Afrika

Afriška celina - malo daleč stran, pa vendar smo jo dosedaj vsaj malo okusili -prvič z obiskom Djerbe leta 2005. 

Več v nadaljevanju - izberi navigacijo.

Djerba (junij 2005)

CELOTEN OPIS POČITNIC NA DJERBI (02.06. - 09.06.2005) S SLIKAMI JE NA OGLED ŠE NA STARI SPLETNI STRANI - klikni TUKAJ

Splošna ocena o Djerbi

Djerba, ta pravljični otok Orienta zadnja leta privablja ogromno število turistov. Ko sem tako brala in slišala vse naj naj o tem afriškem koščku ozemlja, sem se odločila da zberem še nekaj informacij o hotelskih nastanitvah, ponudbah agencij, primernem terminu in tja zvabim svojo družino, da se na lastne oči prepričamo ali je res vse tako pravljično ali so to zgolj olepšane govorice nekaterih, ki so tam preživeli nekaj dni. Tisto »pravljično« brez dvoma drži, vendar seveda zgolj na omejenem področju – to je tistem, na katerem stojijo ograjeni (in zastraženi) hotelski ambienti. Zunaj je seveda vse drugače. Ljudje živijo v preprostih domovih, tako imenovanih »menzel«, okolica je breztravnata, peščena in pusta, kar za tamkajšne sredozemsko podnebje in pretežno sušno obdobje ni nič čudnega. Ljudje trgujejo na ulicah z vsem mogočim, pretežno z izdelki, ki so rezultat pridnih rok, najde pa se tudi kaj iz uvoza. Vsekakor so njihovi tipični izdelki preproge, vezenine na tekstilu, poslikana keramika, rezbarski izdelki, lončene posode ipd. Osebno me je na Djerbi očarala arhitektura hotelov in tudi njihovih domov. Kupolasti nadstreški, oboki in belina zidov daje zares topel in še bolj komforten občutek. Prav tako me je prevzela slikovitost ponedeljkovega trgovanja v Houmt Souk-u.

Nekaj osnovnih podatkov o Djerbi:

Djerba je največji otok severne Afrike in predstavlja enega od otokov 1300 km dolge tunizijske obale. Je pretežno ravninska (najvišja točka meri komaj 55m nad morjem).

  • Velikost: 520 km2 (29 x 28 km)
  • Največje mesto na otoku je Houmt Souk (17.000 preb.), ki je hkrati največje trgovsko in prometno središče. Drugo največje mesto je Midoun (7.000 preb.)
  • Prebivalstvo Tunizije in s tem Djerbe je zelo homogen narod, vendar se v njih pretaka več vrst krvi: berberska, rimska, vandalska, arabska, španska, turška in afriška. Ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radodarni ter družabni. Med pomembnejše vrednote uvrščajo poroke (ki jih menda praznujejo več dni), družine in otroke. Na Djerbi živi okoli 120.000 prebivalcev
  • Vera: 90% tunizijskega prebivalstva je muslimanske vere, ostalo so krščanske in židovske manjšine. Muslimanski vernik ima 5 dolžnosti, ki jih mora spoštovati in upoštevati: o Bog je Alah in Mohamed je njegov prerok o 5 x na dan molitev (predpisan riutal) o 9.mesec luninega koledarja je post (saum) – v tem času so podnevi prepovedani hrana, pijača in kajenje o darovanje : revežem se vsako leto pokloni najmanj 2% svojih prihrankov in drugih vrednosti o vsaj 1x v življenju romanje v sveto mesto Meko
  • Hrana in pijača: očitno je, da so mojstri kulinarike (po mojem vsak turist prinese domov kakšen kilogramček več J). Vendar pijača (sokovi) so preveč umetnega okusa in presladki.

