosilo, moji vsi pa kopanje v morju (pasje veselje neizmerno in več kot primerno za Sheilo, saj je to spet ena od plaž s plitko vodo vsaj 200m hodeč v vodo).

Popoldan se odpeljemo nazaj proti Tallinnu in se namestimo v Tallin City Camping, ki je v bistvu zgolj asfaltirano parkirišče v industrijsko delujoči coni. Ampak sanitarije s tuši so več kot dobri, celo savna na voljo (trenutno nedelujoča), z dobrim izhodiščem do mesta. Tega si ogledamo še isti večer kar peš, pri čemer naredimo vsega skupaj 7,5km. Tallinn je lepo mesto.

Spogleduje se s Helsinki in lociran ob baltiški obali zaobjema v svojem mestnem središču vsega po malem: moderni del mesta in prikupnejši stari del z lepo urejenimi parki, ozkimi uličicami prepolnih gostinskih lokalov in restavracij, mladeničev na turističnih triciklih s ponudbo za ogled mesta (www.greengears.ee ), cerkvami in stavbami iz "grajskih časov". In okolju primerno so tudi mladenke - ulične prodajalke in natakarice v posebni grajski preobleki. Po vstopu v Kadriorg Park si ogledamo predsedniško palačo in nato Kadriorg Palace z zares čudovito urejenimi cvetličnimi nasadi, za katerimi se lahko skrije tudi naš Arboretum Volčji potok. Vsekakor mesto, kjer pade nekaj selfijev :-).

V bližini palače je na ogled tudi Office of the President, House of Peter The Great, Japanese Garden, Museum of Children Miia-Milla-Manda, ....vse v radiju 70-600m od palače.V nadaljevanju pridemo do še enega lepega parka z manjšim jezerom in fontano, kjer je v tem času (do 15.09.2016) razstava posebnih skulptur, postavljenih v vodi in na kopnem. Umetnost, če jo razumeš.

Večerjo si privoščimo na prijetnem trgu polno lokalov (na računu restavracije zapisano: Karl Friedrich, Raekoja plats5). Vendar gostinci tule cene pošteno navijejo, porcije na krožniku pa tudi niso kak presežek. Srečamo še tretjega irskega setra dosedaj (to ni pogosto - kjerkoli že smo) in se ob sončnem zahodu ob obalni promenadni cesti odpravimo v kamp. Kljub pozni uri (22h) je bilo še razmeroma zelo svetlo (dolgi dnevi!!)

13.dan: Četrtek, 28.07.2016 - Dan vožnje z nabiranjem km po pokrajini Pandivere in postankom v prijetnem letovišču Augustow

Danes zabeleženih 3.397 prevoženih km in na današnji dan obračamo smer, saj smo zastavljeni cilj (Tallinn) dosegli, res pa je, da smo se poigravali z idejo, da skočimo še na trajekt za Helsinke in Stockholm, vendar preračun (čas, km, eur) govori v prid dejstvu, da se nam to ne splača. Raje pustimo za našo naslednjo počitniško destinacijo. Vozimo JV od Talina po cesti E20 smer Rakvere - Johvi - Mustvee - Tartu s ciljem da pridemo do jezera Lake Peipsi.

Med potjo naletimo na lep, star obcestni vetrni mlin, informativna tabla v neposredni bližini pa nam sporoča, da se vozimo po pokrajini Pandivere. Ob 19h prispemo v Latvijo preko mesta Valga, ki se nahaja menda na estonski strani oz. Valka, ki se na nahaja na Latvijski strani.

14.dan: Petek, 29.07.2016 - Postanek v mestu Kaunas in nočitev v prikupnem letovišču Augustow

Prespali v Camping "Nameji" blizu kraja Bauska. Slednji se nahaja na parceli, lahko bi rekli na zelenici ob vrtičku in vse deluje zelo domače, sanitarije pa tudi več kot v redu. Bolj kot so kampi manjši, bolj so urejeni, bi lahko rekla.

Ob 11h krenemo naprej in se ustavimo v mestu Kaunas, zgolj za hiter ogled starega dela mesta po uličici Laisves Avenue, kjer je na voljo tudi Tourist Office in kjer smo si v Charlie Pizza (naslov: Laisves av.68) privoščili res okusno kosilo (ne strežejo zgolj pizz).

Ob 17h vozimo v smeri Kaunas - Alytus - Lazdijai -Augustow, kjer se namestimo v Camping Necko. Augustow (www.augustow.pl ) je vsekakor eno od boljših letovišč ob poljskih jezerih, kar smo jih dosedaj videli. V bistvu gre za komleks večih jezerov, povezanih z 102km dolgim kanalom - Augustov Canal. V poletnem času je to za poljake ena od top "weekend" destinacij. Kamp je soliden z dobrim izhodiščem do jezera, ki ima urejeno kolesarsko pot in nabor raznovrstnih gostinskih in zabaviščnih lokacij. S kolesom lahko v kratkem času dojameš vse, kar se tu turistu ponuja: lepo cerkev (baziliko), muzej, kino, hoteli in zanimive lesene hiške ob jezeru, zabaviščni park za najmlajše, raznorazne vodne atrakcije, zanimiva palača "Palac Na Wodzie Falkowski" (verjetno z dragimi prenočitvami zmogljivostmi), sama plaža pa je posebne omembe vredna - lepo zasnovana z lesenimi pomoli in javno razsvetljavo (verjetno za potrebe nočnega kopanja).

15.dan: Sobota, 30.07.2016 - Kolesarski dan in obisk nacionalnega parka z bizoni tik ob meji z Belarusijo

Ob 10h zapuščamo prikupni Augustow in nadaljujemo začrtano pot v smeri nacionalnega parka Bialowieza National Park (www.bpn.com.pl ; www.pttk.bialowieza.pl ), ki je domovanje evropskega bizona.

Park se nahaja SV od Varšave in tik ob meji z Belarusijo. Nekoč je park služil kot zasebno lovišče za poljske monarhe in kasneje ruske carje, danes pa so ga uredili za turiste kot nacionalni park. Ta je zelo velik 105 km2 in razdeljen na 3 cone, od katerih je obisk ene od njih možen samo z vodenim ogledom. Najboljša odločitev za obisk parka je osebni avto ali še bolje kolo. Mi smo se odločili za slednje in si za dekleti izposodili še 2 kolesa (5PLN/h), saj smo s tem hkrati razmigali še našo psičko Sheilo, ki je zmerno hitro pretekla ob naših kolesih 15 km. S psom sicer v vse dele parka ne smeš, tudi ne v park z bizoni , vendar so nas "na vprašanje in mojo prošnjo" kar lepo spustili. Morda pa je zaleglo tudi moje pojasnilo, da je naš pes prijazen in ne bo vznemirjal živali v parku. Zaradi pozne ure nam v izbranem kampu na poti niso uspeli zagotoviti prostega mesta, zato smo bili primorani prespati na enem od parkirišč nakupovalnega centra, na veselje deklet pravzaprav pred McDonald´s restavracijo. Za zajtrk ni bilo potrebno poskrbeti :-)

16.dan: Nedelja, 31.07.2016 - Lublin in okusno kosilo v kraju Rzeszow

Danes postanek v mestu Lublin, kjer se sprehodimo po starem delu mesta. Mesto ima prelep grad (Lublin Castle), ki kraljuje na manjši vzpetini.

Do gradu je najlepše priti s sprehodom po slikoviti mestni uličici Grodzka, ki vodi skoz poseben vhod (Grodzka Gate) na neke vrste most do gradu. Vsekakor pa je zanimivo grad fotografirati tudi na dnu visokih stopnic, ki vodijo do velikega parkirišča.

V mestu je čutiti poseben "turistični utrip", posebno pozornost pa pritegnejo vrvohodci, ki so si mesto svojih veščin uredili kar z vpetimi vrvmi med cerkvami in drugimi stavbami. Mesto je lepo urejeno in nekateri opazimo tudi malenkosti - stebrički za kolesa, odeti v volneno "preobleko" :-)

Po odhodu iz Lublina se ustavimo še v Rzeszow-u , kjer na osrednjem mestnem središču polno gostiln izberemo restavracijo, ki nam jo predlagala Lonely Planet - Stary Browar Rzeszowski in s postreženim si res zaslužijo pohvalo (www.browar-rzeszow.pl ). V Ljubljani bi s količino postreženega in v samem mestnem jedru verjetno plačali več kot 50 eur, tu smo plačali 34 eur, hrane pa je ostalo še vsaj za 1 osebo. Poleg okusne hrane je v tej restavraciji zanimivo še to, da je kuhinja "odprtega tipa" in se nahaja v lokalu gostom "na očeh". Vsekakor eden od dobrih argumentov ali bolje kriterijev dobre kuhinje. Dan zaključimo z rojstnodnevno mini pito, kozarčkom vina in družinskim kartanjem v kampu, ki je itak že naše skoraj vsakodnevno početje.

17.dan: Ponedeljek, 01.08.2016 - V objemu prvih gora (Pieniny National Park) in obisk Niedzicy Castle

Prebudimo se v deževni dan (Camping Nr.38 - Polana Sosny) ob rožljanju kravjih zvoncev,  v objemu Pieninskega gorovja in bližini jezera Sromowieckie, kjer se ponuja kar nekaj pohodniških tur. Zaradi reke Dunajec, ki teče skozi istoimensko sotesko, ki razmejuje Poljsko in Slovaško, je tu razvit predvsem rafting turizem. Tudi za kolesarje vseh vrst se najde precej kolesarskih poti.

Z M. se odpraviva v jutri s kolesom do 3km oddaljenega gradu Niedzicy in plačava ogled gradu tudi od znotraj. Grad, imenovan tudi Dunajec Castle, je lepo urejen in leži na vzpetini ob jezeru Sromowieckie. V gradu je na ogled muzej, v okolici gradu pa izstopa predvsem vodni jez, na vrhu katerega - na sprehajalni poti - je posebna 3D talna poslikava neznanega umetnika, ali pa sem prezrla to informacijo.

18.dan: Torek, 02.08.2016 - Dan, ki bi ga splanirali za obisk gora, vendar nam žal niso bile "namenjene (Pienini, Tatre)

Ob izteku našega potovanja ni naključje, da smo zapeljali v Pieninsko gorovje in nadaljevali pot proti Zakopane - smučarskem središču Poljske. Žal pa nam obisk gora na ta dan ni bil usojen. Splanirala sem najprej turco v bližini našega kampa Polana Sosny v izhodišču Kroscienko, kjer bi izbrali rumeno označeno pot do Bajkow Gronik in Szopka pass vse do Three Crows. Pa smo na poti naleteli na prometni znak o dovoljeni teži vozila, kar naš kamper žal ni izpolnjeval (če pomislim na zalogo litvijskega in estonskega piva, ki ga prevažamo s sabo :-). In se znajdeš v situaciji "kam pa sedaj" , pa smo krenili proti Zakopanam, da poskusimo z eno od najbolj opevanih pohodniških tur Modrie Oko. Spet "smola", saj so nas ustavili že 10km pred izhodiščem, češ da je parkirišče polno. Za nami in iz druge smeri pa kolona vozil brez konca, ki so morali verjetno tudi spremeniti načrt. Noro, koliko prometa na cesti.

