Družinski izleti in potovanja

Smo štiričlanska družina (Marko, Mojca, Nastja in Kaja).

Marko nas navdihuje in vpeljuje v svet računalništva in ostalih tehnologij, kar poenostavi tudi naša potovanja. Njemu gredo zasluge za rešitve, ki jih uporabim na moji strani (montaža kakšnega videa, izris zemljevida preko zbranih gps koordinat, arhiviranje bogate zbirke digitalnih fotografij, Drupal support ipd.).

Nastja postaja kopija svojega očka, ki ji daje gonilno silo. Ima neizmerno energijo, je spretna, malce samosvoja, vedoželjna in rada poskuša nove stvari. Velika ljubiteljica živali. Vsekakor je med prvimi, ko je potrebno preiskusiti kaj nenavadnega. Po njej tudi domena naše družinske spletne strani, ki je zaživela koledarskega leta 2000.

Kaja s svojo spontanostjo in igrivostjo poskrbi, da nam ni nikoli dolgčas, mamici pa vsakodnevno daje neizmerno mero nežnosti in pozornosti. 

Smo preprosti, prilagodljivi, po večini nezahtevni in sposobni reševati probleme, ki se vrinejo med nami doma ali na poti. Radi potujemo v neznane kraje in spoznavamo nove kulture, načine življenja in druge lokalne posebnosti.  

Povečini potujemo sami, zato so naša popotniška doživetja resnično samo naša - tista, ki nas še dodatno bogatijo z novimi izkušnjami in (spo)znanji ter prispevajo k temu, da smo še bolj uigran team vseh družinskih članov. Odprt pogovor, zaupanje in posluh za potrebe / želje posameznika je osnovno družinsko pravilo.

Družinski izleti in potovanja so v nadaljevanju razvrščeni geografsko po celinah oz. državah, posebej pa tudi po posameznih zvrsteh, npr. KAMPIRANJE, KOLESARJENJE, KULTURNO-ZGODOV.ZNAMENITOSTI, MORJE, JEZERA, BAZENI,...

Afrika

Afriška celina - malo daleč stran, pa vendar smo jo dosedaj vsaj malo okusili -prvič z obiskom Djerbe leta 2005. 

Več v nadaljevanju - izberi navigacijo.

Djerba (junij 2005)

CELOTEN OPIS POČITNIC NA DJERBI (02.06. - 09.06.2005) S SLIKAMI JE NA OGLED ŠE NA STARI SPLETNI STRANI - klikni TUKAJ

Splošna ocena o Djerbi

Djerba, ta pravljični otok Orienta zadnja leta privablja ogromno število turistov. Ko sem tako brala in slišala vse naj naj o tem afriškem koščku ozemlja, sem se odločila da zberem še nekaj informacij o hotelskih nastanitvah, ponudbah agencij, primernem terminu in tja zvabim svojo družino, da se na lastne oči prepričamo ali je res vse tako pravljično ali so to zgolj olepšane govorice nekaterih, ki so tam preživeli nekaj dni. Tisto »pravljično« brez dvoma drži, vendar seveda zgolj na omejenem področju – to je tistem, na katerem stojijo ograjeni (in zastraženi) hotelski ambienti. Zunaj je seveda vse drugače. Ljudje živijo v preprostih domovih, tako imenovanih »menzel«, okolica je breztravnata, peščena in pusta, kar za tamkajšne sredozemsko podnebje in pretežno sušno obdobje ni nič čudnega. Ljudje trgujejo na ulicah z vsem mogočim, pretežno z izdelki, ki so rezultat pridnih rok, najde pa se tudi kaj iz uvoza. Vsekakor so njihovi tipični izdelki preproge, vezenine na tekstilu, poslikana keramika, rezbarski izdelki, lončene posode ipd. Osebno me je na Djerbi očarala arhitektura hotelov in tudi njihovih domov. Kupolasti nadstreški, oboki in belina zidov daje zares topel in še bolj komforten občutek. Prav tako me je prevzela slikovitost ponedeljkovega trgovanja v Houmt Souk-u.

Nekaj osnovnih podatkov o Djerbi:

Djerba je največji otok severne Afrike in predstavlja enega od otokov 1300 km dolge tunizijske obale. Je pretežno ravninska (najvišja točka meri komaj 55m nad morjem).

  • Velikost: 520 km2 (29 x 28 km)
  • Največje mesto na otoku je Houmt Souk (17.000 preb.), ki je hkrati največje trgovsko in prometno središče. Drugo največje mesto je Midoun (7.000 preb.)
  • Prebivalstvo Tunizije in s tem Djerbe je zelo homogen narod, vendar se v njih pretaka več vrst krvi: berberska, rimska, vandalska, arabska, španska, turška in afriška. Ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radodarni ter družabni. Med pomembnejše vrednote uvrščajo poroke (ki jih menda praznujejo več dni), družine in otroke. Na Djerbi živi okoli 120.000 prebivalcev
  • Vera: 90% tunizijskega prebivalstva je muslimanske vere, ostalo so krščanske in židovske manjšine. Muslimanski vernik ima 5 dolžnosti, ki jih mora spoštovati in upoštevati: o Bog je Alah in Mohamed je njegov prerok o 5 x na dan molitev (predpisan riutal) o 9.mesec luninega koledarja je post (saum) – v tem času so podnevi prepovedani hrana, pijača in kajenje o darovanje : revežem se vsako leto pokloni najmanj 2% svojih prihrankov in drugih vrednosti o vsaj 1x v življenju romanje v sveto mesto Meko
  • Hrana in pijača: očitno je, da so mojstri kulinarike (po mojem vsak turist prinese domov kakšen kilogramček več J). Vendar pijača (sokovi) so preveč umetnega okusa in presladki.

Nastanitev:

Hotel Vincci Djerba Resort ****, www.vinccitunisia.com

V hotelu, kjer smo bivali je bil pravi raj in tistih nekaj dni smo se počutili res kot gospoda iz 1001 noči. Ko smo ob odhodu izpolnjevali anketni list o zadovoljstvu nad nastanitvijo in hotelskimi storitvami nismo našli nič večjega, nad čimer bi se bilo vredno pritoževati. Nekaj pomanjkljivosti, ki niso imele precejšne teže za naše (ne)zadovoljstvo: slabo splakovanje WC-a v hotelski sobi, pretirana prijaznost osebja in ogovarjanje na vsakem koraku, vsiljivost trgovcev, oddaljenost plaže (brezplačna vožnja z vlakcem). Izbira hotela je bila vsekakor odlična. Hotel z 4 zvezdicami (na Hrvaškem bi ga tretirali za 5*) nam je nudil več kot odlično udobje in dobro počutje. Storitve, ki smo jih bil deležni: polni penzion, otroci v mini club-u ALL INCL (kar pomeni 1 dopoldanski in 1 popoldanski prigrizek, ter stalno na voljo sok in voda). Dobili smo družinsko sobo (2 sobi s povezanimi vrati), ki jo sicer nismo pričakovali ampak zgolj 2 posteljno sobo s pomožnim ležiščem in otroško posteljico. Prijetno presenečenje, vendar bolj srečno naključje ali pomota, bi rekla, kot usluga. Prednosti: * 1 velik bazen za odrasle in večji bazen za otroke s toboganom * okusna hrana (samopostrežni sistem) in brezplačna pijača (zajtrk – sokovi, kosilo in večerja – 1 liter vode na vsaki mizi, Sprite, Fanta, CocaCola. Vino, Pivo, sokovi – na »pipco«) * udobne sobe in kopalnica s kadjo in fenom * brezplačni ležalniki in senčniki ob bazenu in na plažu (pomembno, da na plažo prideš dovolj zgodaj, sicer so lahko zasedeni) * dovolj animacije za otroke, ki so imeli v miniclubu (neglede na izbrani in plačani penzion storitev ALL INCL.) Slabosti (ne bistvene za nas): * Malo predaleč do plaže – peš in čakanje na vlakec (bi rekla da več kot 500 m, kar je omenjeno v prospektu agencije), sicer pa kopanje na plaži niti ni bilo kaj prida zaradi trave v morju in nadležne mivke * slabo splakovanje vode v WC-u (v sobi !!) Hotel je vsekakor primeren za družine z otroci ter seveda tudi vse ostale, ki se lahko udeležijo izletov (sicer prenapornih za otroke, mlajše od 6 let), kot na primer Tataouine – Chenini (z džipi skozi rimski nasip, do slanega jezera, do mesta Tataouine in berberske vasi Chenini).

Ogled krokodilje farme

21.decembra 2002 je bila na otoku Djerba otvoritev novega krokodiljega parka. Kulturno-turistični kompleks so poimenovali "Djerba Explore". 6000m2 parka je posvečeno 400 krokodilom (Crocodylus niloticus), ki merijo od 1,5 do 2,5 m in so bili na Djerbo pripeljani iz Madagaskarja. V parku so uredili prijetne in varne sprehajalne poti, tako da si obiskovalci na nekaterih točkah ogledajo krokodile zelo od blizu. Posebej je treba omeniti stekleno pročelje (stavno), ki so jo zgradili posebej za krokodile, da jim v mrzlih zimskih nočeh lahko nudijo posebej ogrevan prostor. V parku so ob sprehaljnih poteh na večih mestih nameščeni plakati z večjezičnimi opisi in informacijami na temo krokodilov, o njihovem življenju v naravnem okolju in življenju v parku. Park je hkrati tudi odlična priložnost za izobraževanje in študije. Študenti tunizijske univerze pripravljajo razne statistične raziskave o rejenju krokodilov zadnjih nekaj let ter druge podobne raziskave.

Spodaj nekaj slik, žal slabše kvalitete, saj smo aparat bili primorani kupiti na mestu samem, ker se nam je naš pokvaril....

Odkrivanje celinske Tunizije in (ponovni) obisk otoka Djerba, 27.10. - 3.11.2010

Jesenske počitnice smo si zaželeli preživeti nekje na toplem. Ker smo primerno lokacijo iskali "v zadnji minutki" in po sprejemljivi ceni, nam je nekako ostala na izbiro Djerba, kamor smo se odpravili v organizaciji turistične agencije Oasis Tours. Potovalna agencija OASIS TURS d.o.o., katere lastniki so prva in hkrati največja hotelska veriga v Tuniziji »El Mouradi«, je del grupacije SUNSHINE HOLIDAYS, ki v svojih potovalnih agencijah nudi usluge po vseh večjih mestih Evrope (Beograd - Sunline, Budimpešta – Taurus, London – Just Sunshine, Zagreb – Sunčani odmor).

V programu smo torej imeli 3-dnevni safari po celinski Tuniziji, kar se je na koncu izkazalo za zares odlično odločitev. Videli in slišali smo v 3 dneh ogromno in brez tega niti ne vem kaj bi cel teden počeli na otoku Djerba. Pravijo pa (in to smo slišali na mestu samem od popotnikov v drugem busu), da je 2-dnevni safari z ogledom vseh ključnih znamenitosti, bistveno bolj naporen in intenziven.  In vsekakor prekratek, da bi primerno dolgo lahko užival pri vsaki zanimivosti (vožnja z džipi po puščavskih sipinah, jahanje kamel ob sončnem zahodu, ogled enega od redkih beberskih domovanj, vožnja preko posušenih jezer oaze Duz in Tozeur, postanek na lokacijah snemanja Angleški pacient in Vojna zvezd, …). 

In kako smo torej začeli ?
Po prihodu letala na Djerbo v pozno popoldanskih urah oz. smo se ob cca 21:00 nastanili v hotelu El Mouradi Djerba Menzel 4*, ki predstavlja enega od hotelov v verigi El Mouradi. Takoj zjutraj pa akcija - bujenje ob 6:30 in odhod avtobusa izpred hotela v smeri proti celinski Tuniziji, ki smo jo raziskovali od četrtka do sobote.

Več v nadaljevanju.

Rimski nasip (vez otoka Djerbe s celino)

Rimski nasip (pri kraju El Kantara), ki povezuje celinski del Tunizije z otokom, je dolg kar 7 km. Preko tega nasipa je na otok tudi speljan vodovod, saj otok Djerba nima dovolj lastnih voda, zato se otočani oskrbujejo z njo preko dveh vrst vodovodnih cevi: po eni se na otok pretaka deževnica, ki jo imajo načeloma za pitje in oskrbo gospodinjstev, po drugi cevi pa teče sanitarna voda. Seveda pitje vode iz pip (vsaj za turiste) ni primerno.

Medenine (ogled nomadskih kašč)

Po prihodu na celinski del smo se za kratek čas ustavili v kraju Medenine, glavnem mestu istoimenske regije Tunizije, pod katero spada tudi otok Djerba. V tem kraju morajo prebivalci Djerbe urejati vse uradne zadeve, pa čeprav imajo na otoku svoje občine in urade. V kraju Medenine smo si ogledali nomadske kašče in tržnice, ki so jih uporabljali nekoč trgovci, ko se se selili iz kraja v kraj z namenom trgovanja svojih izdelkov in pridelkov. Povzpeli smo se na vrh teh kašč, kar je bilo še posebno zabavno za otroke, ki so imeli odlično priložnost za poskakovanje po vijugastem nadstrešku.

Matmata (ogled berberskih domovanj - trogloditov)

Iz Medenine nas je pot vodila v smeri proti gorovju Dahar, kjer vrhovi dosežejo nadmorsko višino med 600 in 700m. Gorovju Dahar pravijo tudi "mesečeva pokrajina", saj po obliki spominja na površino lune. Tu so značilne tudi terasasto oblikovane kmetije z različnimi nasadi sadja, ki si v sosledju sledijo po točno določenem vrstnem redu, saj je pomembno katere vrste nasadov morajo imeti dovolj sence oz. drugih pogojev za uspešno rast.

Priložnost za zanimive foto-posnetke pokrajine se nam je ponudila ob postanku na griču Matmata, ki velja za največjo trogloditsko naselbino (bivališča, skopana do 10m globoko v obliko rovov). Hribovita pokrajina je znana tudi po pridelavi najboljšega kuskusa. Do vrha griča vodijo lepo urejene stopnice, zanimive pa so tudi iz kamna oblikovane črke, ki smo jih naskočili, kot da bi bile edina največja atrakcija na tem mestu. Sledil je postanek za ogled Berberskih domovanj oz. t.i. trogloditov, ki je eden redkih še ohranjenih tovrstnih domovanj na Djerbi in verjetno tudi v sami Tuniziji. Domačinka nam je na mestu samem pokazala peko kruha, katerega testo je vstavila v kamnito luknjo na tleh, moški pa je na drugi strani prijazno ponujal mlado kamelo, da so jo imeli otroci možnost nahraniti z mlekom, starši pa ob tem vneto pritiskati na fotoaparate. Seveda brez napitnine (vsaj 1 TND) ni šlo. Povsod je slikanje domačinov prej nezaželeno, skupaj z živaljo pa sploh pričakujejo napitnino. Fotografiranje uniformiranih oseb je strogo prepovedano. Po ogledu trogloditov smo imeli po programu rezervirano kosilo v podzemnem hotelu, kjer smo na mize dobili že vnaprej naročeno hrano (špageti po tunizijsko, nekakšne omlete polnjenje z jajčno-zelenjavnim nadevom, solata, piščanec, slaščice). Možnost tudi za prvo okušanje tunizijskega piva "Celtia".

Oaza Douz (nastanitev v hotelu El Mouradi Douz, jahanje kamel, shopping na lokalni tržnici in večerni animacijski folklorni program)

Sledilo je nadaljevanje poti proti oazi Douz, kjer smo se nastanili v hotelu El Mouradi Douz, pozno popoldan pa smo se odpravili na jahanje kamel (cca 40 min), kar je bilo ob sončnem zahodu prav očarljivo in v posebno veselje vsem, predvsem pa seveda otrokom. Kaja je bila presrečna, ko si je na poti nazaj priborila možnost, da ima čisto svojo kamelo, ki jo je nosila na svoji grbi.

Naslednji dan smo se odpravili na "souk" - na tržnico v kraju Douz, kjer smo imeli 1 uro prosto za shopping, vodička pa je naredila "biznis" tudi lokalnemu trgovcu z dateljni, saj mu je pripeljala cel avtobus. V povprečju je vsak (družina ali par) vzel po 2 škatli dateljnov (cena 5 TND/škatlo). No, kasneje (v Chebiki) sem taiste škatle z dateljni videla po ceni 2 TND. Kosilo in popoldan vožnja v smeri proti Kebili (30 km od Douz-a). Ob poti opazimo nasade dateljnevih palm, vodička pa nam pojasni kako negujejo datelnje, ki začnejo zoreti. Pobiranje dateljnov je povsem ročno. Delavci (mladi moški) morajo na vsako palmo v tekočem letu splezati 4-krat: ko je potrebno obrezovanje in veje primerno upogniti, za čas neugodnih vremenskih razmer, ko je treba dateljne zaščitii s posebnimi vrečami (ki spodaj še vedno dopuščajo zračnost) in ko jih je na koncu treba tudi obrati.

V Douzu smo se odpravili tudi na večerni folklorni večer, katerega program so nam uprizorili v cca 15 min oddaljenem ambientu, ki je ob soju luči, lokalnih trobentačev, konjedercev ob vratih in ostalega kiča deloval kot v pravljici.

Vožnja preko Chott El Jerid - največjega slanega posušenega jezera v severni Afriki

Imeli smo zanimivo vožnjo preko največjega posušenega jezera v severni Afriki - Chott El Jerid, ki je nastalo pred nekaj milijoni let zaradi tektonskih premikov zemlje. V času deževja, se na površju le zadrži nekaj vode, sicer pa je jezero povsem izsušeno, na kar nas opominjajo tudi veliki beli madeži na površju - ostanki soli. Preko jezera je speljana po nasipu regionalna cesta Tozeur-Kebili.

Na enem od postankov ob poti smo imeli priložnost občudovati tudi zanimive skulpture, narejene iz prsti in soli - verjetno predvsem zato, da pritegnejo dodatno pozornost turistov (v bližini ob cesti je bil seveda tudi en lokalni barček s ponudbo pijač).

Nastanitev v Tozeur (vožnja s kočijo, obisk ZOO-ja ter nora, 216 km dolga, pustolovščina z džipi po peščenih sipinah do Chebike / blizu Alžirske meje in Tamerze)

Naš naslednji postanek je bil v kraju Tozeur, kjer smo se nastanili v hotelu El Mouradi Tozeur. Nekateri so se odločili za popoldansko vožnjo s kočijo in obisk bližnjega živalskega vrta (na ogled znamenita puščavska lisica, prikaz plezanja po palmi...), drugi pa za počitek v hotelu.

Noč smo izkoristili za primerno dolg spanec, saj smo se morali v jutro zbuditi že ob 6:30. Ob 7:30 so nas pred hotelom že čakali džipi. Sledila je nora pustolovšina z džipi po peščenih sipinah.

Odpravili smo se v pravo puščavo (pesek, sonce) v smeri proti Chebiki. Chebika je le “korak” od Alžirske meje in ena od čudovitih puščavskih oaz na obrobju gorovja Atlas. V sebi skriva prave bisere narave, v katero pa so seveda posegle tudi človeške roke zavoljo turizma samega (urejena pešpot, infrastruktura z barom, sanitarijami, trgovino…).

Na sprehod po urejeni poti goratega predela smo se odpravili z lokalnim vodičem, ki se je celo potrudil govoriti slovensko. Sprehod je bil zanimiv, če ne zaradi same narave, pa tudi zaradi tega, da so tu snemali film Angleški pacient (The English Patient). Z džipi smo se ustavili tudi na lokaciji snemanja Vojna zvezd. Zanimivo prizorišče, ki spominja res na neko “nezemeljsko” destinacijo.

Nadaljevali smo proti Tamerzi. To je idilična gorska vasica sredi puščavske oaze. O njej več povedo slike. Vsekakor je vsa pot z džipi vredna, da si človek ogleda tudi ta košček zemlje. En dober opis pa sem našla tudi tule.  

Od Tamerze smo krenili nazaj (mimo posušenega jezera Chatt El Gharsa) in bili deležni prvega adrenalina oz. razburljive “off-road” vožnje z džipi po peščenih sipinah. Kaj to pomeni ? To pomeni, da smo se z vozilom s polnim gasom povzpeli na peščeno sipino dokaj strmega naklona, potem pa se spustili navzdol. Občutek sem imela, da bomo z nosom vozila zapičili v puščavski pesek in obstali kot tistih 10 cadillac-ov, ki jih je iz neznanega razloga nek bogat rančar iz Texasa dal zasaditi v zemljo s prednjim delom naprej blizu mesta Amarillo (več - tukaj).

Povratek na otok Djerbo (Kebili-Gabez in s trajektom na otok)

Puščavsko pustolovščino smo zaključili torej po več kot 200 prevoženih kilometrih po puščavski oazi, ki smo jih nadaljevali v smeri proti kraju Kebili in Gabes. Gabes je menda znan po najboljših granatnih jabolkih (smo jih tudi okušali po hotelih) in pridelavi kane (barvila). Na poti proti obali oz. pristanišču, od koder smo se s trajektom vrnili v poznih večernih urah na otrok Djerbo, nam je vodička zaupala še nekaj zanimivosti.

Še najbolj mi je ostala v spominu pripoved o tem, kako tunizijci rešujejo krivdo v primeru prometnih nesreč. Vkolikor pride do prometne nesreče, potem je za nesrečo vedno krivo močnejše vozilo (npr. avto), četudi je nesrečo povzročilo šibkejše vozilo (npr. motorist). Kazen je odvzem vozniškega dovoljenja za nekaj mesecev, lahko tudi zapor in/ali kritje vseh stroškov, ki so pri tem nastali na strani “nekrivca”. Morda je pa tudi to eden od razlogov, da se kaj dosti z avtomobili ne vozijo, saj je bencin drag, javni prevoz pa je zelo ugoden.

Ali pa tale: menda velja pravilo, da doma glavno besedo nosi najstarejša ženska, četudi ni zaposlena. Moški ji morajo prislužen denar izročiti v obsegu, kolikor ga potrebuje za gospodinjstvo. Tole sicer kar težko verjamem, pa vendar….morda velja to v bolj primitivnih in manj razvitih predelih države. Ne vem, no.

Drugo polovico našega počitnikovanja (nedelja 31.10. do srede 03.11.) smo torej preživeli na izhodiščni lokaciji, v hotelu El Mouradi Djerba Menzel, kjer smo se nastanili ob našem prihodu prvi dan. Tri dni smo se prepuščali soncu, ki je bilo čez dan kar prijetno toplo z vmesno oblačnostjo, nekateri pa so se kopali v bazenu (meni osebno premrzla voda). Večeri so bili pa kar hladni (sama nisem zdržala v kratkih rokavih).

V lastni režiji smo se odpravili s taksijem (10 TND) v cca 15km oddaljen Houmt Souk, kjer sem se na dan množičnega trgovanja (ponedeljek) uspešno preiskusila v barantanju in kupila nekaj stvari, drugi so šli na ogled krokodilje farme, ki smo jo sami obiskali že pred 5 leti (junij 2005), tretji pa so šli na obisk v sosednji Midoun.

BISLAAMA DJERBA – do naslednjič !

V nadaljevanju - foto utrinki iz Djerbe (Hotel El Mouradi Djerba Menzel).

Amerika

Prvi korak na ameriško celino smo zabeležili v letu 2007, ko smo obiskali deželo kavbojev in indijancev (Texas).

ZDA-Texas (februar 2007)

Texas (26.02.-13.03.2007)

 

ZDA.....eno izmed povsem novih popotniških doživetij za nas, morda zaradi tega, ker je bilo to za nas zares prvo najdaljše popotovanje (po destinaciji) ali pa nas je na nek prav poseben način očarala ta dežela "kavbojev in indijancev", kot se mi zdi najbolj primerno, da nazivam Texas (v nadaljevanju TX). Tam smo preživeli prijetnih 16 dni v družbi, tamkaj (začasno) stanujočih prijateljev: Klementine, Mateja in Lucije. Vsem se na tem mestu prisrčno zahvaljujem za gostoljublje in seveda za čas, ki so si ga vzeli za skupno potepanje po državi. Naj bo vse spodaj zapisano tudi njim v prijeten spomin na naše druženje onkraj "luže".

In kako smo preživeli teh 16 dni ? Prvih 5 dni smo namenili za potep po mestu Dallas (več kot 1 mio preb.) in njegovi okolici, preostale dneve pa smo skupaj s prijatelji, ki za čas 1 leta živijo v Irvingu, predmestju Dallasa, namenili krožni »avto-furi« po državi TX v smeri urinega kazalca. Družinsko popotovanje (4 odrasli, 3 otroci v starosti 3, 6'5 in 10 let) se je spreobrnilo v splet novih popotniških izkušenj, vtisov, izzivov, doživetij in nenazadnje prijetnih spominov, ki jih podrobneje predstavljam v nadaljevanju. 

Prevoženih: 2596 milj oz. 4180 km (v poprečju 522 km/dan)
Poraba goriva
: 75,2 galon oz. 285 litrov
Strošek goriva (en avtomobil): 190 USD

Opis potovanja s slikami je na ogled še na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

 

 

 

 

Azija

Po Aziji se zaenkrat družinsko skupaj še nismo potepali. Sem pa objavila Markotove vtise iz Indije, kjer se je mudil 3 tedne po službeni dolžnosti in si je deželo uspel pobliže spoznati med vikendi.

Več v nadaljevanju.

 

Indija (september 2008)

 

Indija - Bangalore, 01.09.-17.09.2008

Dovolila sem si, da uredim slike in dnevnik s poti po Indiji (Marko). Vnešeni so osnovni slovnični popravki - sorči, Marko...ampak drugače ni šlo !!

Opis s slikami je trenutno na vpogled na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

Je pa Marko vtise objavil tudi na svojem blogu.

Prihod v Indijo
Najprej prva ugotovitev, da imajo tukaj čudne cestno prometne predpise. Namreč zadnje luči imajo (oziroma delujejo) le osebnim avtomobilom. Tovornjaki, avtobusi in rikše so pa brez oziroma ne delajo. Pa če je za tovornjake še nekako razumljivo, saj če ga kdo nakazi od zadaj se mu ne bo ravno poznalo, je tole malce bolj zoprno za motorne rikše. Pa poleg svetlobnih signalov je zelo v uporabi tud zvočno signaliziranje.

Najboljši sedež na letalu
Če se odpravljate kam z letalom, si lahko pred tem na http://www.seatguru.com/ ogledate kako izgleda vaše letalo, in preberete opombe o posameznih sedežih. Ker marsikje omogočajo že check-in preko interneta ali preko terminala na letališču, si tako lahko kar sami izberete kje boste sedeli. Pa ne računat da bo to šlo pri Adriji in Brniku.

Indija je umazana
Pa to niti ni nič tako posebnega. Tudi pri nas se najde še kje kakšna vas z neurejenimi bankinami. Sploh, če se zapelješ malce južneje. Ali pa Malta. Kot da bi se odločili živeti med smetmi. Presenetljivo pa je to, da so ljudje v zelo veliki večini oblečeni v čista oblačila. In mi res ni jasno kako jim to uspe. Niti konce hlačnic recimo nimajo umazane. Kar je čisto nepredstavljivo glede na vso svinjarijo, ki se valja na okoli.

Promet v Bangalore, India
Promet je v Bangaloru verjetno podoben kot drugje v Indiji. V večini so nekako motorji in motorne rikše. Avtomobili so v glavnem novejši, tovornjaki pa praviloma starejši od 30 let. No vsaj izgledajo tako, in temu primerno jim tudi luči delujejo. Edina zadeva, ki na vsakem vozilu 100% deluje je hupa. Brez tega vozilo pač ne pelje.
Na cesti je praktično cel dan gužva, zato je hitrost vožnje praviloma precej nižja kot pri nas, s tem pa, navkljub drenu, varnejša. In tudi, če se kaj zgodi, se zgodi pri nižji hitrosti. Nekako imam tudi občutek, da je čas vožnje na neki razdalji dokaj konstanten. Da se na motorju vozi manjša družina, z enim ali dvema otrokoma, ni nič posebnega. Seveda pa so vsi razen voznika brez čelade.Tolikšna količina vozil, v povezavi z večinoma dvotaktnimi motorji v rikšah in motorjih, ter precej starim voznim parkom (razen avtomobilov) seveda povzroča precej hud smog.
   
Driving car in Bangalore, India
Ok, sposodil sem si avto, da se odpeljem malce v hribe. Ooty recimo. Promet je dokaj smotan tukaj, zato sem nekako naštudiral da raje vzamem zvečer, se odpeljem do hotela in nato zjutraj na pot. Ok. Vozijo po napačni strani ceste. Menjalna ročica je na napačni strani. Žmigavci so na napačni strani. Vozijo malce divje, in semaforji so bolj za okras. Ampak vse to se da nekako predvideti. Nisem pa predvidel, da klinčev smog razprši svetlobo in se potem v kombinaciji z lučmi vidi precej švoh. Da ne omenjam da pač vsi nimajo luči. Pa da me bo še najbolj zezalo to, po kateri cesti se v katero smer vozi. Nekako mi ni jasno, katere so enosmerne in katere ne. Sem pa uspešno pripeljal do hotela, čeravno se nekajkrat izgubil. Nokia navigator je pomagala, ampak brez zapletov pač ni šlo. Kako bo šlo naprej, ker navigacije zunaj Bangaloreja pač ni, bomo še videli. AutoRoute ima vsaj kraje, cest med njimi pač ne. Za silo pa bo verjetno pomagal tudi Google Earth, če bom uspel dovolj zemljevidov v spomin nafilat.

Po Indiji - prvi del
Da ne bi Indijo spoznal samo iz vidika Bangaloreja, pa da poskusim kako je voziti v tem kaosu, sem si sposodil avto in se odpeljal proti Ootyju. Prva jeba je bilo priti ven iz Bangaloreja. Nokia 6110 in Nokia maps sicer podpirata Bangalore, vendar mi nedelujoča podatkovna povezava ni omogočila nakupa navigacije. Tako da sem potem gledal na zemljevid in se nekako orientiral. You wish! Izgleda da je bilo vse skupaj zamaknjeno za ene 200 metrov, kar je ravno prav da misliš da si na drugi cesti kot si res. In ko ti potem po kakšne pol ure uspe.... jasno, da tako naprej več ne gre, sem lepo Nokia maps zaprl, in le v enostaven navigator vpisal koordinate ene ceste za ven iz mesta, in potem GPS uporabil kot kompas. Sicer sem tako peljal po enem delu, kjer bi bilo čisto možno da sem bil prvi belec, ampak iz mesta sem pa prišel na cesto, ki sem si jo zastavil. Sama vožnja po mestu v bistvu ni nič posebnega. Ker gre počasi. Pač paziš, pa je. Malce zajebano rata, če imaš v eni roki GPS mobitel, voziš v gužvi, kjer je treba hupati, pa še slikal bi vmes. Ampak sem preživel. Bolj ko se oddaljuješ od mesta, bolj zeleno vse skupaj postaja. In čedalje manj prometa je. Ceste pa različne. Od lepo položenega asfalta, do čisto (ne)prevoznega niti makadama ne. Sploh potem, ko sem falil pravo cesto in vozil po stranski med vasmi. Sicer sem videl veliko zanimivega, recimo kako sadijo riž, pa otroke v šoli, pa šolo,…. ampak šlo je pa tudi bolj počasi. Sploh ko ti recimo zaradi popravljanja vodovoda kar tako zaprejo cesto. V bistvu stezo. In to brez obvoza. Ampak sem našel pot med hišami, kjer je bilo široko ravno za avto. Pa enemu sosedu nekaj ni pasalo, in je neko kamenje navozil, tako da je bil zaključek obvoza kar preko dvorišča drugega soseda.
         
Zajtrk v Ootyju:
Na zajtrku se je spet izkazalo da je kuhar očitno v prejšnjem življenju res pojedel preveč mesa. Samo ene klobasice so bile za vsejedce. Za vegetarijance pa prava pojedina. Sam sem navalil predvsem na palačinke, ki jih oni verjetno pojedo s kakšnim sumljivim pekočim zelenjavnim namazom, jaz pa kar lepo z marmelado. Pa ocvrte banane. Mnjam.

Po Indiji - drugi del , Ooty

V Ooty-ju sem na koncu pristal v hotelu, ki sem si ga že prej ogledal po internetu. In napaka je bila, da ga nisem že kar rezerviral. Tako bi vsa točno vedel kaj je moj cilj. Ampak resnici na ljubo nisem vedel, ali bom sploh pripeljal do Ootyja. In tako sem si rekel, da bom hotel poiskal kar tam. Začelo se je obetavno. Na vstopu v mesto, neka reklama za turistično agencijo, kjer lahko uredijo booking. Pa sem bil prehiter in odpeljal mimo. Ok, pogledam sam, pa se potem vrnem. In tako se peljem čez mesto. In nobenega spodobnega hotela. Spodobnega po kriterijih evropejca v Indiji. Sicer sem jih videl kar precej. Tudi takšnega, ki mora biti vheap tudi za Indijce. In tako sem se odpeljal iz mesta. Nič. Ok, še 3 km, če ne bo nič, grem nazaj v turist office. Seveda ni bilo nič. In sem peljal lepo nazaj. Dovoz v turist office je verjetno poskrbel za to da sem bil prvi turist, ki je sploh prišel tja. Kombinacija zanič makadama in strmega vstopa kaj hitro prestraši. No izkazalo se pa je, da ni nič od bookinga ali kaj podobnega, kar bi ti pri nas takšen office priskrbel. Dobil pa sem napotek, da je naprej desno en dober hotel. Tisti na sliki. Bel, terasast, se je izkazalo. No pa sem se odpeljal tja. Poln. Nič frej. So mi pa povedali za drugega malo naprej. In sem ga šel pogledat. Vendar mi po ogledu sobe nekako ni bil všeč. Saj ne vem točno kaj me je motilo, pa še interneta ni imel. In sem šel naprej. V centru sem nato spet našel enega. Spet poln. Klinac. Čas za vpogled v Firefoxovo zgodovino, katere hotele sem tukaj sploh gledal. Sullivan in Savoy. In na srečo mi je en domačin na parkirišču povedal kje sta. In na nesrečo pozabil povedati en zavoj na križišču. In sem se spet odpeljal naprej, kjer sem že bil. In po 7 km vprašal policaja, ki me je usmeril nazaj. S tem da mi je tokrat uspelo.