Nastanitev:

Hotel Vincci Djerba Resort ****, www.vinccitunisia.com

V hotelu, kjer smo bivali je bil pravi raj in tistih nekaj dni smo se počutili res kot gospoda iz 1001 noči. Ko smo ob odhodu izpolnjevali anketni list o zadovoljstvu nad nastanitvijo in hotelskimi storitvami nismo našli nič večjega, nad čimer bi se bilo vredno pritoževati. Nekaj pomanjkljivosti, ki niso imele precejšne teže za naše (ne)zadovoljstvo: slabo splakovanje WC-a v hotelski sobi, pretirana prijaznost osebja in ogovarjanje na vsakem koraku, vsiljivost trgovcev, oddaljenost plaže (brezplačna vožnja z vlakcem). Izbira hotela je bila vsekakor odlična. Hotel z 4 zvezdicami (na Hrvaškem bi ga tretirali za 5*) nam je nudil več kot odlično udobje in dobro počutje. Storitve, ki smo jih bil deležni: polni penzion, otroci v mini club-u ALL INCL (kar pomeni 1 dopoldanski in 1 popoldanski prigrizek, ter stalno na voljo sok in voda). Dobili smo družinsko sobo (2 sobi s povezanimi vrati), ki jo sicer nismo pričakovali ampak zgolj 2 posteljno sobo s pomožnim ležiščem in otroško posteljico. Prijetno presenečenje, vendar bolj srečno naključje ali pomota, bi rekla, kot usluga. Prednosti: * 1 velik bazen za odrasle in večji bazen za otroke s toboganom * okusna hrana (samopostrežni sistem) in brezplačna pijača (zajtrk – sokovi, kosilo in večerja – 1 liter vode na vsaki mizi, Sprite, Fanta, CocaCola. Vino, Pivo, sokovi – na »pipco«) * udobne sobe in kopalnica s kadjo in fenom * brezplačni ležalniki in senčniki ob bazenu in na plažu (pomembno, da na plažo prideš dovolj zgodaj, sicer so lahko zasedeni) * dovolj animacije za otroke, ki so imeli v miniclubu (neglede na izbrani in plačani penzion storitev ALL INCL.) Slabosti (ne bistvene za nas): * Malo predaleč do plaže – peš in čakanje na vlakec (bi rekla da več kot 500 m, kar je omenjeno v prospektu agencije), sicer pa kopanje na plaži niti ni bilo kaj prida zaradi trave v morju in nadležne mivke * slabo splakovanje vode v WC-u (v sobi !!) Hotel je vsekakor primeren za družine z otroci ter seveda tudi vse ostale, ki se lahko udeležijo izletov (sicer prenapornih za otroke, mlajše od 6 let), kot na primer Tataouine – Chenini (z džipi skozi rimski nasip, do slanega jezera, do mesta Tataouine in berberske vasi Chenini).

Ogled krokodilje farme

21.decembra 2002 je bila na otoku Djerba otvoritev novega krokodiljega parka. Kulturno-turistični kompleks so poimenovali "Djerba Explore". 6000m2 parka je posvečeno 400 krokodilom (Crocodylus niloticus), ki merijo od 1,5 do 2,5 m in so bili na Djerbo pripeljani iz Madagaskarja. V parku so uredili prijetne in varne sprehajalne poti, tako da si obiskovalci na nekaterih točkah ogledajo krokodile zelo od blizu. Posebej je treba omeniti stekleno pročelje (stavno), ki so jo zgradili posebej za krokodile, da jim v mrzlih zimskih nočeh lahko nudijo posebej ogrevan prostor. V parku so ob sprehaljnih poteh na večih mestih nameščeni plakati z večjezičnimi opisi in informacijami na temo krokodilov, o njihovem življenju v naravnem okolju in življenju v parku. Park je hkrati tudi odlična priložnost za izobraževanje in študije. Študenti tunizijske univerze pripravljajo razne statistične raziskave o rejenju krokodilov zadnjih nekaj let ter druge podobne raziskave.

Spodaj nekaj slik, žal slabše kvalitete, saj smo aparat bili primorani kupiti na mestu samem, ker se nam je naš pokvaril....

Odkrivanje celinske Tunizije in (ponovni) obisk otoka Djerba, 27.10. - 3.11.2010

Jesenske počitnice smo si zaželeli preživeti nekje na toplem. Ker smo primerno lokacijo iskali "v zadnji minutki" in po sprejemljivi ceni, nam je nekako ostala na izbiro Djerba, kamor smo se odpravili v organizaciji turistične agencije Oasis Tours. Potovalna agencija OASIS TURS d.o.o., katere lastniki so prva in hkrati največja hotelska veriga v Tuniziji »El Mouradi«, je del grupacije SUNSHINE HOLIDAYS, ki v svojih potovalnih agencijah nudi usluge po vseh večjih mestih Evrope (Beograd - Sunline, Budimpešta – Taurus, London – Just Sunshine, Zagreb – Sunčani odmor).