V Zakopanah torej le obisk Aqua Parka, od koder se ponuja lep pogled na gore.

 

19.dan: Sreda, 03.08.2016 – Adrenalinski dan »brez moje malenkosti« v poljskem zabaviščnem parku Energylandia

Skratka, željo po gorskem zraku prenesemo domov, v našo lepo alpsko deželico Slovenijo - tu pa nadaljujemo pot. Podobno kot smo zaključili potovanje z avtodomom po Italiji, tudi na tem našem potovanju med zadnjimi destinaciji poskrbimo za "češnjo na vrhu smetane", ki gre v slast predvsem našim najmlajšim članom družine. Izberemo adrenalinski park ENERGYLANDIA v kraju Zator (www.energylandia.pl ), mimo katerega smo se peljali drugi dan naše poti. 

No, vstopnice niso ravno poceni (109 PLN normalna in 59 PLN za otroke do 140 cm višine), žal pa ne zasledim, da bi imeli tudi družinske.

Kakorkoli že, ker psom ne dovolijo vstopa, sem imela odličen razlog, da se tovrstnim radostim odrečem in sem za cel popoldan raje pasja varuška.

20.dan: Četrtek, 04.08.2016 – Prihod domov in »izkoristek« za shopping v Grazu (Ikea, Center West)

Domov prispemo ob 16:40 in zabeležimo 6.171 prevoženih kilometrov. In bilanca našega potovanja:

  • 3 muzeji
  • 13 mest
  • 8 gradov
  • 4 palače
  •  6 jezer
  • 5 tematskih parkov

 

Bolgarija

V Bolgariji smo obiskali:

Na poti po Balkanu (poletje 2013): Rila, Sapareva Banya, Sofija in Svoge

Poleti 2013 smo se preko Bolgarije vračali proti Sloveniji, potem ko smo za sabo pustili Grčijo, Albanijo, Črno goro in Hrvaško. In v Bolgariji smo si vzeli čas za postanek na še nekaj destinacijah, ki jih opisujem na spodnjih dveh podstraneh:

 

Zlata obala, 16.-23. avgust 2006

Zopet so za nami še ene prijetne poletne počitnice na eni od bolj oddaljenih destinacij - na vzhodu Balkanskega polotoka. Na splošno lahko povzamem, da je predel Golden Sands (po naše Zlata obala, po bolgarsko Zlatni pyasaci) odlična lokacija za vsakogar, ki želi uživati v morju, na bazenih in predvsem tudi v bolgarski kulinarični ponudbi, da ne govorim o vsemu ostalemu, kar se nudi obiskovalcu v večernih urah, ko zaživi promenadna obalna cesta v soju luči, glasbe, prijetnih vonjav po hrani in vseh ostalih zabavnih in animacijskih aktivnosti, s katerimi se privablja množice sprehajalcev vzdolž več obale, ki na tem območju meri v dolžino 3,5 km in v širino 100 m.

Za premostitev te razdalje je več kot prikladen turistični vlakec, ki vozi v obe smeri. V našem terminu je bilo vreme sončno, morje pa zelo toplo.

Seveda je podoba pokrajine povsem drugačna, če se zapelješ malce bolj v notranjost in stran od obale. Precej revni domovi (blokovska naselja, ki propadajo počez in podolgem), opustošena polja, prevažanje na vozovih vpreženih v konje ali osle, slaba cestno-prometna infrastruktura - skoraj 10 let za nami, bi človek lahko dejal.  Kar se tiče denarnih zadev, pa so kar malce "cigani",  zato je vedno dobro imeti manjši denar oziroma drobiž, saj kar radi pozabijo vrniti celo razliko. Sicer so prijazni in ustrežljivi. Prav prijeten je tudi občutek, da se lahko marsikaj lahko sporazumeš z mešanico besed slovenščine, srbščine, hrvaščine, ....
Več o ponudbi Golden Sands na spletni strani: http://www.goldensands.bg/hotel/index.htm

 

HOTEL in OKOLICA (plaža, bazeni)

Izbrali smo hotel Luna s 4 *, ki se nahaja skoraj na koncu Zlate obale v smeri Varna-Albena. Hotel je bil načeloma v redu, do promenadne ceste ob obali ga loči nekaj več kot 50 stopnic. Sobe so na obe strani, na morsko stran in na parkirišče. Pogrešala sem le kakšno sobico, kjer bi bil otrokom na voljo mini club in igrala. To slednje je imel na primer hotel Golden Beach v neposredni bližini (vendar bolj oddaljen od plaže), vendar je bilo do njega "reci in piši" točno 180 stopnic.

ZABAVA

Možnosti za zabavo je na Zlati obali na pretek - vsaj koliko smo opazili v teh nekaj dneh. Koliko jo zaužiješ pa je seveda odvisno od časa, denarja in volje. No, mi smo si za zabavo (poleg vsega ostalega, ob katerem smo se sami zabavali) izbrali Forest Feast "po bolgarsko" in ga priporočam vsakemu, ki obišče Bolgarijo. Od našega hotela smo se skupaj s predstavnikom turistične agencije zapeljali cca 5-10 minut vožnje stran - v gozd, kjer se je od 18:30 do 23:30 odvijala sproščujoča zabava z obilo animacije, bogatim glasbenim programom, folklornim nastopom domačinov in tudi predstavo za otroke. Imeli smo tradicionalno večerjo s samopostrežnimi predjedmi, glavno hrano in posladek pa so postregli sami. Na voljo pa je bila neomejena količina vina, piva in brezalkoholnih pijač. Cena tega fakultativnega izleta je bila 51 BGN na odraslo osebo in 28 BGN za otroka.

Ostale drobne radosti : sladkanje s sladoledom, okušanje koktajlov, čofotanje v vodi in potapljanje, ..za Nastjo je bila zabava že to, da nam je stregla pri zajtrku in večerji z raznimi napitki, slaščicami ipd., pa samostojna vožnja s steklenim dvigalom v hotelu in še kaj bi se našlo...

OGLED MESTA VARNA

Z najetim avtom (2 dni) smo si ogledali mesto Varna ter obiskali tudi kraja Balchik in Kaliakra. Mesto Varna je največje bolgarsko mesto ob Črnem morju in z več kot 300.000 prebivalci velja za tretje največje bolgarsko mesto in največje pristanišče v državi. Varna je tudi univerzitetno mesto in staro turistično središče, kjer se v zadnjih letih razraščajo sodobne restavracije in trgovine s sodobno ponudbo.V Varni so menda že Rimljani odkrili mineralne vrelce, katerih vodo zdaj uporabljajo v hotelskih bazenih.

Podoba mesta me niti ni preveč očarala - sodobno mesto, ki pa mu po mojem čar dela katedrala v samem središču. Mesto smo si na hitro ogledali skozi avto, ustavili smo se le v zgodovinskem muzeju in delfinariju, vendar ne bi kaj bistvenega zamudili če bi jih kar spustili.

OBISK BALCHIK-a  in rta KALIAKRA

Z avtom smo se zapeljali v botanični vrt severno od Varne, kjer je na ogled rezidenca Balčik in palača romunske kraljice Marije. Nadaljevali smo vožnjo mimo mesta Kavarna in naprej do rta Kaliakra, ki je znan po samomoru 40 bolgarskih devic.

DRUGO - zanimivosti:

Prikimavanje v Bolgariji pomeni NE, razen če spregovoriš NE (sicer pa s tem nismo imeli težav...verjetno lokalci dobro vejo s kom imajo opravka)

Nekaj uporabnih besed:

  • dobro jutro = dobro utro,
  • dober dan = dober den,
  • dober večer = dobar wetscher
  • lahko noč = leka noscht
  • nasvidenje = dovishdane
  • hvala = blagodarja
  • da = da ; ne = ne
  • jedilni list = menju
  • tržnica = pasar
  • obala = plash

Bosna in Hercegovina

Bosno je v letih od 1996 do letos (2011) nekako osamljeno ostajala "na strani" in je nismo izbirali za našo popotniško destinacijo.  

Prvi potep po Bosni smo naredili v 2011. Več v nadaljevanju.

 

Potepanje po Bosni, vse do Dubrovnika in Črne gore (vrh Lovčen) - november 2011

 

Nedolgo nazaj se nam je porodila ideja, da bi obiskali kraje v nekdanji Yugi, saj ji v zadnjih 10 letih nekako nismo dajali posebne pozornosti. Letošnje jesenske šolske počitnice pa so bile ravno pravšnja prilika, da se odpravimo v smeri proti Bosni in še malo južneje. Načeloma smo planirali skočiti najdalj do Dubrovnika, potem pa je med potjo padla odločitev, da krenemo še do črnogorskega Kotorja in 1600 m visokega "Njegoševega hriba" Lovčen.
 
Vožnje je seveda kar nekaj, sploh bosanci so nam "naklonili" več ali manj vijugaste in dinamične ceste po hribih in dolinah. Za pot smo si vzeli 6 dni. Zeleno karto za BIH in ČG smo kupili kar na hrvaško-bosanski in hrvaško-črnogorski meji, pri tem pa občutili razliko v ceni, ki si jo privoščijo bosanci. Zelena karta za BIH nas je stala 40 eur za 5 dni, za ČG pa le 15 eur za 14 dni.
Zapletov nismo imeli, na pot pa smo se tudi odpravili v več kot primernem času...  :-)....če pomislim na streljanje na ameriško ambasado v Sarajevu, ki se je zgodilo 2 dni pred našim prihodom v Sarajevo. 
V Bosni in tudi v Dubrovniku ter v Kotorju smo na vsakem koraku lahko čutili "ugašajoč utrip" sezonskega turizma, ki sicer v te kraje poleti privabi verjetno precej ljudi. Na srečo smo imeli vse dni tudi lepo sončno vreme, ki je pogumnejše člane naše družine pritegnilo celo v novembrsko čofotanje v morju (Dubrovnik). 
Naše postanke podrobneje predstavljam v nadaljevanju.

Zagreb (na obisku pri prijateljih) in vožnja mimo Jasenovca

 

Pot smo krenili najprej proti Zagrebu, kjer smo po dolgem času ponovno obiskali prijatelje. Dan mrtvih je v tem času tudi Zagreb odel v praznično vzdušje. Ljudje se sprehajajo po osrednjih mestnih ulicah (presenetljivo lepo vsi oblečeni :-), na tržnici kupujejo nagrobno cvetje, sadje in zelenjavo, posedajo po lokalih ter se izpostavljajo toplim sončnim žarkom.

 

S sprehodom po Zagrebu smo se malce razgibali, preden smo krenili naprej proti Jasenovcu. Tu je bilo v času II.svetovne vojne koncentracijsko taborišče. Od daleč smo le slikali spomenik, ki stoji v spominskem parku.

Jajce in bežen obisk mesta Travnik

 

Jajcu smo imeli že vnaprej rezervirano nočitev v "Hotelu Turist 98". V neposredni bližini tega hotela je pešpot za dostop do trdnjave na vrhu hriba. Na vrhu je proti plačilu možen ogled notranjosti trdnjave, ki sama po sebi ni nič posebnega, zato pa ponuja čudovit razgled na okolico in mesto Jajce ter na množične grobove, ki se razprostirajo po sosednjem hribu.