Tale Sullivan Court je bil verjetno zelo imeniten. Saj verjetno je še. Arhitektura ok. Se mu pa poznajo malce leta. Pri opremi poudarek na lesu. Vse je zelo čisto in prijetno. Internet 300 rupij za 4 ure v 24 urah, kar je kar ok. DVD player :-)) V bistvu zelo ok, le kuhar je v prejšnjem življenju pojedel preveč mesa. In se mora v tem življenju spokoriti. In zato sta bili od 20 jedi v večernem buffetu le dve non-veg. Ene malce zažgane ribe in nek piščanec v črni omaki. Imeli so pa makarone z gobovo omako in kitajske rezance. In par dobri vegetarijanskih jedi. Tukaj sicer makaronov ne kuhajo, ampak razkuhajo. Ali pa je bila to pač posebnost tega kuharja. Je pa sladica "gajor halva" (osnova je verjetno korenje" bila odlična. In se je z njo kuhar odkupil za vse ostalo. Nato sem hotel spiti kaj za spanec v prijetnem salonu, pa žal jim še ni uspelo interneta do tja potegniti. Tako da sem naročil kar v sobo. Po zajtrku pa naprej.
PS: Končna cena za nočitev, internet, večerjo, zajtrk in koktejl: 5247 INR. (op. cca 79 EUR).

Po Indiji - tretji del
Od Mysore do Bangaloreja je avtocesta. Takšna, s štirimi pasovi. Po dva v vsako smer. Čisto prava. Skoraj nobene luknje, kjer bi lahko avto not padel. Po prevoženih več kot 500 kilometrih, kjer so bili posamezni odseki takšni, da si jih je praktično nemogoče predstavljati, je to kot bi prišel nekam čisto drugam, ne v drugo državo ali kontinent, ampak kar na drug planet. Ok, avtocesta je vseeno v Indiji. To pač pomeni da se na travi med pasovoma pasejo krave. Če slučajno ne hodijo ob njej. To pomeni, da so občasno na cesti ležeči policaji, ali posebne barikade, ki zožijo cesto v en pas, da vozniki malce upočasnimo. Ker je pač naselje zraven, in prehod za pešče označen z zebro. Imam pa občutek, da v Indiji še nikomur niso povedali kaj zebra sploh pomeni. In pa U obrati. Se pravi da ti lahko nekdo uleti iz leve ali iz desne. Motoristi seveda lahko vozijo v obe smeri. Pa občasno tudi kakšen traktor ali kamion. Ker mu je tako bližje pač. Pragmatično. Po tej cesti se vozi, tokrat so bili verjetno zaradi nedelje v večini avtobusi, poganja kolo, hodi, pase krave in kar je še podobnih opravil za na cesto. Vozi se nekako max 120. Ker redko zmore več kakšno vozilo. Čeravno sem srečal tudi enega Porshe Cayena. Moj Suzuki se je kar dobro še držal. Ves čas sem se spraševal kako je z nesrečami. In ko sem že mislil, da bo šlo čisto brez se je zgodilo. Tik za mano, tako da sem videl v vzratnem ogledalu, se je v nasproti vozeč traktor, ki je šel v napačno smer, pa vseeno bolj po bankini kot cesti, zabil motorist. Verjettno z okoli 80 km hitrosti. Izgledalo je kar grdo. Ne vem kakšne so bile posledice, samo po moje ni preživel. Sicer pa nisem videl nič posebnega, pa tudi v nobeno kritično situacijo, da bi recimo moral full bremzati, nisem padel. Po moji oceni Indijci niso kaj prida vozniki. Dokaj nestrpni, ampak vdani da se pač ne da. Ampak vseeno silijo. Morda pa vseeno bo. Zato pa toliko trobijo. Oziroma molijo. Verjetno je to trobljenje v bistvu klicanje katerega izmed tisočih bogov, da naj vendarle ga usliši in nekaj naredi. Pa hitrost jim po moje kar malce preglavice dela. So vajeni bolj po 20 na uro, potem jim pa pri 100 že malce trda prede.

Po Indiji - četrti del - gorska pot na Nandi Hills
Gorske ceste so tukaj kar zabavne. Glavni faktor so pa promet, kjer večino predstavljajo tovornjaki in avtobusi. In pa vozniki, ki bi vsak rad vse prehitel. In se prehiteva res na vseh mogočih in nemogočih mestih. Na serpetinah pa še posebej piše, da moraš hupati. Ampak gre pa dokaj tekoče vse. Sicer malce počasneje, ampak tekoče. Imajo celo highway police, ki pa ne vem kaj točno počne. Tistih, ki prehitevajo na nepreglednih mestih zagotovo ne lovi. Še enkrat več sem pa ugotovil da vožnja ponoči tukaj ni ravno v veselje. Čeprav jim tukaj, zunaj mest, praviloma luči delujejo. Edino kakšen motorist je brez. Ali imajo žaromete tako nastavljene da bleščijo, še verjetneje pa je to posledica smoga in prahu in potem razpršene svetlobe. Res se vidi zelo slabo, in se bi komot zaletel v kakšnega ustavljenega, ki bi seveda bil brez luči, kaj šele utripalnikov.
    
Mysore Palace, spletna stran: http://www.mysore.org.uk/royal-buildings/mysore-palace.html
 
Op.: avtor besedila, Marko P. (vir: blog)

 

Evropa

Več o tem, kdaj, kje in kako smo se potepali dosedaj po Evropi pa v naslednjih pod-straneh.

Albanija

Prvi družinski obisk Albanije smo si začrtali poleti 2013. Name je naredila Albanija nekako mešan vtis. Čuti se razcvet turizma in zato tudi dinamičen obalni pas, ki se šibi od novih gradenj, trgovinic, lokalnih prodajaln in vrveža ljudi (nočna promenada sprehajalcev).

Z vsakim dodatnim "korakom" v notranjost, stran od večjih mest, pa si bliže spoznanju, da si prispel v državo, ki potrebuje še precej napredka in razvoja v kvaliteti življenja posameznikov.

Pogled na obstoječa stanovanjska poslopja (in verjetno tudi nemalo takšnih, ki jih oddajajo turistom) je ponekod prav smešen in žalosten, saj za njih električna napeljava pomeni metre in metre prepletenih električnih kablov, ki ponekod visijo preko balkona ali okenske police na drugo stavbo, pa tam še malo naokoli v drugo nadstropje. Pa zakaj ga ne bi potegnili še malo do sosedov in v pritličje :-)

Komunalne storitve so tudi nekaj posebnega. Kot da jih odvažajo brez nekega urnika, ali takrat, ko se kontejnerji že rahlo šibijo pod težo smeti, te pa še veter ali potepuški psi raznosijo malce naokoli.

Da ne govorim o divjih odlagališčih smeti, ki se najdejo tudi v jami ob turistični poti na vrh mestnega gradu (Vlore; Kuzum Baba). Odpadnih avtomobilov je ponekod kot gob po dežju. Samevajo ob cestah, “krasijo” zasebne posesti ali so celo nameščeni na strehah / terasah hiš kot "oglasno sporočilo": Tule operemo vaš avto. Pa brez heca, biznis z zasebnimi avtopralnicami očitno cveti in bo še cvetel, dokler bodo njihove ceste še naprej ostajale prašne in umazane :-)

Vreden omembe je tudi njihov prometni režim in kvaliteta cest, ki imajo vsaj to zaslugo, da ne moreš zaspati v avtu, saj lahko zaradi lukenj na cesti pogosto le poskakuješ na zadnjih ali sprednjih sedežih in se smejiš skupaj z ostalimi. Čez cesto se seveda lahko hodi kadarkoli in kjerkoli, policaji pa kazni predpisujejo malce prirejeno ... verjetno takrat, ko je “čas za plačo” in si vzamejo svoj delež :-)

Pa vendar me je Albanija tudi prijetno presenetila, da ne bo pomote. Turizem je v razcvetu in če smo se še pred nekaj minutami v smeri proti obali vozili mimo skromnih naselij in podrtij, že se nam je tik pred obalo (kjerkoli pač) ponudil pogled na novo zgrajene hotele, moderne stavbe, ki jih še kar gradijo.

Občudovanja vredna je potrpežljivost uličnih prodajalcev sadja in zelenjave, ki cel dan posedajo v svoji senčki in si obetajo zaslužek. Njihovo sadje je res sočno in verjamem, da lokalni pridelovalci tudi pridno obdelujejo svojo zemljo. Se mi zdi, da imajo kar lepo urejeno njive, ki jih marsikje opremijo tudi z namakalnimi sistemi.

Avgusta 2013 smo se na poti po Balkanu ustavili v naslednjih Albanskih mestih:

  • SHKODRA, mestece ob Skadarskem jezeru, ki se ponaša z gradom Rozafa Castle; več - tukaj,
  • TIRANA; namestitev in hiter ogled mesta; več -tukaj,
  • RADTHIME; vasice cca 13 km južno od obalnega mesta Vlore, kjer smo počitnikovali nekaj dni; več na ločenih straneh po dnevih: nekaj besed o samem hotelu - tukaj
  • VLORE; vzpon na Kuzum Babo - tukaj
  • GJIROKASTER; zunanji ogled gradu na mestni vzpetini in pogled na zanimive hiške, posejane po gradom - tukaj.

21 dnevna "balkanska odisejada" - JUL/AVG 2013 (Hrvaška, Bosna, Črna gora, Albanija, Grčija, Bolgarija, Srbija)

Za poletje 2013 smo si zastavili Albanijo in nekaj Grčije (načeloma le Lefkas), pa se je vse skupaj prevesilo v večjo "odisejado". Prešli smo Hrvaško, Bosno, Črno goro, Albanijo, Grčijo, Bolgarijo in Srbijo. 

OPIS POTI (4.087 km; cca 195 km/dan):

Klikni na sliko za povečavo!

Jadransko magistralo smo dosegli v smeri proti Novemu mestu, čez mejni prehod Vinica, nato pa na AC v smeri Rijeka/Split. Po dvodnevnem kampiranju v Omišu smo nadaljevali pot ob reki Cetinji in nato po AC v smeri Makarske. Sledilo je prečkanje bosanske in črnogorske meje, nato pa vožnja s trajektom čez kotorski zaliv. Po nočitvi v Ulcinju smo preko albanskega dela Skadarskega jezera (Shkodra) dospeli v Tirano, od tam do našega prvega cilja, v kraj Vlore. Nadaljevali smo po malce bolj drzni, serpentinasti poti (ki smo jo morali ponoviti zaradi pozabljenih potnih listov), vse do kraja Saranda in Gjirokastra na jugu Albanije. Od tu smo prispeli v severni del goratega dela Grčije s ciljem ogleda svetovno znane soteske Vikos Gorge. Željni morja, smo grško obalo dosegli preko mest Ionanina, Metsovo in Thessaloniki, odkoder se je začelo naše pohajkovanje po celinskem delu Grčije – Halkidiki.

Ta po svoji obliki spominja na srednje tri prste roke. Na podlagi priporočil (lepe plaže, morje) smo si zbrali “sredinec”, ki nam je po svoje tudi malce “zagodel”; saj smo kar nekaj časa iskali primeren kraj za namestitev, dokler nismo odkrili Thalatta Camping Village v kraju Kalamitsi (4-dnevno kampiranje). Pot smo nadaljevali do kraja Ierissos, kjer smo se nastanili za obisk zadnjega prsta Halkidiki-ja. Ta je zaprt za javnost, zato smo se odločili za izlet z ladjico na ogled Mount Athos, kjer živi cca 1.700 menihov v cca 20 samostanih. Grčijo smo zapustili v smeri proti mestu Serres in prispeli v Bolgarijo, kjer smo najprej prenočili v mestecu Rila (100 km pred Sofijo), nato pa obiskali še samo prestolnico. Po krajšem 2-urnem sprehodu po mestu Sofija, smo se zapeljali če do mesteca Svoge, od tam pa preko mesta Dragoman v Srbijo. Tu smo prenočili v Nišu in si za zadnjo postojanko izbrali še Beograd (ogled mesta)

Balkan 2013 / 19.7.2013: Po jadranski magistrali do Omiša

Ob normalni jutranji uri (9:20) odhod proti Jadranski obali v smeri Lj – Novo mesto - Žužemberk – mejni prehod Vinica in na AC za Rijeko / Split. Prihod v Omiš ob cca 15h, kjer smo si izbrali kar kamp, ki nam ga je ponudil med prvimi Booking.com – Camping Galeb 3* (www.kamp.galeb.hr). In izbira ni bila slaba.

Balkan 2013 / 20.7.2013: Kampiranje “pri dinozavrih” (Camping Galeb, Omiš)

Kamp Galeb je lepo urejen, njegova turistična posebnost pa je Dino park za otroke (nekaj razstavljenih dinozavrov, sicer pa igrala in nekaj adrenalinskih zadev) ter turistični bus, ki vozi po poti, kjer se reka Cetinje izliva v morje. Prvo smo izpustili, drugo opcijo pa smo šli kar v lastni režiji, pa se nam na poti niso ponujali kakšni pretresljivi razgledi na reko Cetinjo in dvomim, da smo falili cesto. V kampu tudi na veliko oglašujejo ponudbo restavracije "Konoba KREMENKO" (7km izven Omiša), ki bi jo bilo morda zanimivo obiskati, če bi nam na naši nadaljnji poti to sporočili naši želodci :-)

Balkan 2013 / 21.7.2013: Čez zaliv Boke Kotorske in nastanitev v Ulcinju

 

Po zajtrku in podiranju šotora (9:30) zapuščamo kam Galeb v Omišu in se napotimo po cesti, ki naj bi bila zanimiva predvsem zaradi razgleda na izliv reke Cetinje v morje. Žal nisem opazila ničesar, kar bi bilo vredno za v foto objektiv, čeprav smo se vozili po cesti, kjer naj bi iz kampa vozil tudi turistični bus (Omiš – Podašpilje – Slime – Zadvarje).

Smo se pa zato malce naprej ustavili za 10 min, da smo poslikali mogočen slap Gubavica - Kanjon Cetinje. Slap leži v bližini vasi Zadvarje, ustvari pa ga reka Cetina, ki po kraškem površju pada 50 m v globino. 

Opoldan smo že na hrvaško-bosanski meji in prevozimo skromno dolžino bosanske obale. Tako da smo po 10 minutah vožnje že nazaj na hrvaški obali. Do izbranega hotela v Ulcinju nas loči še 170 km, pred tem pa si popestrimo, predvsem pa skrajšamo čas vožnje z vkrcanjem na trajekt, ki nas popelje čez kotorski zaliv.

Pozno popoldan se nastanimo v izbranem Hotelu Prego 3* v Ulcinju, za dostop do plaže (2-3 km) pa je obvezen avtomobil. V bistvu gre za dve glavni plaži (Mala in Velika plaža) oz. več ločenih plaž , ki se “brez konca” vrstijo ob obali, do katerih vodi več stranskih cest, oddaljenih od glavne ceste dober 1km. Tako da mi ni jasno, od kje volja ljudem, da hodijo tako daleč do plaže.

Za hiter skok v morje smo izbrali Noki Beach, na srečo v predvečernem času, ko je večina ljudi že zapustila plažo. Ob pogledu na več dolgih vrst praznih ležalnikov in senčnikov, nizko gladino vode, pomešano z mivko, si kar predstavljam kako “sardelasto” mora biti tu podnevi.

Balkan 2013 / 22.7.2013: Do Skadarskega jezera (Shkodra / Rozafa Castle) ter namestitev v Tirani

Ob 9:45 zapuščamo Ulcinj v smeri proti Skadarskemu jezeru – do albanskega dela jezera oz.do mesta Shkodra. Na poti običajni prizori albanskih vasic in mestec, ki so med seboj povezana z ne prav dobro vzdrževanini cestami. Pogled se ti večkrat ustavi na verigi zasebnih avtopralnic (če jim tako sploh lahko rečem), ponekod na dokaj lepo urejene domove in parcele, nedaleč stran pa spet na skromna ali celo razpadajoča domovanja in nedokončane gradnje. 

Opoldansko sonce prijetno nabija in pomena klime v avtu se še posebej začnemo zavedati, ko ob 11h obtičimo v koloni pred črnogorsko-albansko mejo, ki jo šele ob 12:15 uspemo prevoziti.

Peljemo proti mestu Shkodra ob reki Bune, kjer se pod gradom Rozafa Castle ob 13h ustavimo za prvi dvig gotovine na bankomatu. Občutek, ko držiš v roki “špeh” bankovcev (20.000 albanskih lekov), je prav super, ko pa preračunaš in dobiš tudi potrditveni SMS o dvigu, pa vidiš, da imaš v roki 142 eur.

Ob 13h smo se v Shkodri povzpeli na razvaline gradu Rozafa Castle (parkiraš cca 5 min hoje pred vhodom). Pri plačilu vstopnine (200 lek/os.) smo bili deležni kalkulacije po albansko, saj nam je možakar zaračunal in vzel le 500 lekov (namesto 800) – brez računa oz. vstopnice, seveda. Iz Rozafa Castle je lep razgled na preplet treh rek: Drine, Kiri in Buna, samo Skadarsko jezero vse do Črne gore.

Ob 14h vozimo od Shkodre proti Gjader-ju, kjer nas je Marko popeljal po opuščenem vojaškem letališču. Za njega morda nek globlji pomen, za nas punce pa malce popestritve in simuliranje, da smo v pilotovi kabini (Nastja obvlada angleški nagovor pilota :-). Klik na sliko za ogled videa našega "poleta" :-)

Sledi vožnja naprej, v smeri proti Shengjiu – Lezhe oz. proti obali, da zadovoljimo Nastjino in Kajino željo po kopanju. Vsem (razen Kaji) se je čeljust rahlo povesila, potem ko smo vozili od pristanišča Shengjiu in kasneje zavili na obalno cesto, ki pravzaprav poteka po plaži.

Končno smo se “zbudili” od dolge vožnje, saj nas je začelo opazno premetavati po sedežih, Marko pa je vztrajno ubiral pot po zaprašeni, umazani in luknjasti cesti. Vse z namenom, da za Kajo in Nastjo najdemo primerno lokacijo za kopanje. Aleluja, meni ni bilo prav nič všeč tu in še Nastji ni bilo do kopanja. V vodiču sem prebrala, da je Shengjiu priljubljeno zatočišče albanskih turistov. No, Kaja se je 1x namočila, nato smo nadaljevali pot proti Tirani.

Ob 18h smo se na poti ustavili na odličnem kosilu. Za slabih 28 eur oz. 3.750 lekov smo dobili 1 predjed, 2 grški solati, 1 pizzo margerito, 1 morsko rižoto, meso v omaki s pomfrijem, 3 Fante in 2 pollitrski vodi). Ugodno. Torej bomo v Albaniji jedli poceni ? 

Ob 19h nastanitev v Tirani – v Hotel Villa Earte. Prijetno presenečenje, saj smo dobili večji apartma z dvema sobama, dnevnim prostorom, kuhinjo, ločenim WC-jem in kopalnico. Hotel kot tak je sicer skrit v manjši uličici, obdan z drugimi stavbami, je pa zato čist, ima prijetno senčno teraso (obloženo s keramiko) in je odlično izhodišče za ogled glavnih znamenitosti mesta. 

Balkan 2013 / 23.7.2013: Tirana (hiter ogled mesta) in 5-dneva namestitev v Radthime (Vlore)

Tirane si nismo podrobneje ogledali. Naredili smo le nekaj posnetkov na osrednjem trgu blizu opere, v jutro pa smo šli še do sosednje tržnice, nedaleč stran od hotela.

Polno prodajalcev, ki na skromno urejenih stojnicah, pa tudi na vsakem “pasjem vogalu” prodajajo svoje izdelke, pa naj bo to 5 litrov mleka v plastenki in nekaj čebule, cela gajbica sadja ali na platnu (na tleh!!) razstavljena paleta zelenjave. Če odmisliš umazanijo in skromno urejeno tržnico, je sadje in zelenjava pravzaprav zelo lepo in barvito, pa vendar smo se kar hitro vrnili do avta in odpeljali naprej, v smeri Elbasan – Rrogozhine – Lushnje.

Popestritev dneva pa nam je bil še pripetljaj, ko smo ob cesti opazili policaja, kako vneto maha s svojo liziko. Človek bi pričakoval, da bo stegnil roko, ne pa da bo z njo vihtel pred sabo, kot da bi želel zanetiti ogenj. Skratka, vozili smo 78km/h (omejitev 50 km/h) in dobili kazen 50 eur. Dobrovoljno nam je policaj obračunal 50% popust, kar je v tistem trenutku in po njegovem naprednem znanju matematike zneslo 20 eur, te pa si je očitno lepo “zabasal” v svoj žep. Nobenega potrdila o plačilu, samo še pozdrav. Si je pač vzel svoj dnevni del plače :-) Ob 15h nastanitev v Grand Hotel Vlore 3*, ki smo ga z lahkoto našli, saj leži ob eni in edini obalni cesti, v vasici Radthime, cca 15 km južno iz mesta Vlore.

Balkan 2013 / 24.7.2013: Grand Hotel Vlore (čofotanje v morju, poležavanje “na polno” in čudoviti sončni zahodi)

Grand Hotel Vlore – Radthime:

Gre za prikupen obalni hotelčič, ki se ponaša:

..... s tremi plažami, ki so manjše in očitno umetno urejene, ležalniki in sečniki pa brezplačno za goste hotela, 

 

..... s teraso, ki sega v morje in deluje, kot da bi preuredili pomol, ki je morda bil nekoč na tem mestu 

 

.... in z lego, ki ti vsak večer pričara čudovite sončne zahode, da bi jih kar naprej fotografirala:

Manj pohval pa si zaslužijo fantje, ki strežejo v hotelski restavraciji. Saj ne, da bi bili arogantni in ne prijazni, vendar vsi so mi delovali bolj kot praktikanti in več kot očitno jim manjka neka organiziranost in hitrost postrežbe. Kljub temu, da jih je bilo kar precej, smo na kakšno stvar čakali neprimerno dolgo (smo sicer potrpežljivi gostje :-).  No, pa tudi zajtrki niso bili kak presežek (naročilo poberejo pri mizi).

Balkan 2013 / 25.7.2013: Obisk mesta Vlore in vzpon na Kuzum Babo

Dopoldan kopanje na hotelski plaži, pozno popoldan obisk mesta Vlore oz. Kuzum Baba Hill. Gre za hrib, do vrha katerega vodi 235 kamnitih stopnic (zasluga Nastji za štetje :-), nekatere od njih že nevarno razpadajoče, tako da previdnost ni odveč. Na vrhu se ti ponudi čudovit razgled na mesto Vlore in morje, “naškljocala” pa sem seveda tudi nekaj fotografij sončnega zahoda. Na voljo je tudi restavracija, vendar smo to misel opustili, pa tudi sicer bi bila pot navzdol po stopnicah malce težavna v temi (nisem opazila posebne razsvetljave).

Balkan 2013 / 26.7.2013: Da potešimo svojo lakoto tudi z albanskim “mc' donaldsom”

Albanci našega dobro poznanega Mc' Donaldsa nimajo, zato pa kaj dosti ne zaostajajo za njim s svojim Kolonat-om. Bolje rečeno "posnemajo", saj je CGP njihovih označb, ambienta in tudi embalaže dober približek Mc'Donaldsu. Zato pa pri okusu še vedno nekaj manjka :-) 

Cena ? Za slabih 10 eur oz. 1.500 lekov smo dobili 2 Happy Kids menuja, 2 x pito (podobno tortilji z mesno zelenjavnim nadevom) in pijača za 4.

Balkan 2013 / 27.7.2013: Zadnji dan - Vlore in poslovilni večer v družbi albanske družine

Še zadnji dan izležavanja in kopanja na plaži Grand Hotela Radthime, zvečer pa pozno v noč “poslovilno” druženje z albansko družino, sicer živečo v Angliji (Tim in Nataša). Precej zgovoren možak, ki si je uspel življenje urediti v Angliji, v kraju Middlesbrough, nedaleč stran iz Londona. In kot pravi sam, ima rodno deželo (Albanijo) povsem dovolj 1x letno, ko z družino pripotuje z avtom iz Anglije v Albanijo za čas 1 meseca. Češ, da imajo tam več kot komfortno življenje (lastni posel, hiša, prijatelje).

In prav to naše "zbližanje" je verjetno tudi pripomoglo k temu, da smo preko Tima dobili nazaj pozabljene potne liste. V nadaljevanju ...

Balkan 2013 / 28.7.2013: Dinamična vožnja po serpentinasti cesti Vlore – Saranda, pozabljeni potni listi in ogled soteske iz knjige rekordov

Ob 9h zapuščamo Grand Hotel (Vlore) v kraju Radthime – v smeri proti Sarandi. Peljemo po serpentinasti cesti v hrib, vse do višine 1.000 m.n.v., kjer se presenetljivo nahaja kar nekaj “nobl” restavracij, pa tudi hotelov (čeprav stran od morja in obalnih letovišč). Na vrhu teh brd se ti ponudi čudovit razgled na turkizno modro morje (verjetno kraj Dhermi), ob cesti pa nemalo prodajalcev medu in drugih podobnih izdelkov. Pa seveda ne zamudimo tudi bunkerjev, ki ležijo skriti med grmovjem ali dokaj blizu ceste (nekdanja obramba pred Grki).

Po 1h in 30 min vožnje, ko upamo, da bo vendarle konec ovinkov, serpentin in dih jemajočih “pogledov navzdol”, nas predrami telefonski klic. Tim (angleški albanec, s katerim smo se dan poprej družili ob hrani in pijači) nam sporoči, da smo pozabili v hotelu potne liste). Kaj drugega kot, da obrnemo in se podamo spet v ovinke :-) Prijazno pa se je Tim s hotelirjem odpravil z avtom v našo smer, tako da nam je “prihranil” polovico poti (45 min).  

Ob 14h prihod v Gjirokaster, kjer smo se ustavili na kosilu, si na hitro ogledali grad in naselje his, ki so brez kakšnega reda in s svojsteno arhitekturo posejane vzdolž vzpetine - pod gradom.

Ob 16:30 prispemo na albansko-grško mejo, potem pa smer za Vikos Gorge, na ogled svetovno znane soteske. Za izhodišče smo si izbrali prijetno kamnito mestece Monodendri, kjer smo tudi prenočili v istoimenskem hotelu, opremljen prav zares zelo okusno in na moje navdušenje – vse v kamnitem stilu (tudi podest, na katerem so uredili posteljo).

Do ogleda soteske Vikos Gorge vodijo smerokazi, kjer na parkirnem mestu pustiš avto. Potem pa se do razgledne točke sprehodiš po cca 700m urejeni, s kamenjem tlakovani potki. Kaj kmalu se ti že od daleč ponudi razgled na mogočno sotesko, ki v globino meri kar 900m, kot taka pa je vpisana tudi v Guinessovo knjigo rekordov 1997.

Smo pa se zapeljali do še enega izhodišča za ogled soteske (Vikos Oxia).

Balkan 2013 / 29.7.2013: V znamenju kamnov (Stone Forest, Stone Bridges, stone villages)

Ob 10h po grškem času (+1) zapuščamo Monodendri s še vedno prisotnim vtisom veličastne soteske Vikos Gorge. Tudi s Hotelom Monodendri smo bili zelo zadovoljni. Sledil je postanek za še eno razledno točko na sotesko (Vikos Gorge / Oxios), do kamor prispeš, če se od hotela Monodendri zapelješ še nekaj minut naprej. Od parkirišča do razgledne točke je tu tokrat le cca 200 m sprehajalne poti, ki pa deluje bistveno bolj nevarno. Priznam, da me je kar malce zmrazilo ob misli, da na tem mestu narediš napačen korak. Potka namreč ob prepadu, ki seva v globino, ni zavarovana, je pa dovolj prostora za nemoteno hojo “en za drugim”. Upam le, da niso tu končali življenje vsi tisti, katerih imena so na kamnih zapisana na opaženem spominskem obeležju. Je pa tako, da v teh gorskih krajih živijo tudi medvedi, kar priča informativna tabla. In predstavljajte si mojo najstarejšo hčer, z odličnim posluhom za posnemanje živali, kako se me je privoščila, ko sem morala "iti na minus" tam nekam za prvim grmovjem :-) 

Na poti nazaj smo opazili tudi zanimive skale usedlinastih oblik (primerek sedimentnih kamnin). Sodeč po tabli, je to “kamniti gozd” oz. t.i. Stone Forest. Marko nam je začrtal še en postanek, zato smo krenili v smer Monodendri – Kipoi. Zanimivih stvari se kar vrsti v teh krajih in vse kaže, da kamen tu prevladuje - bodisi kot čudo narave bodisi kot človeška mojstrovina.

Opazili smo namreč kar nekaj kamnitih mostičkov, katerih postavitev se je verjetno krila iz EU sredstev. Vsak od mostov je po svoje unikaten, njihova edinstvenost pa pride do izraza prav zaradi same umestitve v neokrnjeno naravo gozda, obdanega z gorovjem. Poseben veličasten nasploh pa je Kokori's Stone Bridge, ki kraljuje na tem področju (Bridges of Zagori).

Naj poudarim, da vse to, kar opisujem, ne leži “na dlani”, ampak se je treba za vsako stvar kar malce zapeljati, četudi tudi po osamljenih gorskih poteh. Zraven sodi tudi kakšen kiks, pa obračanje in ponovno iskanje...za vztrajne torej, ki se ne razburjajo na pomanjkljive lokalne označbe.

Ob 15h je gorovje Pindus (mislim da ???) že daleč za nami in že vozimo po vzhodni obvoznici mesta Thessaloniki, v smeri proti obali (Nea Moudania), do katere je še 50km. Za nekajdnevno namestitev ob obali smo si izbrali sredinski palec Halkidiki-jev, samo iskanje hotela ali kampa pa se je razvleklo v pozno popoldanske ure. Potem, ko smo obvozili že polovico tega “sredinca”, t.i. polotoka Sithonia, smo v kraju Kalamitsi naleteli na fajn kamp – Thalatta Kalamitsi Village Camp (www.thalattacamp.gr), kjer smo se nastanili za 4 dni.

Balkan 2013 / 30.7.2013: Kampiranje v naključno odkritem Thalatta Kalamitski Village Camp

Gre za sicer večji kamp ob lepi, dolgi prodnati plaži, kjer so (za simbolično naročilo pijače v znesku 5 eur, plastenka 1l vode  zastonj) na voljo tudi ležalniki in senčniki. Kamp so postavili leta 2006 in danes nudi vse, kar potrebuješ v času kampiranja. Kamp ponuja možnost raznovrstne namestitve, med katerimi izstopajo lesene hiške in manjši bungalovi, ki pa jih je treba predhodno rezervirati. Sanitarije so čiste, sodobno opremljene in predvsem več kot zadoščajo kapaciteti kampa.

Posebnost je morda še bazen znotraj kampa, bolj v veselje otrok in vseh, ki se želijo umakniti čez dan iz plaže. Pa tu je še mini club, izposoja koles, vodni športi ipd. Ni da ni.

Lokacijo za naš šotor smo dobili na odličnem mestu (le 15m do sanitarij in 30m do plaže) in tudi niso komplicirali na recepciji, ko smo naknadno zaprosili za menjavo s sosednjo parcelo. Sledilo je večerno kopanje “pod zvezdami” in prva nočitev.

Balkan 2013 / 31.7.2013: “Fake” rojstnodnevna tortica in dekletov projekt s svečkami.

Plaža, morje in počitek, da je že prav "naporno" :-). Vsekakor nekaj, kar nam ne leži kaj dosti dolgo. Dekleti sta že prvi dan odkrili svoj skrivni kotiček med skalami, ki pa so ga kaj kmalu zasedli drugi otroci.

Zvečer pa majčkeno presenečenje ob praznovanju Markotovega rojstnega dne, pri čemer smo dekleta imele pravo tajno tihotapljenje vsega potrebnega med šotori. Pa sta bili na koncu bolj navdušeni oni kot slavljenec....misl'm ej.

Balkan 2013 / 01.08.2013: Med divjimi valovi in mini club....

Dan poprej sem omenila, kako super je plavati v mirni vodi, tokrat pa se je morje razburkalo in ustvarilo valove, ki še zdaleč niso bili nedolžni. Sem okusila na svoji koži, ko me je dobesedno zabrisalo na obalo :-)

        

Večer sva s Kajo preživeli v mini clubu, na ustvarjalni delavnici, kjer sva otrokom in mentoricam sprva sledili kot črni ovčki, ker nisva razumeli ničesar, na koncu pa sva izdelek (okvir za sliko) naredili med prvimi :-)

Balkan 2013 / 02.08.2013: Še zadnji del "sredinca" mimo lepih plaž do Ierissos-a

Podiranje šotora in pospravljanje vsega potrebnega ti vzame nekaj časa, tako da odhod iz kampa Thalatta šele ob 11:30. Prevozimo še zadnji del sredinskega palca Halkidikjev (Sithonia), na katerem po zemljevidu preštejem 26 označenih kampov (morda jih je še več).

