Dvanajsti dan (17.7.2012) – Okoli »petke« italijanskega škornja
Vozimo proti skrajnemu dnu italijanske petke (Capo Santa Maria di Leuca - Santa Cesare Terme), ki si jo bom zapomnila po slikoviti obali in lepih razgledih. Hrbet malce že trpi, ko se nagibam skozi okno avtodoma in "škljocam" na vse strani. Kakšen posnetek bo že uspel :-)
V Otrantu nismo naši želenega PZA-ja (Oasis Park), smo pa zato v nadaljevanju vožnje naleteli in tudi izbrali PZA ("2 Palme Baia dei Turchi"), ki si ga bom zapomnila po 600 m dolg gozdni potki, ki vodi do obale s turkizno modrim morjem z gromozanskimi valovi, ki ti tudi v nizki vodi do pasu lahko kar naenkrat sežejo čez glavo.
Otroke je treba tu res imeti stalno na očeh. Pa seveda, tu bo ostal spomin na vodno kamero, ki jo je izgubil Marko, potem ko se je z njo podal v vodo. Val mu jo je v sekundi snel iz glave, njegovi posnetki nas treh punc, ki veselo premagujemo valove, pa so dobesedno "splavali po vodi" oz. pod vodo. Pri tako razburkanem morju, kjer tudi z masko pod vodo vidiš samo mivko, je tako kot da bi iskal šivanko v kupu sena. Na srečo je M. dan poprej naložil vse video posnetke na računalnik.