V programu smo torej imeli 3-dnevni safari po celinski Tuniziji, kar se je na koncu izkazalo za zares odlično odločitev. Videli in slišali smo v 3 dneh ogromno in brez tega niti ne vem kaj bi cel teden počeli na otoku Djerba. Pravijo pa (in to smo slišali na mestu samem od popotnikov v drugem busu), da je 2-dnevni safari z ogledom vseh ključnih znamenitosti, bistveno bolj naporen in intenziven.  In vsekakor prekratek, da bi primerno dolgo lahko užival pri vsaki zanimivosti (vožnja z džipi po puščavskih sipinah, jahanje kamel ob sončnem zahodu, ogled enega od redkih beberskih domovanj, vožnja preko posušenih jezer oaze Duz in Tozeur, postanek na lokacijah snemanja Angleški pacient in Vojna zvezd, …). 

In kako smo torej začeli ?
Po prihodu letala na Djerbo v pozno popoldanskih urah oz. smo se ob cca 21:00 nastanili v hotelu El Mouradi Djerba Menzel 4*, ki predstavlja enega od hotelov v verigi El Mouradi. Takoj zjutraj pa akcija - bujenje ob 6:30 in odhod avtobusa izpred hotela v smeri proti celinski Tuniziji, ki smo jo raziskovali od četrtka do sobote.

Več v nadaljevanju.

Rimski nasip (vez otoka Djerbe s celino)

Rimski nasip (pri kraju El Kantara), ki povezuje celinski del Tunizije z otokom, je dolg kar 7 km. Preko tega nasipa je na otok tudi speljan vodovod, saj otok Djerba nima dovolj lastnih voda, zato se otočani oskrbujejo z njo preko dveh vrst vodovodnih cevi: po eni se na otok pretaka deževnica, ki jo imajo načeloma za pitje in oskrbo gospodinjstev, po drugi cevi pa teče sanitarna voda. Seveda pitje vode iz pip (vsaj za turiste) ni primerno.

Medenine (ogled nomadskih kašč)

Po prihodu na celinski del smo se za kratek čas ustavili v kraju Medenine, glavnem mestu istoimenske regije Tunizije, pod katero spada tudi otok Djerba. V tem kraju morajo prebivalci Djerbe urejati vse uradne zadeve, pa čeprav imajo na otoku svoje občine in urade. V kraju Medenine smo si ogledali nomadske kašče in tržnice, ki so jih uporabljali nekoč trgovci, ko se se selili iz kraja v kraj z namenom trgovanja svojih izdelkov in pridelkov. Povzpeli smo se na vrh teh kašč, kar je bilo še posebno zabavno za otroke, ki so imeli odlično priložnost za poskakovanje po vijugastem nadstrešku.

Matmata (ogled berberskih domovanj - trogloditov)

Iz Medenine nas je pot vodila v smeri proti gorovju Dahar, kjer vrhovi dosežejo nadmorsko višino med 600 in 700m. Gorovju Dahar pravijo tudi "mesečeva pokrajina", saj po obliki spominja na površino lune. Tu so značilne tudi terasasto oblikovane kmetije z različnimi nasadi sadja, ki si v sosledju sledijo po točno določenem vrstnem redu, saj je pomembno katere vrste nasadov morajo imeti dovolj sence oz. drugih pogojev za uspešno rast.

Priložnost za zanimive foto-posnetke pokrajine se nam je ponudila ob postanku na griču Matmata, ki velja za največjo trogloditsko naselbino (bivališča, skopana do 10m globoko v obliko rovov). Hribovita pokrajina je znana tudi po pridelavi najboljšega kuskusa. Do vrha griča vodijo lepo urejene stopnice, zanimive pa so tudi iz kamna oblikovane črke, ki smo jih naskočili, kot da bi bile edina največja atrakcija na tem mestu. Sledil je postanek za ogled Berberskih domovanj oz. t.i. trogloditov, ki je eden redkih še ohranjenih tovrstnih domovanj na Djerbi in verjetno tudi v sami Tuniziji. Domačinka nam je na mestu samem pokazala peko kruha, katerega testo je vstavila v kamnito luknjo na tleh, moški pa je na drugi strani prijazno ponujal mlado kamelo, da so jo imeli otroci možnost nahraniti z mlekom, starši pa ob tem vneto pritiskati na fotoaparate. Seveda brez napitnine (vsaj 1 TND) ni šlo. Povsod je slikanje domačinov prej nezaželeno, skupaj z živaljo pa sploh pričakujejo napitnino. Fotografiranje uniformiranih oseb je strogo prepovedano. Po ogledu trogloditov smo imeli po programu rezervirano kosilo v podzemnem hotelu, kjer smo na mize dobili že vnaprej naročeno hrano (špageti po tunizijsko, nekakšne omlete polnjenje z jajčno-zelenjavnim nadevom, solata, piščanec, slaščice). Možnost tudi za prvo okušanje tunizijskega piva "Celtia".