Na poti proti Ierissos-u obvezen postanek za fotografiranje nekaj zares lepih plaž (področje Panagias Bay proti kraju Pirgadikia).

Nato smer Gomati – Xiropotamo – Tripiti, od tu pa mimo le nekaj plaž in manjših pristanišč. Pravzaprav mi ta področje ni deloval preveč turistično razvit. Drugače je, ko se bližamo Ouranopoliju, kjer smo se (pred nastanitvijo v Ierissos-u) želeli pozanimati o izletu z ladjico na Mount Athos. Itak je bilo to le 15 min dodatne vožnje (Ouranopoli - Ierissos).

Ob 14:30 prihod v Ierissos in nastanitev v Hotelu Markos (http://www.hotelmarkos.gr ), odlična večerja nedaleč stran ob obali in popadanje po posteljah (tokrat zapasal TV, internet in klima).

 

Balkan 2013 / 03.08.2013: Izlet z ladjico do menihov

 

Po zajtrku odhod v 10 min oddaljeno mesto Ouranopoli, kjer smo se že dan poprej pozanimali za izlet z ladjico na ogled polotoka Athos (Mount Athos - sveta gora). Tu sodobne civilizacije ni. Polotok je svoja (meniška) republika, ki jo s svojo poselitvijo že več kot 1000 let tvorijo le menihi. Polotok je danesposeljen z več kot 1.500 menihi, živečimi v 20-ih samostanih (nekoč 40 samostanov in 40.000 menihov).

Ladja Captain Fotis (Athos Cruises) vozi 2x dnevno vzdolž obale polotoka. Vožnja traja 3h, ki jih lahko nameniš za opazovanje obale in obalnih samostanov ali pa za posedanje v notranjem prostoru z barom in z mini trgovinico. Celo na masažni stol, LCD televizor in udobne fotelje niso pozabili.

Na ladji te lepo sprejme možak v neki folkorni opremi (na sliki desno - ko me je pohopsal za fotografijo, ki sem jo potem kar kupila.... za spomin :-).

Vožnja se malce vleče oz. postane zanimiva šele, ko se “razkrijejo” na obali prvi samostani, tako da kakšna dodatna popestritev na ladji (predvsem na poti nazaj) ne bi bila odveč. Morda bi nam zavrteli lahko tudi kak film o življenju menihov ali pa bi nam eden od njih "s prve roke" predstavil njihovo življenje na tem polotoku. Semkaj namreč moški lahko vstopijo samo s posebnim dovoljenjem, ženskam pa je to strogo prepovedano. 

Balkan 2013 / 04.08.2013: Iskanje dobro skritih "Vivara Waterfalls"

Po zajtrku Markotov predlog, da se odpeljemo na ogled slapov Vivaro (cca 1h stran), za katere pa smo tekom poti ugotovili, da so dobro skriti. Zaradi skromnih smerokazov, smo imeli kar nekaj vožnje po razrukanih gozdnih poteh. Prva gozdna cesta, za katero smo mislili da vodi do cilja, je bila zares slaba. Na enem mestu je skozi cesto šel celo manjši potoček, ki je nakazoval na to, da lahko lepo obtičimo v njem, če bi zarili z avtom vanj, ali pa tudi ne. Zaradi tega smo avto sprva pustili in šli peš naprej, ker pa hoje po cesti kar ni bilo konca v neznosni vročini, se je Marko odločil, da gre po avto in poskusi zapeljati čez potoček. Punci smo čakali 15 min in ob hrupu motorja smo ga bile zelo vesele, ...skoraj tako kot želvice, ki so jo punce pri taistem potočku že prej našle ob robu ceste.

Sledila je vožnja še po drugi cesti (nov odcep) in v 3. poskusu smo vendarle odkrili ”The Waterfalls of Vivara", blizu Olympiade.  V bistvu gre za 2 slapova, ki ležita nekaj minut hoje narazen. Z avtom se lahko pripelješ navzdol po gozdni poti čisto do informativne table, potem pa greš desno peš do prvega slapa in nazaj do table,  nato pa še levo do drugega slapa, ki je malce manjši. Dostop do vode, v katero se zliva slap, je malce otežen in je tukaj nekaj plezanja med skalami, vendar ni krize.

Nazaj grede je prav dobrodošel studenec, kjer si lahko napolniš prazne plastenke, ob cesti proti obali pa tudi zanimiv razgled na "rudnik zlata" in sporočilo peticije nasprotnikov: "Save Aristotels homeland from goldmining !!!

Ob 15:15 prispemo v Olympia - kosilo in kopanje na tamkajšni plaži.

Balkan 2013 / 05.08.2013: Slovo od grškega morja in naskok Bolgarije

Po zajtrku odhod in na nek način “slovo” od grškega morja, saj nam naša kalkulacija poti in razpoložljivega časa narekuje, da sedaj dneve namenimo za smer proti proti domu. Odločitev je padla, da Slovenijo dosežemo preko Bolgarije in Srbije.

Tako torej ubiramo 2.600 km do sedaj prevožene poti. Potem ko smo ob 9:30 zapustili Ieronissos (Hotel Markos), smo opoldne že dosegli grško-bolgarsko mejo v smeri proti Sofiji.

Na lakoto nas ob 13h prva opozori Kaja (9), pa smo se dogovorili, da še malce podaljšamo, kar se je izkazalo za dobro odločitev v nadaljevanju potu. V kraju Rila smo namreč po naključju naleteli na restavracijo Valdis, ki je locirana ob prijetnem potočku. Voda se tu steka po zanimivo razporejenih skalah, kot da bi nekdo vsaki od njih načrtno zarisal točno določeno lokacijo. In pravzaprav se vidi, da so teraso restavracije domiselno zabetonirali s kamenjem, da se vse skupaj lepo zliva z okoljem.

Na naše prijetno presenečenje smo že ob prihodu opazili mini hiške. V svoji ponudbi imajo 4 objekte (hišice) po 5 enot, torej 20 bungalovov (spalni del in WC s tušem). In glede na navdušenje deklet, je padla odločitev, da tu 1x prenočimo.

Z Markotom sva si ob tej priliki sama šla ogledat še zanimiv samostan Rila Monastery, ki se nahaja 15 km stran. Za ogled samostana od zunaj ni bilo potrebno plačati, me pa je možakar pri vhodu napotil nazaj, češ da ne smem imeti razkritih ramen in nog.  Na srečo sem imela v avtu še vso prtljago in sem se hitro preoblekla v dolge hlače. Samostan je zelo lep, ves čar pa mu brez dvoma daje bogata poslikava pročelja in zanimiva arhitektura. Vsekakor veliko priložnosti za nekaj lepih fotoposnetkov.

Balkan 2013 / 06.08.2013: Ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu in obisk bolgarske prestolnice

Ob 9:15 smo po zajtrku v Hotelu in restavraciji Valdis (Rila), krenili naprej in se ustavili med potjo v kraju Sapareva Banya za ogled najbolj vročega gejzirja na Balkanu, ki se nahaja sredi manjšega parka v samem mestu. Že od daleč se opazi para, ki se dviga v zrak, vode pa bolje, da se ne dotikaš :-)

Več na: http://www.saparevabanya.org 

Ob 11h prispemo v Sofijo za 2-urni sprehod po mestu in obisk Starbucks Coffe (internet, kava). Zlo pasal ' :-)

Iz turističnega zemljevida, ki sem ga kupila v mestu, sem predlagala, da se zapeljemo malce ven iz mesta, cca 40 km stran, proti kraju Svoge (naselje Tserovo) za ogled malo nenavadne gmote skalovja t.i. "The Natural Rock Phenomenon, Dzhuglata".

Ta se nahaja na manši vzpetini ob železniški progi v samem naselju. Kot da bi ravnokar iz vesolja padla na to mesto, namesto nekje v gozdu.

Ob 16h smo že na cesti proti kraju Dragoman, tako da smo ob 17h že na bolgarsko-srbski meji.

V večernih urah prispemo v Niš, kjer smo šli najprej nekaj pojest. Priklop na Wifi Free nam je omogočil takojšno rezervacijo v Hotelu Garni, kjer smo dobili zelo lep dvosobni apartma s kuhinjo nišo. Pri zajtrku sicer dobili vsi omlete, vendar so bili pripravljeni puncam postreči še kaj drugega. Imajo pa menda odlično slaščičarno.

 

 

Balkan 2013 / 07.08.2013: Lobanje, aqua parka in Beograd "by night"

Niš smo zapustili ob 10:30 in si ob odhodu iz mesta ogledali še Skull Tower. Objekt, ki so ga zgradili turki po bitki na Čegarju leta 1809 - kot opozorilo srbom. Shrljivo, da so zadevo zgradili iz več kot 900 lobanj.

Na AC proti Beogradu smo skrenili v smer za kraj Arandjelovac, da dekletom ponudiva še malce vodnih radosti, potem ko je morje že pošteno za nami. Aquapark - Bukovička banja; http://www.aquapark-izvor.com) so predvsem tobogani, saj v poletni gužvi, na katero smo naleteli na plavanje v bazenu lahko kar pozabiš. Je pa cena vstopnice ugodna (za družinsko smo dali 1.850 dinarjev oz. 16 eur).

3-4 urno tobogankanje in namakanje nam je bilo ravno dovolj, tako da smo ob 18:45 krenili proti Beogradu, kjer smo se nastanili v Hostlu Vertigu (predmestje). V večernih urah smo se zapeljali do mesta in se sprehodili po ulici Kneza Mihajlova, kjer je začutiti pravi utrip mesta. Polno sprehajalcev in tistih, ki posedajo po lokalih stranskih uličic. Popestritev pa so tudi raznorazni ulični umetniki, prodajalci in animatorji. Na skrajnem koncu ulice Kneza Mihajlova smo naleteli na restavracijo VAPIANO (www.vapiano.rs), ki nas je presenetila s ponudbo hrane, načinom postrežbe (sam svoj mojster) in plačilom (naročila se zapisujejo na kartico, plačaš ob odhodu). Restavracija v osnovi nudi pizze in paste, pa tudi juhe, solate in slaščice. Posebej za otroke se trudijo na svoj način. Vsaj pri pripravi Kajine pizze so bili zelo kreativni - medvedek "pizza" je bila slastna :-)

Vsekakor odlična kulinarična izbira v starem delu Beograda.

Balkan 2013 / 08.08.2013: Beograd in "via home"

Beograd je lepo mesto. V svojem starem delu (Stari grad) nudi obiskovalcu jedro glavnih znamenitosti. Vsaj mi smo si izbrali ta del mesta, kar je verjetno najbolj primerno za nekoga, ki pride prvič v Bg.

Grad Kalemegdan, na katerega smo se najprej povzpeli iz njegova JV dela, obkroža presenetljivo velik park (Kalemegdanski park), v katerem se nahaja tudi zoološki park in vojaški muzej. Pogled iz gradu na samo mesto in sotočje Save in Donave je čudovit.

Park Tašmajdan vreden postanka za ogled cerkve sv. Marka.

Vožnja čez Most na Adi (slovenski arhitekturni prispevek Beogradu)  do umetnega Savskega jezera oz. do Ada Ciganlija. Še kosilo v restavraciji "Jezero", v kateri sem jedla izvrstno "piletino na šumajdinski način" in odhod proti domu.

Ob dovozu na domače dvorišče nam je števec pokazal 4.087 prevoženih kilometrov, kar pomeni v poprečju slabih 200 prevoženih km / dan.

 

 

Anglija

 

Gibraltar 1998 (ang.kolonija)

 

Gibraltar je angleška kolonija in hkrati vstopna točka do Atlantskega ocena, ki so jo angleži osvojili in prevzeli v času vojne za špansko odcepitev v letu 1713. Gibraltar kot tak je posebno mesto za vse domotožne angleže ali tiste, ki so po srcu angleži. Ljudje živijo tako, kot živijo v rodni Anglji. Nepogrešljiva jed "fishn'chips", tradicionalna menjava straže, trgovska veriga Marks and Spencer in (še kaj angleškega bi se našlo) predstavljajo obvezen del turistične ponudbe Gibraltarja.

Glavna atrakcija Gibraltarja je vsekakor hrib "Upper Rock" oziroma "Top of the Rock", kamor te popeljejo z gondolo, na hribu, ki je spremenjen v naravni park, pa se lahko svobodno sprehodiš, ogledaš ostale zanimivosti in se spoprijateljiš z opicami, ki edine te vrste živijo na Gibraltarju ter v Maroku in Alžiriji, kjer so sicer. Živalski in rastlinski svet Gibraltarja je zares pester. Tu živijo ptice (prav tako edine svoje vrste), ki se jim reče "Barbary Partridge", omembe vredna pa je tudi spektakularna selitev ptic, v katero se vključi tisoče in tisoče, več kot 15 različnih vrst ptic, ki odletijo v enem samem dnevu. Prav tako lahko pomladi opaziš čudovite metulje ter raznovrstne insekte, ki vsak po svoje daje čar živalskemu svetu na tem majhnem, vendar čudovitem koščku zemlje. Posebne rastline Gibraltarja predstavljajo rože, kot so Chickweed, Thyme in Candytuft, ki jih pa na žalost nisem opazila, kaj šele da bi razločila eno od drugih. Ko se prvič povzpneš na "Rock of Gibraltar", te vse pred teboj in pod teboj prevzame z občutkom, ki ga ne znam opisati. Pogled na neskončno morje, opazovanje pristajanja in vzleta letala v bližini, strma obala, ki doseže do 430 metrov nadmorske višine, globoko pod tabo pa zopet manjši predeli peščene plaže predstavljajo res prekrasno doživetje.

Večji del dneva smo namenili temu, da smo prepešačili Upper Rock, kjer smo si ogledali: znamenite tunele in obrambne postojanke iz davnih časov, vključno s takratnimi topovi in drugimi obrabnimi vojaškimi sredstvi iz leta 1333, St. Michael's Cave (jama), ki privlači turiste še iz časov Romanov Jama naj bi v času 2. svetovne vojne služila kot bolnica za nujne primere, vendar jo niso nikoli uporabljali. Danes je Cathedral Cave odprta obiskovalcem ter hkrati predstavlja edinstveni avditorij za koncerte, balet, dramske igre in predstavitve.

London (september 2002)

 

ČAS POTOVANJA:
4 dni (12. - 16. september 2002): Za termin smo si izbrali sredino septembra in 4 dni je bilo glede na način potovanja in prenočevanja več kot zadosti.

EKIPA:
V London smo se odpravili Marko, Daša (nečakinja), Mojca in Nastja. Potovanje v Anglijo je bil za našo 2-letno malčico prvo najbolj oddaljeno in tudi najbolj zahtevno zanjo, vendar ga je dobro prenesla. Kljub občasnemu neudobju, celodnevnemu pohajkovanjem po mestu in ukradenemu popoldanskemu spancu se je Nastja dobro držala in strpno zdržala vse dni, ko smo bili na poti. Ne vem čemu naj to pripišem, ....bodisi zanimivostim, na katere smo naleteli in ob katerih "ni imela časa zaspati oz. biti nejevoljna"....bodisi dobri organizaciji in pripravljenosti, da se v vsakem trenutku ustavimo in ji prisluhnemo. Moji dvomi pred začetkom potovanja so se tako izkazali za napačne, saj smo z njo hodili prav posod in razen kakšnega popoldanskega počitka, ki ga je Nastja potrebovala za spanje nekje v parku in potreba po hrani & pijači, z njo nismo imeli nobenih sitnosti. Delno ima zasluge za to tudi voziček, saj brez njega ne bi prišli daleč. In kakšen vtis je London napravil na nas? V nadaljevanju. 

ODHOD (Lj-Celovec) / PRIHOD (London-Stansted):
Klagenfurt (KLU) - London Stansted (STN)
Sreda, 12 Sep 2002, odhod (KLU) 13:55, prihod (STN) 15:05

London Stansted (STN) - Klagenfurt (KLU)
Ponedeljek, 16 Sep 2002

V London smo se odpravili s startom na letališču Celovec, od koder smo na liniji letalske družbe Rynair Airlines poleteli proti Londonskemu letališču Stansted po zelo ugodni ceni (149,00 EUR za vse 4 osebe / 3 odrasli, otrok). Kljub zares smešno nizki ceni, sama kvaliteta leta ni bila bistveno slaba. Nismo pač bili postreženi s hrano in sedež smo dobili tam, kamor smo se pač uspeli usesti. Pri tem slednjem smo uspeli dobiti ugodno sedišče ob oknu - po zaslugi Nastje bi rekla, saj so na letalo tja in nazaj spuščali najprej tiste z majhnimi otroki, invalide in starejše ljudi. Kakorkoli že prihranek pri prevozu smo zato kaj hitro kompenzirali s stroški, ki nam jih je terjal ogled mesta London.

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA VPOGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

 

Strokovna ekskurzija v London (O.Š. Trzin, april 2013)

Termin ekskurzije: sobota 13.4. - torek 16.4.2013
Let: Ljubljana - Stansed; prevoznik Easy Jet
NastanitevTravelodge Hotel - London DocklandsCoriander Avenue, E India Dock Rd, London E14 2AA

Strokovna, poučna, zabavna in hkrati družabna ekskurzija, ki si jo bo Nastja (12) vsekakor prijetno spominjala - čeprav je bilo pomalem tudi utrudljivo. 

Po njenem pripovedovanju so videli veliko, vse po programu in menda še mnogo več. Opremljena z "IgotU" GPS Track-arjem so očitno res kar precej  šibali naokoli.

"Route-a" poleta:

"Route-a" po Londonu in z ladjico po reki Temzi: :

   

PROGRAM:

1. dan: Po prihodu v London:

  • panoramska vožnja po The City of London
  • s postankom v Southwark za ogled City Hall – londonske mestne hiše, 
  • sprehod po še vedno delujočem dvižnem mostu The Tower Bridge in zunanji ogled The Tower of London ter nastajajočo najvišjo poslovno zgradbo v Evropi The Shard, vožnja do hotela in nastanitev 

2. dan:

  • h kraljici Elizabeti »na čaj« in ogled menjave kraljeve straže
  • na poti do Buckinghamske palače postanek na znamenitem Trafalgar Square-u in ogled The National Gallery
  • obisk Natural History Museum,
  • raziskovanje Camden town-a, ene izmed večjih tržnic v Londonu, 
  • ogled Big Ben, Houses of Parliament 
  • do muzeja voščenih lutk Madame Tussauds (samo tisti, ki so doplačali),
  • Covent Garden, poln uličnih umetnikov in izbranih butikov. 
  • Piccadilly Circus in obisk China Town-a 

3. dan:

  • vožnja do Greenwicha (Queen's House, Naval College, Royal Observatory) 
  • izlet z ladjico po reki Temzi in ogled London še z rečne perspektive. 
  • večerni postanek na Leicester Square-u (utrip filmsko-gledališkega dela Londona) 

4. dan:

  • vzpon na The Monument

Fotografije; Nastja in njena učiteljica ga. Andreja Rotar (skupinske fotke)

Avstrija

Na tej strani predstavljam nekaj izletov po Avstriji, ki smo jo začeli odkrivati (žal) šele pred leti. Toliko lepih izletniških točk - od avstrijskega podeželja do parkov in mest - in vse razmeroma blizu.

Bad Hofgastein & Bad Gastein - zimske počitnice, februar 2014

Tokrat smučanje v Gastein, v eni od 5-ih smučarskih regij SkiAmade. Ta zajema smučarske centre: Schladming-Dachstein, smučišča Salzburg regije (kot so npr. Flachau, Wagrain, Kleinarl...), Grossarl, Hochkonig in pa Gastein, ki smo si ga tokrat prvič izbrali za 4-dnevni smučarski "oddih" v času zimskih pocitnic.

 

Gastein se odlikuje po dveh termah, ki jih obkrožajo smučišča Sportgastein, Bad Gastein, Bad Hofgastein in Dorfgastein. Od vseh sta med seboj povezana le Bad G. in Bad H. (sklepam sama).

V smeri našega cilja nas je južno od Bad Gastein v kraju Mallnitz presenetilo dejstvo, da vozi avtovlak, ki ti skozi alpski prelaz Tauern skrajša pot na relaciji Mallnitz-Bockstein (11 min voznje, po urniku vlak vsakih 60min, cena 17eur). Sicer pa lahko ubereš tudi daljšo pot po cesti v smeri Winklern-Heiligenblut-Bruck.

Spremenljivo vreme smo v Bad Hofgastein izkoristili za kopanje v Alpentherme Gastein (od našega Park Hotel-a cca 600m oddaljen), ki ga je smotrno izkoristiti predvsem po aktivnem smučanju. 2-urna karta je na voljo po 18h, v ceni pa je vključena tudi savna. Otroci imajo na voljo 2 tobogana, v posebni jami z bazenom na stenah vrtijo risanke, filme, v času nasega obiska seveda predvsem Olimpijske igre iz Sočija. Iz panoramske terase term je lep razgled na okoliške gore Dorfgastein in Bad Hofgastein.

Iz slednjih se s tirno vzpenjačo povzpneš najprej do višine 1.301m, potem pa s prestopom na prostorno žičnico (za več oseb) še na višino 2.050m (Schlossalm). Med smučanjem na Bad Hofgastein prograh smo lakoto potešili v Bergrestaurant, ki se nahaja na vrhu Schlossalm (2050m). Tu se splača s hranjenjem počakati do 14:30, saj imajo enourni "happy hours" z 50% popustom na vse tople obroke. Seveda se pozna pri ceni, če pripelješ sestradane člane družine.

Posebej pa je zanimiv vrh Stubnerkogel (2251m), kjer skoraj moraš odložiti smučke in se sprehoditi po visečem mostu, ki so ga naredili verjetno zgolj kot turistično atrakcijo. In uspelo jim je, saj je res izjemen in vpet na edinstveni legi s čudovitim razgledom.

Pa morda še ta podatek: proga (H1+H2+H3), ki se razteza na relaciji Schlossalm-Angertal-Stubnerkogel skupaj obsega 10,4 km dolžine in kot taka velja za najdaljšo smučarsko progo v zahodnih Alpah. Mojim puncam se je najbolj dopadla H3, ki smo jo poimenovale "trojni hamburger". Je pa fajn za boardat (za začetnike in tiste malo naprednejše) oz. smučat, ko se v noge naseli prva utrujenost.

Zadnji dan našega bivanja v teh čudovitih avstrijskih gorah smo se (po muhastem vremenu 1-2 dni) nasmučali "na polno". Domov smo se odpravili utrujeni in veseli, da je ravno na ta dan (18.2.2014) naša Tina Maze dosegla spet "zlato" na olimpijskih igrah v Sočiju, hokejisti pa premagali (ravno) avstrijce in se s tem uvrstili v četrtfinale olimpijskega hokejskega turnirja.

Spodaj Nastjin letošnji napredek v board-anju in nekaj slik....

Intenzivna 2-dnevna smuka v Avstriji (Turracher Hohe in Obertauern); 6. in 7.feb 2011


Smer: Villach-Klagenfurt-Feldkirchen

Nastanitev: Wastlwirt hotel (družinsko voden in komfortno urejen hotel s ponudbo Wellness &Spa; do obeh smučišč spodaj cca 20 min vožnje. 

 

1.dan: Turracher Hohe

  • cca 40 km prog, večinoma manj zahtevne in idealne za družine,
  • 32 smučarskih prog (10 lahkih, 21 srednjih, 1 težka)
  • 1 kabinska (panoramska), 4 šestsedežnic, 1 dvosedežnica in 1 sidro
  • zanimivost: sankališče "na tirnicah", verjetno zimsko in letno, na dolžini 1600m

2.dan: Obertauern

  • cca 100 km prog, večinoma lahkih (61km) in srednjih (35km), pa tudi nekaj težkih (4 km)
  • 26 smučarskih prog, ki so med seboj povezane v krožno turo "Tauernrunde" v smeri urinega kazalca (RED T.) in obratni smeri urinega kazalca (GREEN T.)
  • 7 najvišjih vrhov "Super Seven" dosega višino od 2.200 do 2.500 m.n.v.

In bilanca najine smuke ? Mislim, da ni bila zanemarljiva. Sodeč po podatkih najinih napravic sva presmučala (vključene vožnje z napravami: kabinska, sedežnice, sidra):

**  1. dan: 44 km (Mojca) in 87,34 km (Marko)
**  2. dan: 56,5 km (Mojca) in 97,5 km (Marko)

Vtis:

Sonček je bil carski, čeprav kar malce pretoplo (8-10 stopinj), ampak presenetljivo je bil teren kljub temu dober za smučat. Le na predelih, ki so bolj izpostavljeni sončni legi, je bilo popoldan ponekod čutiti že malce mehkega snega, kar pa ni bistveno oteževalo smučanja. No, razen meni, ki sem (verjetno že malce utrujena) na tem mehkem terenu padla.

Meni osebno se je bolj dopadel Obertauern, pa  ne zaradi dejstva, ker je večje smučišče od Turracher Hohe, pač pa tudi zaradi same lege. Je bolj odprtega tipa in tudi povezljivost vseh prog je boljša. Pri Turracher Hohe nekako prečkaš dovozno cesto (po kateri smo pripeljali), da prideš na levi predel smučišč, nazaj čakaš na vozilo s priključkom, ki se ga lahko poprime cca 15 smučarjev in tako prečkaš zaledenelo jezero. Obertauern tudi ponuja malce več prog za zahtevnejše, po celodnevni smuki pa se ti ponuja tudi nekaj gostinskih lokalov v nižini, da ne govorim o kapaciteti hotelov in apartmajev, ki se raztezajo ob samem smučišču. Izhodišč za start smuke je na 7-ih parking-ih, midva sva štartala iz lokacije Schaidbergstuberl - Heustadl Alte Alm.

Smučanje - Katschberg (Avstrija); 28.12.2013

Da skočimo na smuči "k sosedom" je padla ob 22h zvečer predhodni dan. Pri nas doma je to pogosto :-) Tokrat smo izbrali smučišče Katschberg, ki smo ga dosegli z vožnjo preko tunela Karavanke v smeri Spittal, tunela Katschberg in St.Michael.

 

Smučišče leži 110 km južno od Salzburga. Obsega 16 naprav, od tega 6 sedežnic, skupaj pa ponuja 70 km prog (10 km lažjih, 50 km srednjih in 10 km težjih). Na splošno bi rekla, da teren še zdaleč ni zahteven in je meni osebno zelo ustrezal. Ko bi le bile proge še bolje urejene in vreme lepše. 

Pač smo naleteli na termin, ko so bile proge zaradi nedavnih snežnih padavin malce slabše urejene, "z roko v roki" pa sta nas spremljala megla in sonce in občasno veter.  Kar pa se nekako tudi prenese, sploh če ne traja ves čas.

Popestritev je tudi tale Katschi fotopoint.

Foto posnetek stisneš sam, v 4 sekundah si pofotkan, fotko pa po datumu in času najdeš na njihovem spletu, ki jo lahko objaviš na FB oz. pošlješ pozdrave prijateljem.

 

Smučanje na "avstrijski Peci" (Petzen) in na Grosseck Speiereck (St.Michael/Mauterndorf), 8.-9.2.2013

"Kulturno-pustni" konec tedna sta najmlajši članici naše družine preživeli s planinskim taborom na Uštah ( blizu Moravč), midva pa sva jo mahnila na smuko k našim severnim sosedom. Najprej proti domačemu kraju naše junakinje Tine Maze (Črna na Koroškem) in čez mejo na "avstrijsko Peco" (Petzen), potem pa še v 1,5h oddaljen St.Michael - prikupno mestece ob smučarski regiji Lungau.

Tu sva prespala v domačem penzionu Sylpaulerhof (www.sylpaulerhof.com), cca 300m stran od Wastlwirt hotela, kjer sva bila nazadnje februarja 2011. Sobe povsem normalne, na voljo imajo tudi savno in wellness in ločen prostor za smučarsko opremo. 

Smučanje na Grosseck Speiereck pa je bil pravi užitek. Morda tudi zaradi tega, ker sva bila "ready" pred gondolo že 8:45 (start ob 9h), zaradi sobote in hotelskih menjav pa tudi ni bilo nikakršne gneče. 

Proge? Odlične - lepo urejene in za vsake tipe smučarjev primerne. Nama se je dopadel sploh spust iz najvišjega vrha Speiereck (2400m) in točke, kamor te od izhodišča pri parkirišču St.Michael pripelje gondola. 

Zanimiva popestritev je tudi kmetija, ki se nahaja kar sredi smučišča. Rahlo neurejen in umazan hlev (ki ob belini snega pride še bolj do izraza).....ob dokaj prijetni kmečki hiši. 

Grosseck - Speiereck je del smučarske regije Lungau (www.lungau.at) s skupaj 250 km prog in zajema smucišča: Grosseck-Speiereck (50 km smuc.prog), Katschberg -Aineck (70 km), Obertauern (100 km) in Fanningberg (30 km). Vsekakor idealno, da se tu namestiš lahko za 1 teden in odsmučaš vse proge (imajo Lungau Ski Pass).

In še najin zaključek  s shoppingom v IKEA Klagenfurt. Si predstavljate že skoraj poln prtljažnik smučarske opreme za 4 osebe, potovalka, pancarji....in potem nama uspe naložiti še tale voziček ? Ja, pa res je uspelo.....prostora pa je bilo na koncu ravno še za zadnji pancar, ki je našel svoj prostor v zadnji razpoložljiiv luknji naloženega prtljažnika. Matematični izračun s pomočjo smučarskih palic se je očitno obnesel :-)

 

Smučanje, Gerlitzen Alpen (Osojščica); Avstrija, 28.12.2012

Še ena družinska smuka onkraj slovenske meje, tokrat v smučarskem središču Gerlitzen, ob jezeru Ossiacher blizu Beljaka.

Smučarski center se dviga do višine 1909 m.n.v., ima 13 smučarskih naprav in 26 km smučarsih prog. Slednje so lepo urejene in primerno zahtevne za vse kategorije smučarjev.

Na zadnji petek starega leta ni bilo pretirane gneče, pa vendar se je med smučanjem vame zaletela deklica (cca 8 let), da sva padli po tleh. Na srečo se je vse dobro končalo in nobeni ni bilo nič. 

Po celodnevni smuki smo se na poti nazaj ustavili še v Mojstrani, kjer smo si v soteski Mlačca ogledali Žive jaslice.

Več - tukaj.

Safari park Herberstein in Dunaj (maj 2003)

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Safari park Herberstein in Dunaj (29.04.-01.05.2003)

Med prvomajskimi prazniki smo se odpravili na 3-dnevni izlet s postankom v Safari parku Herberstein (1.dan) blizu Gradca in nato v avstrijsko prestolnico (2. in 3.dan) .

Herberstein

Nedaleč stran od Gradca se nahaja kraj Herberstein, kjer je živalski in naravni park z gradom Herberstein, zgodovinskim parkom in Siegmundovim vrtom. Prav tako je za obiskovalce na voljo podeželsko gostišče Marienhof Herberstein, Tikiba vlakec, gozdarski obrat ter vinarsko in sadjarsko posestvo. V živalskem in naravnem parku je menda na voljo več kot 500 živali iz 5 kontinentov, čeprav smo bili rahlo razočarani, saj smo dobili občutek, kot da nismo videli prav veliko živali glede na velikost posestva. Morda je bil vzrok vroč sončen dan, ki je živali pritegnil k dnevnemu spancu in so se zato poskrili ali pa je vse skupaj le primer turističnega "zavajanja" preko pisanih in privlačno oblikovanih prospektov, spletne strani ipd.. No, in kaj je še tisto, kar se "prodaja" pod nazivom "park Herberstein"  ? Že v 16.stoletju so v Herbersteinu obstajali pomembni vrtovi. Ti so bili leta 1997 revitalizirani. Siegmund von Herberstein (1486-1566) je v diplomatski službi treh cesarjev, skozi številna potovanja v Rusijo, postal ena najpomembnejših osebnosti avstrijske Štajerske. Njemu je posvečen vrt (t.i. Siegmundob vrt), na katerega najvišji točki je na voljo razgled čez celi vrt. Grad Herberstein sicer nismo obiskali, smo se pa do vhoda na grajsko dvorišče in nazaj popeljali z vlakcem Tikiba, ki je bil po svoje zanimiv dogodek za Nastjo, sicer pa bi ga lahko tudi izpustili. Ta grad je zapuščina iz sedmega stoletja družinske zgodovine,v kateri danes obiskovalcem ponujajo vodeni ogled "Herberstein nekoč in danes".

Dunaj

Za ogled Dunaja smo si vzeli 2 dni, kar je bilo v končnem dovolj za obisk ključnih turističnih točk mesta, ki z neštetimi glavnimi in manjšimi ulicami, parki, sodobno transportno infrastrukturo in kar z 1,6 mio prebivalci predstavlja mesto polnih zanimivih možnosti za turistične izlete. Seveda bi potrebovali še več dni za ogled vseh znamenitosti mesta, vendar je bilo v splošnem kar dovolj.

2 nočitvi smo vzeli v Hostlu Ruthensteiner, v neposredni bližini Schonbrunn Palace oz. nedaleč od West Bahnhof podzemne postaje tako, da smo imeli odlično izhodišče tako do bližnjih in bolj oddaljenih znamenitosti mesta. Med dvodnevnim pohajkovanjem po mestu smo se ustavili na naslednjih točkah::

Donau City in obisk Donavskega stolpa (Donau Turm):

Donau City je moderni stanovanjsko-poslovni okoliš, kjer je struktura namembnosti sledeča: 44% je poslovnih površin, 31% okoliša predstavljajo stanovanjske površine , 13% za potrebe izobraževanja in ostalih posebnih potreb ter 11% za kulturo in prosti čas. Po zaključenem razvoju Donau City-a je danes tu našlo svoj dom kar 3500 prebivalcev, 10.000 do 12000 ljudi pa svojo zaposlitev.

