Roman: Vila Amalia (Pascal Quignard); november 2013

Gre za zgodbo ženske, znane skladateljice, ki na glasbenem področju ustvarja na svoj edinstven način. Živi skoraj "nevidno" življenje, obdana s svojimi klavirji in glasbenimi idoli.

Zato pa ji "življenje" zaigra na grenke tone. Pretresljivo spoznanje, da mož ljubi drugo jo vodi v samozavestno odločitev, da izbriše svojo preteklost in svoj dosedanji način življenja. Moža zapusti. Hišo proda. Kupi novo in pri tem oživi stik s svojim dolgoletnim prijateljem iz šolskih dni. Zaželi si "odmika" od vsega, kar jo spominja na dotedanje življenja. In svoje potovanje sklene blizu Neaplja, kjer na otoku Ischia najde primerno lokacijo. Tu se zaljubi v težko dostopno vilo (Amalia), ki jo napolni z glasbo in novimi ljudmi okoli sebe.

Vendar "veseli" ritem življenja kaj kmalu zasenčijo tragični dogodki, zaradi katerih na koncu (ponovno) ostane sama. Na zrela leta dojame, da jo je življenje povsem preobrazilo. In da je pomembno znati "biti sam".

Med zadnjimi stranmi mi je bil všeč predvsem stavek: "Obstaja užitek - ne biti sam - temveč biti sposoben biti sam".

 

Moja ocena (od 1 do 5) = 3/4