Od trdnjave nas je preko mostu pri hotelu vodila pot do lokacije znamenitih slapov. Pričakovali smo mogočen vodopad reke Plive, ki se iz 21 metrov višine preliva v reko Vrbas, malce razočarani pa zagledali zajezitev reke Plive in preusmerjen vodopad v Vrbas. Menda naj bi vse skupaj rekonstruirali tako, da bo slap Plive v bodoče padal na betonska tla, uredili pa bi tudi razledne točke ob bregu tako da bo turistom in domačinom slap viden iz boljšega zornega kota.


V Jajcu smo se še sprehodili po urejeni pešpoti ob reki Plivi, na kateri se nahaja muzej II.zasedanja AVNOJ. Za njegov obisk se nismo odločili in raje nadaljevali pot v smeri proti kraju Travnik. Tudi tu smo se zadržali le kratek čas, da se malce sprehodimo po mestu in si v (žal zakajeni) slaščičarni potešimo željo po baklavi in kavici. 

 

 

Prihod v Ilidžo (nastanitev v Hotel Hollywood) in nočni Sarajevo

 

Ilidža je cca 12 km oddaljen od Sarajeva. Tu smo si privoščili malce boljšo 2-dnevno namestitev v hotelu (Hotel Hollywood), kjer smo na željo naših punc odigrali tudi eno rundo bowlinga in se skopali v bližnjih termah (Terme Ilidža), ki so sicer v večinski lasti naših Term Čatež.

 

Terme so bile v času našega obiska skoraj oz. povsem prazne, glede na celotno velikost pa je tu verjetno poleti kar precej živahno.

 

V Ilidžo smo prispeli ob cca 15:30. Da smo izkoristili preostanek dneva, smo se odločili, da na ta dan na hitro okusimo večerni utrip mesta Sarajevo, naslednji dan pa se odpravimo po mestu in okolici.

 

Tako smo se odpravili na sam vrh prestižnega nebotičnika Avast Twist Tower (na sliki desno; vir Wikipedia), ki na zunaj pritegne pozornost predvsem po svoji "zasukani" obliki stavbe, v notranjosti pa je zanimivo preddverje z zanimivim lestencem, ki upodablja starodobnega kolesarja na nekakšnem zračnem balonu. Nebotičnik velja menda za najvišjega na Balkanu (172 m), zgradili so ga leta 2009, v njem pa ima danes sedež časopisna hiša Avaz.   

 

Nočni utrip Baščaršije je še prav poseben zanimiv. V večernih urah verjetno tu zaživi nočno življenje ter druženje ob dobri hrani in pijači.

 

Sarajevo (tunel "upanja", utrip Baščaršije in Vrelo Bosna)

Po obilnem zajtrku v Hotelu Hollywood smo se najprej podali na ogled podzemnega tunela, ki so ga bosanci zgradili v času vojne (1991-92). Tunel jim danes predstavlja simbol poguma in preživetja.  To je bila njihova edina povezava z zunanjim svetom, medtem ko je bil Sarajevo v ognju in dimu. V bistvu je tunel povezal dva svobodna dela mesta Sarajevo - Dobrinjo in Butmir. Ljudje so ga kopali kar 4 mesece "pred nosom svojih sovražnikov - Srbov". Skopali so ga v dolžžini 760m, širine 120 cm in višine le 160 cm (ponekod tudi do 180 cm).

Za izhodišče tega tunela so si bosanci "prisvojili" domačo hišo družine Kolarjevih, ki ima danes muzejsko vrednost. Vhod v tunel je plačljiv, na ogled je predstavitveni film o sami gradnji tunela, na drugi strani hiše pa domačinka prodaja tudi nekaj spominkov. Lepo so tudi izbrali izrezke časopisov iz tistega časa, ki pripovedujejo kruto zgodbo ljudi in usodo mesta Sarajevo. Na voljo so celo predstavitvene brošure v (mislim da) kar 4 jezikih - tudi v SLO jeziku. 

Na desni zemljevid Sarajeva (klikni na sliko za povečavo);zimske olimpijske igre leta 1984 in čas vojne (1992-1995), ki ne bo nikoli pozabljen.

Po obisku "temačnega tunela" nas je dopoldansko sonce privabilo, da se sprehodimo po znameniti Baščaršiji. To je vsekakor prav posebno dožživetje. Pravo "mestece" manjših in večjih nakupov. Uličice se prepletajo ena mimo druge, vsak trgovec pa na svojih kvadratnih metrih površine lično urejeno in ponekod tudi rahlo žže načičkano razstavlja svoje izdelke: spominke, pletenine, bižžuterijo, srebrni in zlati nakit, lokalne tekstilije, keramične izdelke, torbice, orientalske preproge, sladkarije, sadje in zelenjavo, bosanske kavne đezvice in še in še.

Ta dan smo se zapeljali še do izvira reke Bosne (Vrelo Bosna), ki predstavlja lep del Sarajeva. Narava, mir in žuborenje reke Bosne. V jesenskem času morda deluje vse skupaj malce žalostno. Ob našem prihodu so prišle do izraza predvsem jesenske barve dreves in s soncem obsijane trate. Restavracije v osrčju parka je bila presenetljivo še vedno odprta, čeprav je v njej (poleg nas 4-ih) sedelo morda cca 10 ljudi. 

Pozno-popoldanski čas (ki se hitro prevesi v noč) je bil kot zanalašč še za 2-urno kopanje v Termah Ilidža, cca 200 m stran od našega hotela.

Po slikoviti dolini Neretve (Sarajevo - Konjic - Jablanica) v smeri proti Mostarju

Sarajevo smo zapustili v sredo 2.11. in se podali na najlepši kos naše poti.  Ob dolini Neretve je nanizanih cel kup zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Veliko priložnosti za dobre fotoposnetke. Fotoaparat sem najprej večkrat pospravila v torbico, potem pa kmalu ugotovila, da je bolje, če ga imam kar vesčas pri roki na poti Sarajevo-Mostar.  

V Konjicu je zanimiva "Kamena ćuprija" (kamniti most preko Neretve). 

Postanek smo naredili tudi v Jablanici (slike spodaj), kjer smo si v spominskem kompleksu bitke za ranjence na Neretvi ogledali porušeni most. 

Mostar (znameniti Stari most) in Vrelo Bune

Stari most daje mestu Mostar glavni turistični pečat. Ob prihodu v mesto smo najprej imeli pomislek "kje parkirati"; pa se je našla rešitev kaj hitro. V top sezoni je to verjetno posebna radost :-)

Poleg mostu se tudi tu nahaja polno uličnih prodajalcev vsega mogočnega. Zanimiv je obisk muzeja ob samem mostu, kjer smo si ogledali predstavitveni film o rekonstrukciji mostu v času 2002-2004.

Cca 15min južneje od Mostarja se nahaja izvir reke Bune (Vrelo Bune). Dokaj zanimiva točka ogleda, ki pa je bila v času našega obiska žal zaprta.

Slapovi Kravice in Delta Neretve

 

Lokacija slapov Kravice se nahaja nedaleč stran od Međugorja, priljubljene destinacije vernikov "iz različnih vetrov". Do slapov Kravice vodi asfaltna cesta, kjer je urejeno parkirišče (deluje še zelo novo!!). Potem pa se sprehodiš navzdol po hribu, po urejeni betonski poti (stopnice). Voda pada iz vrha hriba v večih tokih. Narava je tu res fascinantna. Slike so več kot zgovorne.

Nadaljujemo pot proti obali. Predno se Neretva izlije v morje, se spremeni v pahljačo vodotokov in ozemlje je tu zelo namočeno. To se lepo vidi iz višje ležeče lege, ko smo se ponovno vzpenjali po cesti navzgor (slika spodaj).

 

Nastanitev v regiji Konavlje (Cavtat)

Naprej vozimo v smeri proti Cavtatu, kjer smo si žže v Sarajevu rezervirali namestitev v vili "Dobrašin". Dobili smo 45 m2 velik apartma za 4 osebe po ceni 35 eur/noč. Hiša je urejena navznoter in zunaj in ima tudi parkirišče za cca 5 avtomobilov. Iz sobe se nam je ponujal lep razgled na morje.

Nedaleč stran (cca 50m) se nahaja tudi lokalna trgovinica za nakup špecerije. So na prijazno sprejeli in bili tudi pripravljeni zadržati sobo za še eno noč, vkolikor bi jo potrebovali nazaj grede - na poti iz Črne gore. 

Dubrovnik - biser Jadrana

Sama sem bila tokrat prvič v Dubrovniku in mestece je name naredilo izjemen vtis. S čim?  Predvsem z:

  • obzidjem starega mestnega jedra, iz katerega se ti ponuja čudoviti razgled (da bi kar pritiskal na fotoaparat),
  • skrbno izkoriščenim vsakim kvadratnim metrom na zasebnih parcelah (vrtički, vrvi za obešanje perilo, mini terase), 
  • osrednjo mestno ulico Stradun, katere tla se svetijo, kot da bi jih naloščil z lakom
  • in spominsko sobo padlih mož v vojni (1991-1993), ko so Srbi skušali uničiti tudi Dubrovnik

Iz Dubrovnika v smeri proti Kotorju in nacionalnemu parku Lovčen (Črna gora)

Od Dubrovnika proti Črni gori nas je spet spremljalo lepo vreme in slikovita pokrajina. Predvsem Kotor očara s svojim naturo okoli zaliva, cesta ki se vzpenja navzgor proti nacionalnem parku Lovčen pa ponuja veliko točk za panoramske posnetke Kotorskega zaliva in okoliškega hribovja.

Na sliki zgoraj: "naravno ogledalo", v katerem se odseva lepota Kotorskega zaliva (posnetek v samem mestu Kotor).

Črna gora, Nacionalni parl Lovčen na višini 1.600 m.n.v.

Tele "bosanske počitnice" so se nam malce raztegnile po predvideni razdalji (niti ne po času) in tako smo jo mahnili še proti Kotorju in naprej do vrha v nacionalnem parku Lovčen, kjer je pokopan Petar Petrovič Njegoš.

V bistvu smo imeli malo več kot 2 uri vožnje od Cavtata, kjer smo bili sicer nastanjeni v Vili Dobrašin. In obisk se je splačal. Meni je bilo všeč, pa še malce smo si popestrili izlet, ko smo se vkrcali na trajekt, ki nas je prepeljal po bližnjici (mimo Kotorskega zaliva) na Tivatsko Rivijero. To nam je vzelo cca 5-10 min vožnje s trajektom in 4 eur, prihranili pa smo cca 40 min vožnje okoli zaliva Kotor.

Vrh Lovčen je vsekakor vreden obiska. Malo me je sicer skrbela hoja (1 mesec in pol po operaciji kolena), ampak 457 stopnicam sem bila vendarle kos.

Povratek domov je bil dolg (828 km) in v "enem zamahu" (Črna gora/Lovčen - LJ), ustavili smo se le za kosilo.

Smo imeli pa res "dober krompir" za tele jesenske počitnice: veliko videli - dobro jedli - fino se imeli in se tudi kopali v morju.