Naš cilj je bil Donavski stolp, tako da smo šli le bežno mimo nekaterih stavb (glej slike). Donavski stolp v celotni višini meri 352m in je bil zgrajen v 20 mesecih. Na višino 150m te popeljejo z dvigalom, od koder lahko uživaš panoramski pogled na mesto Dunaj.V pritličju je na voljo trgovinica, na vrhu pa kafeterija in restavracija ter odskočno mesto za vse pogumneže :-)). Od leta 2000 naprej velja namreč to za najvišjo odskočno mesto za bungee-jumping na svetu. Mi smo vstopili v kafeterijo na vrhu stolpa, ki je krožne oblike in se počasi vrti, tako da si lahko ogledaš mesto iz vseh zornih kotov.

Prater

Prater predstavlja 6mio kvadratnih metrov veliko področje, na katerem najdejo svoje veselje in mir vsi, ki radi tečejo, rolajo, kolesarijo, se sprehajajo, igrajo nogomet, košarko, samo poležavajo na travnatih površinah ali (kar je nabolj zabavno za najmlajše in mlade po srcu) se zavrtijo na vrtiljakih in drugih adrenalinskih zadevah. Del Prater-ja je v bistvu kar Gardaland v malem....Pozimi, ko temperature padejo pod -2 stopinj Celzija pa je na voljo obilo možnosti za veselje na snegu.

Belvedere Palace Gardens

Okoli leta 1700 je ta park imel princ Eugene, v katerem stojita dve baroški palači, ki sta danes preoblikovani v muzejski kompleks. Ustavili smo se le za utrinek, ker nas je očarala okolica in seveda tudi sama palača.

Schonbrunn

Schonbrunn je eno od najznamenitejših turističnih atrakcij avstrijske prestolnice in vsekakor obvezen postanek za vsakega tujega in domačega gosta, ki ga pot zanese tod mimo. Leži bolj na zahodu mesta in je dostopen na vse možne načine. Podzemna postaja, ki nosi taisto ime Schonbrunn leži na (zeleni) liniji U4. Schonbrunn je skupno ime za parke in vrtove, obširne sprehajalne poti in kolesarske steze, tekaške steze, steze za vse ljubitelje rolanja, predvsem pa za kulturno-zgodovinske objekte (palača, spomeniki,..):

  • Schonbrunn Palace
  • Zoo: živalski park znotraj Schonbrunn parka
  • Palm House: stekleni objekt, v katerem je menda na ogled razstava cvetja in drevesnic (nismo obiskali !)
  • Desert Experience House
  • Carriage Museum
  • Privy Garden
  • Gloriette:  objekt na vrhu hriba, na katerem je obiskovalcem na voljo dunajska kafeterija iz nje pa čudovit pogled na Schonbrunn palačo in del parka
  • Maze
  • Bakery: pekarna Schonbrunn, kjer menda vsako uro predstavljajo postopek njihove peke vključno z brezplačnimi vzorci (degustacije).

Kunst Haus Wien - razstava Hundertwasser

Friedensreich Hundertwasser je bil človek z neizmerno domišljijo in idejami kako narediti bivalno in naravno okolje lepše in prijaznejše, predvsem pa bolj zdravo in racionalno življenje . Kot umetnik in arhitekt je narisal ogromno risb, s katerimi je upodabljal svojo miselnost, ideje in želje za boljše življenje (manj onesnaževanja, boljši izkoristek energije, ...). Kot odličen poznavalec arhitekture si je prizadeval, da  za potrebe bivalnega okolja čimmanj prizadenemo naravo in njeno bogastvo in da se tako bivalno okoljo zlije skupaj z naravo. Tako je v svojih projektih predstavil načrte za poseben sistem gradnje stanovanjskih objektov, ki bi temeljile na neravnih linijah in bi po videzu spominjale na podzemne domove (travniki namesto običajnih streh, valovita tla, nepravilne oblike oken in vrat ipd....) ter bile obogatene z barvami narave. Vse o njem in rezultatih njegovega dela (ustvarjanja) je na ogled v muzeju KunstHaus Wien, ki smo ga obiskali, v resnici pa v mestu Dunaju obstajata tudi dve stavbi, narejeni po njegovih načrtih in zamislih.

 

Salzburg in Ruhpolding (maj 2008)

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Avgusta 2007, ko sva se z Nastjo skupaj s prijateljicama odpravili na izlet v Legoland, naju je prevzelo mesto Salzburg in tematski park Ruhpolding, ki smo si ga med drugimi tudi ogledali na naši poti. Že takrat sva si rekli, da bova sem peljali tudi očka in Kajo, ki sta bila takrat doma. Med prvomajskimi prazniki 2008 smo se tako odpravili na pot proti  Salzburgu.

 

Park Ruhpolding:

Park, ki se razprostira na 5 ha, tematsko uprizarja pravljične junake, like in prizore, v parku pa je tudi del področja namenjan otroškim igralam, strelišču z loki in predstavitvi dinozavrov. Seveda ne manjka gostinske ponudbe in urejenih sanitarij (posebej z otroškim WC-em in previjalnico). Obiskovalci pa imajo na voljo tudi več piknik lokacij. Park je dostopen tudi "vozičkarjem". Vsekakor odlična ideja za enodnevni družinski izlet. Več informacij na: http://www.freizeitpark-ruhpolding.de/.

 

 

 

Avstrijska Štajerska (Steiermark); april 2009

 

CELOTEN OPIS S SLIKAMI JE NA OGLED NA STARI SPLETNI STRANI - KLIKNI TUKAJ.

Prijeten 3-dnevni izlet na avstrijsko Štajersko, ki so ji avstrijci dodelili slogan "Styria, the green heart of Austria", smo v času prvomajskih praznikov zaokrožili z obiskom pravljičega mini-parka, ogledom nekaj kulturno-zgodovinskih znamenitosti, obiskom akvarija s kopanjem, obiskom mesta Graz in na poti proti Sloveniji še Minimundus v Klagenfurtu. Za udobno 2-dnevno namestitev so poskrbeli v penzionu Moser v kraju St. Blasen.

Penzion Moser, St.Blasen

Družinsko voden hotel, ki nudi 4 družinske sobe in 8 dvoposteljnih sob, nas je prijetno presenetil. Čistočo in svežino je čutiti na vsakem koraku v hiši. Nikakor nisem uspela najti kakšne pajkove mreže ali prah  na polici. Hiša je opremeljena in urejena do najmanjše podrobnosti in nudi gostom tudi savno, igralno sobo za otroke, mini fitness telovadnico, likalnico, mini kuhinjo za goste ter urejeno igrišče zunaj.

Očitno Moser-jevi vodijo resen družinski posel, ki verjetno v zimskem času glede na okoliške lokacije smučišč, privabi še več gostov. Sodeč po informacijah iz prospekta razpolaga družina Moser tudi z majhno lastno vlečnico, stezami za tek na smučeh direktno pred hišo, progo za kegljanje na ledu in sankališče.  Bližnja smučišča so: Grebenzen/Papstin (8 km), Kreischberg (16 km) in Frauenalpe (14 km). Na višini 1200m nadmorske višine, na kateri se nahaja penzion Moser, je čudoviti razgled na okoliške travnike in planote, ki se ti kar ponujajo, da bi jih prekolesaril po dolgem in po čez  ter domov odšel s še bolj polnimi pljuč svežega zraka. Nacionalni park GREBENZEN, kateremu pripada ta predel, je res lep in vsekakor vreden obiska - naslednjič morda pozimi.

Marchenwald in St. Lambrecht

Prvi dan našega prihoda smo namenili obisku pravljičega parka za otroke Marchenwald in ogledu St. Lambrecht palače. Pravljični park za otroke Marchenwald v kraju St. Georgen ab Judenburg (www.maerchenwald.at ) je sicer manjši, vendar smo se v njem zadržali skoraj 3 ure, saj sta Nastja in Kaja večrat preiskusili dričanje po ta velikem toboganu in ladjico, ki je vpeta v tirih in v kateri se zazibaš v hitrem sunku iz višine cca 4m.

V kraju St. Lambrecht (http://www.stlambrecht.at ) nedaleč stran je na ogled istoimenska palača. Kraj je v času našega obiska deloval precej osamljeno, tiho in puščobno, tako da je palača v svoji podobi delovala še bolj spokojno. Vendar je kar lepa. Več v slikah spodaj.

Natur Lese Park in Vivarium Water World

Drugi dan smo si želeli ogledati Vivarium, vendar smo pred tem šli na ogled parka Natur Lese Park (http://www.naturpark-grebenzen.com/Naturlesepark.25.0.html ) v kraju Neumarkt. V parku je razstavljenih nekaj umetniških skulptur, ki seveda na prospektu izgledajo bistveno lepše in mogočno :-). Še najbolj se nam je dopadla velika lesena knjiga, skalnato ležišče in skulptura v obliki polžje hišice, v kateri se nahaja tudi majhna klopca. Idealno za otroške sktivalnice !!

Vivarium Water World (www.vivarium.at ) - težko pričakovani obisk za Kajo, ki jo je očitno navdušil barvit prospekt, ki si ga je ogledovala v avtu. Pa se je (vsaj po moji presoji) na koncu izkazalo za nekaj, kar je treba jemati "bolj za rezervo". Glede na to, kako je ta lokacija "oglaševana" z informativnimi tablami in smerokazi v okoliških krajih, prospekt pa smo celo dobili v našem cca 15km oddaljenem penzionu, se mi je zdelo, da bo to sigurno eden od najbolj zanimivih točk našega izleta. No, pa saj je bilo po svoje zanimivo, pa vendar....Na zunaj mi je stavba Vivarium -a delovala kar dovolj velika, pe verjetno k temu vtisu prispeva okoliški ribnik in večje igrišče za otroke, ki ga je menda treba še posebej plačati (kot se je kasneje izkazalo na blagajni Vivariuma). Mi smo se odločli samo za obisk akvarija in kopanje, o katerem v prospektu pišejo, da je zanimivo doživetje, saj se ti ob bazenu ponuja pogled na sosednji zastekleni bazen, v katerem plava krokodil. Resnični vtis ? Bazen je majhen, tisti predel steklene stene, ki plavalce ločuje od lenega krokodila, ki je v času našega obiska leno lebdel v vodi), pa je tako temen in še zapackan, da prav nič ne vidiš. Razen, če greš iz bazena ven in se skobacaš v nek majhen prostor, kjer dejansko tega krokodilčka, ki ga "tržijo" kot "ADVENTURE POOL" lahko bolje vidiš. Potem je nadstropje višje (nad bazenom) še t.i. "TROPICAL SHOWER"; za katerega še danes ne vem čemu služi. Ali pa je res namenjen zgolj tuširanju in je posebnost v tem, da to počneš ob stekleni steni bazena, v katerem plavajo piranhe. Ups !! No, te so verjetno zanimive za pogledat ob sobotnem hranjenju.

 Markotom, ki mu nikoli ni odveč se vsesti v avto in narediti več kot 100 km, smo se punce strinjale, da obiščemo še mesto Graz, 126 km stran od našega prenočišča v St.Blasen.  Namen obiska je bil:
- da se povzpnemo na grad Schloßberg (možnost po stopnicah ali z dvigalom)
- da si ogledamo znamenito stavko Kunsthaus ter
- da se sprehodimo na Mur Insel

Obisk Minimundus-a v Celovcu

Na poti proti domu smo se ustavili še v Celovcu in obiskali Minimundus (http://www.minimundus.at/ ). Zelo lepo.

Presenetila pa nas je tudi predstava v Planetarium-u o raziskovalnem delu italijanskega astronoma in filozofa Galileo Galilei-u, ki je najbolj poznan po daljnogledu, kinematiki in osončju. Predstava je bila v slovenskem jeziku, vizualno pa predstavljena na velikem platnu nad dvorano tako, da smo gledali navzgor na kupolasto steno, kjer se je projecirala slika.   Rodil se je sredi 16.stoletja in prišel do zanimivih odkritij, ki pa jih je takratna cerkvena oblast oz. nauk zavračala. Galilelo je v nasprotju z drugimi namreč odkril, da je v središči gibanja Sonce, planeti in torej tudi Zemlja pa kroži okoli njega. Ostali so verjeli, da je Zemlja v središču. In kako je končal ta "revež", ki je bil očitno prepameten za tisti čas ?  V starosti 70 let so ga do smrti dali v hišni pripor in mu prepovedali, da širi svoja spoznanja. Več kot 100 leti po njegovi smrti pa je šele bilo dovoljeno in razkrito vse tisto, v kar je sam verjel in kar še danes velja za resnično. "Le kaj bi vse še odkril, če bi imel boljši daljnogled ?" se je zaključila predstava, ko se je na platnu še 1x prikazal gospodo Galielo.

 

 

 

Bolgarija

V Bolgariji smo obiskali:

Na poti po Balkanu (poletje 2013): Rila, Sapareva Banya, Sofija in Svoge

Poleti 2013 smo se preko Bolgarije vračali proti Sloveniji, potem ko smo za sabo pustili Grčijo, Albanijo, Črno goro in Hrvaško. In v Bolgariji smo si vzeli čas za postanek na še nekaj destinacijah, ki jih opisujem na spodnjih dveh podstraneh:

 

Zlata obala, 16.-23. avgust 2006

Zopet so za nami še ene prijetne poletne počitnice na eni od bolj oddaljenih destinacij - na vzhodu Balkanskega polotoka. Na splošno lahko povzamem, da je predel Golden Sands (po naše Zlata obala, po bolgarsko Zlatni pyasaci) odlična lokacija za vsakogar, ki želi uživati v morju, na bazenih in predvsem tudi v bolgarski kulinarični ponudbi, da ne govorim o vsemu ostalemu, kar se nudi obiskovalcu v večernih urah, ko zaživi promenadna obalna cesta v soju luči, glasbe, prijetnih vonjav po hrani in vseh ostalih zabavnih in animacijskih aktivnosti, s katerimi se privablja množice sprehajalcev vzdolž več obale, ki na tem območju meri v dolžino 3,5 km in v širino 100 m.

Za premostitev te razdalje je več kot prikladen turistični vlakec, ki vozi v obe smeri. V našem terminu je bilo vreme sončno, morje pa zelo toplo.

Seveda je podoba pokrajine povsem drugačna, če se zapelješ malce bolj v notranjost in stran od obale. Precej revni domovi (blokovska naselja, ki propadajo počez in podolgem), opustošena polja, prevažanje na vozovih vpreženih v konje ali osle, slaba cestno-prometna infrastruktura - skoraj 10 let za nami, bi človek lahko dejal.  Kar se tiče denarnih zadev, pa so kar malce "cigani",  zato je vedno dobro imeti manjši denar oziroma drobiž, saj kar radi pozabijo vrniti celo razliko. Sicer so prijazni in ustrežljivi. Prav prijeten je tudi občutek, da se lahko marsikaj lahko sporazumeš z mešanico besed slovenščine, srbščine, hrvaščine, ....
Več o ponudbi Golden Sands na spletni strani: http://www.goldensands.bg/hotel/index.htm

 

HOTEL in OKOLICA (plaža, bazeni)

Izbrali smo hotel Luna s 4 *, ki se nahaja skoraj na koncu Zlate obale v smeri Varna-Albena. Hotel je bil načeloma v redu, do promenadne ceste ob obali ga loči nekaj več kot 50 stopnic. Sobe so na obe strani, na morsko stran in na parkirišče. Pogrešala sem le kakšno sobico, kjer bi bil otrokom na voljo mini club in igrala. To slednje je imel na primer hotel Golden Beach v neposredni bližini (vendar bolj oddaljen od plaže), vendar je bilo do njega "reci in piši" točno 180 stopnic.

ZABAVA

Možnosti za zabavo je na Zlati obali na pretek - vsaj koliko smo opazili v teh nekaj dneh. Koliko jo zaužiješ pa je seveda odvisno od časa, denarja in volje. No, mi smo si za zabavo (poleg vsega ostalega, ob katerem smo se sami zabavali) izbrali Forest Feast "po bolgarsko" in ga priporočam vsakemu, ki obišče Bolgarijo. Od našega hotela smo se skupaj s predstavnikom turistične agencije zapeljali cca 5-10 minut vožnje stran - v gozd, kjer se je od 18:30 do 23:30 odvijala sproščujoča zabava z obilo animacije, bogatim glasbenim programom, folklornim nastopom domačinov in tudi predstavo za otroke. Imeli smo tradicionalno večerjo s samopostrežnimi predjedmi, glavno hrano in posladek pa so postregli sami. Na voljo pa je bila neomejena količina vina, piva in brezalkoholnih pijač. Cena tega fakultativnega izleta je bila 51 BGN na odraslo osebo in 28 BGN za otroka.

Ostale drobne radosti : sladkanje s sladoledom, okušanje koktajlov, čofotanje v vodi in potapljanje, ..za Nastjo je bila zabava že to, da nam je stregla pri zajtrku in večerji z raznimi napitki, slaščicami ipd., pa samostojna vožnja s steklenim dvigalom v hotelu in še kaj bi se našlo...

OGLED MESTA VARNA

Z najetim avtom (2 dni) smo si ogledali mesto Varna ter obiskali tudi kraja Balchik in Kaliakra. Mesto Varna je največje bolgarsko mesto ob Črnem morju in z več kot 300.000 prebivalci velja za tretje največje bolgarsko mesto in največje pristanišče v državi. Varna je tudi univerzitetno mesto in staro turistično središče, kjer se v zadnjih letih razraščajo sodobne restavracije in trgovine s sodobno ponudbo.V Varni so menda že Rimljani odkrili mineralne vrelce, katerih vodo zdaj uporabljajo v hotelskih bazenih.

Podoba mesta me niti ni preveč očarala - sodobno mesto, ki pa mu po mojem čar dela katedrala v samem središču. Mesto smo si na hitro ogledali skozi avto, ustavili smo se le v zgodovinskem muzeju in delfinariju, vendar ne bi kaj bistvenega zamudili če bi jih kar spustili.

OBISK BALCHIK-a  in rta KALIAKRA

Z avtom smo se zapeljali v botanični vrt severno od Varne, kjer je na ogled rezidenca Balčik in palača romunske kraljice Marije. Nadaljevali smo vožnjo mimo mesta Kavarna in naprej do rta Kaliakra, ki je znan po samomoru 40 bolgarskih devic.

DRUGO - zanimivosti:

Prikimavanje v Bolgariji pomeni NE, razen če spregovoriš NE (sicer pa s tem nismo imeli težav...verjetno lokalci dobro vejo s kom imajo opravka)

Nekaj uporabnih besed:

  • dobro jutro = dobro utro,
  • dober dan = dober den,
  • dober večer = dobar wetscher
  • lahko noč = leka noscht
  • nasvidenje = dovishdane
  • hvala = blagodarja
  • da = da ; ne = ne
  • jedilni list = menju
  • tržnica = pasar
  • obala = plash

Bosna in Hercegovina

Bosno je v letih od 1996 do letos (2011) nekako osamljeno ostajala "na strani" in je nismo izbirali za našo popotniško destinacijo.  

Prvi potep po Bosni smo naredili v 2011. Več v nadaljevanju.

 

Potepanje po Bosni, vse do Dubrovnika in Črne gore (vrh Lovčen) - november 2011

 

Nedolgo nazaj se nam je porodila ideja, da bi obiskali kraje v nekdanji Yugi, saj ji v zadnjih 10 letih nekako nismo dajali posebne pozornosti. Letošnje jesenske šolske počitnice pa so bile ravno pravšnja prilika, da se odpravimo v smeri proti Bosni in še malo južneje. Načeloma smo planirali skočiti najdalj do Dubrovnika, potem pa je med potjo padla odločitev, da krenemo še do črnogorskega Kotorja in 1600 m visokega "Njegoševega hriba" Lovčen.
 
Vožnje je seveda kar nekaj, sploh bosanci so nam "naklonili" več ali manj vijugaste in dinamične ceste po hribih in dolinah. Za pot smo si vzeli 6 dni. Zeleno karto za BIH in ČG smo kupili kar na hrvaško-bosanski in hrvaško-črnogorski meji, pri tem pa občutili razliko v ceni, ki si jo privoščijo bosanci. Zelena karta za BIH nas je stala 40 eur za 5 dni, za ČG pa le 15 eur za 14 dni.
Zapletov nismo imeli, na pot pa smo se tudi odpravili v več kot primernem času...  :-)....če pomislim na streljanje na ameriško ambasado v Sarajevu, ki se je zgodilo 2 dni pred našim prihodom v Sarajevo. 
V Bosni in tudi v Dubrovniku ter v Kotorju smo na vsakem koraku lahko čutili "ugašajoč utrip" sezonskega turizma, ki sicer v te kraje poleti privabi verjetno precej ljudi. Na srečo smo imeli vse dni tudi lepo sončno vreme, ki je pogumnejše člane naše družine pritegnilo celo v novembrsko čofotanje v morju (Dubrovnik). 
Naše postanke podrobneje predstavljam v nadaljevanju.

Zagreb (na obisku pri prijateljih) in vožnja mimo Jasenovca

 

Pot smo krenili najprej proti Zagrebu, kjer smo po dolgem času ponovno obiskali prijatelje. Dan mrtvih je v tem času tudi Zagreb odel v praznično vzdušje. Ljudje se sprehajajo po osrednjih mestnih ulicah (presenetljivo lepo vsi oblečeni :-), na tržnici kupujejo nagrobno cvetje, sadje in zelenjavo, posedajo po lokalih ter se izpostavljajo toplim sončnim žarkom.

 

S sprehodom po Zagrebu smo se malce razgibali, preden smo krenili naprej proti Jasenovcu. Tu je bilo v času II.svetovne vojne koncentracijsko taborišče. Od daleč smo le slikali spomenik, ki stoji v spominskem parku.

Jajce in bežen obisk mesta Travnik

 

Jajcu smo imeli že vnaprej rezervirano nočitev v "Hotelu Turist 98". V neposredni bližini tega hotela je pešpot za dostop do trdnjave na vrhu hriba. Na vrhu je proti plačilu možen ogled notranjosti trdnjave, ki sama po sebi ni nič posebnega, zato pa ponuja čudovit razgled na okolico in mesto Jajce ter na množične grobove, ki se razprostirajo po sosednjem hribu.

Od trdnjave nas je preko mostu pri hotelu vodila pot do lokacije znamenitih slapov. Pričakovali smo mogočen vodopad reke Plive, ki se iz 21 metrov višine preliva v reko Vrbas, malce razočarani pa zagledali zajezitev reke Plive in preusmerjen vodopad v Vrbas. Menda naj bi vse skupaj rekonstruirali tako, da bo slap Plive v bodoče padal na betonska tla, uredili pa bi tudi razledne točke ob bregu tako da bo turistom in domačinom slap viden iz boljšega zornega kota.


V Jajcu smo se še sprehodili po urejeni pešpoti ob reki Plivi, na kateri se nahaja muzej II.zasedanja AVNOJ. Za njegov obisk se nismo odločili in raje nadaljevali pot v smeri proti kraju Travnik. Tudi tu smo se zadržali le kratek čas, da se malce sprehodimo po mestu in si v (žal zakajeni) slaščičarni potešimo željo po baklavi in kavici. 

 

 

Prihod v Ilidžo (nastanitev v Hotel Hollywood) in nočni Sarajevo

 

Ilidža je cca 12 km oddaljen od Sarajeva. Tu smo si privoščili malce boljšo 2-dnevno namestitev v hotelu (Hotel Hollywood), kjer smo na željo naših punc odigrali tudi eno rundo bowlinga in se skopali v bližnjih termah (Terme Ilidža), ki so sicer v večinski lasti naših Term Čatež.

 

Terme so bile v času našega obiska skoraj oz. povsem prazne, glede na celotno velikost pa je tu verjetno poleti kar precej živahno.

 

V Ilidžo smo prispeli ob cca 15:30. Da smo izkoristili preostanek dneva, smo se odločili, da na ta dan na hitro okusimo večerni utrip mesta Sarajevo, naslednji dan pa se odpravimo po mestu in okolici.

 

Tako smo se odpravili na sam vrh prestižnega nebotičnika Avast Twist Tower (na sliki desno; vir Wikipedia), ki na zunaj pritegne pozornost predvsem po svoji "zasukani" obliki stavbe, v notranjosti pa je zanimivo preddverje z zanimivim lestencem, ki upodablja starodobnega kolesarja na nekakšnem zračnem balonu. Nebotičnik velja menda za najvišjega na Balkanu (172 m), zgradili so ga leta 2009, v njem pa ima danes sedež časopisna hiša Avaz.   

 

Nočni utrip Baščaršije je še prav poseben zanimiv. V večernih urah verjetno tu zaživi nočno življenje ter druženje ob dobri hrani in pijači.

 

Sarajevo (tunel "upanja", utrip Baščaršije in Vrelo Bosna)

Po obilnem zajtrku v Hotelu Hollywood smo se najprej podali na ogled podzemnega tunela, ki so ga bosanci zgradili v času vojne (1991-92). Tunel jim danes predstavlja simbol poguma in preživetja.  To je bila njihova edina povezava z zunanjim svetom, medtem ko je bil Sarajevo v ognju in dimu. V bistvu je tunel povezal dva svobodna dela mesta Sarajevo - Dobrinjo in Butmir. Ljudje so ga kopali kar 4 mesece "pred nosom svojih sovražnikov - Srbov". Skopali so ga v dolžžini 760m, širine 120 cm in višine le 160 cm (ponekod tudi do 180 cm).

Za izhodišče tega tunela so si bosanci "prisvojili" domačo hišo družine Kolarjevih, ki ima danes muzejsko vrednost. Vhod v tunel je plačljiv, na ogled je predstavitveni film o sami gradnji tunela, na drugi strani hiše pa domačinka prodaja tudi nekaj spominkov. Lepo so tudi izbrali izrezke časopisov iz tistega časa, ki pripovedujejo kruto zgodbo ljudi in usodo mesta Sarajevo. Na voljo so celo predstavitvene brošure v (mislim da) kar 4 jezikih - tudi v SLO jeziku. 

Na desni zemljevid Sarajeva (klikni na sliko za povečavo);zimske olimpijske igre leta 1984 in čas vojne (1992-1995), ki ne bo nikoli pozabljen.

Po obisku "temačnega tunela" nas je dopoldansko sonce privabilo, da se sprehodimo po znameniti Baščaršiji. To je vsekakor prav posebno dožživetje. Pravo "mestece" manjših in večjih nakupov. Uličice se prepletajo ena mimo druge, vsak trgovec pa na svojih kvadratnih metrih površine lično urejeno in ponekod tudi rahlo žže načičkano razstavlja svoje izdelke: spominke, pletenine, bižžuterijo, srebrni in zlati nakit, lokalne tekstilije, keramične izdelke, torbice, orientalske preproge, sladkarije, sadje in zelenjavo, bosanske kavne đezvice in še in še.

Ta dan smo se zapeljali še do izvira reke Bosne (Vrelo Bosna), ki predstavlja lep del Sarajeva. Narava, mir in žuborenje reke Bosne. V jesenskem času morda deluje vse skupaj malce žalostno. Ob našem prihodu so prišle do izraza predvsem jesenske barve dreves in s soncem obsijane trate. Restavracije v osrčju parka je bila presenetljivo še vedno odprta, čeprav je v njej (poleg nas 4-ih) sedelo morda cca 10 ljudi. 

Pozno-popoldanski čas (ki se hitro prevesi v noč) je bil kot zanalašč še za 2-urno kopanje v Termah Ilidža, cca 200 m stran od našega hotela.

Po slikoviti dolini Neretve (Sarajevo - Konjic - Jablanica) v smeri proti Mostarju

Sarajevo smo zapustili v sredo 2.11. in se podali na najlepši kos naše poti.  Ob dolini Neretve je nanizanih cel kup zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Veliko priložnosti za dobre fotoposnetke. Fotoaparat sem najprej večkrat pospravila v torbico, potem pa kmalu ugotovila, da je bolje, če ga imam kar vesčas pri roki na poti Sarajevo-Mostar.  

V Konjicu je zanimiva "Kamena ćuprija" (kamniti most preko Neretve). 

Postanek smo naredili tudi v Jablanici (slike spodaj), kjer smo si v spominskem kompleksu bitke za ranjence na Neretvi ogledali porušeni most. 

Mostar (znameniti Stari most) in Vrelo Bune

Stari most daje mestu Mostar glavni turistični pečat. Ob prihodu v mesto smo najprej imeli pomislek "kje parkirati"; pa se je našla rešitev kaj hitro. V top sezoni je to verjetno posebna radost :-)

Poleg mostu se tudi tu nahaja polno uličnih prodajalcev vsega mogočnega. Zanimiv je obisk muzeja ob samem mostu, kjer smo si ogledali predstavitveni film o rekonstrukciji mostu v času 2002-2004.

Cca 15min južneje od Mostarja se nahaja izvir reke Bune (Vrelo Bune). Dokaj zanimiva točka ogleda, ki pa je bila v času našega obiska žal zaprta.

Slapovi Kravice in Delta Neretve

 

Lokacija slapov Kravice se nahaja nedaleč stran od Međugorja, priljubljene destinacije vernikov "iz različnih vetrov". Do slapov Kravice vodi asfaltna cesta, kjer je urejeno parkirišče (deluje še zelo novo!!). Potem pa se sprehodiš navzdol po hribu, po urejeni betonski poti (stopnice). Voda pada iz vrha hriba v večih tokih. Narava je tu res fascinantna. Slike so več kot zgovorne.

Nadaljujemo pot proti obali. Predno se Neretva izlije v morje, se spremeni v pahljačo vodotokov in ozemlje je tu zelo namočeno. To se lepo vidi iz višje ležeče lege, ko smo se ponovno vzpenjali po cesti navzgor (slika spodaj).

 

Nastanitev v regiji Konavlje (Cavtat)

Naprej vozimo v smeri proti Cavtatu, kjer smo si žže v Sarajevu rezervirali namestitev v vili "Dobrašin". Dobili smo 45 m2 velik apartma za 4 osebe po ceni 35 eur/noč. Hiša je urejena navznoter in zunaj in ima tudi parkirišče za cca 5 avtomobilov. Iz sobe se nam je ponujal lep razgled na morje.

Nedaleč stran (cca 50m) se nahaja tudi lokalna trgovinica za nakup špecerije. So na prijazno sprejeli in bili tudi pripravljeni zadržati sobo za še eno noč, vkolikor bi jo potrebovali nazaj grede - na poti iz Črne gore. 

Dubrovnik - biser Jadrana

Sama sem bila tokrat prvič v Dubrovniku in mestece je name naredilo izjemen vtis. S čim?  Predvsem z:

  • obzidjem starega mestnega jedra, iz katerega se ti ponuja čudoviti razgled (da bi kar pritiskal na fotoaparat),
  • skrbno izkoriščenim vsakim kvadratnim metrom na zasebnih parcelah (vrtički, vrvi za obešanje perilo, mini terase), 
  • osrednjo mestno ulico Stradun, katere tla se svetijo, kot da bi jih naloščil z lakom
  • in spominsko sobo padlih mož v vojni (1991-1993), ko so Srbi skušali uničiti tudi Dubrovnik

Iz Dubrovnika v smeri proti Kotorju in nacionalnemu parku Lovčen (Črna gora)

Od Dubrovnika proti Črni gori nas je spet spremljalo lepo vreme in slikovita pokrajina. Predvsem Kotor očara s svojim naturo okoli zaliva, cesta ki se vzpenja navzgor proti nacionalnem parku Lovčen pa ponuja veliko točk za panoramske posnetke Kotorskega zaliva in okoliškega hribovja.

Na sliki zgoraj: "naravno ogledalo", v katerem se odseva lepota Kotorskega zaliva (posnetek v samem mestu Kotor).

Črna gora, Nacionalni parl Lovčen na višini 1.600 m.n.v.

Tele "bosanske počitnice" so se nam malce raztegnile po predvideni razdalji (niti ne po času) in tako smo jo mahnili še proti Kotorju in naprej do vrha v nacionalnem parku Lovčen, kjer je pokopan Petar Petrovič Njegoš.

V bistvu smo imeli malo več kot 2 uri vožnje od Cavtata, kjer smo bili sicer nastanjeni v Vili Dobrašin. In obisk se je splačal. Meni je bilo všeč, pa še malce smo si popestrili izlet, ko smo se vkrcali na trajekt, ki nas je prepeljal po bližnjici (mimo Kotorskega zaliva) na Tivatsko Rivijero. To nam je vzelo cca 5-10 min vožnje s trajektom in 4 eur, prihranili pa smo cca 40 min vožnje okoli zaliva Kotor.

Vrh Lovčen je vsekakor vreden obiska. Malo me je sicer skrbela hoja (1 mesec in pol po operaciji kolena), ampak 457 stopnicam sem bila vendarle kos.

Povratek domov je bil dolg (828 km) in v "enem zamahu" (Črna gora/Lovčen - LJ), ustavili smo se le za kosilo.

Smo imeli pa res "dober krompir" za tele jesenske počitnice: veliko videli - dobro jedli - fino se imeli in se tudi kopali v morju.

 

Francija

Izleti po Franciji - izberi navigacijo na levi strani.

Opisi francoskih mest, letovišč in krajev se nahajajo tudi na drugih straneh, saj smo ji obiskali na naših popotovanjih z avtom, na primer na potovanju z avtom do Portugalske (julij 2008), smo se ustavili tudi v nekaterih Francoskih mestih in krajih kot so:

Korzika - odskočna destinacija na Sardinijo (poletje 2010)

Korziko smo zaobjeli julija 2010, ko smo preko nje potem pripluli na Sardinijo. Slednjo smo tudi bolj intenzivno prepotovali. Korzika mi bo ostala v spominu predvsem po adrenalinski vožnji ob zahodni obali (od kraja Porto in naprej) ter po kraju Bonifacio, ki je letovišče s prav posebnim šarmom.