Oaza Douz (nastanitev v hotelu El Mouradi Douz, jahanje kamel, shopping na lokalni tržnici in večerni animacijski folklorni program)

Sledilo je nadaljevanje poti proti oazi Douz, kjer smo se nastanili v hotelu El Mouradi Douz, pozno popoldan pa smo se odpravili na jahanje kamel (cca 40 min), kar je bilo ob sončnem zahodu prav očarljivo in v posebno veselje vsem, predvsem pa seveda otrokom. Kaja je bila presrečna, ko si je na poti nazaj priborila možnost, da ima čisto svojo kamelo, ki jo je nosila na svoji grbi.

Naslednji dan smo se odpravili na "souk" - na tržnico v kraju Douz, kjer smo imeli 1 uro prosto za shopping, vodička pa je naredila "biznis" tudi lokalnemu trgovcu z dateljni, saj mu je pripeljala cel avtobus. V povprečju je vsak (družina ali par) vzel po 2 škatli dateljnov (cena 5 TND/škatlo). No, kasneje (v Chebiki) sem taiste škatle z dateljni videla po ceni 2 TND. Kosilo in popoldan vožnja v smeri proti Kebili (30 km od Douz-a). Ob poti opazimo nasade dateljnevih palm, vodička pa nam pojasni kako negujejo datelnje, ki začnejo zoreti. Pobiranje dateljnov je povsem ročno. Delavci (mladi moški) morajo na vsako palmo v tekočem letu splezati 4-krat: ko je potrebno obrezovanje in veje primerno upogniti, za čas neugodnih vremenskih razmer, ko je treba dateljne zaščitii s posebnimi vrečami (ki spodaj še vedno dopuščajo zračnost) in ko jih je na koncu treba tudi obrati.

V Douzu smo se odpravili tudi na večerni folklorni večer, katerega program so nam uprizorili v cca 15 min oddaljenem ambientu, ki je ob soju luči, lokalnih trobentačev, konjedercev ob vratih in ostalega kiča deloval kot v pravljici.

Vožnja preko Chott El Jerid - največjega slanega posušenega jezera v severni Afriki

Imeli smo zanimivo vožnjo preko največjega posušenega jezera v severni Afriki - Chott El Jerid, ki je nastalo pred nekaj milijoni let zaradi tektonskih premikov zemlje. V času deževja, se na površju le zadrži nekaj vode, sicer pa je jezero povsem izsušeno, na kar nas opominjajo tudi veliki beli madeži na površju - ostanki soli. Preko jezera je speljana po nasipu regionalna cesta Tozeur-Kebili.

Na enem od postankov ob poti smo imeli priložnost občudovati tudi zanimive skulpture, narejene iz prsti in soli - verjetno predvsem zato, da pritegnejo dodatno pozornost turistov (v bližini ob cesti je bil seveda tudi en lokalni barček s ponudbo pijač).

Nastanitev v Tozeur (vožnja s kočijo, obisk ZOO-ja ter nora, 216 km dolga, pustolovščina z džipi po peščenih sipinah do Chebike / blizu Alžirske meje in Tamerze)

Naš naslednji postanek je bil v kraju Tozeur, kjer smo se nastanili v hotelu El Mouradi Tozeur. Nekateri so se odločili za popoldansko vožnjo s kočijo in obisk bližnjega živalskega vrta (na ogled znamenita puščavska lisica, prikaz plezanja po palmi...), drugi pa za počitek v hotelu.

Noč smo izkoristili za primerno dolg spanec, saj smo se morali v jutro zbuditi že ob 6:30. Ob 7:30 so nas pred hotelom že čakali džipi. Sledila je nora pustolovšina z džipi po peščenih sipinah.

Odpravili smo se v pravo puščavo (pesek, sonce) v smeri proti Chebiki. Chebika je le “korak” od Alžirske meje in ena od čudovitih puščavskih oaz na obrobju gorovja Atlas. V sebi skriva prave bisere narave, v katero pa so seveda posegle tudi človeške roke zavoljo turizma samega (urejena pešpot, infrastruktura z barom, sanitarijami, trgovino…).