 

Francija

Izleti po Franciji - izberi navigacijo na levi strani.

Opisi francoskih mest, letovišč in krajev se nahajajo tudi na drugih straneh, saj smo ji obiskali na naših popotovanjih z avtom, na primer na potovanju z avtom do Portugalske (julij 2008), smo se ustavili tudi v nekaterih Francoskih mestih in krajih kot so:

Korzika - odskočna destinacija na Sardinijo (poletje 2010)

Korziko smo zaobjeli julija 2010, ko smo preko nje potem pripluli na Sardinijo. Slednjo smo tudi bolj intenzivno prepotovali. Korzika mi bo ostala v spominu predvsem po adrenalinski vožnji ob zahodni obali (od kraja Porto in naprej) ter po kraju Bonifacio, ki je letovišče s prav posebnim šarmom.

 

Več o naših Korziških vtisih na ločenem potopisu "Na Sardinijo (preko Korzike) in krajši potep po Toskani". Glej opise za datume od 10. do 14.07.2010:

Pariz (silvestrovanje 2000)

Zadnje dneve v letu 1999 sva z Markotom preživela v Parizu, kjer sva z večmiljonsko množico proslavila odhod starega in prihod novega tisočletja. 

Zadnje dneve pred novim letom je bil v Parizu hudo neurje in močni nalivi, ki so na nekaterih področjih severne Francije pustili za sabo kar precejšno razdejanje. Tudi v samem glavnem mestu je bilo opaziti izruvana drevesa in celo hiše s poškodovanimi strehami. To in pa dejstvo, da je bilo pač praznično vzdušje, je bil razlog, da si nismo mogli ogledati nekaterih znamenitosti mesta niti iti z ladjo po reki Seni, ki  je močno narasla zaradi močnega deževja. Tudi Eifflov stolp je bil zaprt, ker so ga ravno preurejali za svečan trenutek. 

Ob polnoči se je stolp res razkošno osvetlil in zažarel v vsem svojem sijaju, podnevi pa ni izgledal prav nič posebnega. Presenetila me je ogromna množica v parku pred Eifflovim stolpom, na območju pred Slavolokom zmage kot tudi na še tako mali ulici. Bilo je zabavno, vse skupaj pa je minilo kot bi trenil. Za ogled mesta Pariz pa si bo treba vzeti še enkrat čas, enkrat pomladi ali poleti..

Slikoviti Pariz in čarobni Disneyland (O.Š. Trzin, 04.-08. junij 2014)

Lani (2013) London, letos (2014) Pariz. Nastja si bo zadnjo triado osnovne šole vsekakor spominjala po prijetnih doživetjih.

So se pa tokrat (45 otrok iz treh O.Š.) na pot odpravili z busom in ne z letalom, kar je bilo verjetno tudi malce utrudljivo. Pa niti ni bilo veliko besed in pripomb o tem, po čemer sklepam, da je bil program zanimiv za otroke ali pa je Nastja že precej "utrjena", saj sami precej vandramo z avtomobilom po Evropi.

Njihov program (in predvidevam, da so se ga držali v celoti): 

1. dan: NASVIDENJE SLOVENIJA. Popoldanski odhod iz Ljubljane in vožnja s postanki čez Avstrijo in Nemčijo.

2. dan: KARLSRUHE, BADEN – BADEN, REIMS, DOBRO JUTRO DISNEYLAND. Vožnja. Čas za zajtrk. Celodnevni obisk Disneylanda ali Disney Studios s časom za kosilo in večerjo. Namestitev in prenočevanje.

3. dan: PARIZ. Zajtrk v hotelu. Celodnevni avtobusni ogled Pariza s postanki za: ogled muzeja Louvre (Lov na lisico Joconde), kosilo, Dom des Invalides (poslednjega počivališča Napolena I.), ogled muzeja Fragonard (če bo dovolj časa tudi pokušina parfumov). Na koncu dneva obisk bo čas za ogled boemskega Montmartra in večerjo. Prevoz v hotel. Pakiranje.Nočitev

4. dan: PARIZ - STRASBOURG. Zajtrk v hotelu. Oddaj kovčkov v avtobus. Avtobusni prevoz v mesto. Vzpon na Tour Eiffel. Panoramska vožnja z ladjo. Ogled bivališča notredamskega zvonarja (katedrala Notre Dame). Odhod avtobusa proti domovini. Čas za večerjo. Odhod proti domovini

5. dan: DOBER DAN SLOVENIJA. Nadaljevanje vožnje s postanki proti domovini. Prihod v popoldanskih urah.

Skupinske fotke (vir: organizator Eol d.o.o.)

V nadaljevanju pa nekaj slikc, ki jih je Nastja naredila s svojim GSM-om, nekatere tudi v ČB tehniki :-)

 

Grčija

Kalimera! Beseda, ki ti je namenjena predno začneš doživljati grški dan. Dan, poln zanimivosti, če se le odločiš zanje: poležavanje na plaži, kopanje v morju, odkrivanje čarov antične Grčije, pohodništvo, nočni utrip obalnih krajev, ipd.

Grčija se mi je prvič prijetno vtisnila v spomin na absolventskem izletu, ko smo študentje ekonomije zasluženo dali na pašo svoje možgane in se prepustili čaru otoka Rodos. Tisti čas je bil seveda namenjen predvsem zabavi in nočnemu življenju :-), meni osebno pa bo ostal v spominu tudi po "bolečemu zaključku", ko sem morala poiskati zdravniško pomoč. O tem več kdaj drugič.

Grčija drugič. Peloponez - julij 2009. 16 dni počitnikovanja na Balkanu, od katerih smo jih 10 namenili Grčiji bo vsekakor ostalo nepozabnih. O tem več na ustrezni pod-strani.

Grčija - odkrivanje goratega predela regije Zagori in čarov Halkidiki-ja (avgust 2013)

Grčijo smo "naskočili" ponovno poleti 2013 in odločitev je pravzaprav padla na sami poti. Naš prvotno zastavljeni poletni cilj - Albanija - smo podaljšali še preko severno celinskega dela Grčije.  Na poti iz Albanije (iz smeri Gjirokaster) smo po cesti E853 prečkali albansko-grško mejo in se najprej ustavili v prijetnem kamnitem mestecu Monodendri, ki leži nad 1000 mnv. V tej regiji Zagori smo si ogledali znamenito sotesko Vikos gorge in kamnite mostove. Več na spodnjih povezavah:

Sledilo je odkrivanje lepih plaž, skrivnostnega meniškega polotoka in vodnih slapov, za katere smo se odločili med popotovanjem po polotoku Halkidiki (Chalkidiki). Ta na prvi pogled spominja na osrednje 3 prste roke.

Vsekakor je bilo za nas najbolj zanimivo kampiranje v lepo urejenem kampu Thalatta Kalamitski Village Camp, ki se nahaja "na sredinskem palcu" ter izlet z ladjico do "tretje palca", ki v bistvu predstavlja samosvojo, samostojno meniško republiko in kot tako zaprto za javnost.

Del popotovanja po Balkanu (poletje 2013), ki se nanaša na grški del, opisujem na ločenih podstraneh:

Grčija, Peloponez, 04.-19. julij 2009


Na poletne počitnice smo se tudi to leto odpravili na daljšo destinacijo – z avtom do Peloponeza, v kraj Karo Nero (Καλόν Νερόν), le da smo se tokrat odločili, da za povratek izberemo ladijski prevoz (Patra-Benetke). Delno zaradi tega, da vendarle ne bi bili toliko na cesti kot lani (cilj Tavira-Portugalska) delno pa zato, da naše popotovanje naredimo še bolj dinamično in pestro.

2.200 km poti, ki smo jo prevozili z avtom na relaciji Ljubljana – Kalo Nero (Peloponez), nas je brez večjih postankov vodila skozi Hrvaško in Srbijo, v Makedoniji pa smo naredili 2-dnevni postanek ob Ohridskem jezeru. S prehodom skozi makedonsko-grško mejo se je začelo naše odkrivanje celinske Grčije in Peloponeza, kjer smo na koncu dosegli prevoženih 3.500 km. Prevzela nas je:

  • veličastna lokacija samostanov (Meteora), ki kraljujejo na visokem skalovju kraja Kalambaka,
  • vožnja skozi znameniti most Rio Andirio
  • preteklost antične Grčije (Delphi, Olympia)
  • obalna letovišča z okusno grško kulinariko
  • lokacija neokrnjene narave reke Neda, kjer smo okusili tudi malo grškega pohodništva 
  • udobje in prijaznost družine Dimitropoulos, kjer smo bili nastanjeni 10 dni
  • vožnja skozi gorata hribovja jugo-vzhodnega predela Peloponeza, s katero smo se po vijugastih serpentinah povzpeli tudi do 1.300 m.n.v. in se naužili svežega zraka in čudovitih razgledov
  • skrb lokalnih prostovljcev in ostalih skupnostih, ki se očitno zares precej prizadevajo za ohranjanje želv “caretta”; le-te izjemoma gnezdijo na 2-3 obalah Peloponeza (Grčija poseduje menda 60% vseh gnezd tovrstnih želv v Mediteranu).
  • in seveda povratek z ladjo Sofokles (Anek Lines), ki sta se ga veselili predvsem Nastja in Kaja.

Povzetek poti:

1. DAN: vožnja proti Ohridu (Ljubljana-Zagreb-Beograd-Skopje-Ohrid)
2. DAN: Ohrid  2x nočitev in ogled mesta)
3. DAN: Kalambaka (obisk Meteore - znamenitih samostanov, ki kraljujejo na vrhu skalovja )
4. DAN:  Delphi in fascinatna vožnja skozi most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s polotokom Peloponez
5. - 6. DAN: prihod v apartma Irida Resort/Kalo Nero, Kyparissia
7. DAN: Neda River, Olympia
8. DAN: Kalo Nero

9. DAN:   Pravljični grad Kastro ton Paramythion), Hora, Pylos, Methoni
10. DAN: Kalo Nero
11. DAN: Kyparissia Water Park
12. DAN: Kalamata, Githio (Mavrovouni), Sparta
13. DAN: Zacharo
14. -15. DAN: ladja Patra – Benetke
16. DAN: Benetke in prihod domov

Opis našega potovanja predstavljam v istem sosledju na naslednjih pod-straneh.

Pri opisu slik in tudi sicer mi je bila v veliko pomoč vsa tehnikalija, za katero je zopet pridno poskrbel Marko (GPS Data Logger, pa združljivost slik z lokacijo posnetkov v iPhoto....).  Res je super, ko klikneš na sliko, pa potem "Rescan for Location" in že ti programček pokaže ime kraja na zamljevidu, kjer je bila posneta slika....Ni kej, res fino !!!