 

Več o naših Korziških vtisih na ločenem potopisu "Na Sardinijo (preko Korzike) in krajši potep po Toskani". Glej opise za datume od 10. do 14.07.2010:

Pariz (silvestrovanje 2000)

Zadnje dneve v letu 1999 sva z Markotom preživela v Parizu, kjer sva z večmiljonsko množico proslavila odhod starega in prihod novega tisočletja. 

Zadnje dneve pred novim letom je bil v Parizu hudo neurje in močni nalivi, ki so na nekaterih področjih severne Francije pustili za sabo kar precejšno razdejanje. Tudi v samem glavnem mestu je bilo opaziti izruvana drevesa in celo hiše s poškodovanimi strehami. To in pa dejstvo, da je bilo pač praznično vzdušje, je bil razlog, da si nismo mogli ogledati nekaterih znamenitosti mesta niti iti z ladjo po reki Seni, ki  je močno narasla zaradi močnega deževja. Tudi Eifflov stolp je bil zaprt, ker so ga ravno preurejali za svečan trenutek. 

Ob polnoči se je stolp res razkošno osvetlil in zažarel v vsem svojem sijaju, podnevi pa ni izgledal prav nič posebnega. Presenetila me je ogromna množica v parku pred Eifflovim stolpom, na območju pred Slavolokom zmage kot tudi na še tako mali ulici. Bilo je zabavno, vse skupaj pa je minilo kot bi trenil. Za ogled mesta Pariz pa si bo treba vzeti še enkrat čas, enkrat pomladi ali poleti..

Slikoviti Pariz in čarobni Disneyland (O.Š. Trzin, 04.-08. junij 2014)

Lani (2013) London, letos (2014) Pariz. Nastja si bo zadnjo triado osnovne šole vsekakor spominjala po prijetnih doživetjih.

So se pa tokrat (45 otrok iz treh O.Š.) na pot odpravili z busom in ne z letalom, kar je bilo verjetno tudi malce utrudljivo. Pa niti ni bilo veliko besed in pripomb o tem, po čemer sklepam, da je bil program zanimiv za otroke ali pa je Nastja že precej "utrjena", saj sami precej vandramo z avtomobilom po Evropi.

Njihov program (in predvidevam, da so se ga držali v celoti): 

1. dan: NASVIDENJE SLOVENIJA. Popoldanski odhod iz Ljubljane in vožnja s postanki čez Avstrijo in Nemčijo.

2. dan: KARLSRUHE, BADEN – BADEN, REIMS, DOBRO JUTRO DISNEYLAND. Vožnja. Čas za zajtrk. Celodnevni obisk Disneylanda ali Disney Studios s časom za kosilo in večerjo. Namestitev in prenočevanje.

3. dan: PARIZ. Zajtrk v hotelu. Celodnevni avtobusni ogled Pariza s postanki za: ogled muzeja Louvre (Lov na lisico Joconde), kosilo, Dom des Invalides (poslednjega počivališča Napolena I.), ogled muzeja Fragonard (če bo dovolj časa tudi pokušina parfumov). Na koncu dneva obisk bo čas za ogled boemskega Montmartra in večerjo. Prevoz v hotel. Pakiranje.Nočitev

4. dan: PARIZ - STRASBOURG. Zajtrk v hotelu. Oddaj kovčkov v avtobus. Avtobusni prevoz v mesto. Vzpon na Tour Eiffel. Panoramska vožnja z ladjo. Ogled bivališča notredamskega zvonarja (katedrala Notre Dame). Odhod avtobusa proti domovini. Čas za večerjo. Odhod proti domovini

5. dan: DOBER DAN SLOVENIJA. Nadaljevanje vožnje s postanki proti domovini. Prihod v popoldanskih urah.

Skupinske fotke (vir: organizator Eol d.o.o.)

V nadaljevanju pa nekaj slikc, ki jih je Nastja naredila s svojim GSM-om, nekatere tudi v ČB tehniki :-)

 

Grčija

Kalimera! Beseda, ki ti je namenjena predno začneš doživljati grški dan. Dan, poln zanimivosti, če se le odločiš zanje: poležavanje na plaži, kopanje v morju, odkrivanje čarov antične Grčije, pohodništvo, nočni utrip obalnih krajev, ipd.

Grčija se mi je prvič prijetno vtisnila v spomin na absolventskem izletu, ko smo študentje ekonomije zasluženo dali na pašo svoje možgane in se prepustili čaru otoka Rodos. Tisti čas je bil seveda namenjen predvsem zabavi in nočnemu življenju :-), meni osebno pa bo ostal v spominu tudi po "bolečemu zaključku", ko sem morala poiskati zdravniško pomoč. O tem več kdaj drugič.

Grčija drugič. Peloponez - julij 2009. 16 dni počitnikovanja na Balkanu, od katerih smo jih 10 namenili Grčiji bo vsekakor ostalo nepozabnih. O tem več na ustrezni pod-strani.

Grčija - odkrivanje goratega predela regije Zagori in čarov Halkidiki-ja (avgust 2013)

Grčijo smo "naskočili" ponovno poleti 2013 in odločitev je pravzaprav padla na sami poti. Naš prvotno zastavljeni poletni cilj - Albanija - smo podaljšali še preko severno celinskega dela Grčije.  Na poti iz Albanije (iz smeri Gjirokaster) smo po cesti E853 prečkali albansko-grško mejo in se najprej ustavili v prijetnem kamnitem mestecu Monodendri, ki leži nad 1000 mnv. V tej regiji Zagori smo si ogledali znamenito sotesko Vikos gorge in kamnite mostove. Več na spodnjih povezavah:

Sledilo je odkrivanje lepih plaž, skrivnostnega meniškega polotoka in vodnih slapov, za katere smo se odločili med popotovanjem po polotoku Halkidiki (Chalkidiki). Ta na prvi pogled spominja na osrednje 3 prste roke.

Vsekakor je bilo za nas najbolj zanimivo kampiranje v lepo urejenem kampu Thalatta Kalamitski Village Camp, ki se nahaja "na sredinskem palcu" ter izlet z ladjico do "tretje palca", ki v bistvu predstavlja samosvojo, samostojno meniško republiko in kot tako zaprto za javnost.

Del popotovanja po Balkanu (poletje 2013), ki se nanaša na grški del, opisujem na ločenih podstraneh:

Grčija, Peloponez, 04.-19. julij 2009


Na poletne počitnice smo se tudi to leto odpravili na daljšo destinacijo – z avtom do Peloponeza, v kraj Karo Nero (Καλόν Νερόν), le da smo se tokrat odločili, da za povratek izberemo ladijski prevoz (Patra-Benetke). Delno zaradi tega, da vendarle ne bi bili toliko na cesti kot lani (cilj Tavira-Portugalska) delno pa zato, da naše popotovanje naredimo še bolj dinamično in pestro.

2.200 km poti, ki smo jo prevozili z avtom na relaciji Ljubljana – Kalo Nero (Peloponez), nas je brez večjih postankov vodila skozi Hrvaško in Srbijo, v Makedoniji pa smo naredili 2-dnevni postanek ob Ohridskem jezeru. S prehodom skozi makedonsko-grško mejo se je začelo naše odkrivanje celinske Grčije in Peloponeza, kjer smo na koncu dosegli prevoženih 3.500 km. Prevzela nas je:

  • veličastna lokacija samostanov (Meteora), ki kraljujejo na visokem skalovju kraja Kalambaka,
  • vožnja skozi znameniti most Rio Andirio
  • preteklost antične Grčije (Delphi, Olympia)
  • obalna letovišča z okusno grško kulinariko
  • lokacija neokrnjene narave reke Neda, kjer smo okusili tudi malo grškega pohodništva 
  • udobje in prijaznost družine Dimitropoulos, kjer smo bili nastanjeni 10 dni
  • vožnja skozi gorata hribovja jugo-vzhodnega predela Peloponeza, s katero smo se po vijugastih serpentinah povzpeli tudi do 1.300 m.n.v. in se naužili svežega zraka in čudovitih razgledov
  • skrb lokalnih prostovljcev in ostalih skupnostih, ki se očitno zares precej prizadevajo za ohranjanje želv “caretta”; le-te izjemoma gnezdijo na 2-3 obalah Peloponeza (Grčija poseduje menda 60% vseh gnezd tovrstnih želv v Mediteranu).
  • in seveda povratek z ladjo Sofokles (Anek Lines), ki sta se ga veselili predvsem Nastja in Kaja.

Povzetek poti:

1. DAN: vožnja proti Ohridu (Ljubljana-Zagreb-Beograd-Skopje-Ohrid)
2. DAN: Ohrid  2x nočitev in ogled mesta)
3. DAN: Kalambaka (obisk Meteore - znamenitih samostanov, ki kraljujejo na vrhu skalovja )
4. DAN:  Delphi in fascinatna vožnja skozi most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s polotokom Peloponez
5. - 6. DAN: prihod v apartma Irida Resort/Kalo Nero, Kyparissia
7. DAN: Neda River, Olympia
8. DAN: Kalo Nero

9. DAN:   Pravljični grad Kastro ton Paramythion), Hora, Pylos, Methoni
10. DAN: Kalo Nero
11. DAN: Kyparissia Water Park
12. DAN: Kalamata, Githio (Mavrovouni), Sparta
13. DAN: Zacharo
14. -15. DAN: ladja Patra – Benetke
16. DAN: Benetke in prihod domov

Opis našega potovanja predstavljam v istem sosledju na naslednjih pod-straneh.

Pri opisu slik in tudi sicer mi je bila v veliko pomoč vsa tehnikalija, za katero je zopet pridno poskrbel Marko (GPS Data Logger, pa združljivost slik z lokacijo posnetkov v iPhoto....).  Res je super, ko klikneš na sliko, pa potem "Rescan for Location" in že ti programček pokaže ime kraja na zamljevidu, kjer je bila posneta slika....Ni kej, res fino !!!


 

Odhod in postanek v Ohridu

SOBOTA, 4.7.:
Odhod od doma ob 03:30. Na poti po Hrvaški je potekalo bolj ali manj tekoče. Promet normalen, ni bilo čutiti večje prometa. Ob 9:30 ko smo prispeli na mejo Hrvaške s Srbijo v kraju (mislim da) Apševci, pa kar naenkrat kolona vozil. Začelo se je polžje premikanje po cesti do meje, ljudje so rinili svoje avtomobile korakoma naprej in med njimi so se kmalu našli tudi prvi nestrpneži, ki so se obesili na troblo svojega jeklenega konjička, kot da bi s tem lahko pomagali, da bi se kolona premikala naprej hitreje. Mejo smo prečkali točno po 2 urah čakanja :-) in sicer ob 11:30. V nadaljevanju poti je šlo dokaj gladko. Makedonijo smo prestopili, ko nam je števec pokazal da je za nami že 1004 km oz. cca 14 ur in pol vožnje. V Makedoniji postanek v predhodno rezerviranem aparatmaju Adeona, kamor smo prispeli ob 21h zvečer. Prijazna lastnica nam je že s poslanim mailom in SMS-i pokazala veliko pozornosti, na samem mestu pa sploh (če je vse v redu, potrebujemo še kaj, naj pokličemo takoj če ne bo itd.).

NEDELJA, 5.7.: prihod v Ohrid
V jutro se zbudimo spočiti in odrinemo na en makedonski zajtrk v bližnjo taverno ob obali, saj je zaradi našega poznega prihoda predhodni dan, hladilnik vseboval le Kajina zdravila. Nato peš na ogled antičnega teatra in obisk znamenite Ohridske trdnjave (trdnjava carja Samuela), ki kraljuje na vrhu hriba, ki se vzpenja v središču starega mestnega jedra. Pot v nadaljevanju vodi do samostana Saint Panteleimon, kjer si ob zvokih pobožne glasbe, ki odzvanja v zvočnikih zunaj, ogledaš notranjost in zunanjost zgradbe. Še malo naprej nas je pot po prijetnem gozdičku vodila do rta, kjer smo si (kljub rahlemu negodovanju Kaje “kdaj bomo”) ogledali cerkev St.Jovan Kaneo. Da pa bi bila pot nazaj še bolj prijetna, sva se z Markotom dogovorila, da se na drug del zalivčka odpeljemo s čolničkom, s katerim nas je popeljal domačin. Še hiter skok do Ohridskega jezera, kjer smo (z mojo izjemo) v avtokampu Gradište okusili jezersko kopanje, še preden nas je presenetil rahel dež. Dež nas je nekako “prikoval” v avto in smo se še malce popeljali naokoli. V bistvu smo naredili kar skok do Prespanskega jezera – po cesti, ki vodi iz kraja Trpeljca v kraj Otesevo. Cesta nas je vodila do višine 1.500 metrov n.v., od koder se nam je ponudil čudovit razgled na Ohridsko jezero in kasneje tudi na Prespansko jezero. Zaradi same višine lahko rečem, da smo doživeli makedonsko “Veliko Planino”.

Meteora

PONEDELJEK, 6.7.:
Zapuščamo Ohrid in nadaljujemo pot proti Grčiji v smeri Ohrid-Bitola-Florina-Edessa-Veria-Kozani. Pred nami je nov cilj: Meteora. Da se prepričamo o lepoti, ki nam jih ponujajo slike iz tega kraja, objavljene na internetu in tudi v knjigi Lonely Planet – Greece, ki jo imamo s seboj.

Še preden smo pripeljali v kraj Kalambaka, kjer je na ogled Meteora, se nam je od daleč ponudil pogled na prve obrise gorovja, ki se razkošno bohoti sredi čisto navadno poseljene pokrajine. Še bližje pa je pogled na Meteoro veličasten. Kot da bi sredi “ničesar” zraslo nekaj povsem neobičajnega, kar sploh ne pričakuješ, še manj pa verjameš, dokler ne vidiš na lastne oči, da se na vrhu skalnate gore, s stenami gladkimi kot asfalt, nahaja razkošen samostan, ki se s svojo podobo zliva skupaj s skalovjem, v katerega je vzidan. In ni edini.

Na tem skalovju kraljuje 6 samostanov. Sprva sploh ni videti možnosti, da bi prišel do njih. Razen da preplezaš stene. Kje je torej cesta ? Morda kakšna vzpenjača ? Kako do vrha ? Najbolje, da povprašamo. V bližnjem hotelu mi prijazen receptor samo reče: “No, problem. There is a road. Just drive further on...” In mi predlaga 2 samostana, ki sta od vseh najbolj znamenita.

Samostani so: Great Meteoro, Varlaam, Agios Nikolas, Roussanov, Agia Triada in Agios Stefanos. Izbrali smo samostan Great Meteoro. Kaj kmalu smo ugotovili, da do njega vodi prav lepo speljana asfaltirana cesta. Med potjo smo se ustavili, saj je cesto prečkala želvica. Kaja, ki so ji trenutno to najljubše živalce, je bila presrečna. Da jo lahko prime, poboža in se poslovi od nje z dobrim občutkom, da smo ji morda rešili življenje.

Na vrhu smo prispeli do parkirišča, od tam pa smo imeli le 50 metrov do prvih stopnic, ki vodijo do samostana. Samostan Great Meteoro je bil vsekakor vreden ogleda, bolj zaradi edinstvene lege in načina gradnje kot zaradi notranjosti, čeprav ti tudi muzej in vse ostalo ponudi kaj za videti. Na nek način a je bilo malim dvema tudi zabavno videti naju v novih oblačilih. Ženske namreč dobijo velik kos blaga, s katerim si morajo zakriti gole noge in po potrebi tudi rame, moški pa dobijo dolge hlače, v koliko nosijo kratke.

Prevozimo 1.720-ti kilometer in pozno popoldan nadaljujemo pot v smeri kraja Lamia, s ciljem da se ustavimo v mestu Delphi. Tam prespimo v hotelu Pernassos, ki je le eden od mnogih, ki se nahajajo v živahni ulici polno trgovin, tavern, pub-ov in restavracij. Mesto je bilo v večernih urah, ko smo prispeli še posebej “okranclano”, nisem pa dobila informacije da bi imeli kakšen poseben dogodek.

Delphi

TOREK, 7.7.:

Jutro. Zajtrk v hotelu, nato ogled antičnega kraja Delphi, ki si ga je ogledal predvsem Marko. 15 minut hoje od hotela do mesta ogleda smo prišli še skupaj, potem pa Nastja in Kaja zaradi vročine nekako nista bili pri volji se sprehajati med kamenjem in si ogledovati arheološke izkopanine in ostanke antičnega mesta. Zato smo punce počakale v prijetni senci mogočnega drevesa in občudovale čudovit razgled na dolino, posejano s cipresami in oljkami. Delphi leži na prav posebni legi, obkrožen z gorovjem in s pogledom na Korintski zaliv. Pogled navzdol je zaradi same višine zastrašujoč, hkrati pa prav idiličen. Antični grki so Delphi menda obravnavali kot center sveta, saj naj bi po mitologiji bog Zeus poklonil svobodo dvema orloma na drugem koncu sveta, ki sta se nato srečala prav na tem mestu. Delphi - za videti: ⁃ Apolov tempel ⁃ teater iz 4. stoletja pr.n.št. ⁃ Antični stadion ⁃ ostanki antične gimnazije ⁃ Delphi muzej itd.

Ura je 11:20. Po ogledu Delphi-ja nadaljujemo pot proti morju, v smeri Iteo-Nafpaktos, v pričakovanju videti znameniti most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s Peloponezom. Prvi obrisi mostu so vidni že od zelo daleč. Most je zgradil nek francoski konzorcij, in sicer leta 2004. Cestnina za vožnjo v eno smer preko mostu znaša 11,70 EUR. Fotografije smo posneli preden smo zapeljali na most in tudi potem, ko smo že bili na polotoku. Na željo Nastje in Kaje pa smo se prvič tudi okopali v morju, v obmorskem kraju Kato Ahaia (cca 20 km JZ od Patre).

Prihod - Kalo Nero (apart.)

SREDA, 8.7.:

Ob 19:40 smo prispeli v Kalo Nero (prevoženih točno 2.196 km), kjer smo se nastanili v apartmaju Irida Resort. Dobrodoščlica lastnika apartmaja in nastanitev.

Nastanili smo se v družinsko vodenem apart-hotelu Best Western Irida Resort (www.iridaresort.gr ). Hišo z 25 ležišči (10 apartmajev) upravlja g. Kostas z ženo od leta 2007. V ceni najema je vštet tudi že bogat kontinentalni zajtrk, ki ti ga postrežejo v pritličju na terasi ali na željo gostov v nadstropju višje (v našem primeru na mizah, ki so bile postavljene ravno v bližini našega apartmaja). Hiša, ki so jo zgradili oz. Dokončali pred 2 leti, se razprostira na 4 akrah. Obdaja jo velika travnata površina z otroškimi igrali, cvetjem in kamnitim podestom z ležalanikim, kjer naj bi kmalu menda postavili tudi manjši bazen. Ob potki, ki vodi do hiše, je prostora za 10 avtomobilov, ki so lahko parkirani večji del dneva v pol-senci dreves. Za hišo je urejen tudi piknik prostor z zares velikim “utility” prostorom za peko in druženje na prostem. Skratka na vsakem koraku je čutiti premišljeno potezo lastnika pri opremljanju. Svoj čar vsemu pa (v veselje otrok) naredi tudi bela kozica, ki se osamljeno pase za hišo.

Po dolgi vožnji smo si privoščili celodnevno kopanje in poležavanje na plaži Kalo Nero, ki je hkrati tudi prva najbljižja plaža od našega apartmaja (žal malce predaleč, cca 800m). Na naše prijetno presenečenje – malo obiskana, z brezplačnimi ležalniki in senčniki.

Tudi v dneh, ko nismo pohajkovali naokoli, smo se radi zatekli na to (nam najbližjo plažo).

Kyparissia

ČETRTEK, 9.7.:

Ker smo pravi radovedneži, smo se zapeljali še v sosednje mestece Kyparissia, kjer je že čutiti večjo živahnost in večji utrip mestnih ulic ter tudi bolj obiskano plažo.
V času visokih valov, smo obiskali tudi vodni park, sicer bolj miniaturen, pa vendar prijeten.

Neda River, Appolon Temple, Olympia

PETEK, 10.7.:

Po zajtrku smo se odpravili v smeri Kalo Nero-Platania-Andritsena na ogled znamenitih vodnih slapov reke Neda (Neda River Water Falls). Pot do tja smo dokaj hitro našli, čeprav je cesta proti koncu že zelo slaba oz. slabša varianta makadamske ceste, ki se ponekod (poleg vseh ovinkov) tudi strmo vzpenja navkreber, pa spet navzdol. Slednjega je bistveno več, zato je vožnja nazaj še toliko večji izziv. G. Kostas (lastnik apartmaja) nam je podal samo eno kratko navodilo:” Just drive and do not stop if it is not necessary!”. Po parkiranju je še cca 20 minut hoje po delno urejeni gozdni poti in ko se ti zazdi, da tu morda teh opevanih slapov sploh ni, se ti naenkrat ponudi prvi pogled na manjši slap, ki se zliva v tolmunček, skozi njega pa vodi mostiček. Malo zatem pa nas prijazni turist usmeri pravilno tako da smo končno našli “the big one” - veliki slap, kot sem ga tudi videla na internetu. In res je čudovit. Skrit med skalovjem, obkrožen z zanimivo oblikovanimi drevesi in z izlivom v večji tolmun svetlo modre barve, bi bil ta košček narava kot nalašč za snemanje prizora “Eva in Adam v raju” :-).

Po ogledu Neda River nas je nekaj km naprej vodila pot do lokacije Appolonovega templja, ki je zaščiten s šotorom. Vstopnina za ogled 3 EUR. Več v slikah.

Popoldan prihod v kraj Olympia, kjer smo si ogledali arheološko področje antične Olympije, ki predstavlja rojstvo olimpijskih iger. Mestece Olympia z 109 prebivalci (??) deluje prav prijetno. Ulice ponujajo vrsto trgovinic, barov, tavern. Vsega skupaj je kar precej na osrednji ulici, pa vendar ne deluje tako kičasto kot običajno velja za turistično oblegane lokacije. Do antične Olympije je cca 20 minut hoje ali celo več. Na ogled je 4 muzejev na temo zgodovine olimpijskih iger ipd. Vendar smo zaradi pozne ure prihoda le-te opustili oz. so bili že zaprti. Zanimivo je vedeti malo več o prvih začetkih olimpijskih iger, ki segajo tja v 11 stoletje pr.n.št. in o tem, da so bili takrat presenetljivo športno orientirani, žal pa je to veselje pripadalo le moškim, ki so edini lahko tekmovali (dostikrat tudi povsem goli :-). Ženskam in sužnjem je bil vstop strogo prepovedan – če pa so si to drznili storiti, so plačali z življenjem (vrgli so jih čez skalovje). Grdo. Igre so prirejali vsakih 4 leta in to najmanj 1000 let. Danes arheološko področje antične Olympije predstavlja kompleks delno ohranjenih templov, cerkvenih in javnih stavb, vse pa je dodatno predstavljeno v besedi in sliki na informativnih tablah. Vse skupaj je na nek način prav fascinantno, koliko dela pridnih rok, koliko kamenjev – velikih in malih, ki so jih morali verjetno z velikim naporom postaviti enega na drugega. Sprašujem se, kako so vse to zmogli – brez danes poznane tehnologije in gradbenih naprav. Prepričana pa sem, da so nečesa imeli očitno več kot preveč – časa.

Kalo Nero (dan velikih valov)

SOBOTA, 11.7.:

Kopanje na naši najbližji plaži Kalo Nero. Danes smo uživali na prav posebno velikih valovih, ki so bili “premagljivi” tudi za Kajo. Neizmerno uživata obe.

Znajo pa biti nevarni tudi v plitvi vodi, kjer te val povleče nazaj in pod vodo. Kajo mi je enkrat potegnilo pod vodo, val pa ji je snel rokavček iz roke. Pazljivost torej tudi v nizki vodi in stalen nadzor nad otroci, ki se igrajo v srednje plitvi vodi.

Agrilos, Hora, Gialova, Pylos, Methoni

NEDELJA, 12.7.:

Zaradi bistveno večjih valov in močnega vetra smo se odločili za ponovni potep – tokrat v smeri proti jugu. V Agrilos-u (med krajem Filiatra in Kyparissi) se nahaja čudoviti pravljični grad Harry Fournier's Castle. Grad je menda zgradil nek zasebnik za svojo družino. Zanimivo, da gradič niti ni toliko omenjen na internetu ali v drugih turističnih publikacijah. Niti ga nisem zasledila v vodiču Lonely Planet – Greece, ki nas spremlja na naši poti. Je pa vsekakor vreden postanka in sprehoda okoli samega pročelja, čeprav je v tem času zaprt za obiskovalce, kot mi je zatrdila ena od obiskovalk. Škoda. Sam ambient in pravljična arhitektura poslopja bi bila odlična lokacija za manjši zabaviščni park za otroke. Obala v neposredni bližini je sicer skalnata, ponuja pa nekaj lepih priložnosti za fotoposnetke (razburkani valovi, ki udarjajo ob skale ter nekaj razstavljenih skulptur). Nadaljujemo pot v mestece Hora, kjer si ogledamo manjši arheološki muzej, kjer so na ogled dragoceni primerki izdelkov, najdenih v Nestorjevi palači, ki se nahaja nedaleč stran.

 
Sledi vožnja mimo Gialova Lagoon, zaliva s čudovitimi, še neobljudenimi plažami, ki pozimi nudi zatočišče tisočim pticam raznovrstnih ptic. Očitno je ta predel tudi prebivališče ljubkih želvic, za katerih zaščito so postavili tudi posebne prometne znake, ki opozarjajo voznike na počasno vožnjo in posebno pozornost. Iz zaliva Gailova se cesta rahlo vzpenja v klanec, od tam pa se ponuja čudovit razgled na en samcat osamljen otoček tega zaliva. Ni kaj, da ne bi spet “škljocala” po fotoaparatu :-)

Prihod v mesto Pylos in kosilo na obali. Žal smo prispeli prepozno, saj so samo do 12h ure vozili s čolnom na ogled znamenitega skalovja, ki se vzpenja izza morja in spominja na vrata.


Še skok do kraja Methoni (čeprav smo že hoteli obrniti nazaj v Kalo Nero), ki se je kasneje izkazal za vrednega obiska. Tu stojijo ostanki beneške trdnjave oz. gradu, ki se razprostira na ogromni površini rta. Vendar hoja še zdaleč ni dogolčasna. Za otroke je po svoje lahko zelo zanimivom le obvezno jih je ponekod držati za roke, ko je treba premagovati visoke in napol ohranjenne kamnite stopnice, hoditi po ozkih poteh, ki na drugi strani ponjujajo samo globino ali že morje, splezati na višje ležeče kamnite police, preskočiti neprehodno oviro ipd.

 

Nastja in Kaja sta izkoristili priložnosti, da sta se ponekod lahko skrili v kamnite odprtine v stenah, zlezli v valjaste rove, ki vodijo od ene do druge stene in še in še. Do skrajnega dela trdnjave vodi cca 700m dolg pot med visokoraslo travnato površino, kjer raste na tisoče vijoličnih cvetic, ki sem jih prvič videla. Skratka obilo večjih in manjših zanimivosti, zaradi katerih postanek v Methoni-ju toplo priporočam.

 

 

 

 

 

Ogled grobnic (Kalo Nero)

PONEDELJEK, 13.7.:

Ponovno lenarjenje in kopanje na plaži Kalo Nero, popoldan pa na ogled grobnic (mislim, da se kraju reče Peristeria), ki nam jih je priporočil g. Kostas. Žal je bilo področje zaklenjeno z ograjo, pa vendar je Marko nekako preskočil visoko ograjo in naredil nekaj posnetkov.

Kyparissia (vodni park) in o želvah "caretta"

TOREK, 14.7.:

2 dni so nam plavanje v morju oteževali visoki valovi in razburkano morje, zato smo se ta dan odpravili kopati v nekaj km oddaljen vodni park v kraju Kyparissia, ki smo ga slučajno opazili dan poprej, ko smo se peljali tu mimo. Kljub svoji majhnosti, smo uživali v bazenski vodi, predvsem pa Nastja in Kaja, ki sta se ob koncu popoldneva naskakali na trampolinu – potem ko sta bili skoraj cel dan več ali manj v vodi ali na toboganu. Vstopnine v ta miniaturni vodni park ni bilo, zato pa zaračunajo 5 eur po osebi za dnevno uporabo tobogana. Vsa zadeva mi je delovala spet bolj kot družinsko vodena dejavnost – domačnost osebja, vsi so se nekako poznali med seboj ipd. Pohvalo bi lahko namenila tudi velikemu otroškemu igrišču in dobri lokaciji ob obali, tako da lahko enostavno skočiš iz bazena v 30m oddaljeno morje, če se ti tako zahoče.

Danes smo se tudi malo bolje informirali o zaščitenih želvah “carretah”. Ob obali Kalo Nero imajo namreč postavljen “mini informativno-prodajni desk”, na katerem prodajajo nekaj izdelkov s simboli želv in informativno gradivo o teh živalih. Gre za skupino prostovoljcev, ki izvajajo posebni pogram aktivnosti (verjetno pod okriljem skupnosti Archelon – The Sea Turtle Protection Society of Greece, www.archelon.gr), s katerim preiskujejo obale, iščejo želvja gnezda, označujejo in ograjujejo gnezda z opozorilnimi tablami, ipd. Na Peloponezu so taka področja predvsem na zahodni obali v predelu, kjer smo bili mi (torej Kyparissia) ter na obali Lakonikos na jugu Peloponeza. To sta 2 edini obali ter še otok Zakintos, kjer želve odlagajo svoja jajca. 2 taka gnezda smo odkrili tudi na naši obali. Stotine želvjih samic vsako poletje (od srede maja do konca avgusta) priplava iz morja in na obali zakoplje cca 120 jajc. Menda se odrasle želvice po instinktu vrnjejo na obalo, kjer so bile izvaljene. Jajca se valijo 60 dni, prvi želvlji mladiči pa se izvalijo sredi julija, torej ravno v času našega odhoda. Tega posebnega dogodka nismo imeli priložnosti videti in kot nam je pojasnil g. Kostas je to možno le izjemoma, saj želvje izberejo nočni čas, ko ni svetlobe in hrupa in začutijo, da je obala varna.

Kalamata, Mavrovouni, Sparta

SREDA, 15.7.:

Vročina ! In odločitev je padla – da preživimo najbolj vroči del dneva v prijetno hlajenem avtu in se zapeljemo še malo po Peloponezu. Ta “še malo” pa se je kasneje prevesil v najdaljšo prevoženo pot dosedaj, odkar smo se nastanili v Kalo Nero. Na poti Kalo Nero – Kopanaki – Kalinia smo se najprej ustavili v obmorskem mestu Kalamata, kjer smo se zapeljali skozi mesto in rahlo razočarani ugotovili, da ne ponuja ničesar zanimivega, razen ogleda katedrale Church of Ypapantis. Zanimivost mesta je morda ta, da ga je leta 1986 stresal močan potres (20 smrtnih žrtev, večstotine poškodovanih in več kot 10.000 uničenih domov). Od Kalamate smo ubrali pot proti jugu v kraje Avia – Kitries – Kardamyli – Agios Nikou. Obala do tiu ponuja kar nekaj živahno obiskanih plaž, ob obalni cesti pa se verižijo bari, taverne in restavracije. Vztrajamo naprej, tako da vstopimo v regijo Lakoni, vse do kraja Areopoli. Pot do tu je zanimivo vijugasta, iz višje ležečega položaja pa se zopet ponuja čudovit razgled na tokrat skalnato obalo. Neverjetno, ampak hiše tu so vse grajene iz kamenja, prav tako tudi ograje, ki obdajajo ponekod prav lepo urejen zelenice.

Od Areopoli uberemo pot proti kraju Githiom, kjer smo se (2 km iz mesta) ustavili na plaži Mavrovouni. Plaža je tu spet kar v redu – z brezplačnimi ležalniki in senčniki in ponovno manj obiskana.

Iz Githia smo se vrnili nazaj v Kalo Nero, in sicer preko mesta Sparta, kjer smo se ustavili zgolj za krajši sprehod v osrednjem mestnem jedru, saj je bila ura že pozna. Si pa bomo zapomnili ta obisk po skoraj izgubljenem fotoaparatu, ki je visel na stolu v enem od barov ves čas, ko smo že sedeli v avtu in se peljali ven iz mesta. Po cca 10 minutah smo se vrnili ponj in ga začuda dobila, čeprav so nas na tem mestu nedolgo nazaj fehtarili za denar otroci -siromaki v starosti od 5-10 let. Povratek na relaciji Sparta – Kalamata nam bo ostal v spominu po razburljivi večerni vožnji po adrenalinsko vzpenjajoči in vijugasti cesti skozi hribovito gorovje Taygetos. Razgleda z višine cca 1.300 metrov n.v. sicer v temni noči nismo imeli, sem pa uspela v pravem trenutku vključiti fotoaparat in narediti video posnetek skozi zanimiv predel, kjer je cesta speljana pod zanimivim skalnatim previsom, ki deluje kot nekakšen tunel.

V apartma smo se iz tokratnega dnevnega potepa vrnili šele ob 23:20.

Zacharo

ČETRTEK, 16.7.:

Celodnevno kopanje na plaži v kraju Zacharo, cca 25 km severno od Kalo Nero oziroma med krajema Aghios Nikolas in Kakovatis, ki nam jo je predlagal lastnik apartmaja. To je ena izmed lepših plaž od vseh, kjer smo se kopali, vsaj po moji presoji. Fina mivka, na voljo zopet brezplačni ležalniki in senčniki in predvsem nizka voda 10-15m od obale. Torej idealno za družine z majhnimi otroci.