Na sprehod po urejeni poti goratega predela smo se odpravili z lokalnim vodičem, ki se je celo potrudil govoriti slovensko. Sprehod je bil zanimiv, če ne zaradi same narave, pa tudi zaradi tega, da so tu snemali film Angleški pacient (The English Patient). Z džipi smo se ustavili tudi na lokaciji snemanja Vojna zvezd. Zanimivo prizorišče, ki spominja res na neko “nezemeljsko” destinacijo.

Nadaljevali smo proti Tamerzi. To je idilična gorska vasica sredi puščavske oaze. O njej več povedo slike. Vsekakor je vsa pot z džipi vredna, da si človek ogleda tudi ta košček zemlje. En dober opis pa sem našla tudi tule.  

Od Tamerze smo krenili nazaj (mimo posušenega jezera Chatt El Gharsa) in bili deležni prvega adrenalina oz. razburljive “off-road” vožnje z džipi po peščenih sipinah. Kaj to pomeni ? To pomeni, da smo se z vozilom s polnim gasom povzpeli na peščeno sipino dokaj strmega naklona, potem pa se spustili navzdol. Občutek sem imela, da bomo z nosom vozila zapičili v puščavski pesek in obstali kot tistih 10 cadillac-ov, ki jih je iz neznanega razloga nek bogat rančar iz Texasa dal zasaditi v zemljo s prednjim delom naprej blizu mesta Amarillo (več - tukaj).

Povratek na otok Djerbo (Kebili-Gabez in s trajektom na otok)

Puščavsko pustolovščino smo zaključili torej po več kot 200 prevoženih kilometrih po puščavski oazi, ki smo jih nadaljevali v smeri proti kraju Kebili in Gabes. Gabes je menda znan po najboljših granatnih jabolkih (smo jih tudi okušali po hotelih) in pridelavi kane (barvila). Na poti proti obali oz. pristanišču, od koder smo se s trajektom vrnili v poznih večernih urah na otrok Djerbo, nam je vodička zaupala še nekaj zanimivosti.

Še najbolj mi je ostala v spominu pripoved o tem, kako tunizijci rešujejo krivdo v primeru prometnih nesreč. Vkolikor pride do prometne nesreče, potem je za nesrečo vedno krivo močnejše vozilo (npr. avto), četudi je nesrečo povzročilo šibkejše vozilo (npr. motorist). Kazen je odvzem vozniškega dovoljenja za nekaj mesecev, lahko tudi zapor in/ali kritje vseh stroškov, ki so pri tem nastali na strani “nekrivca”. Morda je pa tudi to eden od razlogov, da se kaj dosti z avtomobili ne vozijo, saj je bencin drag, javni prevoz pa je zelo ugoden.

Ali pa tale: menda velja pravilo, da doma glavno besedo nosi najstarejša ženska, četudi ni zaposlena. Moški ji morajo prislužen denar izročiti v obsegu, kolikor ga potrebuje za gospodinjstvo. Tole sicer kar težko verjamem, pa vendar….morda velja to v bolj primitivnih in manj razvitih predelih države. Ne vem, no.

Drugo polovico našega počitnikovanja (nedelja 31.10. do srede 03.11.) smo torej preživeli na izhodiščni lokaciji, v hotelu El Mouradi Djerba Menzel, kjer smo se nastanili ob našem prihodu prvi dan. Tri dni smo se prepuščali soncu, ki je bilo čez dan kar prijetno toplo z vmesno oblačnostjo, nekateri pa so se kopali v bazenu (meni osebno premrzla voda). Večeri so bili pa kar hladni (sama nisem zdržala v kratkih rokavih).

V lastni režiji smo se odpravili s taksijem (10 TND) v cca 15km oddaljen Houmt Souk, kjer sem se na dan množičnega trgovanja (ponedeljek) uspešno preiskusila v barantanju in kupila nekaj stvari, drugi so šli na ogled krokodilje farme, ki smo jo sami obiskali že pred 5 leti (junij 2005), tretji pa so šli na obisk v sosednji Midoun.

BISLAAMA DJERBA – do naslednjič !

V nadaljevanju - foto utrinki iz Djerbe (Hotel El Mouradi Djerba Menzel).