 

Odhod in postanek v Ohridu

SOBOTA, 4.7.:
Odhod od doma ob 03:30. Na poti po Hrvaški je potekalo bolj ali manj tekoče. Promet normalen, ni bilo čutiti večje prometa. Ob 9:30 ko smo prispeli na mejo Hrvaške s Srbijo v kraju (mislim da) Apševci, pa kar naenkrat kolona vozil. Začelo se je polžje premikanje po cesti do meje, ljudje so rinili svoje avtomobile korakoma naprej in med njimi so se kmalu našli tudi prvi nestrpneži, ki so se obesili na troblo svojega jeklenega konjička, kot da bi s tem lahko pomagali, da bi se kolona premikala naprej hitreje. Mejo smo prečkali točno po 2 urah čakanja :-) in sicer ob 11:30. V nadaljevanju poti je šlo dokaj gladko. Makedonijo smo prestopili, ko nam je števec pokazal da je za nami že 1004 km oz. cca 14 ur in pol vožnje. V Makedoniji postanek v predhodno rezerviranem aparatmaju Adeona, kamor smo prispeli ob 21h zvečer. Prijazna lastnica nam je že s poslanim mailom in SMS-i pokazala veliko pozornosti, na samem mestu pa sploh (če je vse v redu, potrebujemo še kaj, naj pokličemo takoj če ne bo itd.).

NEDELJA, 5.7.: prihod v Ohrid
V jutro se zbudimo spočiti in odrinemo na en makedonski zajtrk v bližnjo taverno ob obali, saj je zaradi našega poznega prihoda predhodni dan, hladilnik vseboval le Kajina zdravila. Nato peš na ogled antičnega teatra in obisk znamenite Ohridske trdnjave (trdnjava carja Samuela), ki kraljuje na vrhu hriba, ki se vzpenja v središču starega mestnega jedra. Pot v nadaljevanju vodi do samostana Saint Panteleimon, kjer si ob zvokih pobožne glasbe, ki odzvanja v zvočnikih zunaj, ogledaš notranjost in zunanjost zgradbe. Še malo naprej nas je pot po prijetnem gozdičku vodila do rta, kjer smo si (kljub rahlemu negodovanju Kaje “kdaj bomo”) ogledali cerkev St.Jovan Kaneo. Da pa bi bila pot nazaj še bolj prijetna, sva se z Markotom dogovorila, da se na drug del zalivčka odpeljemo s čolničkom, s katerim nas je popeljal domačin. Še hiter skok do Ohridskega jezera, kjer smo (z mojo izjemo) v avtokampu Gradište okusili jezersko kopanje, še preden nas je presenetil rahel dež. Dež nas je nekako “prikoval” v avto in smo se še malce popeljali naokoli. V bistvu smo naredili kar skok do Prespanskega jezera – po cesti, ki vodi iz kraja Trpeljca v kraj Otesevo. Cesta nas je vodila do višine 1.500 metrov n.v., od koder se nam je ponudil čudovit razgled na Ohridsko jezero in kasneje tudi na Prespansko jezero. Zaradi same višine lahko rečem, da smo doživeli makedonsko “Veliko Planino”.

Meteora

PONEDELJEK, 6.7.:
Zapuščamo Ohrid in nadaljujemo pot proti Grčiji v smeri Ohrid-Bitola-Florina-Edessa-Veria-Kozani. Pred nami je nov cilj: Meteora. Da se prepričamo o lepoti, ki nam jih ponujajo slike iz tega kraja, objavljene na internetu in tudi v knjigi Lonely Planet – Greece, ki jo imamo s seboj.

Še preden smo pripeljali v kraj Kalambaka, kjer je na ogled Meteora, se nam je od daleč ponudil pogled na prve obrise gorovja, ki se razkošno bohoti sredi čisto navadno poseljene pokrajine. Še bližje pa je pogled na Meteoro veličasten. Kot da bi sredi “ničesar” zraslo nekaj povsem neobičajnega, kar sploh ne pričakuješ, še manj pa verjameš, dokler ne vidiš na lastne oči, da se na vrhu skalnate gore, s stenami gladkimi kot asfalt, nahaja razkošen samostan, ki se s svojo podobo zliva skupaj s skalovjem, v katerega je vzidan. In ni edini.

Na tem skalovju kraljuje 6 samostanov. Sprva sploh ni videti možnosti, da bi prišel do njih. Razen da preplezaš stene. Kje je torej cesta ? Morda kakšna vzpenjača ? Kako do vrha ? Najbolje, da povprašamo. V bližnjem hotelu mi prijazen receptor samo reče: “No, problem. There is a road. Just drive further on...” In mi predlaga 2 samostana, ki sta od vseh najbolj znamenita.

Samostani so: Great Meteoro, Varlaam, Agios Nikolas, Roussanov, Agia Triada in Agios Stefanos. Izbrali smo samostan Great Meteoro. Kaj kmalu smo ugotovili, da do njega vodi prav lepo speljana asfaltirana cesta. Med potjo smo se ustavili, saj je cesto prečkala želvica. Kaja, ki so ji trenutno to najljubše živalce, je bila presrečna. Da jo lahko prime, poboža in se poslovi od nje z dobrim občutkom, da smo ji morda rešili življenje.

Na vrhu smo prispeli do parkirišča, od tam pa smo imeli le 50 metrov do prvih stopnic, ki vodijo do samostana. Samostan Great Meteoro je bil vsekakor vreden ogleda, bolj zaradi edinstvene lege in načina gradnje kot zaradi notranjosti, čeprav ti tudi muzej in vse ostalo ponudi kaj za videti. Na nek način a je bilo malim dvema tudi zabavno videti naju v novih oblačilih. Ženske namreč dobijo velik kos blaga, s katerim si morajo zakriti gole noge in po potrebi tudi rame, moški pa dobijo dolge hlače, v koliko nosijo kratke.

Prevozimo 1.720-ti kilometer in pozno popoldan nadaljujemo pot v smeri kraja Lamia, s ciljem da se ustavimo v mestu Delphi. Tam prespimo v hotelu Pernassos, ki je le eden od mnogih, ki se nahajajo v živahni ulici polno trgovin, tavern, pub-ov in restavracij. Mesto je bilo v večernih urah, ko smo prispeli še posebej “okranclano”, nisem pa dobila informacije da bi imeli kakšen poseben dogodek.

Delphi

TOREK, 7.7.:

Jutro. Zajtrk v hotelu, nato ogled antičnega kraja Delphi, ki si ga je ogledal predvsem Marko. 15 minut hoje od hotela do mesta ogleda smo prišli še skupaj, potem pa Nastja in Kaja zaradi vročine nekako nista bili pri volji se sprehajati med kamenjem in si ogledovati arheološke izkopanine in ostanke antičnega mesta. Zato smo punce počakale v prijetni senci mogočnega drevesa in občudovale čudovit razgled na dolino, posejano s cipresami in oljkami. Delphi leži na prav posebni legi, obkrožen z gorovjem in s pogledom na Korintski zaliv. Pogled navzdol je zaradi same višine zastrašujoč, hkrati pa prav idiličen. Antični grki so Delphi menda obravnavali kot center sveta, saj naj bi po mitologiji bog Zeus poklonil svobodo dvema orloma na drugem koncu sveta, ki sta se nato srečala prav na tem mestu. Delphi - za videti: ⁃ Apolov tempel ⁃ teater iz 4. stoletja pr.n.št. ⁃ Antični stadion ⁃ ostanki antične gimnazije ⁃ Delphi muzej itd.

Ura je 11:20. Po ogledu Delphi-ja nadaljujemo pot proti morju, v smeri Iteo-Nafpaktos, v pričakovanju videti znameniti most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s Peloponezom. Prvi obrisi mostu so vidni že od zelo daleč. Most je zgradil nek francoski konzorcij, in sicer leta 2004. Cestnina za vožnjo v eno smer preko mostu znaša 11,70 EUR. Fotografije smo posneli preden smo zapeljali na most in tudi potem, ko smo že bili na polotoku. Na željo Nastje in Kaje pa smo se prvič tudi okopali v morju, v obmorskem kraju Kato Ahaia (cca 20 km JZ od Patre).

Prihod - Kalo Nero (apart.)

SREDA, 8.7.:

Ob 19:40 smo prispeli v Kalo Nero (prevoženih točno 2.196 km), kjer smo se nastanili v apartmaju Irida Resort. Dobrodoščlica lastnika apartmaja in nastanitev.

Nastanili smo se v družinsko vodenem apart-hotelu Best Western Irida Resort (www.iridaresort.gr ). Hišo z 25 ležišči (10 apartmajev) upravlja g. Kostas z ženo od leta 2007. V ceni najema je vštet tudi že bogat kontinentalni zajtrk, ki ti ga postrežejo v pritličju na terasi ali na željo gostov v nadstropju višje (v našem primeru na mizah, ki so bile postavljene ravno v bližini našega apartmaja). Hiša, ki so jo zgradili oz. Dokončali pred 2 leti, se razprostira na 4 akrah. Obdaja jo velika travnata površina z otroškimi igrali, cvetjem in kamnitim podestom z ležalanikim, kjer naj bi kmalu menda postavili tudi manjši bazen. Ob potki, ki vodi do hiše, je prostora za 10 avtomobilov, ki so lahko parkirani večji del dneva v pol-senci dreves. Za hišo je urejen tudi piknik prostor z zares velikim “utility” prostorom za peko in druženje na prostem. Skratka na vsakem koraku je čutiti premišljeno potezo lastnika pri opremljanju. Svoj čar vsemu pa (v veselje otrok) naredi tudi bela kozica, ki se osamljeno pase za hišo.

Po dolgi vožnji smo si privoščili celodnevno kopanje in poležavanje na plaži Kalo Nero, ki je hkrati tudi prva najbljižja plaža od našega apartmaja (žal malce predaleč, cca 800m). Na naše prijetno presenečenje – malo obiskana, z brezplačnimi ležalniki in senčniki.

Tudi v dneh, ko nismo pohajkovali naokoli, smo se radi zatekli na to (nam najbližjo plažo).

Kyparissia

ČETRTEK, 9.7.:

Ker smo pravi radovedneži, smo se zapeljali še v sosednje mestece Kyparissia, kjer je že čutiti večjo živahnost in večji utrip mestnih ulic ter tudi bolj obiskano plažo.
V času visokih valov, smo obiskali tudi vodni park, sicer bolj miniaturen, pa vendar prijeten.

Neda River, Appolon Temple, Olympia

PETEK, 10.7.:

Po zajtrku smo se odpravili v smeri Kalo Nero-Platania-Andritsena na ogled znamenitih vodnih slapov reke Neda (Neda River Water Falls). Pot do tja smo dokaj hitro našli, čeprav je cesta proti koncu že zelo slaba oz. slabša varianta makadamske ceste, ki se ponekod (poleg vseh ovinkov) tudi strmo vzpenja navkreber, pa spet navzdol. Slednjega je bistveno več, zato je vožnja nazaj še toliko večji izziv. G. Kostas (lastnik apartmaja) nam je podal samo eno kratko navodilo:” Just drive and do not stop if it is not necessary!”. Po parkiranju je še cca 20 minut hoje po delno urejeni gozdni poti in ko se ti zazdi, da tu morda teh opevanih slapov sploh ni, se ti naenkrat ponudi prvi pogled na manjši slap, ki se zliva v tolmunček, skozi njega pa vodi mostiček. Malo zatem pa nas prijazni turist usmeri pravilno tako da smo končno našli “the big one” - veliki slap, kot sem ga tudi videla na internetu. In res je čudovit. Skrit med skalovjem, obkrožen z zanimivo oblikovanimi drevesi in z izlivom v večji tolmun svetlo modre barve, bi bil ta košček narava kot nalašč za snemanje prizora “Eva in Adam v raju” :-).