Nastja in Kaja sta na tem mestu nabrali tudi nekaj školjkic in kamenčkov, kar jih je še dodatno zaposlilo.

Zvečer pa "sladka" osvežitev v eksotičnem baru ob obali Kalo Nero, kjer sta punci prišli do okusno postrežih vafljev s sladoledom. In tudi koktejl je bil okusen .....

Patra-pred odhodom na ladjo

PETEK, 17.7.:

Dan odhoda in prisrčno slovo od g. in ga. Dimitropoulos. Vračamo se po cesti Kalo Nero-Pirgos-Amaliada-Keramida, v smeri proti Patri, kjer nas čaka odhod ladje ob polnoči.

Na dan odhoda je sonce še posebej pripekalo in zdi se mi, da je doseglo najvišjo temperaturo v vsem času našega dopusta - 38 stopinj.

Patra - veliko mesto, ki niti ni preveč lepo. Polno betona, starih in novejših stavb. Ponekod pridih nečistoče. Meni se ni dopadlo. Vredno ogleda je kvečjemu katedrala - čudovit primerek arhitekture, prav tako od znotraj, ko ti pogled takoj uide v veličasten strop, poslikan s pobožnimi motivi in okrašen z ogromnim lestencem.
Za ljubitelje hoje je zanimiv tudi sprehod po ulici, iz katere se vzpenja ogromno stopnic do trdnjave, ki se nahaja na vrhu hriba. V peklenski vročini smo prehodili 193 stopnic in potočili še 1x toliko solza (Nastja), ki se je upirala hoji po mestu. Kaja pa je ponosno skupaj z mano preštela vse stopnice in na vrhu zavriskala "juhej".

8 ur do odhoda ladje je padla odločitev, da bo bolje kot "mučna" hoja po mestu - kopanje na prvi primerni plaži. Pričakovali itak nismo čistega morja, ampak cca 8 km iz Patre je bilo na izbrani plaži še večji šok. Ogabno! Umazana voda, ne samo trava, tudi odtenek modre je spominjal bolj na mlako kot na morje. Pa kljub temu nekaj kopalcev. Marko se je odločil za umik v obalni bar na hladno - pametno. Punce pa smo se vendarle oblekle v kopalke že zaradi tega, da smo izkoristile tuš na plaži, potem ko smo se pošteno prepojili s hojo po mestu.

 

Na ladji Patra-Benetke

SOBOTA, 18.7.:

Na ladji sta nam 2 nočitvi in 1 dan kar nekako minila. Nastji in Kaji se je zdelo zanimivo, da prvič plujeta s tako veliko ladjo. Verjetno si nista prestavljali vsega tega. Spanje v kabini s TV-jem in razpoložljivim WC s kabino je bilo več kot primerno, lahko rečem da odlično. Prijaznost osebja tudi OK, predvsem na recepciji in v restavraciji. Manjšo pohvalo pa bi dala tistim, ki strežejo v baru ob bazenu in ženski v trgovini, ki sva jo z Nastjo obiskali. Marko nam je postregel z GPS navigacijo in tako smo lahko nekajkrat preverili kje približno se nahajamo. Ko gledaš tisto kopno, ki se vidi od daleč, se ti res ne sanja kje si. Je pa imela ladja dva postanka vmes.

Benetke (ogled) in prihod domov

NEDELJA, 19.7.:

Prihod ladje v Benetke ob cca 9h. Nato ogled vodnega mesteca, ki nam je že kaj kmalu "segel globoko v žep". Plačilo javnega WC-ja (1 do 1,5 EUR) ter nakup 12-urne vozovnice z njihovimi vodnimi "busi" v znesku 64,00 EUR. Otroci imajo isto ceno kot odrasli (torej 16 EUR/osebi), nakup družinske karte ni možen. Saj tako mi je zatrdila s strogim formalnim tonom mlada blagajničarka. No pa še 2 EUR za zamljevid, ki ga nismo imeli s sabo.

V Benetkah se v tem času prodaja cel kup stvari za vsakim vogalom. Izdelki se med uličnimi prodajalci ob glavnem kanalu, kjer plujejo ladjice, več ali manj ponavljajo, v trgovinah po bolj odročnih ulicah pa je asortiman že bolj finejši, skrbno izbran in bolj pester. Presenetljivo veliko je seveda steklenega nakita (Murano) in posode ter seveda raznoraznih spominkov - lovilcev prahu, ko jih imaš 1x doma :-)

Sicer pa so Benetke seveda lepe na svoj način- trg sv.Marka, palača in vse ostale znamenitosti v poletnem času pridejo še bolj do izraza. Drugače je pozimi, kot mi je dejala domačinka, ki me je rešila iz labirinta drobnih in prepletenih uličic, ko sem iskala izhod do željene lokacije, kjer sem bila zmenjena z mojimi. Pozimi voda naraste in zalije tudi ulice v bližini glavnega vodnega kanala. Ponekod je dostop do domov zelo otežen ali jim voda celo zalije pritlične prostore. "Don't visit us in winter!" mi je dejala pred slovesom.

Prihod domov ob cca 17h. Vse zapisano naj bo za naš spomin na še eno prijetno družinsko počitnikovanje, za vse ostale pa morda tudi uporabno in praktično, če se odpravljate v isto smer oz. po deželi, ki ponuja toliko vsega.

 

 

Hrvaška

Nekako je prišel čas ali pa so okoliščine nanesle (nivo turistične ponudbe, ugodni letalski prevozi), ko našo sosednjo državo, ki je nekoč predstavljala tisto "must" destinacijo za poletne počitnice, vse manj obiskujemo. Zares smo jo za poletne počitnice od leta 1997 dalje izbrali točno samo 4x za 1 tedenski oddih (jadranje 1997, Ugljan 2001, Hvar 2003 in Murter 2007). To pa še ne pomeni, da smo jo dokončno odpisali. Vsekakor je njena notranjost še neraziskana, saj poleg jadranske obale kaj dosti globlje še nismo šli na družinski izlet.  

Banjole - turistično naselje Centinera (Intersportov prvomajski družinski program, 28.4.-1.5.2013)

Centinera je turistični kraj z deloma prodnato deloma skalnato obalo (50m), ki se razteza ob manjšem zalivu, kamor se je odpravila naša druščina  na sliki spodaj; Marko "blažen med dekleti je raje skočil izza objektiv :-).

 

Naključno sva z Markotom odkrila tudi cca 3 km dolgo sprehajalno pot Bumbište, ki vodi okoli rta zaliva do marine Pomer na drugi strani. 

V bistvu je to poučna šolska pot, na kateri so uredili tudi nekaj telovadnih orodij. Kot taka nudi prijeten cca 1h dolg sprehod po prijetno senčnem gozdičku. Škoda le, da začetka te sprehajalne poti niso bolje označili, saj je na začetku poti le tabla za slepo cesto, v bistvu pa se ravno na njej priključič na sprehajalno pot.

 

Turistično naselje Centinera je primeren za bolj miren oddih  - vsaj tokrat je izgledalo tako. Odmaknjeno od večjih mest(cca 6km od Pule) nudi paviljonsko namestitev (mislim da so 3 stavbe / depandanse), manjši notranji bazen, restavracijo in nekaj skromnejših otroskih igral, cca 1-2 km stran pa tudi večje nogometno igrišče, ki smo ga spet odkrili med sprehodom do marine Pomer.

Za družine z manjšimi otroci je nekako kar dobrodošel organiziran animacijski program. Za to so tokrat poskrbeli animatorji iz Domžalskega podjetja Otok sporta, ki so organizirali dopoldanske ustvarjalne delavnice, popoldanske športne aktivnosti in večerni mini disco.

Hrana v obalni restavraciji je v bistvu "polnopenzionska", kar so nam prodali kot All Inclusive Light :-). Ampak, OK ... je bilo čisto v redu, ker sicer bi se morali vsesti v avto in odpeljati v prvi večji kraj. Glede na razpoložljivost parkirnih mest v neposredni bližni, pa si vesel, da ti tega ni potrebno prakticirati. Na recepciji smo dobili informacijo, da je zasedenost sob 100% in podaljšanje bivanja ne bi bilo izvedljivo.

Na poti nazaj smo (polovica ekipe) naredili še postanek v Puli za ogled amfiteatra.

Kamp Pineta (Fažana pri Puli) - avgust 2009

Zadnji teden v avgustu smo izkoristili za še zadnje morske radosti preden smo otroke poslali greti šolske klopi. Tokrat smo odrinili na Hrvaško, kjer že dolgo nismo bili :-) Prijatelji so nam odstopili svojo prikolico in poskrbeli, da smo se punce imele čudovito. Kopanje, kolesarjenje, mini-golf, trampolin, pedalin, in še kaj drugega smo preiskusile v kampu Pineta v Fažani pri Puli.  Kamp se nam je zdel več kot zadovoljiv, vendar kot sem bila informirana s svojo ponudbo in infrastrukturo še daleč ne dosega nivoja ostalih kampov. Miki in Tari hvala za prijetno druženje in zabavo, Petrinim staršem pa za prijaznost, da so nam odstopili svoj "morski domek".

Več v slikah spodaj.

Kampiranje v Omišu ( popotovanje "Balkan 2013")

Glej razdelek - tukaj.

Prvomajski oddih v Rovinju (otok sv.Andrije - apr.2010)

 

Rovinj je prav prikupno istrsko letovišče, ki ima zanimivo lego, nasproti mesteca pa leži nemalo manjših in večjih otočkov, ki jih je opaziti med vožnjo z ladjico. Ta nas je popeljala na Crveni otok (oz. otok sv. Andrije), ki smo si ga punce izbrale za naš prvomajski oddih. Ladjica vozi na 15 min oddaljen otok sv. Andrije  vsako uro, za goste hotela Istra pa je na voljo brezplačen ladijski prevoz poljubnokrat na dan. V času našega obiska niso niti preverjali ali smo res gostje hotela ali ne. 
Ob prihodu smo bile ugodno presenečene nad prijaznostjo in uslužnostjo osebja v marini in kasneje v hotelu. V marini Rovinja sicer ne dovolijo parkirati vsakomur (menda je samo proti plačilu, načeloma pa bolj za invalide), zato pa so nas s kombijem odpeljali do brezplačnega in malo bolj oddaljenega parkirišča, kjer smo pustili svoje avtomobila, s kombijem pa so nas odpeljali nazaj v marino. Prtljago sami naložijo na ladjico in iz nje, na otočku pa celo pripeljejo z električnim vozilom do hotela. Ob odhodu iz hotela se je seveda pametno odpraviti iz hotela pravočasno in ujeti voznika prtljage, kar pa nam žal ni uspelo. Ampak ker hotel leži cca 50 metrov od pomola, kjer pristane ladjica, to ni bil noben problem.

 

 
(klikni na sliko za povečavo)

 

Hotel Istra je zelo lepo urejen, okolica je zelo čista,  ponudba igral in aktivnosti na prostem zelo bogata, trim steza urejana okoli obeh otočkov (kolo, tek), obstaja možnost  kopanja v notranjem bazenu z wellness ponudbo, gastronomija je na visokem nivoju,  hotelsko osebje zelo prijazno, svoje pa je vsekakor naredila tudi agencija Kompas Holidays, ki je v okviru svojega klubskega programa vsak dan skrbela za animacijo in razvedrilo, prilagojeno predvsem družinam. Glavni zvezdi sta bila seveda Sebastijan in Alja, ki sta podnevi imela glasbene urice z otroci, zvečer pa sodelovala v karaokah in tudi kakšno zapela z otroci.
Nekaj tudi v prispevku - klikni TUKAJ.
Tudi naša Tatjana nas je presenetila s svojo prijavo na karaoke in požela močan aplavz.

 

 

Eni s talentom, drugi s srečo :-). Slednja je bila naklonjena meni in Kaji, ki sva na srečelovu in mini kvizu zadeli set loparjev za pinkponk in T-shirt majico. Veselje je bilo nepopisno.
* * *
Zapisano in objavljeno za prijeten spomin vsem, ki smo se skupaj zabavali 
(Mika, Tatjana, Tara, Lana, Nastja, Kaja in moja malenkost).

 

img: 

Turistično naselje Girandella - RABAC (prvomajski oddih 2012)

Turistično naselje Girandella leži nedaleč stran od mesteca Rabac (cca 1,5 km oz. 20 min hoje). Urejena obala s prikupnimi majhnimi zalivčki, barvita narava in samo mestece Rabac me je prijetno presenetilo. V času našega obiska bi človek pričakoval povečan obisk, pa je bilo dokaj mirno in zmerno obiskano.

Namestitev v enem od paviljonov (Oleander 2*) je sicer preprosta, zato pa je presežek obala, ki ponuja veliko majhnih zalivčkov z urejenim dostopom do vode (idealno za družine) in pa prostorna restavracija s teraso, ki ponuja čudovit razgled na Kvarner.

Spodaj zemljevid naselja Girandella, pot turističnega vlakca, ki vozi ob obali in zemljevid izletniške ture z ladjico, ki menda ponuja turistom "srečanje z delfini" (klikni na sliko za povečavo).

     

Umag (Meliá Istrian Villas); avgust 2013

Melia Istrian Villas je turistični kompleks komfortno urejenih hišic (40-60 m2) v Umagu. Ambient je arhitekturno lepo dovršen in dodelan do najmanjše podrobnosti, vse skupaj pa daje pridih istrskega in mediteranskega značaja.

Poudarek je na čistoči in EKO okolju, zato tudi ni videti nobenega vozila. Z avtomobilom ne moreš priti do hiške, zato pa lahko kadarkoli preko recepcije naročiš prevoz z brezplačnim električnim vozičkom (te dostavijo do hiške skupaj s prtljago in tudi pripeljejo nazaj do avta). Cena tudi primerna :-). Primerjavo cen lahko preverite - tukaj.

Na voljo sta dva bazena, notranji in zunanji (ki sta sicer ločena nekaj peš hoje), za otroke pa ne manjka tudi poseben mini klub, ki se nahaja v ločenih objektih, kamor se lahko zatečejo otroci različnih starosti (številka na objektu mini cluba predstavlja starostno mejo otrok).

Tokrat sem bila le na obisku z eno nočitvijo, moja Kaja pa je imela to veselje, da se je tu s prijatelji zabavala 4 dni.

Priporočam vsem, ki radi komfortno uživate. Pri nas doma se še kar držimo raznovrstnih namestitev, med katerimi smo dosedaj preiskusili hotelske (od najbolj skromnih do malce bolj udobnih), apartmajske, bungalovske, pa seveda kampiranje (raj za otroke). Tudi nočitev v hiški na drevesu (Turčija), v avtodomu, pa še bi se kej našlo.

Umag (Stella Maris); 15. junij 2013

Turistično naselje Stella Maris predstavlja moderno urejen kompleks, z vso potrebno infrastrukturo. Ob vstopu v naselje prav poseben vtis naredi zalivček in pa seveda znani teniški center, kjer vsako leto organizirajo teniški turnir.

Za otroke so bila v času našega obiska "top atrakcija" napihljiva vodna plezala (podobnega smo kasneje opazili še v Portorožu). Cena 40 hrk za 30 min, ampak niso komplicirali glede časa uporabe, saj sta punci bili gor sigurno 1h, če ne celo več.

Morska voda pa vsekakor tokrat ni bila kak presežek. Tudi malce neprijeten občutek sem imela, ko sem zaplavala v tem malem zalivčku (voda dokaj topla, motna). Kakorkoli že, po deževnih in dokaj hladnih dneh, nam je dobro delo, da smo zaplavali v morju in da nas je sonce končno malce ogrelo.

Jadranje 1997

  • 02. avgust : Prevzem jadrnice v Biogradu in vkrcanje. Vzdušje je bilo veselo, sprva nas je le skrbelo, kako bomo natlačili ves "futer" in pijačo na cca 7 m dolgo jadrnico ob vsej krami, ki smo jo že itak morali doma eliminirati na potrebno in nepotrebno.
  • 03. avgust: Prvi vetrovi so nas popeljali do Telašiče na jugu Dugega otoka. Vreme je bilo bolj ali manj ugodno, na trenutke pa je tudi veter malo zatajil, tako da je svojo vlogo odigral motor.
  • 04. avgust: Telašica : Strižnja (na zahodni strani Kornatov) --> Piškera
  • 05. avgust: Piškera : Komiža na otoku Visu
  • 06. avgust: Komiža : otok Biše, nato pa ogled skalne votline "Modre spilje" - slika zgoraj desno) in nadaljevanje proti mestu Vis
  • 07. avgust: mesto Vis -->otok Korčula (Vela Luka)
  • 08. avgust: Vela Luka --> Pakleni otoci(na otoku Hvar; zahodno od mesta Hvar)
  • 09. avgust: Pakleni otoci --> Split --> Milna (na otoku Braču)
  • 10. avgust:Milna -->Stari grad (Hvar)
  • 11. avgust: Stari grad --> Pakleni otoci --> Lastovo
  • 12. avgust: Lastovo --> otok Korčula (Vela Luka)
  • 13. avgust: Vela Luka --> Pakleni otoci --> Šolta
  • 14. avgust: Šolta --> Mali Drvenik --> Primošten (marina Kremik)
  • 15. avgust: Krenik --> Murter (v murterskih vodah, ki so na določenih predelih nepričakovano nizke globine, smo nasedli, vendar se je vse dobro končalo :-)
  • 16. avgust: prihod v Biograd in izkrcavanje.

Hvar (julij 2003)

11. julija smo se ob 22:00 zvečer odpravili na nočno vožnjo proti otoku Hvaru in brez postanka prispeli v Split ob 05:45 zjutraj tako,da smo morali na prvi trajekt čakati kar nekaj časa (cca 2 uri). Za Nastjo so bile velike ladje in dogajanje v pristanišču že prvo zanimivo doživetje in kljub celonočni vožnji se je vesela in razigrana podala na veliko ladjo, ki nas je popeljala cilju naproti.

Prijetno urtrujeni smo prvi dan namenili najprej počitku, razpakiranju in ogledu lokacije, kamor smo prispeli. Prenočevali smo v apartmajski hiši Lozina, nedaleč stran od hotela Podstine, v bližini pa je bil tudi hotel Amfora...

Drugi dan in vse naslednje dni smo namenili kopanju, pohajkovanju po mestu, obisku trdnjave Fortica (Španjola Hvar), kolesarjenju in obisku sosednjih krajev (Stari Grad, Jelsa, Zavala). Ob večerih je seveda obvezno prišel na vrsto sladoled in včasih tudi obisk restavracij z okusno dalmatinsko hrano. Zanimiva večera pa sta bila tudi v Jelsi, kjer smo bili na koncertu "4 asa" (Jelsa) ter v mestu Hvar, kjer je na glavnem trgu potekala večerna prireditev, namenjena predstavitvi "Studia 54" v zasedbi dveh DJ-ev (Nicky Siano /NY in DJ Tomo Ricov /ZG) ter modni reviji kopalk

Ostale beležke z našega dopustovanja na Hvaru podajam ob slikah na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

Murter (julij 2007)

Otok Murter (15.07.-29.07.2007) in okolica (Pirovac, Vodice, Šibenik, Nacionalni park Krke)

Če tokrat o hotelu Borovnik in njegovi ponudbi  "pohvalno" lahko govorim na zadnjem mestu, pa bi lagala, če bi rekla da Murter ni lep otok. Vsekakor hrvaški obali pomeni svojstven biser, s čudovitimi zalivčki, čistim morjem in plažami, zelo primernimi za otroke (nizka voda).

Zaradi same lokacije hotela Borovnik v kraju Tisno smo bili primorani, da smo plaže obiskovali s kolesi ali avtom. Plaže, kjer smo se kopali na otoku Murter: Slanica, Jazina, Lučica (otok Školjič, povezan s kopnom s cesto), Hramina (kraj Murter).

V času našega 14-dnevnega letovanja pa smo čas namenili tudi za obisk mesta Šibenik in Nacionalnega parka Krke (kjer je zares čudovito). Park je sedmi, najmlajši narodni park na Hrvaškem. Obsega površino 111 km2 ob toku reke Krke, ki izvira blizu Knina. Reka je dolga okoli 72 km. Narodni park se odlikuje po zares čisti neokrnjeni naravi in bogati flori in favni.

Še največ večerne zabave za otroke pa smo imeli v sosednjem kraju Pirovac, kjer je bilo polno atrakcij in zanimivosti za otroke (trampolini, napihljivi gradovi, avtomobilčki ipd.).

Več slik na stari spletni strani - klikni TUKAJ.

Zagreb (maj 2009)

 

Zagreb - mesto, ki smo ga kot mladina pred več kot 10-imi leti obiskovali ali vsaj obravnavali kot priložnost za shopping, nam je tokrat prišel na "spisek" vikend izletov bolj zaradi obiska prijateljev. Seveda pa bi bilo povsem neumno, če si mesta samega ne bi tudi ogledali. Mene je navdušilo. Morda zaradi voznega parka s tramvaji, ki (nekateri še zelo stari, drugi pa že zelo moderni) dajejo poseben utrip mestu ali morda zaradi pestre množice ljudi, ki jih srečuješ na cesti, še več pa posedati na prostem v lokalih. Takega prizora v Ljubljani ne vidiš niti ob Ljubljanici poleti, kjer so tudi pri nas lokali lepo obiskani. Cela vojska ljudi zaseda skoraj vsa razpoložljiva omizja zagrebških mestnih kavarnic, pub-ov, gostiln ali še tako zakotnih lokalov, ki si svoj teritorij omizij utirajo tudi na ozki vzpenjajoči ulici, na kateri so v stopničastih podih uredili mesta za svoje goste. Menda je to prav posebna kultura tukajšnega naroda - preživljanje prostega časa ob dobri hrani in pijači in dooollllgggiihh pogovorih. V času "razvpite" globalne recesije in slovensko-hrvaških nesoglasij, jim verjetno res ne primanjkuje gradiva za pogovore. Ko sem že omenila tramvaje...menda mesto 100% subvencionira tovrstni prevoz dijakom in študentom, ostali pa imajo možnost letne karte ali vozovnice, ki velja le 2 uri. Zanimiva poteza mestne oblasti oz. kako zagotoviti večje konzumiranje sredstev javnega prevoza. Ljudje plačujejo svoje vozovnice tudi preko mobilnih aparatov.  Občutek brezplačnega prevoza za mlajšo populacijo je zanimiv. Verjetno prihaja tudi do zlorab (sami smo že bili med njimi, saj smo se peljali 2 postaji kar tako). Kot nam je prijatelj povedal je zelo zanimivo videti ljudi, ki v času inšpekcije na tramvajih menda vsi pridno klofajo po svojih mobilcih :-))

Največ ljudi na kupu bi rekla, da je na trgu bana Jelačica, kjer mesto začutiš na vsakem koraku (šviganje bolj ali manj moderniziranih tramvajev, ulični artisti, prodajalne, prepolni lokalčki..) ter seveda na samji tržnici, ki mi je delovala v primerjavi z ljubljansko precej večja.  Po zaslugi prijatelja, ki sta nas vodila po mestu, smo si ogledali tudi cerkev sv. Marka, ki je po svoji zunanjosti zanimiva predvsem po strehi, katere izdelavo so verjetno zaupali zelo spretnim rokam potrpežljivih krovcev. V mozaik tehniki se na strehi namreč nahaja - verjetno lokalni grb mesta Zagreb (???!!!!) . Pred cerkvijo pozornost pritegne  tudi veliko jajce s privlačno poslikavo - pisanica, ki predstavlja simbol prijateljstva, radosti in ljubezni. Tu stoji kot dar neke županije republiki Hrvaški.

Glavna mestna katedrala kraljuje v samem centru mesta. Menda jo obnavajajo že 20 let in izgleda, da jo bodo še kar nekaj časa, saj je vmes eden od najbolj pogostih ovir - money, money, money.... , ki ga obiskovalci katedrale za namen dokončanja obnove lahko tudi prispevajo v posebno skrinjico, nameščeno blizu vhoda. Kot da niti ni pomembno, da si katedralo tudi ogledaš. Najprej daruj, potem pa glej !!  Me pa preseneča, da ime cerkev lastništvo nad kar nekaj sosednimi poslopji, ki  obkrožajo katedralo in so na voljo za najem. Torej se v cerkveni mošnjiček priteka denar tudi iz te "pipice".

Eden od najlepših točk tega pohajkovanja po Zagrebu pa je brez dvoma Jarun - športno rekreacijski center z umetnim jezerom, ki so ga zgradili pred leti za namen univerzijade. V času našega sprehoda so ravno imeli neko tekmovanje v kajakih "s četvercem", ki pa so jih spodbujali kolesarji ob jezeru. Mimogrede, okoli jezera poteka cca 7km dolga asfaltirana pot. V trenutku mi je bilo kar žal da nisem na rolerjih - res čudovit ambient za rekreacijo na 6 ali 2 kolesih :-)). Jezero je poleti menda idealno za kopanje, je pa področje le-tega strogo označeno s 4 vrstami lokacijami:  voda visoke kvalitete, voda primerna za kopanje, srednje onesnažena voda in močno onesnažena voda.

Na poti iz parka Jarun smo okusili še "gostoljubnost" v bližnji istoimenski gostilni, kjer nam je natakar jasno dal vedeti, da imajo sicer prosto mizo (4 odrasli+2 otroka), vendar nam želje po palačinkah ne morejo izpolniti, ker se jim ne splača peči palačink samo za nas. V redu. Če se jim zdi tako prav. Marketing jim je očitno španska vas. Ker je začel dež, smo izbrali destinacijo, ki jo na žalost tudi slovenci v slabem vremenu večkrat prakticirmo - obisk trgovskega centra. Zagrebški City Centar je kopija našega, čeprav mi je deloval tudi ta še večji in bolj prestižnejši, pa ne vem zakaj. Morda je notranja arhitektura nekako drugačna, prostor bolj "diha" in hodniki delujejo večje. Same trgovine pa kot v Ljubljani, bi rekla.
Po palačinkah in kavici še slovo od prijateljev in nazaj proti Ljubljani. Ljuba naša Slovenija :-)

Italija

 

Pisa (april 2000)

Aprila 2000 sva se z Markotom odpravila na pot proti zahodni obali Italije, proti mestu Pisa, ki leži nedaleč stran (15 km) od morja na povsem drugi strani  italijanskega škornja (Venezia-Padova-Bologna-Firenze - Pisa). Ko sem prvič uzrla znameniti stolp, me je prevzela njegova nagnjenost, ki ob ostalih bližnjih zgodovinskih pročeljih še bolj prihaja do izraza s svojo poševnostjo, ki privablja množice ljudi iz vseh koncev sveta.

Na sliki desno se skrajno desno lepo vidi viseči stolp, ki z drugimi stavbami  kraljuje kot eden najbolj častihlepnih spomenikov na Piazza dei Miracoli. Prav škoda je, da je stolp zaprt pred obiskovalci in se nanj ni možno povzpeti. Menda je zaprt že nekaj let zaradi bojazni, da bi se porušil. Sicer mi ni jasno, zakaj stolp kot tak niso rekonstruirali ponovno. Morda pa so ga pustili nedotaknjenega ravno zaradi te njegove unikatne znamenitosti, sicer bi bil stolp kot vsak drug stolp in vprašanje bi bilo, če bi bil še vedno tako zanimiv.

Pa še nekaj podatkov o zgodovini in gradnji tega stolpa. Gradnja se je začela v daljnem letu 1173, bila vmes prekinjena in se nadaljevala šele 100 let kasneje. Kmalu je bilo očitno vidno, da stolp ni povsem pokončen in se nagiba proti jugu. Redne meritve nagiba so se začele od leta 1911 dalje in kmalu je prišlo do ugotovitve, da se stolp premakne (nagne)  za 1,2 milimetra na leto. V tem času je menda vrh stolpa že 5,3 metra odmaknjen od navpične lege, v kateri bi sicer moral stati. Danes stolp s prav posebnimi jermeni (oziroma jekleno ali železno konstrukcijo, ne vem prav dobro) utrjujejo od spodaj. Izgleda, kot da bi imeli konja na vajetih, če se izrazim po domače.
KLJUČNI PODATKI O STOLPU

Menda je bilo izvedenih več študij, analiz in meritev stolpa, ki se med seboj malce razlikujejo. S pomočjo podatkov na svetovnem spletu sem izluščila naslednje podatke:

  • Lega stolpca: 2 metra nadmorske višine
  • Prva zaustavitev gradnje: leta 1178 (Firenze v vojni)
  • Višina, pri kateri je bil nagib stolpa prvič opazen: 10,6m 
  • Druga zaustavitev gradnje: 1185 (Firenze v vojni)
  • Tretja zaustavitev gradnje: 1284 
  • Prvi zvoniki so bili vgrajeni leta 1198 na višini 3.nadstropja oziroma na višini 55,863 metrov. 7. nadstropje je bilo dokončano leta 1319, v letu 1350 pa je bil stolp dovršen. 
  • Arhitekt Tomasso di Andrea da Pontedera (1275) je prvi ugotovil, da stolp ne more biti naravnan in da bo nagib postajal očiten.
  • Število stopnic, ki vodijo do vrha stolpa, je 294.
  • 700.000 obiskovalcev je leta 1989 stopilo na vrh stolpa.
  • 7.januarja 1990 so stolp zaprli za javnost.

Parco Natura Viva in Gardaland (2005)

Parco Natura Viva (Pastrengo) in Gardaland (2.-3.september 2005)

V kraju Pastrengo, cca 18 km iz Verone in blizu Gardskega jezera sta 2 prečudovita parka:

  • "Parco Faunistico" in
  • "Parco Safari",

združena pod imenom Parco Natura Viva. Oba parka skupaj sta dom za več kot 1500 živali 200 različnih vrst. Oba parka imata svoj vhod in tudi svojo vstopnico, zato se je treba odločiti ali želiš obiskati le enega ali oba. Vsekakor priporočam obisk obeh, s tem da se najprej obišče Fauna park, nato pa Safari park z avtom, od koder se zapelješ direktno domov ali novim dogodivščinam naproti, ki jih ponuja Gardsko jezero in okoliški kraji

V prvega  (Parco Faunistico) se podaš peš, pri čemer so poti lepo urejene in primerne tudi za vozičkarje. No, morda bi lahko bile tiste poti, ki vodijo malce v breg asfaltiranje (otroški vozički). Fauna park vsebuje številne vrste živali, ki skupaj predstavljajo 5 kontinentov našega planeta. Posebej je treba omeniti park dinozavrov. Ob izhodu iz parka je otrokom na voljo veliko igrišče.

V drugem - torej v  Safari parku pa je pot toliko bolj zanimiva in razburljiva, ker se vanj podaš z osebnim vozilom in se srečaš z živalmi tudi na pol metra blizu. Ogled parka terja približno 1 uro in pol. Zabavno nam je bilo se srečati z žirafo, večjo ptico podobno noju ki se je prišla ogledovati v stransko ogledalo našega avtomobila in nosorogom, ki je s svojim rogom na gobcu prav strašljivo deloval 50 cm blizu našega avtomobila - ta bi nas lahko še nasadil, primejduš !!  Glej slike spodaj. Levi in levinje imajo v parku svoje območje zavarovano z visokimi železnimi vrati, ob katerih svetlobni signali spuščajo avtomobile naprej po skupinah. Pred vrati pa je nameščena seveda opozorilna tabla (zapiraj okna avtomobila, ne zapuščaj avtomobila ipd.).

Živali imajo svoj življenjskiu prostor v obeh parkih precej obsežen ter obdan z zelenjem in cvetjem. Poseben oddelek parka je 10 let izvajal študije in priprave, da je okolje parka urejen tako, kot ga je možno videti danes.

Več: www.parconaturaviva.it (žal samo v italijanščini)

GARDALAND  - le kdo ga ne pozna ?? Center zabave, adrenalina in prostor neskončne zabave za otroke in odrasle.

Gardaland ima dandanes zopet izpopolnjeno podobo, saj je obogaten z nekaterimi novostmi za vse, ki želijo da jim kri hitreje požene po telesu ali se vsaj pozabavajo na manj adrenalinski način. Ena od takih novosti je "Robots of Mars" in "Sequoia Adventure".

Za Nastjo (5 let) in Kajo (1 in pol leta) je bilo pravo veselje vse, na kar smo se usedli. Na moje začudenje, tudi ni bilo nobenega joka zaradi prehitre vožnje, obračanja in podobno (v mislih imam Kajo). In kaj sta preizkusili in si ogledali naši punci (Nastja - 5 let, Kaja - 1 leto in pol)

Slike na ogled - klikni TUKAJ.

Gardaland - okt.2009

Odločitev "iz danes na jutri" in...ponovno smo odrinili proti Gardalandu, kjer smo res lepo sončno soboto izkoristili za vse mogoče vrtiljake, vlakce in druge pustolovščine. Vsekakor smo se pametno odločili da se na pot odpravimo kar na petek takoj po službi (odhod ob 17h, prihod ob 21.15) in 1x prespimo. Pri slednjem smo si privoščili malce luksuza: hotel Relais Du lac 4* (Brescia), v katerem smo prespali v 3-sobnem apartmaju velikosti 60m2. Malce pregrešno (po moje), vendar zakaj pa ne - veselje je bilo neizmerno, Nastja in Kaja sta uživali ob večernem umivanju v veliki kopalnici in bile navdušene, ko smo šele po 1 uri odkrili, da se kuhinjska niša skriva v sami vgradni omari z čudovito cvetlično poslikavo.