Po ogledu Neda River nas je nekaj km naprej vodila pot do lokacije Appolonovega templja, ki je zaščiten s šotorom. Vstopnina za ogled 3 EUR. Več v slikah.

Popoldan prihod v kraj Olympia, kjer smo si ogledali arheološko področje antične Olympije, ki predstavlja rojstvo olimpijskih iger. Mestece Olympia z 109 prebivalci (??) deluje prav prijetno. Ulice ponujajo vrsto trgovinic, barov, tavern. Vsega skupaj je kar precej na osrednji ulici, pa vendar ne deluje tako kičasto kot običajno velja za turistično oblegane lokacije. Do antične Olympije je cca 20 minut hoje ali celo več. Na ogled je 4 muzejev na temo zgodovine olimpijskih iger ipd. Vendar smo zaradi pozne ure prihoda le-te opustili oz. so bili že zaprti. Zanimivo je vedeti malo več o prvih začetkih olimpijskih iger, ki segajo tja v 11 stoletje pr.n.št. in o tem, da so bili takrat presenetljivo športno orientirani, žal pa je to veselje pripadalo le moškim, ki so edini lahko tekmovali (dostikrat tudi povsem goli :-). Ženskam in sužnjem je bil vstop strogo prepovedan – če pa so si to drznili storiti, so plačali z življenjem (vrgli so jih čez skalovje). Grdo. Igre so prirejali vsakih 4 leta in to najmanj 1000 let. Danes arheološko področje antične Olympije predstavlja kompleks delno ohranjenih templov, cerkvenih in javnih stavb, vse pa je dodatno predstavljeno v besedi in sliki na informativnih tablah. Vse skupaj je na nek način prav fascinantno, koliko dela pridnih rok, koliko kamenjev – velikih in malih, ki so jih morali verjetno z velikim naporom postaviti enega na drugega. Sprašujem se, kako so vse to zmogli – brez danes poznane tehnologije in gradbenih naprav. Prepričana pa sem, da so nečesa imeli očitno več kot preveč – časa.

Kalo Nero (dan velikih valov)

SOBOTA, 11.7.:

Kopanje na naši najbližji plaži Kalo Nero. Danes smo uživali na prav posebno velikih valovih, ki so bili “premagljivi” tudi za Kajo. Neizmerno uživata obe.

Znajo pa biti nevarni tudi v plitvi vodi, kjer te val povleče nazaj in pod vodo. Kajo mi je enkrat potegnilo pod vodo, val pa ji je snel rokavček iz roke. Pazljivost torej tudi v nizki vodi in stalen nadzor nad otroci, ki se igrajo v srednje plitvi vodi.

Agrilos, Hora, Gialova, Pylos, Methoni

NEDELJA, 12.7.:

Zaradi bistveno večjih valov in močnega vetra smo se odločili za ponovni potep – tokrat v smeri proti jugu. V Agrilos-u (med krajem Filiatra in Kyparissi) se nahaja čudoviti pravljični grad Harry Fournier's Castle. Grad je menda zgradil nek zasebnik za svojo družino. Zanimivo, da gradič niti ni toliko omenjen na internetu ali v drugih turističnih publikacijah. Niti ga nisem zasledila v vodiču Lonely Planet – Greece, ki nas spremlja na naši poti. Je pa vsekakor vreden postanka in sprehoda okoli samega pročelja, čeprav je v tem času zaprt za obiskovalce, kot mi je zatrdila ena od obiskovalk. Škoda. Sam ambient in pravljična arhitektura poslopja bi bila odlična lokacija za manjši zabaviščni park za otroke. Obala v neposredni bližini je sicer skalnata, ponuja pa nekaj lepih priložnosti za fotoposnetke (razburkani valovi, ki udarjajo ob skale ter nekaj razstavljenih skulptur). Nadaljujemo pot v mestece Hora, kjer si ogledamo manjši arheološki muzej, kjer so na ogled dragoceni primerki izdelkov, najdenih v Nestorjevi palači, ki se nahaja nedaleč stran.

 
Sledi vožnja mimo Gialova Lagoon, zaliva s čudovitimi, še neobljudenimi plažami, ki pozimi nudi zatočišče tisočim pticam raznovrstnih ptic. Očitno je ta predel tudi prebivališče ljubkih želvic, za katerih zaščito so postavili tudi posebne prometne znake, ki opozarjajo voznike na počasno vožnjo in posebno pozornost. Iz zaliva Gailova se cesta rahlo vzpenja v klanec, od tam pa se ponuja čudovit razgled na en samcat osamljen otoček tega zaliva. Ni kaj, da ne bi spet “škljocala” po fotoaparatu :-)

Prihod v mesto Pylos in kosilo na obali. Žal smo prispeli prepozno, saj so samo do 12h ure vozili s čolnom na ogled znamenitega skalovja, ki se vzpenja izza morja in spominja na vrata.


Še skok do kraja Methoni (čeprav smo že hoteli obrniti nazaj v Kalo Nero), ki se je kasneje izkazal za vrednega obiska. Tu stojijo ostanki beneške trdnjave oz. gradu, ki se razprostira na ogromni površini rta. Vendar hoja še zdaleč ni dogolčasna. Za otroke je po svoje lahko zelo zanimivom le obvezno jih je ponekod držati za roke, ko je treba premagovati visoke in napol ohranjenne kamnite stopnice, hoditi po ozkih poteh, ki na drugi strani ponjujajo samo globino ali že morje, splezati na višje ležeče kamnite police, preskočiti neprehodno oviro ipd.

 

Nastja in Kaja sta izkoristili priložnosti, da sta se ponekod lahko skrili v kamnite odprtine v stenah, zlezli v valjaste rove, ki vodijo od ene do druge stene in še in še. Do skrajnega dela trdnjave vodi cca 700m dolg pot med visokoraslo travnato površino, kjer raste na tisoče vijoličnih cvetic, ki sem jih prvič videla. Skratka obilo večjih in manjših zanimivosti, zaradi katerih postanek v Methoni-ju toplo priporočam.

 

 

 

 

 

Ogled grobnic (Kalo Nero)

PONEDELJEK, 13.7.:

Ponovno lenarjenje in kopanje na plaži Kalo Nero, popoldan pa na ogled grobnic (mislim, da se kraju reče Peristeria), ki nam jih je priporočil g. Kostas. Žal je bilo področje zaklenjeno z ograjo, pa vendar je Marko nekako preskočil visoko ograjo in naredil nekaj posnetkov.

Kyparissia (vodni park) in o želvah "caretta"

TOREK, 14.7.:

2 dni so nam plavanje v morju oteževali visoki valovi in razburkano morje, zato smo se ta dan odpravili kopati v nekaj km oddaljen vodni park v kraju Kyparissia, ki smo ga slučajno opazili dan poprej, ko smo se peljali tu mimo. Kljub svoji majhnosti, smo uživali v bazenski vodi, predvsem pa Nastja in Kaja, ki sta se ob koncu popoldneva naskakali na trampolinu – potem ko sta bili skoraj cel dan več ali manj v vodi ali na toboganu. Vstopnine v ta miniaturni vodni park ni bilo, zato pa zaračunajo 5 eur po osebi za dnevno uporabo tobogana. Vsa zadeva mi je delovala spet bolj kot družinsko vodena dejavnost – domačnost osebja, vsi so se nekako poznali med seboj ipd. Pohvalo bi lahko namenila tudi velikemu otroškemu igrišču in dobri lokaciji ob obali, tako da lahko enostavno skočiš iz bazena v 30m oddaljeno morje, če se ti tako zahoče.

Danes smo se tudi malo bolje informirali o zaščitenih želvah “carretah”. Ob obali Kalo Nero imajo namreč postavljen “mini informativno-prodajni desk”, na katerem prodajajo nekaj izdelkov s simboli želv in informativno gradivo o teh živalih. Gre za skupino prostovoljcev, ki izvajajo posebni pogram aktivnosti (verjetno pod okriljem skupnosti Archelon – The Sea Turtle Protection Society of Greece, www.archelon.gr), s katerim preiskujejo obale, iščejo želvja gnezda, označujejo in ograjujejo gnezda z opozorilnimi tablami, ipd. Na Peloponezu so taka področja predvsem na zahodni obali v predelu, kjer smo bili mi (torej Kyparissia) ter na obali Lakonikos na jugu Peloponeza. To sta 2 edini obali ter še otok Zakintos, kjer želve odlagajo svoja jajca. 2 taka gnezda smo odkrili tudi na naši obali. Stotine želvjih samic vsako poletje (od srede maja do konca avgusta) priplava iz morja in na obali zakoplje cca 120 jajc. Menda se odrasle želvice po instinktu vrnjejo na obalo, kjer so bile izvaljene. Jajca se valijo 60 dni, prvi želvlji mladiči pa se izvalijo sredi julija, torej ravno v času našega odhoda. Tega posebnega dogodka nismo imeli priložnosti videti in kot nam je pojasnil g. Kostas je to možno le izjemoma, saj želvje izberejo nočni čas, ko ni svetlobe in hrupa in začutijo, da je obala varna.

Kalamata, Mavrovouni, Sparta

SREDA, 15.7.:

Vročina ! In odločitev je padla – da preživimo najbolj vroči del dneva v prijetno hlajenem avtu in se zapeljemo še malo po Peloponezu. Ta “še malo” pa se je kasneje prevesil v najdaljšo prevoženo pot dosedaj, odkar smo se nastanili v Kalo Nero. Na poti Kalo Nero – Kopanaki – Kalinia smo se najprej ustavili v obmorskem mestu Kalamata, kjer smo se zapeljali skozi mesto in rahlo razočarani ugotovili, da ne ponuja ničesar zanimivega, razen ogleda katedrale Church of Ypapantis. Zanimivost mesta je morda ta, da ga je leta 1986 stresal močan potres (20 smrtnih žrtev, večstotine poškodovanih in več kot 10.000 uničenih domov). Od Kalamate smo ubrali pot proti jugu v kraje Avia – Kitries – Kardamyli – Agios Nikou. Obala do tiu ponuja kar nekaj živahno obiskanih plaž, ob obalni cesti pa se verižijo bari, taverne in restavracije. Vztrajamo naprej, tako da vstopimo v regijo Lakoni, vse do kraja Areopoli. Pot do tu je zanimivo vijugasta, iz višje ležečega položaja pa se zopet ponuja čudovit razgled na tokrat skalnato obalo. Neverjetno, ampak hiše tu so vse grajene iz kamenja, prav tako tudi ograje, ki obdajajo ponekod prav lepo urejen zelenice.

Od Areopoli uberemo pot proti kraju Githiom, kjer smo se (2 km iz mesta) ustavili na plaži Mavrovouni. Plaža je tu spet kar v redu – z brezplačnimi ležalniki in senčniki in ponovno manj obiskana.

Iz Githia smo se vrnili nazaj v Kalo Nero, in sicer preko mesta Sparta, kjer smo se ustavili zgolj za krajši sprehod v osrednjem mestnem jedru, saj je bila ura že pozna. Si pa bomo zapomnili ta obisk po skoraj izgubljenem fotoaparatu, ki je visel na stolu v enem od barov ves čas, ko smo že sedeli v avtu in se peljali ven iz mesta. Po cca 10 minutah smo se vrnili ponj in ga začuda dobila, čeprav so nas na tem mestu nedolgo nazaj fehtarili za denar otroci -siromaki v starosti od 5-10 let. Povratek na relaciji Sparta – Kalamata nam bo ostal v spominu po razburljivi večerni vožnji po adrenalinsko vzpenjajoči in vijugasti cesti skozi hribovito gorovje Taygetos. Razgleda z višine cca 1.300 metrov n.v. sicer v temni noči nismo imeli, sem pa uspela v pravem trenutku vključiti fotoaparat in narediti video posnetek skozi zanimiv predel, kjer je cesta speljana pod zanimivim skalnatim previsom, ki deluje kot nekakšen tunel.

V apartma smo se iz tokratnega dnevnega potepa vrnili šele ob 23:20.

Zacharo

ČETRTEK, 16.7.:

Celodnevno kopanje na plaži v kraju Zacharo, cca 25 km severno od Kalo Nero oziroma med krajema Aghios Nikolas in Kakovatis, ki nam jo je predlagal lastnik apartmaja. To je ena izmed lepših plaž od vseh, kjer smo se kopali, vsaj po moji presoji. Fina mivka, na voljo zopet brezplačni ležalniki in senčniki in predvsem nizka voda 10-15m od obale. Torej idealno za družine z majhnimi otroci.

Nastja in Kaja sta na tem mestu nabrali tudi nekaj školjkic in kamenčkov, kar jih je še dodatno zaposlilo.

Zvečer pa "sladka" osvežitev v eksotičnem baru ob obali Kalo Nero, kjer sta punci prišli do okusno postrežih vafljev s sladoledom. In tudi koktejl je bil okusen .....

Patra-pred odhodom na ladjo

PETEK, 17.7.:

Dan odhoda in prisrčno slovo od g. in ga. Dimitropoulos. Vračamo se po cesti Kalo Nero-Pirgos-Amaliada-Keramida, v smeri proti Patri, kjer nas čaka odhod ladje ob polnoči.

Na dan odhoda je sonce še posebej pripekalo in zdi se mi, da je doseglo najvišjo temperaturo v vsem času našega dopusta - 38 stopinj.

Patra - veliko mesto, ki niti ni preveč lepo. Polno betona, starih in novejših stavb. Ponekod pridih nečistoče. Meni se ni dopadlo. Vredno ogleda je kvečjemu katedrala - čudovit primerek arhitekture, prav tako od znotraj, ko ti pogled takoj uide v veličasten strop, poslikan s pobožnimi motivi in okrašen z ogromnim lestencem.
Za ljubitelje hoje je zanimiv tudi sprehod po ulici, iz katere se vzpenja ogromno stopnic do trdnjave, ki se nahaja na vrhu hriba. V peklenski vročini smo prehodili 193 stopnic in potočili še 1x toliko solza (Nastja), ki se je upirala hoji po mestu. Kaja pa je ponosno skupaj z mano preštela vse stopnice in na vrhu zavriskala "juhej".

8 ur do odhoda ladje je padla odločitev, da bo bolje kot "mučna" hoja po mestu - kopanje na prvi primerni plaži. Pričakovali itak nismo čistega morja, ampak cca 8 km iz Patre je bilo na izbrani plaži še večji šok. Ogabno! Umazana voda, ne samo trava, tudi odtenek modre je spominjal bolj na mlako kot na morje. Pa kljub temu nekaj kopalcev. Marko se je odločil za umik v obalni bar na hladno - pametno. Punce pa smo se vendarle oblekle v kopalke že zaradi tega, da smo izkoristile tuš na plaži, potem ko smo se pošteno prepojili s hojo po mestu.

 

Na ladji Patra-Benetke

SOBOTA, 18.7.:

Na ladji sta nam 2 nočitvi in 1 dan kar nekako minila. Nastji in Kaji se je zdelo zanimivo, da prvič plujeta s tako veliko ladjo. Verjetno si nista prestavljali vsega tega. Spanje v kabini s TV-jem in razpoložljivim WC s kabino je bilo več kot primerno, lahko rečem da odlično. Prijaznost osebja tudi OK, predvsem na recepciji in v restavraciji. Manjšo pohvalo pa bi dala tistim, ki strežejo v baru ob bazenu in ženski v trgovini, ki sva jo z Nastjo obiskali. Marko nam je postregel z GPS navigacijo in tako smo lahko nekajkrat preverili kje približno se nahajamo. Ko gledaš tisto kopno, ki se vidi od daleč, se ti res ne sanja kje si. Je pa imela ladja dva postanka vmes.

Benetke (ogled) in prihod domov

NEDELJA, 19.7.:

Prihod ladje v Benetke ob cca 9h. Nato ogled vodnega mesteca, ki nam je že kaj kmalu "segel globoko v žep". Plačilo javnega WC-ja (1 do 1,5 EUR) ter nakup 12-urne vozovnice z njihovimi vodnimi "busi" v znesku 64,00 EUR. Otroci imajo isto ceno kot odrasli (torej 16 EUR/osebi), nakup družinske karte ni možen. Saj tako mi je zatrdila s strogim formalnim tonom mlada blagajničarka. No pa še 2 EUR za zamljevid, ki ga nismo imeli s sabo.

V Benetkah se v tem času prodaja cel kup stvari za vsakim vogalom. Izdelki se med uličnimi prodajalci ob glavnem kanalu, kjer plujejo ladjice, več ali manj ponavljajo, v trgovinah po bolj odročnih ulicah pa je asortiman že bolj finejši, skrbno izbran in bolj pester. Presenetljivo veliko je seveda steklenega nakita (Murano) in posode ter seveda raznoraznih spominkov - lovilcev prahu, ko jih imaš 1x doma :-)

Sicer pa so Benetke seveda lepe na svoj način- trg sv.Marka, palača in vse ostale znamenitosti v poletnem času pridejo še bolj do izraza. Drugače je pozimi, kot mi je dejala domačinka, ki me je rešila iz labirinta drobnih in prepletenih uličic, ko sem iskala izhod do željene lokacije, kjer sem bila zmenjena z mojimi. Pozimi voda naraste in zalije tudi ulice v bližini glavnega vodnega kanala. Ponekod je dostop do domov zelo otežen ali jim voda celo zalije pritlične prostore. "Don't visit us in winter!" mi je dejala pred slovesom.

Prihod domov ob cca 17h. Vse zapisano naj bo za naš spomin na še eno prijetno družinsko počitnikovanje, za vse ostale pa morda tudi uporabno in praktično, če se odpravljate v isto smer oz. po deželi, ki ponuja toliko vsega.

 

 

Hrvaška

Nekako je prišel čas ali pa so okoliščine nanesle (nivo turistične ponudbe, ugodni letalski prevozi), ko našo sosednjo državo, ki je nekoč predstavljala tisto "must" destinacijo za poletne počitnice, vse manj obiskujemo. Zares smo jo za poletne počitnice od leta 1997 dalje izbrali točno samo 4x za 1 tedenski oddih (jadranje 1997, Ugljan 2001, Hvar 2003 in Murter 2007). To pa še ne pomeni, da smo jo dokončno odpisali. Vsekakor je njena notranjost še neraziskana, saj poleg jadranske obale kaj dosti globlje še nismo šli na družinski izlet.  

Banjole - turistično naselje Centinera (Intersportov prvomajski družinski program, 28.4.-1.5.2013)

Centinera je turistični kraj z deloma prodnato deloma skalnato obalo (50m), ki se razteza ob manjšem zalivu, kamor se je odpravila naša druščina  na sliki spodaj; Marko "blažen med dekleti je raje skočil izza objektiv :-).

 

Naključno sva z Markotom odkrila tudi cca 3 km dolgo sprehajalno pot Bumbište, ki vodi okoli rta zaliva do marine Pomer na drugi strani. 

V bistvu je to poučna šolska pot, na kateri so uredili tudi nekaj telovadnih orodij. Kot taka nudi prijeten cca 1h dolg sprehod po prijetno senčnem gozdičku. Škoda le, da začetka te sprehajalne poti niso bolje označili, saj je na začetku poti le tabla za slepo cesto, v bistvu pa se ravno na njej priključič na sprehajalno pot.

 

Turistično naselje Centinera je primeren za bolj miren oddih  - vsaj tokrat je izgledalo tako. Odmaknjeno od večjih mest(cca 6km od Pule) nudi paviljonsko namestitev (mislim da so 3 stavbe / depandanse), manjši notranji bazen, restavracijo in nekaj skromnejših otroskih igral, cca 1-2 km stran pa tudi večje nogometno igrišče, ki smo ga spet odkrili med sprehodom do marine Pomer.

Za družine z manjšimi otroci je nekako kar dobrodošel organiziran animacijski program. Za to so tokrat poskrbeli animatorji iz Domžalskega podjetja Otok sporta, ki so organizirali dopoldanske ustvarjalne delavnice, popoldanske športne aktivnosti in večerni mini disco.

Hrana v obalni restavraciji je v bistvu "polnopenzionska", kar so nam prodali kot All Inclusive Light :-). Ampak, OK ... je bilo čisto v redu, ker sicer bi se morali vsesti v avto in odpeljati v prvi večji kraj. Glede na razpoložljivost parkirnih mest v neposredni bližni, pa si vesel, da ti tega ni potrebno prakticirati. Na recepciji smo dobili informacijo, da je zasedenost sob 100% in podaljšanje bivanja ne bi bilo izvedljivo.

Na poti nazaj smo (polovica ekipe) naredili še postanek v Puli za ogled amfiteatra.

Kamp Pineta (Fažana pri Puli) - avgust 2009

Zadnji teden v avgustu smo izkoristili za še zadnje morske radosti preden smo otroke poslali greti šolske klopi. Tokrat smo odrinili na Hrvaško, kjer že dolgo nismo bili :-) Prijatelji so nam odstopili svojo prikolico in poskrbeli, da smo se punce imele čudovito. Kopanje, kolesarjenje, mini-golf, trampolin, pedalin, in še kaj drugega smo preiskusile v kampu Pineta v Fažani pri Puli.  Kamp se nam je zdel več kot zadovoljiv, vendar kot sem bila informirana s svojo ponudbo in infrastrukturo še daleč ne dosega nivoja ostalih kampov. Miki in Tari hvala za prijetno druženje in zabavo, Petrinim staršem pa za prijaznost, da so nam odstopili svoj "morski domek".

Več v slikah spodaj.

Kampiranje v Omišu ( popotovanje "Balkan 2013")

Glej razdelek - tukaj.

Med vinogradi in morjem - Istrian Premium Village Holiday Homes, Mareda (27.4. - 1.5.2016)

V času prvomajskih praznikov tokrat oddih v kampu Mareda  pri Novem gradu. Prijetno presenečenje nad urejenostjo kampa, razporeditvijo, izgledom in "racionalno" opremljenostjo mobilnih hišk, čisto okolico, oštevilčenimi parkirnimi mesti v bližini izbrane namestitve in urejeno potjo za kolesarje in pešče. Ne manjka tudi zelenjavni vrt (v neposredni bližini naše hiške /št.451), katerega plodove menda lahko koristijo gostje kampa ali morda samo tisti, ki so nastanjeni v mobilnih hiškah.