Zabaviščni park so tokrat tematsko opremili v duhu čarovnic (Halloween) in res jim je dobro uspelo. Cel kamion ali celo več kamionov buč so verjetno morali pripeljati v park, da so z njimi opremili zelenice in notranjost objektov. Da ne govorim o investiciji v preobleke uslužbencev in druge okraske. Res zavidljiva mera natančnega in okusnega izbora dekorativnih izdelkov in ureditve samega parka. In od našega zadnjega obiska Gardalanda, tudi nekaj novitet med samimi adrenalinskimi napravami. Več v slikah spodaj.

Dolomiti, San Martino di Castrozza (feb 2010)

Zimske počitnice 2010 v italijanskih Dolomitih smo preživeli veselo in zabavno na razprostranih, do potankosti urejenih smučiščih mesteca San Martino di Castrozza (SMC), kjer smo bili tudi nastanjeni. San Martino di Castrozza passo Rolle predstavlja eno od 12-ih smučarskih regij področja Dolomiti Superski, vse smučarske regije skupaj pa ponujajo kar 1200 km smučarskih prog in 450 sedežnic, namenjenih tako najmlajšim kot manj in bolj izkušenim smučarjem in snowboard-arjem.

Zemljevid na levi: z Markotom sva presmučala bolj ali manj kar vse proge: Tognola z vsemi možnimi vzponi in spusti naokoli, Malga Ces (presmučaš lahko iz Tognole) ter Passo Rolle (kamor pa se moraš odpeljati z avtom, če si se prej vzpel z gondolo na Tognola).

Glede na lokacijo našega apartmaja (Clubresidence Sporting) in zbirno lokacijo otroškega smučarskega tečaja nam je bila naboljša izbira tedenska smučarska karta "SMC Passo Rolle", s katero smo imeli vsak dan na voljo 60 km smučarskih prog na višini med 1404 in 2357 m.n.v. Menda  ima SMC edinstveno lego med vsemi drugimi smučišči področja Dolomiti Superski, saj se nahaja na njegovem južnem delu. Zaradi idealnih vremenskih razmer in temperatur (ki niso nikoli prenizke, sončnih dni pa je tudi več kot obilo) je tu vedno dovolj snega in odličnih priložnosti za smuko.

Naš dnevni urnik se je začel z vstajanjem med 7h in 8h uro, obilnim zajtrkom in odhodom na gondolo Tognola (rekli smo ji kar "jajček"), ki nas je popeljala na vrh nekako pri hitrosti 15-18 km/h (ja, tudi ta podatek imam hahaha). Tu sva z Markotom oddala Nastjo in Kajo izkušenim slovenskim učiteljem smučanja (na tem mestu zahvala Janiju in Igorju), potem pa sva intenzivno presmučala proge, kot je bilo to možno v 2 urah in glede na čas, ki ga vzame tudi vožnja z bolj ali manj hitrimi sedežnicami.
Ob 12h je sledil prevzem obeh punc in topel obrok hrane, nato pa še skupna smuka na lažjih in srednjih progah. Ko takole pomislim na Kajo, za katero je letos šele 2. sezona smučanja, ne morem verjeti, ko jo vidim kako urno in hitro smuča sem in tja in predvsem kako pogumno in samozavestno skoči in odskoči na sedežnici z besedami "ne mi pomagat, bom sama - sej znam".

Apartma Clubresidence Sporting, kjer smo bili nastanjeni, je bil kar v redu, le bližina smučišča, kjer smo smučali, ni bil dostopen peš, tako da smo se vozili z avtom. Kuhinjska niša v apartmaju je bila velika le toliko, da je lahko le en "telovadil" za štedilnikom. To dvoje pa je po moji oceni tudi edina slaba stran vsega, čeprav spet ne tako pomembna, da bi nam pokvarila razpoloženje. Pač se vsedeš v avto (punce že v pancarjih) in parkiraš ob gondoli, ki te popelje do vrha, pri pripravi hrane pa malo poenostaviš in se še malce pozabavaš, ko moraš glede na razpoložljivo posodo omako začasno stresti v posodo za solato in lonec uporabiti za kuhanje naslednje hrane, čaj skuhati v velikem loncu za kuhanje testenin ter kavo v posodi za juho, umito posodo pa zlagati na odcejalnik montiran v stenski omarici, tako da ti voda lepo zmoči še cel rokav. Na koncu smo se najedli, umivali in naspali enako dobro kot doma.

Veselili smo se tudi ob uspehu naše Petre Majdič (OI, Vancouver), kratkočasili z otroci v mini klubu (katerega sta Nastja in Kaja vsakodnevno obiskovali sami od 16:30 do 19h in se brez problema sporazumevali z italijansko animatorko), gledanju televizije, malo kopali in poležavali. Dnevi so vsekakor minili hitro. Zadovoljna sem, da smo prišli in ostali zdravi ter da sta Nastja predvsem pa Kaja zelo pozitivno sprejeli smučarske učitelje in sam proces učenja. Naj napišem da nas je Kaja več kot presenetila s svojim pogumom, odločnostjo, spretnostjo in hitrim učenjem na smučišču. In da v celem tednu niti 1x ni izjavila da ne želi iti smučat ali da se ji ne da. Celo sama je želela preiskusiti tudi večerno smuko, ki se je tudi odlično iztekla.

Na Sardinijo (preko Korzike) in krajši potep po Toskani; julij 2010


Poletni dopust smo tokrat preživeli na francosko-italijanskih otokih s priokusom Toskane. Korzika in Sardinija očarata s svojimi naravnimi lepotami (skalovje, plaže), obalna mesta pa so bolj ali manj podobna ostalim letoviščem Mediterana s to razliko, da so pogosto obdarjena s fascinantno strmo obalo in skalovjem, ki ti jemlje dih. Da  ne govorim o cvetočih grmih, oleandrih in drugem rastlinju.
Povzetek celotnega potovanja:

  • termin: od 10.7. do 25.7.2010  (16 dni)
  • prevoz: avto-ladja (z ladjo iz Livorna na Korziko, od tam iz mesta Bonifacio z ladjo na Sardinijo, iz Sardinije pa s trajektom na celino na relaciji Golfo Aranca-Civitavechhia in malce potepa po Toskani.
  • prevoženih skupaj 3.503 km (cca 219 km / dan), od tega 1.102 km do Livorna in po Korziki, 1.389 km po Sardiniji, ostalo Toskana in druge relacije.
  • tip nočitev: kampiranje (na Z-obali Korzike, na S in V obali Sardinije in v Toskani), 1 x BB, 1x hotel 
  • potepanje po Korziki (Sagone, Ajaccio, Vero, Bonifacio)
  • potepanje po Sardiniji (severni del do zahoda v mesto Alghero, nato v notranjost otoka in skok na vzhodno obalo, od tam pa proti severu do Olbie)
  • potepanje po Toskani (Terme di Saturnia, Albinia, Pisa)

Založeni z informacijami, GPS koordinatami, nasveti "forum-ašev in blog-erašev" ter celo tehnikalijo, za katero je poskrbel Marko (računalnik, fotoaparati, hladilnik, fotoaparat, gora kablovja in polnilcev, GPS/Garmin, GPS Tracker, …) smo se organizirali tako, da smo po dnevih obiskali destinacije, kot jih po dnevih opisujem v nadaljevanju.

 

Čudovito popotovanje, lahko zaključim, vendar brez zapletov tudi ni šlo. Jih navajam:

  • Zaklenjen avto s ključi v njem; se vam je to že pripetilo ali se bojite, da se s tem izzivom na dopustu srečate tudi vi ? Vprašajte za nasvet Markota - uspešnega vlomilca, ki za sabo ne pusti škode :-). Več o njegovem vtisu po tem "podvigu" na njegovem blogu: http://imedi.si/blog/jeanmark/2010/07/19/ko-na-dopustu-zaklenes-kljuce-v-avto/.
  • Zaradi odhoda trajekta iz Sardinije v zgodnjih jutranjih urah (8h), bi morali nekaj dni prej poiskati primeren B&B ali hotel za zadnjo nočitev, ne pa da smo to reševali na mestu samem (v bistvu se namestitev najde, samo je fajn da imaš prej kakšno primerjavo cen z drugimi namestitvami in preračunan čas, ki ga zgodaj zjutraj potrebuješ za dostop do pristanišča).
  • Zaradi zgodnjega odhoda iz hotela (1x NZ pred odhodom iz Sardinije) pozabili potne liste v recepciji oz. nam jih receptor ni vrnil ob plačilu. Pa ni problema, jih pošljejo po pošti, kot so nam zagotovili iz hotela 2. dan po prihodu domov.
  • Manjkajoč seznam izbranih kampov in znamenitosti v Toskani, kamor smo prispeli z "bonusom" 4 dni, da jih še izkoristimo za potep po Italiji. Bolje, da bi podaljšali bivanje na Sardiniji, ki je res carska počitniška destinacija.
  • Kiks pri razumevanju datuma odhoda za izlet z ladjico v zaliv Orosei. Poduk: preveri, kaj se zmeniš z italijanom, ki govori polomljeno angleščino….najbolje tako, da za njim v obliki vprašanja ponoviš isto kar ti je rekel…. :-)

In končni vtis:
Sardinijo bi si želela obiskati vsaj še 1x, saj me je očarala na prav poseben način, verjetno zaradi narave same (skale, plaže, rastlinje, cvetoči grmi vsepovsod….) pa tudi njenega juga nismo uspeli prečesati (Cagliari).

SOB, 10.7. : odhod in trajekt Livorno-Bastia (Korzika), nastanitev (kamp Sagone)

To noč spanja skoraj da ni bilo, navdušenje pred odhodom je bilo pri Nastji in Kaji veliko (čeprav rahlo prikrito), vendar sta kljub temu uspeli zaspati za cca 3-4 ure. Ob 00:20 odhod in preoblačenje s svetlobno hitrostjo, tako da smo ob 00:30 že sedeli v avtu, pripravljeni na naš nov poletni potep. Prihod v Livorno ob 6:25 in vkrcanje na ladjo za Bastio (Korzika) ob 7h. Pristanek v Bastiji ob 12:30. Po mojem vnosu GPS koordinat v Garmin (poudarek na "mojem" :-) smo vozili proti jugu v notranjost, namesto ob severni obali Korzike proti zahodu v smeri Calvi. V bistvu nisem vnesla vmesne točke al' nekaj takega, tako da smo se potem vozili po malce serpentinati cesti (Niolo Valley) do višine cca 1.450 m.n.v.. Marko prosim za še malo instrukcije Garmina :-))

Obalo smo kasneje preko kraja Evisa dosegli v obmorskem mestu Porto, kar se je na koncu izkazalo za še vedno ugodno variatno. Porto je namreč predstavljal pomembno točko v mojem planu poti, saj je narava na tej poti fascinantna. Ustvarila je presenetljive skalnate skulpture, ki locirane ob cesti, nekatere spominjajo bolj na umetnine človeške roke..... kot da bi jih nekdo želel postaviti na ogled točno na tistem mestu. Vožnja po tej cesti (zaliv Porto in še naprej), ki spominja na obliko črevesja, je na trenutke prav tesnobno, ob pogledu navzdol oz. ob srečanju z nasproti vozečim avtomobilom pa je bolje da zapreš oči,….seveda če ne sediš za volanom. Trezne misli, jasna glava in odlična presoja o poteku ceste vnaprej je več kot potrebna. Me pa ne bi čudilo dejstvo, da je na tej cesti manj nesreč, kot na našem Tomačevem, saj ljudje vozijo dokaj previdno in počasi. Žal pa Kajin želodček ni vzdržal tega "cestnega plesa". Njen "….mami, meni je pa slabo…" je trajal manj kot 10 sekund. Od besed je prišla k "dejanju" TAKOJ.

Na silo smo se očedili, po 1/2h pa smo na srečo že prispeli v kamp Sagone (nekaj km južno od kraja Cargese). Nastanitev v kampu za 4 noči nam je dala prvo priložnost, da začnemo z raziskovanjem Korzike. Ocena kampa (Camping Sagone): manjši, solidno urejen z lastnim bazenom za odrasle in ločenim za otroke, naša parcela senčna, ograjena z nasajenim grmičevjem, priključkom za elektriko, lastno vodno pipo in prijetno kamnito kuhinjsko nišo. Res fajn, edina slabost: do plaže je 1,5km (potreben avto).

NED, 11.7. : kamp Sagone (kopanje plaža + bazen)

Kopanje na plaži Sagone. Čista, drobna mivka na plaži, v vodi pa droben pesek. Raj za N. in K. , ki sta popoldan preiskusili tudi bazen. V njem sta bili 3 ure non-stop. Zvečer v kampu: glasno in burno spremljanje finalne nogometne tekme med Španijo in Nizozemsko in slavnostno vriskanje s pesmijo "viva e spania".

PON, 12.7. : Cupullata (park z želvami), mesto Ajaccio, plaža Le Liamone Beach

Sem že omenila, da je naša Kaja (6 let) že drugo leto zapored nora na želvice ? In to tako močno, da sta si s prijateljico Taro nadeli vzdevek "želf" (kličeta se kar tako), poleg tega je dobro in lepo vse, kar je želvasto (zelena barva, svetleča igrača in vodna igrača želvica, zelena oblačila, pustna maska želvak, razglednica s sliko želvice, risanka in pravljica o želvaku Frančku, ….). No, in na današnji dan smo ji polepšali z obiskom naravnega rezervata želv v kraju Vero (Suaricchio).

Park CUPULATTA se nahaja 21 km iz mesta Ajaccio in predstavlja največji evropski center, v katerem gojijo skoraj 3000 želv več kot 150 vrst iz celega sveta. Park je dokaj lepo urejen, v pretežno senčnem delu gozda. Najbolj so nas navdušile orjaške želve - velikanke. Vendar pa se je njihova promocijska poteza (slike želv, ki jih božajo in jahajo majhni otroci) izkazala za lažno. Ob plačilu vstopnic jasno povedo, da je kajenje in dotikanje želv strogo prepovedano . Tudi cena vstopnic je dokaj visoka (9,5 eur za odrasle in 5,5 eur za otroke). Mimogrede, v vodiču Lonely Planet omenjajo nižje cene (8 in 4,5 eur).

Po parku Cupulatta smo si zadali ogled mesta Ajaccio - rojstno mesto malega "velikega" Napoleona Bonaparte. Mesto je kar dobro zaparkirano z avtomobili, v parking hišo pa nismo zapeljali, ker je kazalo, da bomo s strešnim kovčkom zabili v tisto nizko "bingljajočo" pregrado ob vhodu. Avto smo tako pustlli na 10 min oddaljenem prostem mestu, za ogled mesta pa smo izbrali vožnjo s turističnim vlakcem, saj ni bilo za računati, da bi nam punci v tej vročini bili pripravljeni hoditi kam daleč. Vlakec "Le Petit Train d'Ajaccio" ima start na mestni lokaciji Foch (nedaleč od mestne trdnjave), vozi pa na dv eh routa-ah (45 in 60 minutni). Prva tura (45 min, 7 eur / odrasli in 3 eur / otroci) ima začrtano pot po starem mestnem jedru, na kateri smo si ogledali: Town Hall, La place Foch, Fesch School, Anglican church, The Cave Napolen (še najbolj zanimiva točka z 10 min postankom), nekaj kipov zgodovinskih osebnosti, St Francois Beach, Town Casino, Cathedral, Citadel in hišo Napoleona Bonaparte.

Po ogledu mesta Ajaccio, ki nas ni pretirano očaralo, sva s M. poskrbela, da sta punci prišli do svoje dnevne doze morskih radosti - kopanje na plaži Le Liamone Beach v kraju Casaglione. Tu je fini pesek in ob plaži predel z zanimivim gladkim skalovjem, na katerega je povsem varno, da se bosi povzpnejo tudi otroci. Na vrhu je mala kamnita uta, verjetno nekoč strelna niša ali opazovalnica, saj se od tu ponuja super razgled na širno morje.

TOR, 13.7. : kamp Sagone (kopanje, lenarjenje)

Sagone kamp in dopoldansko kopanje na bazenu (Marko, Nastja in Kaja), moja malenkost pa "športanje" s pranjem perila (pralni stroji na žetone) in kuhanjem kosila (juha, rižotka, solata). Ja, juhca nam je teknila tudi tu, saj nas (predvsem mene in Kajo) nostalgija po nudelčkovi juhi spremlja povsod, kamor nas vodi pot, pa naj bo ta "kockasta" ali tista ta prava domača.

Popoldan kopanje na "nevemkakosejireče" plaži, ki se nahaja cca 5 km iz kraja Sagone. Plaža je super, le dostop do nje je malce odročen - po pešpoti cca 5-10 min. Pot je po svoje zanimiva, saj se vije postopoma navdol proti plaži, na poti pa se nahajajo zanimivi kaktusi - nekateri v obliki, ki spominjajo na lik Miki Miške. In meni je Nastja naprtila že napihnjeno blazino, da sem z njo ubirala pot mimo teh kaktusov :-)) ….res fino. No, na plažo sem priracala zadnja, saj si nisem želela, da bi med potjo zaslišala tisti zvok "ppiiiššššš".

SRE, 14.7. : Bonifacio (Korzika) - odskočna deska na Sardinijo

Ob 10h zapuščamo kamp Sagone, v smeri Bonifacio (pravi biser Korzike !!) in naša odskočna deska na Sardinijo. Ob 13:30 smo prispeli v Bonifacio (z dosedaj prevoženimi 1100 km). Mestece, ki nas je očaralo, se dviga visoko nad morjem, kar se lepo vidi predvsem iz trajekta. V pristanišču si svoj privez lastijo tudi luksuzne jahte. 

Ker smo prispeli 2 uri pred odhodom trajekta za Sardinijo, smo si privoščili kosilo v starem mestnem jedru. Sprehod po hladnih, ozkih in senčnih uličicah je prijeten in verjetno raj za potrošnike spominkov in drugih drobnarij (trgovinca zraven trgovince) ter ljubiteljev kulinarike. Vetrič pihlja prav prijetno, sploh na skrajnem robu rta, kjer ti pogled uide na mogočno visoko obalno skalovje, modrino morja ter ladjice. Res nepopisno….človek bi kar obstal in gledal. Korziko in Sardinijo ločuje 1 uro in 15 min plovbe (vsaj toliko sem namerila z našim trajektom).

Ob pristanku na Sardiniji smo si zadali, da kampiramo v Valledoriji. Ob prihodu so imeli prosto, kar nas je navdalo z olajšanjem, saj nismo imeli rezervacije.

Celotna tura po Sardinija - klikni na zemljevid za povečavo:

ČET, 15.7. : kamp Valledoria (severna Sardinija) in plažarjenje

 

International Camping Valledoria je lepo urejen, senčen kamp, blizu plaže (cca 50-100m), z solidno urejenimi in čistimi sanitarijami (topla voda), s trgovino, ki je od recepcije oddaljena cca 50 m. Edina slabost je, da z avtom v kamp ne moreš zapeljati (ko razpakiraš, ga pustiš zunaj na parkirišču), motile pa so nas tudi mravlje, ki so množično gomazele na naši parceli.

Tu so mi na plaži uspeli posnetki sončnega zahoda…..ognjena krogla, ki se utaplja v morju :-)….sem zadovoljna.

 

PET, 16.7. : Sedini (hiša Domus de Janas, vdelana v skalo ….po naše "kremenčkova hiša"), Anghelu Ruju (Alghero), Stintino (rajska plaža na Capo del Falcone) in jama Grotte de Nettuno ("must see" destinacija)

Pri recepciji kampa (Valledoria) sem si nabrala nekaj prospektov in predlagala mojim celodnevni potep po malce bolj oddaljenih krajih. Najprej smo obiskali mestece Sedini, kjer se nahaja zanimiva kamnita hiša Domus De Janas. Da bi bil obisk zanimiv tudi za punci (6 in 10 let) sem jim zadevo "prodala" kot hišo Kremenčkovih. In obneslo se je. Obisk hiše je bil zanimiv za vse….sprehod po njej, kukanje skozi kamnite luknje, plezanje po strmih stopnicah, ..pa še čisto brezplačno je bilo, kar me je presenetilo, saj običajno kasirajo za oglede tudi manjših znamenitosti.

Ob 11:20, ko je bilo sonce že visoko in ni bil ravno primeren čas za plažarjenje, smo se šli še malo "hladit" v klimatiziran avto. Zapeljali smo se še na arheološko najdbišče Necropoli Anghelu Ruju, cca 10 km iz kraja Alghero v smeri Porto Torres. Zanimive jame iz obdobja 3000 do 1500 let pr.n.št., v kateri naj bi živeli ljudje. Bi rekla, da so bili kot tisti Hobiti iz Gospodarja prstanov. Marko me je poslal v te luknje (ni bilo enostavno, klub moji majhni postavi), on pa je pritiskal na sprožilec. Sem se kar težko splazila noter. No, sem pa bila zato bolj na hladnem, kot on :-). Ob 15h je prišel čas, da Nastji in Kaji dava priložnost za kopanje. Za to sva skrbela vsak sleherni dan, tako da resnično nismo samo pohajkovali naokoli. Družinsko popotovanje je prijetno le na tak način - da prisluhneš potrebam vsakega, ne delaš panike in narediš kompromis s planom, v katerem vsak najde svoje zadoščenje.

Že pred odhodom od doma, ko sem se oborožila z vsemi informacijami, sem vedela, da ljudje rt Stintino (Capo del Falcone) omenjajo kot "must destinacijo". Rajska plaža in narava, kot so pisali tudi na turističnih straneh. Pogled, ki se ti ponudi med vožnjo proti rtu, je ob prvem vtisu prav fascinanten in ti vzame dih. Modrina morja v vsaj 3-ih odtenkih, v ozadju pa mini otoček s kamnitim stolpom. Občutek fascinantnosti pa se kaj kmalu zmeša z občutkom šokantnosti, ko zagledaš mravljišče prepraženih teles in nešteto senčnikov. Prva misel: "Ali bomo dobili svoj kvadratni meter ali dva ?". Kopanje cca 1 h je bilo ravno dovolj. Voda je tudi preveč topla, so pa nam prijatelji v kampu povedali, da zna tu tudi pasje pihati. No, tokrat je na Capo del Falcone žgalo brez vetriča.

Ob 16:45 uberemo pot proti še eni"must" destinaciji - Grotte de Nettuno (zahodno od Alghera). Gre za jamo, do katere z vrha vodi več kot 650 stopnic (Nastja jih je preštela 668). Že med potjo po stopnicah navzdol se ti odpira nepopisno čudovit razgled na morje, ki pa postane že zastrašujoč, ko stopnice vodijo ob daljšem obalnem skalovju. Zaradi števila stopnic (ki jih je treba v peklenski vročini prehoditi tudi nazaj) sva se z Markotom dogovorila, da se punce vrnemo nazaj, on pa se udeleži 40min vodenega ogleda jame. Po prihodu iz nje so bile njegove besede le: "Postojnjska je čisti nateg!".

SOB, 17.7. : Terme Castel Doria (termalni vrelci izpod dna reke Coghinas in možnost kopanja v blatu), plaža Bastia

Dopoldan poležavanje in kopanje v kampu Valledoria. Po kosilu obisk termalnih vrelcev Terme Casteldoria (ob reku Coghinas). Lokacija je dokaj dobro skrita od glavne ceste, ki vodi do sem. Ob večji stavbi (ki so verjetno same terme) se vije reka, katere blato na dnu je menda zdravilno. Ljudje se namakajo v pretopli vodi in mažejo z blatom. Zanimiv prizor. Na bregu je tudi postavljen urejen izvir, iz katere "bruha" vroča voda. Kopanje sta okusila le Marko in Kaja. Kljub temu vreden 15 min postanek.

Sledi pravo kopanje na plaži Bastia, nedaleč stran od Valledorije. Dolga plaža, tokrat z možnostjo najetja ležalnikov (sicer je priporočljivo, da imaš svojega). Nastjo in Kajo z užitkom opazujem, kako hitita slekovati oblačila, skakati po vodi in nabirati školjke.

NED, 18.7. : selitev na vzhodno obalo Sardinije

Selitev na vzhodno obalo Sardinije. Ob 11:15 zapuščamo kamp Valledoria. Danes močan veter, razburkano morje in rdeča zastava na plaži. Slovo od Slovenskega para z malo Lano (3 leta), ki se je prisrčno spoprijateljila z našo Kajo. Vozimo se proti jugu, v osrčje Sardinije (Valledoria-Sassari) , nato pa proti vzhodni obali (Nuoro-Lanusei-Tortoli-Barisardo), kjer bomo še zadnjič kampirali pred odhodom iz otoka (trajekt 23.7.).

PON, 19.7. : Barisardo, kamp L'Ultima Spiaggio 4*

Nastanitev v kampu L'Ultima Spiaggia 4* v kraju Barisardo. "Zvezdice" se tu dobro občutijo: lokacijo šotora smo si sami izbrali (blizu WC-a in tušev), avto parkiran 20m stran, sanitarije so čiste in lepo opremljene, topla voda pri umivanju posode, plaža "diha" in ni množično obiskana, pralni stroji, kotiček za likanje, posebna kopalnica za mamice z dojenčki, končno možnost za enostaven dostop do WI-FI. Edina slabost (ki pa spet ni bila tako moteča) pa je dokaj majhna in skromno založena trgovinca v kampu (bi pričakoval, da bo večja glede na kategorijo in velikost kampa), na WC-jih tudi ni toaletnega papirja.

Za animacijo v kampu skrbi cca 10 mladih fantov in deklet, ki dobro opravljajo svoje delo. Z njihovimi pozdravi in nasmeški že prvi dan ob prihodu dobiš občutek, da se poznamo že od lani :-). Njihovo počitniško delo (predvidevam) verjetno niti ni tako enostavno. Zjutraj jih že ob 7h vidiš, kako skrbno čistijo sanitarije, dopoldan kratkočasijo goste kampa na plaži (gimnastika, vodna aerobika, igre z žogo,…..), popoldan (16-18h) zabavajo otroke v mini-clubu, ob 21h vodijo baby disco, v kasnejših urah pa poskrbijo za odrasle (ples, glasba, dramske uprizoritve). Kar delovno, bi rekla in kljub temu se ti smehljajo na vsakem koraku. Plačilo ? Verjetno ni zanemarljivo.

Ob 21h najdem gospoda Valleria, pri katerem kupim karte za celodnevni izlet z ladjico v zaliv Orosei (s startom v mestu Artrax).

TOR, 20.7. : čudovit izlet z ladjico v zaliv Orosei (do rajskih plaž, kamor ne sežejo ceste: Cala Luna, Cala Sisine…..)

Na izlet z ladjico v zaliv Orosei:
Vstanemo že ob 6:30, ker nas naj bi ladjica pobrala na plaži kampa že ob 7:30. Ampak … med čakanjem smo ugotovili, da je prišlo do "mis-understandinga" med mano in Valleriom. Tip govori kot strgan in mi je dal karte za izlet dne 21.7., čeprav vem da sem med najino diskusijo omenila tudi "so, we will see tomorrow". Zadrega, kratka zmeda (ker ladjice ni bilo) in takoj akcija. Hvala Marko tvoji mirnosti in takojšni presodnosti "kaj storiti" ! Skok v avto in do Arbataxa, od koder fura ladjica vsak dan…v upanju, da nas vzamejo na izlet 1 dan prej, saj 21.7. že planiramo odhod iz kampa. 10 minut pred predvidenim odhodom ladjice CORSORAI uspemo pripeljati na pravo mesto (pomol), kjer na svoje veselje zagledam tam tudi Valleria. Moje pojasnilo o najinem nesporazumu in njegov odgovor , češ….no problem……saj datum niti ni tako pomemben. Če smo plačali, kar pojdimo na ladjico. Uf !!! Kot da bi se mi z ramen zvalili vsi kamenji, ki smo jih dosedaj srečali na naši poti.

Dan se je začel z zapletom, razpletel pa se je v eno najlepših doživetij dosedaj. Doživeli smo najmanj 10 zanimivih priložnosti, da se naužijemo lepot skritih obalnih kotičkov in rajskih plaž, do koder ne vodi nobena cesta (dostop le z morja). Ladjica je imela naslednjo turo: Arbatax - Cala Marioulu (1. postanek s kopanjem) - Cala Sisine (2. postanek s kopanjem in možnostjo kosila na obalni restavracijia) - Cala Luna (3. postanek s kopanjem). Celotni izlet z ladjico bi bil popoln, če bi vodič na ladjici spregovoril vsaj nekaj besed v angleščini… vsaj o tem, kje smo, za koliko časa bo postanek in kdaj odrinemo…..Nekako smo razumeli, sicer pa si imel možnost , da se poslužuješ "črednega nagona"; ko vstanejo italijani, vstaneš tudi ti in jim slediš :-))

Opomba: na zemljevidu zgoraj GPS route-a naše plovbe s startom v Arbatax-u. Na prvi levi route-i se lepo vidijo tudi prej omenjeni postanki na 3 plažah (C.Marioulu, C.Sisine in C.Luna). Nazaj smo pluli direktno v Arbatax.

SRE, 21.7. : selitev v okoliš Olbia-Palau (B&B in okus agriturizma….mljask, mljask)

Dopoldan pospravljanje in odhod iz kampa L'Ultima Spiaggia, ki se nam je še najbolj dopadel (super kamp + izlet z ladjico). Uberemo pot v smeri Baunei - Dorgali - Orosei - Olbia. Odločitev, da zaključimo s kampiranjem pred odhodom trajekta 23.7. Po malce neuspešnem iskanju B&B namestitve v Olbiji, smo pozno popoldan vendarle našli B&B cca 20 km izven Olbie. Prispeli smo v pravi raj (Bed and Breafkast Lu Aldareddu), le odhod od tu ni bil prav "rajski" (beri v nadaljevanju). Raj je predstavljala fantastična hiška s 6 prostori, opremeljenimi v rustikalno-podeželskem stilu: 2 spalnici z zakonsko posteljo, 2 kopalnici, soba z bilijard mizo, soba z barom in kaminom, soba s klavirjem, nad katero je galerija (očitno lastnik planira urediti še en prostor). Žal smo ob odhodu ugotovili, da smo začetniški dogovor o ceni (v polomljeni angleščini lastnice) razumeli napačno. Malo s principa, malo pa tudi zaradi previsoke cene, smo se odločili, da po eni nočitvi zapustimo rajsko namestitev in si poiščemo kaj drugega.

Ob 21;45 smo odšli v Olbijo, kjer smo zadnjo noč pred odhodom trajekta prespali v hotelu v Olbiji. Naj povem, da smo na ta dan okusili tudi agriturizem (v restavraciji Agrisole) - nedaleč od "naše rajske" B&B namestitve. Privoščili smo si tipični sardinski menu, ki stane 30 eur/odrasel in 15/eur po otroku. Ja, morda res malce veliko, ampak 90 eur nam ni žal ….hrana je nebeška, s pisano paleto okusov in posebnih začimb. Ne vem, kaj smo jedli, razen to, da so kar prinašali na mizo. Toplo priporočam vsem, ki obiščejo Sardinijo - torej, da okusijo kulinariko njihovega agriturizma, preden stopijo na trajekt proti domu.

ČET, 22.7. : Capo d'Ors (skala medved), Porto Cervo, Goldo Aranci, plaža Lido del Sole

Nahajamo se v mestu Palau. Šibamo na ogled okoliških znamenitosti - po tem, ko sem si v turistični pisarni mesta Palau priskrbela zemljevid mesta in nekaj prospektov.

Že doma sem splanirala obisk "skalnatega medveda". The Bear Rock se nahaja na Capo d'Orso (GPS: N41-10-339 in E009-25-009) in predstavlja naravni spomenik Sardinije od leta 1993. Narava je potrebovala več 1000 let, da je izoblikovala tisto, kar od daleč spominja na obliko medveda. Medo se bohoti 122 m nad morjem, od koder je čudovit razgled na mesto in obalo. Ogled skale je plačljiv (2 eur/odrasli, brezplačno za otroke do 11 let) kot tudi parkirišče (2 eur/h). Dostop do vrha je lepo urejen in terja slabih 10 minut (cca 65-70 stopnic), ki so tlakovane in betonirane s kamenjem. Zadostuje navadna obutev (poletni sandali), priporočljivo pa je imeti kar superge (otroci).

PET, 23.7. : Adijo Sardinija, pozdravljena Toskana

Vstanemo ob 6:20 in po zajtrku v hotelu odrinemo proti Golfo Aranci, kjer se vkrcamo na trajekt za Civitavecchijo. Ob vkrcanju zabeležim 2.491. prevoženi kilometer od doma. Po izkrcanju v Toskani, vožnja proti severu s ciljem Terme di Saturnia. Zanimiv prizor, še zanimivejši pa občutki, ko se namočiš v enega od skalnatih, naravno izoblikovanih bazenčkov: topla (skoraj prevroča) voda, v glavnem varna tla za hodit in nelagodje ob misli, da je oseba nad tabo morebiti spustila v vodo svojo naravno tekočino :-)

Ob 16:15 vozimo v smeri proti kraju Sovano, kjer obiščemo Etruščanske grobnice. Le-te se razprostirajo na dolžini 2 km, zato si je glavnino grobnic ogledal predvsem Marko z Nastjo, midve s Kajo pa sva se po njenem lažjem padcu na kamnitih stopnica in joku "za vzorec" umaknili v varno zavetje sence, kjer sva se malce okrepčali s hrano in pijačo.