Namestili smo se v eno od mobilnih hišk v istrskem slogu, v katerih so po ponudbi sodeč dobrodošli tudi psi. Hiška zadošča izključno za 4 osebe, osrednji prostor je kuhinja z jedilnico, od koder se na vsaki strani nahajata 2 manjši sobi - spalnica z zakonsko posteljo s svojo mini kopalnico in soba z dvem posteljama tudi s svojo kopalnico. Wifi delujoč brezhibno v sami hiški in tudi na prostem. Možnost kopanja je v zunanjem manjšem ogrevanem bazenu (ki mi je vseeno deloval kar hladen), sicer so nas na recepciji obvestili, da imamo 30% popust za kopanje v Hotel Aminess Maestral v Novem gradu.

Vreme je bilo spremenljivo (sonce, dež, oblačno), pa vendar dovolj darežljivo tudi s soncem, če pomislim na novice od doma, kjer prijatelji po spletu širijo objave o zapadlem snegu na dan 27.4. Vremenska pošiljka, ki je verjetno presenetila predvsem vrtičkarje, ki so v mesecu aprilu povečini že zasadili svoje vrtove. Kljub muhastemu vremenu smo splanirali nekaj potepov naokoli:

  1. Obisk mesta Novigrad:
    Klasično ribiško mestece bi lahko rekla s prijetno marino in lokalnimi restavracijami, med katerimi smo prvi dan izbraii restavracijo Stari Mlin.
  2. Pešpot na relaciji Dajla-Mareda-Pineta-Karpinjan: Pot je deloma speljana ob obali, potem pa se pred Pineto v smeri Kapinjan usmeri proti notranjost, mimo vinogradov. Pot je lepo urejena za kolesarje in pešce in idilično speljana delno ob obali delno proti notranjosti, med vinogradi na eni strani in morjem na drugi strani.
  3. Obisk mesta Vrsar na dan otvoritve Ribje Fešte (29.4.): Zadeva je podobna naši "Odprti kuhni", le da tu ne gre za "degustiranje vseh možnih jedi", pač pa je večji pomen "feštanju" ob lokalni hrani in "feštanju" ob živi glasbi.
  4. Žarečki krov (Pazin).
    Cca 1h vožnje iz kampa Mared, v smeri Motovun-Pazin se nahaja jezero in slap Žarečki krov. Ker s ceste žal ni nobene oznake se je najbolje držati tegale opisa, ki sem ga zasledila nekje na spletni strani: 
    "Zarečki krov je poznato kupalište Pazina, a definitivno ga vrijedi posjetiti. Kada izlazite starom cestom iz Pazina prema Cerovlju, kod zadnjih kuća Pazina na lijevoj strani nalazi se uska makadamska cesta. Nakon optrilike stotinjak metara dolazite do slapa i jezera koje stvara Pazinčica."
    Ali pa morda tele GPS koordinate (tudi omenjen na spletu):45° 14' 36.49" N in 13° 56' 6.46" E

    Prijeten kotiček, ki mora biti prava osvežitev predvsem v vročih poletnih dneh. Tokrat voda precej mrzla, pa vendar sta se naši punci opogumili in zaplavali. Video na ogled - tukaj.
    NoComment Smile

Naj zabeležim še druge priložnosti za obisk / potep, ki jih morda lahko izkoristimo ob naslednjem obisku (uporabna spletna stran v SLO: http://www.coloursofistria.com/sl/):

 

KOLESARJENJE:
Vsekakor bi bila vredna odločitev za eno od razgibanih kolesarskih tur, ki jih tu ni malo:

    

  • Krajša (6,8 km dolga) pot: Dajla-Mareda-Pineta-Karpinjan: primerna za družine z manjšimi otroci (prva fotografija)
  • Daljša (19,3 km / 1,5h) pot: Od morja do vinogradov in oljčnih nasaov  - št.8 na zemljevidu (fotografija na desni)
  • Steza sv.Pelagija (34,1 km / 3-3,5h): Novigrad - Srbani - Nova Vas - Marinčiči - Karigador - Mareda - Novigrad; št.7 na zemljevidu (fotografija na desni).

    Če kolesanimate s sabo, je možna izposoja tudi v kampu. Cena izposoje kolesa (kamp Mareda, april 2016): 1h/3h/1dan = 25kn / 60kn/ 150kn.
    Več - tukaj.

VODNI PARK ISTRALANDIA (GPS: Lat: 45.346730 | Long: 13.617147). Več: http://www.istralandia.hr/sl/

ADVENTURE PARK SKY FOX
- med Novigradom in Porečom. Primerno za vse, ki si želijo malce adrenalina. Več na: www.skyfox.com.hr IV.


ISTRIA WINE & WALK:

Organizirana pohodniška tura (start v kraju Buje, dolžina cca 11km s postanki pri istrskih vinarjih in lokalnih gostiteljih). Več - tukaj.  


NARAVNI PARK ŠKARLINE:

Park se nahaja 9,5km SV od Marede, cca 14 minvožnje z avto. Do Škarlin vodi okoli 2km  dolga makadamska steza iz vasi Nova vas pri Brtonigli. Pot vijuga ob vinogradih in jo v suhem vremenu lahko prevozite tudi z avtomobilom. Do parka lahko pridete tudi po drugi poti, naravnost iz Brtonigle, o tem pa je najboljše povprašati v turistični agenciji. Več - tukaj.  

Prvomajski oddih v Rovinju (otok sv.Andrije - apr.2010)

 

Rovinj je prav prikupno istrsko letovišče, ki ima zanimivo lego, nasproti mesteca pa leži nemalo manjših in večjih otočkov, ki jih je opaziti med vožnjo z ladjico. Ta nas je popeljala na Crveni otok (oz. otok sv. Andrije), ki smo si ga punce izbrale za naš prvomajski oddih. Ladjica vozi na 15 min oddaljen otok sv. Andrije  vsako uro, za goste hotela Istra pa je na voljo brezplačen ladijski prevoz poljubnokrat na dan. V času našega obiska niso niti preverjali ali smo res gostje hotela ali ne. 
Ob prihodu smo bile ugodno presenečene nad prijaznostjo in uslužnostjo osebja v marini in kasneje v hotelu. V marini Rovinja sicer ne dovolijo parkirati vsakomur (menda je samo proti plačilu, načeloma pa bolj za invalide), zato pa so nas s kombijem odpeljali do brezplačnega in malo bolj oddaljenega parkirišča, kjer smo pustili svoje avtomobila, s kombijem pa so nas odpeljali nazaj v marino. Prtljago sami naložijo na ladjico in iz nje, na otočku pa celo pripeljejo z električnim vozilom do hotela. Ob odhodu iz hotela se je seveda pametno odpraviti iz hotela pravočasno in ujeti voznika prtljage, kar pa nam žal ni uspelo. Ampak ker hotel leži cca 50 metrov od pomola, kjer pristane ladjica, to ni bil noben problem.

 

 
(klikni na sliko za povečavo)

 

Hotel Istra je zelo lepo urejen, okolica je zelo čista,  ponudba igral in aktivnosti na prostem zelo bogata, trim steza urejana okoli obeh otočkov (kolo, tek), obstaja možnost  kopanja v notranjem bazenu z wellness ponudbo, gastronomija je na visokem nivoju,  hotelsko osebje zelo prijazno, svoje pa je vsekakor naredila tudi agencija Kompas Holidays, ki je v okviru svojega klubskega programa vsak dan skrbela za animacijo in razvedrilo, prilagojeno predvsem družinam. Glavni zvezdi sta bila seveda Sebastijan in Alja, ki sta podnevi imela glasbene urice z otroci, zvečer pa sodelovala v karaokah in tudi kakšno zapela z otroci.
Nekaj tudi v prispevku - klikni TUKAJ.
Tudi naša Tatjana nas je presenetila s svojo prijavo na karaoke in požela močan aplavz.

 

 

Eni s talentom, drugi s srečo :-). Slednja je bila naklonjena meni in Kaji, ki sva na srečelovu in mini kvizu zadeli set loparjev za pinkponk in T-shirt majico. Veselje je bilo nepopisno.
* * *
Zapisano in objavljeno za prijeten spomin vsem, ki smo se skupaj zabavali 
(Mika, Tatjana, Tara, Lana, Nastja, Kaja in moja malenkost).

 

img: 

Turistično naselje Girandella - RABAC (prvomajski oddih 2012)

Turistično naselje Girandella leži nedaleč stran od mesteca Rabac (cca 1,5 km oz. 20 min hoje). Urejena obala s prikupnimi majhnimi zalivčki, barvita narava in samo mestece Rabac me je prijetno presenetilo. V času našega obiska bi človek pričakoval povečan obisk, pa je bilo dokaj mirno in zmerno obiskano.

Namestitev v enem od paviljonov (Oleander 2*) je sicer preprosta, zato pa je presežek obala, ki ponuja veliko majhnih zalivčkov z urejenim dostopom do vode (idealno za družine) in pa prostorna restavracija s teraso, ki ponuja čudovit razgled na Kvarner.

Spodaj zemljevid naselja Girandella, pot turističnega vlakca, ki vozi ob obali in zemljevid izletniške ture z ladjico, ki menda ponuja turistom "srečanje z delfini" (klikni na sliko za povečavo).

     

Umag (Meliá Istrian Villas); avgust 2013

Melia Istrian Villas je turistični kompleks komfortno urejenih hišic (40-60 m2) v Umagu. Ambient je arhitekturno lepo dovršen in dodelan do najmanjše podrobnosti, vse skupaj pa daje pridih istrskega in mediteranskega značaja.

Poudarek je na čistoči in EKO okolju, zato tudi ni videti nobenega vozila. Z avtomobilom ne moreš priti do hiške, zato pa lahko kadarkoli preko recepcije naročiš prevoz z brezplačnim električnim vozičkom (te dostavijo do hiške skupaj s prtljago in tudi pripeljejo nazaj do avta). Cena tudi primerna :-). Primerjavo cen lahko preverite - tukaj.

Na voljo sta dva bazena, notranji in zunanji (ki sta sicer ločena nekaj peš hoje), za otroke pa ne manjka tudi poseben mini klub, ki se nahaja v ločenih objektih, kamor se lahko zatečejo otroci različnih starosti (številka na objektu mini cluba predstavlja starostno mejo otrok).

Tokrat sem bila le na obisku z eno nočitvijo, moja Kaja pa je imela to veselje, da se je tu s prijatelji zabavala 4 dni.

Priporočam vsem, ki radi komfortno uživate. Pri nas doma se še kar držimo raznovrstnih namestitev, med katerimi smo dosedaj preiskusili hotelske (od najbolj skromnih do malce bolj udobnih), apartmajske, bungalovske, pa seveda kampiranje (raj za otroke). Tudi nočitev v hiški na drevesu (Turčija), v avtodomu, pa še bi se kej našlo.