SOB, 24.7. : Albinia (Oasi Camping Village 2* - najslabši in najdražji dosedaj)

Toskano nismo imeli preveč v planu, zato je "KAM in KAJ videti" bolj viselo v zraku. Z Markotom sva se odločila, da se še malce utaborimo ob obali in (na veselje punc) namenimo za kopanje. Na poti smo se (tudi zaradi pozne ure) odločili za Oasi Camping Village 2* v kraju Albinia, ki pa me je cenovno presenetil glede na število zvezdic (glej primerjavo cen kampov spodaj). Tuši s toplo vodo so v kampu na žetone. En žeton je 0,30 eur za tuširanje ….. max 3 minute. Pa si predstavljajte, da si v penah od glave do pete, tuš se ti po 3 minutah ugasne in ti ni na voljo niti mrzla voda. Edina rešitev je, da stopiš ven, pokukaš levo in desno in gol kot Adam in Eva poiščeš prosto tuš kabino, ki ni na žetone (samo mrzla voda). No, seveda na to prej pomisliš in vzameš s sabo 2 žetona :-). Da ne govorim o plaži. Kriza !!! Široka cca 20 m, že od "včeraj" pa posejana z zakoličenimi senčniki. No, za usest je še prostor. Edina prednost, ki jo lahko za ta kamp omenim je, da smo imeli možnost izbrati prostor za naš šotor in to v dobro senčnem prostoru, vse ostalo je pod katastrofo. V dveh dneh niti prstov nisem pomočila v morje (razburkano morje, umazana voda). S tem razlogom smo jo naslednji dan tudi upičili kar proti domu.

Naj za primerjavo navedem še cene vseh naših "camping" namestitev . Navajam dnevni strošek kampiranja (2 odrasla, 2 otroka, avto, elektrika):

NED, 25.7. : V Piso "podpirat" stolp.

Ob 11:15 zapuščamo Oasi kamp in se ob 13h ustavimo v Pisi, da gremo malo "podpreti" tamkajšni stolp. Na današnji dan je bilo polno ljudi, nekateri so posedali po uličnah restavracijah, drugi so se "predali" nakupovanju uličnih spominkov, vsi ostali pa so v 1001 pozah pozirali pred znamenitim stolpom, ki visi postrani. Z nami vred, seveda :-). Moj prejšni obisk Pise je bil pred 10 leti (april 2000 - klikni TUKAJ), ko niso dovolili, da se povzpneš nanj. Tokrat je bilo to možno proti plačilu 15 eur in seveda, če si pripravljen čakati 4-5 ur, saj ljudi spuščajo v stolp po skupinah. 

Raje smo se odločili za prijetno kosilce v bližnji restavraciji, kjer so bili sicer cepljeni proti hitrosti. Že smo hoteli vstati in zamenjati lokacijo hranjenja, ko nas je po skoraj 20 min čakanja natakar prišel (šele) vprašat kaj bomo pili. No, hrana pa je bila kar okusna, tko da jim je oproščeno. Res, da smo na dopustu običajno bolj na "easy", samo pred nami je bila še 5 urna vožnja do doma. 

Prihod domov ob 21:30 in doživetje temperaturnega šoka z razliko več kot 10 stopinj. Števec kaže, da smo vsega skupaj v 16-ih dneh prevozili 3.503 km.

 

Smučanje, Civetta (Zoldo Alto in Marmolada): 19.2.-25.2.2012

Za zimske počitnice 2012 smo letos odšli v sosednjo Italijo - v Civetto, ki spada v področje Dolomiti Superski. Smučarsko središče Civetta sestavljajo kraji Alleghe, Selva di Cadore, Palafavera in dolina Zoldo, ki so med seboj tudi povezani z žičniškim sistemom, ki obsega preko 100 km urejenih smučarskih prog. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno. Prvi dan rahlo sneženje in cca 20cm novega snega, potem pa vse do konca tedna sončno in že kar preveč toplo, tako da je sneg v celoti pobralo. Smuka na mokrem in težkem snegu pa je očitno botrovalo tudi nesrečam smučarjem in obudili so se mi spomini na marec 2011, ko so me tudi takole odpeljali dol z akijem.

Nastanjeni smo bili v apartmaju objekta Residence Civetta (na sliki spodaj).  Naslov: Via Del Gonfet , 32010 Zoldo Alto (ponudba SKI FUN). Objekt so na novo odprli komaj 2 meseca pred našim prihodom (dec 2011). Nahaja se v središču letovišča Zoldo Alto, tik ob gondoli Pecol in žičnicah Zoldo (100m stran), ki so del smučarskega območja Dolomiti Superski.

Smučarske proge so lepo urejene in tudi sama sem se 1x povzpela gor, da sem prevzela punci, ki sta imeli vsak dan šolo smučanja od 9:30 do 12:30. Ta dan je Marko izkoristil za smuko v malce bolj oddaljenem smučarskem središču Marmolada (slike v ločenem razdelku - na povezavi spodaj).

 

Sama letos nisem smučala (septembrska operacija kolena in zvin gležnja v decembru), sem pa zato izkoristila za plavanje (za goste Residence Civetta možnost brezplačnega kopanja v bazenu hotela Velgranda) in sprehod po vasici. Ta je sicer majhna, vendar prikupna s svojo "dušo". Nekako na vsakem koraku diši po lesu in neokrnjeni naravi. Hiške so grajene iz lesa, ponekod naletiš tudi na stare kamnite. V vasi je tudi urejen kamp za počitniške prikolice. Očitno se jih ljudje kar poslužujejo, čeprav si ne predstavljam kampiranja v času zimske sezone.

      

Nastja in Kaja sta bili letos še posebej "na speed-u". Vsako jutro sta vstali brez težav in se že ob 7:30 pripravljali na nov smučarski dan. Letos sta tudi pridno napredovali v skupini otrok smučarskega tečaja (Nastja v najboljšo skupino, Kaja pa v srednjo skupino glede na smučarsko predznanje). Sicer pa je spodnji video več kot zgovoren dokaz, da jima poguma ne manjka. Gre za novo adrenalinsko zadevo BIG AIR - zračni balon na katerega priletiš potem, ko se odženeš po hribu navzdol preko skakalnice Wink.

Za težave pri ogledu videa, klikni - tukaj.

Kaja v elementu na BigAir:

big air je zelo zabaven daj najdi ga in se zabavaj.jaz kaja se upam za vas pa nevem

 

                        Kaja Pavlišič

 

Enodnevna smuka na ledeniku Marmolada / blizu Arabbe (v času počitnikovanja v Civetti);

Marko si je zaželel, da v času počitnikovanja v Civetti presmuča tudi "italijansko marmelado" :-) . Gre za ledenik Marmolada, ki je s svojimi 3343 m nadmorske višine najvišja gora v Dolomitih. Nahaja se v bližini smučarskega središča Arabba, ki je del sistema Sella Ronda.

Kanjon "Serrai di Sottoguda" je nekoč ustvaril potres in kasneje erozija vode in po slikah sodeč, je gorovje res veličastno. Pozimi je raj za zahtevne smučarje, poleti pa za planince in turiste, ki se lahko z žičnico povzpnejo na vrh visok 3.300 m.n.v.

Zanimiv podatek (vir Wikipedia):
Pred prvo svetovno vojno je čez goro potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko. Med vojno pa so njeni vrhovi in ledenik pod njo postali prva bojna črta t.i. tirolske fronte.

Markotov "dan" na slikah spodaj.

29.06.2013: S kolesom do italijanskih jezer Laghi di Fusine (izhodišče Kranjska gora)

Soboto 29.6. sem predlagala, da se (v času odsotnosti punc) odpraviva na kolo - na destinacijo, ki sem si jo zabeležila že lani. Do Belopeških jezer, ki ležijo na italijanski strani nedaleč stran od tromeje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Gre za kolesarsko turco, ki iz Kranjske gore po dolžini in naklonu ni zahtevna, je lepo urejena in primerna tudi za družine z otroci. Sicer bi bilo malce otroškega nerganja na italijanski strani pri vzponu do jezer, vendar sem prepričana da bi zmogli tudi Nastja (12) in Kaja (9), ki se te dni namakata na morju.

Za izhodišče sva si vzela parkirišče pred smučiščem v Kranjski gori in nadaljevala proti vasici Podkoren in Zelencev. Že pred krajem Rateče lahko sledimo tablam za Laghi di Fusine in ko je konec urejene asfaltirane kolesarske poti, se začenja klanec do prvega jezera, vendar nanj takoj pozabiš, ko se ti ponudi prvi pogled na jezero: 

Še najbolje pa je, da se podaš okoli jezera peš po urejeni poti s pričetkom ob temle prikupnem slapu.

Z Markotom sva nadaljevala še naprej do zgornjega jezera (929 mnv), ki terja spet malce dodatne sape, vendar si hitro na cilju. Jezero je sicer manj obljudeno. Hotela sva ga prekolesariti, pa je pot zaprta, verjetno tudi ni urejene poti, razen za pohodnike.

Na poti nazaj se je Marko odločil še za vzpon na Vršič, jaz pa sem si vzela čas in se odpravila nazaj do spodnjega jezera (924 mnv), kjer je tudi bistveno več pohodnikov in kolesarjev. Okoli jezera je sicer potka, vendar zaradi korenin in drugih ovir niti ni primerna za udobno kolesarjenje. Jezero je res čudovito, zrcali se v nešteto barvnih odtenkih, obdan z gozdom in spokojnim mirom. Okolica je čista in urejena in kljub temu, da ni kakšne pretirane infrastrukture, je presenetljivo, da imajo postavljene ob jezeru samostojne hišice s sanitarijami. 

Tole je bila zame čist fajn turca za napolnit pljuča s svežim zrakom (slabih 22 km iz Kranjske gore do jezer in nazaj), za Markota pa ena klasična kolesariada, saj rad "naskakuje" klance :-)  

Celotna dolžina od parkirišča v Mojstrani, do Rateč in nazaj je dobrih 42 km, tako da morda še kdaj ponovimo z daljšo potjo. Več v slikah spodaj.

Prvo popotovanje z avtodomom (Italija, 16 dni); julij 2012

Tokrat naše prvo popotovanje z avtodomom (AD), ki smo ga uspeli dobiti kljub pozni odločitvi (1 teden pred odhodom) in v času visoke sezone. Potovali smo s komfortnim AD dolžine 7,2m, širine 2,33m in višine 3,1m - model Adria Coral Sport 660DP (5 sedišč in 6 ležišč/ 4 fiksna + 2 pomožna).

Predvsem smo PREDNOSTI videli v tem, da smo imeli vse pri roki (hrana, WC, umivanje, spanje) in smo se lahko ustavili kjerkoli smo se želeli (kar se tiče spanja in časa za hrano oz. kuhanje). Prav tako sem bila kmalu ugodno presenečena, kako praktično je AD opremljen (od spalnega dela, do kopalnice in kuhinjskega kotička). Pa odlična zadeva je bil tudi prostoren notranji prtljažnik, kamor  smo spakirali vsa 4 kolesa, skupaj s 4 stoli in mizo ter žarom in ostalimi pripomočki (kablovje, cev za vodo), tako da prtljažnika za kolesa na zadnem delu AD sploh nismo potrebovali. 

Edina SLABOST (prej dejstvo, ki ga moraš sprejeti pri tovrstnem načinu potovanja) je to, da povsod pač ne moreš parkirati in se zapeljati po določenih cestah zaradi širine in višine vozila. Odlična rešitev so zato kolesa, s katerimi smo dostopali do centrov mest ali celo do bolj oddaljene plaže.


V pomoč pri iskanju PZA-jev (postajališč za avtodome) nam je bil vodič "Kamping in Karavaning vodnik ", čeprav smo ugotovili, da manjka kar nekaj vpisanih postajališč za AD, čeprav smo jih med potjo opazili. Zato je treba dobro opazovati table med potjo, ki so za PZA-je povsod enaki.

STROŠKI NA POTI:
V 16-ih dnevih smo na PZA-jih parkirali 8x, torej vsak drugi dan. Cene PZA-jev, kjer smo se ustavljali so se gibale od 10-16 eur/dan, če pa smo pristali v pravem kampu, pa se cena takoj dvigne na 30 ali celo več eur/dan.

Bencin (diesel) je bil od 1,5 do 1,8 eur/l, zato ni odveč biti med potjo pozoren in se ne ustaviti nujno ravno na prvi pumpi.

Hrano smo si kuhali sami (nakup špecerije v trgovinah Lidl, Carrefour, Eurospin), seveda pa se nismo mogli upreti tudi lokalni hrani, ki smo jo poskusili (italijanska pizza, morska hrana, lokalne specialitete…..).

V nadaljevanju podajam opis poti po dnevih. Naj povzamem, da so mi bile najbolj zanimive sledeče destinacije (označeno tudi na zemljevidu desno):

  • ORVIETO (ogled katedrale, podzemnih jam in tunelov, v katerih so nekoč živeli ljudje)
     
  • PARCO FLUVIALE DEL NERA (park bujnega zelenja in mogočnih slapovov ob reki Neri)
     
  • Drzna obalna vožnja z lepimi razgledi na relaciji južno od Napolija (Castellammare – Torre del Greco – Torre Annunziata –smer Sorento) 
  • CAPO DI VATICANO  - panoramska točka s čudovitim razgledom na skalnato obalo in barvito, turkizno čisto morje
     
  • GALLIPOLI  - mestece, ki v bistvu leži na otočku in si ga s turističnim vlakcem ogledaš v 20 min)
     
  • ALBEROBELLO – mesto znano po nenavadnih kamnitih hiškah »trulli-jih«
     
    Spodaj nekaj slik avtodoma, potem pa opis naše poti okoli italijanskega škornja s skokom na Sicilijo (sum 4.352 km).

Prvi dan (6.7.2012) - Prvi kilometri z AD s postankom v Ravenni in San Marino

Voznikove besede "zgodaj na pot", so pomenile odhod od doma že ob 04:50. S puncami smo zadevo poenostavili tako, da sva jima dovolila, da prvo noč kar prespita v AD na domačem dvorišču, tako da sta še spali, ko je M. vžgal motor in začel nabirati prve kilometre (Trst - Benetke - Ravenna).

RAVENNA:
V Ravenno smo prispeli pred 11h in smo se odločili, da mesto malce raziščemo s kolesi. Pa se je na koncu izkazalo, da mesto ni nič kaj posebnega, svojstven čar mu dela le umetnost mozaikov, sicer pa so ulice prenatrpane s pešci, kolesarji in avtomobili. Ob 13h smo se tako namenili proti Riminiju, s ciljem da poiščemo prvo lokacijo, kjer bi si skuhali kosilo.Do Riminija je pot precej nezanimiva, občasno nas spremljajo tudi neprijetne vonjave - vožnja mimo industrijskih predelov pač.

SAN MARINO:
Ob 14:30 smo prispeli v San Marino, ki leži 23 km JZ od Riminija. Odlikuje ga predvsem njegova lega (640 m.n.v.) in skalnata pečina Monte Titano, na kateri stojijo 3 gradovi. Do njih smo se povzpeli z gondolo, ki te popelje do višine 745 m. Tu smo si vzeli čas za sprehod po uličicah in (na Nastjino pobudo, ki rada gleda Na kraju zločina) ogled muzeja na temo mučenja, ki so prakticirali v teh krajih nekoč.

Po ogledu San Marina vožnja proti kraju Arezzo, da se ustavimo v naslednjem PZA-ju.

Drugi dan (7.7.2012) – Jezero Trasimeno

Po prvi prespani noči smo se soočili s prvo nalogo priprave AD za nadaljnjo pot (odtočiti odpadno vodo, čiščenje WC kasete). Vse brez težav - Marko je car !!

Ob 10h smo že na poti Arezzo - Cortona  proti jezeru Trasimeno, kjer smo se nastanili v PZA-ju (Area di sosta Castiglione del Lago/ N 43,123611, E 12,050278), cca 100m stran od jezera. Slednji niti ni posebej čist, vendar za punci dovolj, da namočita svoji ritki. Postanek smo izkoristili tudi za to, da pretegnemo noge.

Okoli jezera je lepo urejena asfaltirana cesta, na kateri so skoraj polovico prometnega pasu odmerili kolesarjem. Zato hiter skok na kolo in v hrib na ogled gradu, ki se bohoti na vzpetini. Slednjo je Kaja (8) z lahkoto prevozila. Smo imeli kar super turco, vsi razigrani in dobre volje pa smo na vrhu, ob sončnem zahodu naredili tudi nekaj lepih foto-posnetkov.

Tretji dan (8.7.2012) – Umbrija (ogled podzemnega mesta Orvieto in slapov ob reki Nera v kraju Marmore)

Vstanemo že ob 7h, da natočimo vodo in odrinemo naprej. Za nami je 663 kilometrov, pred nami pa vstop v regijo Umbrijo –gričevnato pokrajino, kjer mesta ležijo na višje ležečih točkah in kjer je čudovit pogled na polja sončnic, nasade oljk in vinske trte.

ORVIETO:
Ob 11h prispeli v Orvieto, ki leži 100 km severno od Rima,v bližini jezera Bolseno. Mesto je zanimivo predvsem po svoji katedrali Piazza del Duomo, v kateri smo ujeli tudi del nedeljske maše in se pri tem še prijetno ohladili :-)    Katedrala je čudovit primerek gotske arhitekture. Toliko detajlov na pročelju in zunanjih stenah, da se nisem mogla upreti dotiku fasade in tako občutiti prefinjeno izoblikovane detajle. Menda so katedralo gradili celih 300 let.

Vredne ogleda so seveda tudi podzemne jame, ki ležijo pod mestom Orvieto in v katerih so nekoč živeli, danes pa nekaj njih tudi v zasebni lasti. Ogledi so vodeni in nekako smo naleteli ravno na uro, ko je bil organiziran angleško voden ogled. Prijazna vodička nam je razložila kako je nastajalo podzemno mesto, kako so "spodaj" pridelovali oljčno olje, iskali in črpali vodo, ter izkopavali in odvažali "na prosto" material, ki so ga kasneje uporabljali kot gradbeni material. Najbolj zanimivo dejstvo se mi je zdelo to, kako so si ljudje prilagodili življenje pod zemljo. Kot na primer to, da so v eni od podzemnih jam imeli tudi posebno gojilnico golobov (posebne luknje v skalnati steni), ki so jim predstavljali stalni vir hrane. Golobi so imeli posebno odprtino, skozi katero so lahko odleteli na površje, se nahranili in prileteli nazaj. Dobro "napiteni" so bii očitno zadovoljiv poobedek za ljudi, ki so prebivali v the jamah.
Skratka jame so kar zanimive, danes pa jih domačini zaradi konstantne temperature skozi celo leto uporabljajo za vinske kleti. Če se ne motim, nam je vodička pojasnila da je vse skupaj okoli 2000 jam, od tega jih je cca 400 v uporabi (posesti), nekaj jih je odprtih za javnost, 1200 pa jih je še neraziskanih.

MARMORE:
Najbolj vroči del dneva (12:45) izkoriščamo ponovno za vožnjo v prijetno klimatiziranem AD-u, v smeri proti Parco Fluviale del Nera (kraj Marmore), da si ogledamo park glamuroznih slapov ob reki Neri.

Gre res za čudovito stvaritev narave, na relaciji od mesta Terni proti kraju Ferentilo. Slap Cascata delle Marmore velja za največjega v Italiji in kot tak privabi ogromno turistov in adrenalina željnih ljudi, ki si želijo vodnih izzivov, kot je rafting, kanjoning in kajakaštvo po reki Neri.
Sprehod do slapov je možen po označenih poteh, ki terjajo od 20 do 50 min hoje. Pršenje vode, ki ga je čutiti med sprehodom je v poletni vročini več kot dobrodošlo, v slabšem vremenu (jesen) pa moraš biti verjetno kar bolje oblečen in morda tudi kak dežnik ali palerina ni odveč. Ne vem  - sklepam.

V večernih urah (19h-21h) vozimo po avtocesti E45 (Marmore - Rieti), proti obali. Obmorski Lacij po moje ni kaj prida za počitnikovanje ob morju. No, naš namen ni bil, da bi se namakali v morju blizu Rima in tudi prvotni namen, da bi obiskali samo mesto, smo opustili, saj bi nam pohajkovanje po mestu vzelo preveč časa. Morda priložnost za kake jesenske ali prvomajske počitnice.
Ta dan smo prespali v obalnem letovišču San Felice Circeo (nabite plaže s turisti, polno senčnikov na plaži…). Pravi turistični kaos.

Četrti dan (9.7.2012 – Pompeji in »panoramsko zanimiva« vožnja južno od Napolija

Zjutraj pred zajtrkom hiter skok v prvo morje na naši poti, po zajtrku pa v smeri proti Neaplju oz. San Felice Circeo - Terracina - Fondi - Sperlonga - Gaeta - Mondragone - Napoli - smer Salermo. Vulkan Vuzev smo nekako izpustili (prišli na neko privat posest in ni bilo poti naprej), zato smo obrnili in krenili naprej da si ogledamo Pompeje.

Naselbina Pompejev je po svoje zanimiva - predvsem zaradi izvora in nesreče, ki jo je ta predel doživel (potres l.63 in izbruh vulkana Vuzev 16 let pozneje), po drugi strani pa predstavlja v času top poletne sezone tudi "utrujajoča destinacija pohajkovanja". Obvezno je imeti s sabo liter ali več vode, pa kak priboljšek za otroke, ker v v sami naselbini, ki je na ogled ni kakšne možnosti nakupa pijače in hrane (šele ob vhodu ali izhodu). Pompeji so res kar obsežni, zato ni odveč pred vstopom narediti plan "kaj sploh videti".  Mi smo parkirali v mestu, in se potem s kolesom (cca 2-3 km) podali do vhoda za vstop v to naselbino.

Ogledali smo si Teatro Grande in Antiquarium, vmes pa sprehodili med kamenji, od katerih je en podoben drugemu :-)) Kamenji, razvaline in…..spet kamenji.  Besede, ki sta nama jih Kaja in Nastja večkrat omenili rahlo nejevoljno, pa vendar sta bili na koncu spet radostni, če je padel kak sladoled ali granito.

Vožnja južno od Napolija velja za panoramsko najbolj zanimivo na tem področju. Priporočam pot Tore del Greco - Torre Annunziata - Castellammare - Sorento in naprej, sploh za voznike z osebnim avtomobilom.

Za nas se je razburljiva vožnja (s camperjem !!) po ozkih uličicah krajev Torre del Greco in Torre Annunziata končala v Sorent-u. Do 9 km oddaljenega kraja Positano nismo mogli iti. Od 18:30 do 24:00 je namreč na tej cesti prepovedana vožnja za težja motorna vozila. AD smo tako obrnili na prvi možni točki in pripeljali nazaj na cesto A3 (smer Salerno - na sliki spodaj).

Pozno popoldanska ura nas opozarja, da najdemo naslednji PZA. Izbrali smo Mandetta Camper Park v kraju Paestum severno od Agropoli-ja (N40,415, E14,990556), vendar je bil žal zaprt. Ne vem zakaj. Več sreče smo imeli v kampu Fulgor (Agropolo), kamor smo prispeli šele ob 21:30.

Peti dan (10.7.2012) – Vožnja ob slikoviti obali od Agropolija do Scalea

Kamp Fulgor v Agropoli je sicer zadovoljiv, dobra senca, le tuši so bili od 18h dalje zaprti. Na srečo se je bilo možno stuširati nekje drugje (hladna voda). Nerodno je tudi to, da pred 8h ne moreš ven iz kampa (zaklenjena vrata) tako da je za M. odpadlo zgodnje jutranje plavanje. Plaža je tudi primerna bolj za 3-letnike (več metrov od obale zelo nizka voda). 1 spanje je bilo dovolj.

Ob 15h smo že na cesti Agropoli - Sapri - Praia a Mare - Scalea. Tu je vožnja zelo lepa, narava slikovita z več čudovitimi razglednimi točkami na skalnato obalo. V Scalea se ob 17h ustavimo v PZA, za katerega lahko rečemo, da ponuja obalo primerno za kopanje (30m do morja). Plačilo 16 eur/dan (v ceni voda, izpust, elektrika in senčnik na plaži). Punce so se namakale v vodi vse do sončnega zahoda, potem pa na pobudo M. še ob 7h zjutraj (vstajanje brez težav…skok v morje brez zajtrka :-)). 

Šesti dan (11.7.2012) – vstop v Kalabrijo (deželo lepih plaž in slikovite narave)

Po zgodnjem jutranjem kopanju (Marko, Nastja, Kaja) že ob 7h zjutraj in zajtrku, smo ob 9h že imeli zrihtan AD, sami pa stuširani in pripravljeni na pot proti jugu - proti Kalabriji. Prevozimo obalno cesto proti Viba Valentia, cesta do kraja Tropea pa postane na trenutke kar malce drzna, sploh na nekaj ovinkih, kjer je M. dolžina camperja predstavljala zanimiv izziv.

Ob 15h si zadamo cilj Capo di Vaticano.

Gre za panoramsko točko, do katere vodi slepa cesta, ki se na srečo zaključi dokaj široko, tako da je M. brez težav lahko obrnil naš AD. Naprej vodi, med kaktusi speljana, potka dolžine cca 100 m, ki nudi čudovit razgled na skalnate pečine in turkizno modro morje, do katerega po moje ni dostopa, razen s čolni, ki smo jih opazili kar nekaj.

Ob 16:30 smo že na cesti (A3) v smeri Vibo Valentia za Regio Calabria, od koder se želimo s trajektom podati na Sicilijo. V Villa San Giovanni (pristanišče in odskočna deska na Sicilijo) smo obrnili, saj so imeli nek štrajk, vendar še danes ne vemo, če nismo naredili napake in bi v bistvu lahko prišli na trajekt.

Skratka dvatisoči kilometer smo dosegli z vožnjo južno od tega pristanišča oz. s postankom v PZA-ju "Area di sosta Mafalda", v kraju Bova Marina. Slednjega bi v bistvu težko našli, saj do njega vodi dobro skrita stranska pot, ki se odcepi glavne ceste. Na srečo smo ravno na tem mestu srečali avto, iz katerega nam je voznik dajal neke znake z rokami, potem pa smo ugotovili da je le hotel preveriti, če iščemo ta kamp, do katerega nas je vodil s svojim avtom. In to, po kar malce "razdrapani cesti", po kateri smo s camperjem prišli čisto na plažo, kjer ima en domačin PZA za cca 10 kamperjev.

Zanimivo. Parcela majhna, s pridihom domačnosti, zagrajena z ograjo in s celotnim servisom, ki ga potrebujemo za AD in za nas (brezplačni tuš, celo žar na prostem). In kar je najbolj carsko, le 20-30m do plaže. Cena: 15 eur/dan. Vse OK, le lastnik malce preveč zgovoren ali pa mu je zadišala naša "žar večerjica", da je želel biti kar z nami. Punce smo mu dale vzdevek "Mr. Talky".

Sedmi dan (12.7.2012) – skok na Sicilijo

Po zajtrku in jutranji osvežitvi v morju (ob 7:30) se ob 10:30 odpravimo nazaj proti pristanišču Villa San Giovanni, od koder smo se uspešno vkrcali na trajekt (65 eur za camper in do 3 dni bivanja na Siciliji) in pristali v kraju Messina.

Cilj na Sicilji nam je bila Taormina oz. PZA "Eden Parking" v kraju Giardini Naxos. Ta je kar soliden, le tuše imajo italijani radi na žetone - enako tudi na plaži. Tu dočakamo tudi kratko ploho. Prijetna osvežitev, pa vendar noč zelo soparna.

Osmi dan (13.7.2012) – Marko naskoči s kolesom Etno, punce pa plažo in morje

Dan, ki si ga je Marko vzel zase. Vstane ob 5h in se s kolesom poda na Etno, vse do višine 1900m.

Punce smo raje izbrale poležavanje na plaži in kopanje v morju. Tokrat brez dežnika in ležalnika ni šlo, saj je sonce res močno pripekalo. Poleg tega je PZA kar dobro oddaljen (600 m če ne celo več) in kolesa so bila kar nujna.

Deveti dan (14.7.2012) – slovo od Sicilije v smeri pogorja Sila (Kalabrija) in postanek ob jezeru Arvo

Ob 10h zapuščamo Giardini Naxos, smer Taormina, ki sem si jo želela obiskati. Vendar ni bilo izvedljivo. Parkirati v Taormini je prava nočna mora, če pa si s camperjem pa je itak najbolje, da jo kar pobrišeš hitro ven iz mesta. Edina varianta bi bila (potem ko smo bili  že na glavni cesti proti Messini), da se odpeljemo do Messine in bi šli nazaj (40km) v Taormino z busom, ki vozijo turiste v Taormino. Ideja ni bila najboljša, zato je padla odločitev da zapustimo Sicilijo (lahko bi bili še 15.7.) in raziščemo raje "prste in petko" italijanskega škornja.

Kalabrijo smo, po odhodu iz Sicilije, začeli raziskovati s pogorjem Sila, ki leži med krajema Cosenza in Crotone. Pot se je sicer malce vlekla po neobljudeni in neokrnjeni naravi (Viba Valentia - Lamezia Terme - Soveria Marinelli - via Lago Arvo), pa vendar smo uspešno prišli do kampa Lorica, ki se nahaja v manjšem smučarskem središču ob jezeru Arvo.

Kamp je kar velik in lepo urejen, s prostornimi lokacijami za camperje in prikolice ter z nekaj manjšimi bungalovi.
Že prvi dan smo izkoristili, da raziščemo okolico jezera Arvo s kolesom. Vsi štirje smo naredili le krajšo pot po asfaltirani poti, ki je speljana višje od jezera in po gozdu, Marko pa je naslednje jutro sam prekolesaril tistih 28 km okoli jezera.
Se pa nedaleč od kampa nahaja prijetna restavracija ("Brillo Parlante S.A.S.) z lepim pogledom na jezero. Pivo in sladoled nam nista ušla :-))

Deseti dan (15.7.2012) - Metaponto

Po zajtrku se odpravimo proti lepšemu delu pogorja Sila, v smeri proti Cosenza (Silvana Mansio - San Pietro in Guarano - Cosenza - Castrovilliari), iz notranjosti pogorja pa ponovno k obali, proti vzhodu, kjer se ob 13h za kosilo in kopanje v morju ustavimo v enem od manjših letovišč zaliva Corigliano (verjetno Capo Spulico ali Montegiordano Marina ali nekje vmes). Za naslednji cilj si izberemo Metaponto, mestece z ostanki grškega mesta Metapontion in bivališčem Pythagorasa, znanega matematika in filozofa, ki je tu širil svoje znanje in tudi vzpostavil šolo.

10. dan našega popotovanja smo prespali v Camping Neptuno (postajališče za kamperje in ostala vozila),  ki mi ni bil všeč. 

Nabito poln kamp YellYellYell; verjetno vpliv vikend obiska, pa vendar… pravi šok smo doživeli, ko smo si šli pogledat plažo. 

Joj, prejoj. Še sardele v konzervi imajo več prostora. V nedeljo popoldan se je večji del kampa spraznil z avtodomi, ampak to ni bilo dovolj, da bi želeli še en dan ostati tu. 

Enajsti dan (16.7.2012) – Taore Palatino in čudovito mestece Gallipoli

Zapuščamo Camp Neptuno (ostanite v cvetju in v družbi novih turistov !!), na poti pa si na mojo željo ogledamo "še ene kamne". Na srečo do njih ni treba veliko hoditi.


Severno od Metaponto se namreč nahaja Tarole Palatino, ostanki templja, ki se nahajajo lepo ob poti, vendar je treba biti pazljiv na katero cesto iz Metaponto se priključiš. Mi smo prvič zašli, prava cesta iz Metaponta  je tista, ki vodi na Taranto, ob njej pa se nahaja Tarole Palatino, kjer danes stoji še 15 od 36 originalnih stebrov tega templja.

Nadaljujemo pot Taranto - Manduria - Avetrana. Od tu dalje je cesta malce dolgočasna, zato pa pokrajina na široko posejana z nasadi oljk. Kraj Porto Cesareo, mimo katerega peljemo, je spet eden od turistično razvitih letovišč s polno obiskanimi plažami, Gallipoli pa je bil "zadetek v polno".

MUST SEE destinacija, ki jo priporočam vsakemu, ki ga pot zanese v to smer. Gre za simpatično staro mestece, ki se nahaja v bistvu na otočku, ta pa je povezan s celino oz. novejšim delom mesta z mostom.

Najbolj prijetno presenečenje je bilo vsekakor dejstvo, da smo uspeli najti parking za camperje v samem pristanišču Gallipoli oz. le korak stran od znamenitosti tega mini otoškega mesteca. Na sliki spodaj skrajno levo - parking za camperje.

Mestece smo si najprej ogledali s turističnim vlakcem, ki te v 20 minutah popelje okoli otoka (3 eur/osebo). Sladoled v baru s pogledom na mestno plažo (in tudi kasnejšim kopanjem) je idealna sprostitev in hkrati točka, kjer te res fajn prevetri (Gallipoli menda velja za mesto, ki je izrazito izpostavljeno vetru). 

Sprehod po prijetno hladnih mestnih uličicah in pogled na verigo restavracij, ki so jih začeli polniti lačni turisti, nas je privedlo do odločitve, da si še mi privoščimo lokalno kulinariko, saj vendar Gallipoli velja za pomembno ribiško mestece.

Vsebina na naših krožnikih pa je bila tudi dokaz, da smo se dobro odločili. Sama sem naročila "tagliati" oz. na tanke listične narezane lignje, začinjene s posebnimi aromami s priokusom balzamičnega kisa, vse skupaj pa na rukoli. Kaja (8) seveda pizza margerita, Nastja špagete s školjkami in ostalimi morskimi sadeži, Marko pa ribo na žaru. Poplakneva skupaj še z lokalno vinsko kapljico in občutek je čudovit. Sledila je nočitev v AD, ki smo ga imeli parkiranega na pomolu pristanišča Gallipoli. Precej vetrovna noč. Strah, da nas bo kar odpihnilo, vsekakor pa nismo smeli imeti odprtih stranskih oken, le 2 strešna.