Očkov dnevnik
 

Družinski izleti in potovanja

Nadrejena stran

Julij 2006

Očka, v bistvu veliko raje vidi da je klican kar po imenu, pač raje razmišlja, kot da bi pisal. Pa vseeno se občasno zgodijo zadeve, ki jih je vredno zapisati. Pa čeprav le zaradi tega, ker jih sam želiš obdržati v spominu ali morda, ker jih želiš deliti z drugimi.

Zadeva, ki me je presenetila pri otroku, morda sploh ni tako presenetljiva. Morda sem se le sam postal bolj občutljiv. Ampak otroci dejansko premorejo empatijo. Kako si sicer drugače razlagati željo dvoletnika, da ti ugodi. Ko pride k tebi, in te začne iz ljubega miru žgečkati. Z namenom, da te spravi v smeh, v dobro voljo. Iz tega lahko seveda razberemo, da se otrok zaveda tako sebe, kot mene. In je pri dveh letih sposoben sam in samoiniciativno ponoviti dejanja, ki njemu ustvarjajo užitek, na drugo osebo. Ja, to seveda pravi tudi teorija. Ampak ne bi verjel, če ne bi doživljal tega sam. Dnevno. Še posebej je to zanimivo, ker nekateri ljudje tega ne osvojijo nikoli.

Seveda pa lahko na to pogledamo tudi drugače. Mislim, pri otrocih ene zadeve ne smeš pozabiti nikoli. To so mali prebrisanci, ki so kalu po rojstvu sposobni vrteti odrasle okoli malega prsta. Če ne bi bili tako prisrčni, bi mirno lahko dejali da so sposobni neverjetne manipulacije, ki se začne z prvimi nasmehi, zaradi katerih doživijo omamne navale pozornosti staršev in ostalih starejših soljudi. Imam občutek da po dveh ponovitvah otrok že razume: nagrada za nasmešek je pozornost. Kot ponavadi pa se tukaj skriva ena velika past. Mimogrede se namreč zgodi, da starši več pozornosti otroku nudimo, če se dere ali cvili.

Postavite se sedaj v njegovo kožo.

• Se nasmehnem -> nič.
• Se jokam -> letajo okoli mene, se mi dobrikajo in negujejo.

Kaj bi vi na njegovem mestu naredili naslednjič?

Manipulacijo smo omenili. Recimo nekaj takšnega. Vozimo se po avtocesti proti Ivančni gorici. Pri 4-5 letih, spomin že kar dobro deluje. In potem: Oči, a ne da da imajo na črpalki tudi žvečilne, ki se ne lepijo na zobe. Hm. Kaj lahko na to odgovoriš? Sam sem se najprej zamislil, koliko časa je študirala tale stavek, in taktiko, da ga je pripeljala ravno pravi čas pred črpalko, tako da je v bistvu še dovolj zgodaj da ne odpelješ po pomoti mimo, in hkrati ne poveš tako da lahko dobiš nazaj enostaven odgovor "Sladkarije škodijo zobem".

To so seveda trenutki, ki človeka napolnijo. Ko se dejansko zaveš, zakaj imamo tako radi ta mala bitjeca.

Ok, seveda se tega zaveš tudi, ko ti jo recimo v trgovini lepo popiha, in gre malce naokoli. Tega ji jasno ne moreš zameriti, saj v potrošniški družbi kar mrgoli zgledov nakupovanja. Te pa seveda malce pretrese. Kaj če ....... No, ampak bistvo, ki ga želim povedati je, da v težkih trenutkih se verjetno vsi zavedamo pomena, ki ga ima neka oseba za nas. Da pa bomo imeli življenje mnogo lepše, če se tega zavedamo tudi v lepih, še posebej pa popolnoma običajnih trenutkih. Običajnih, recimo ko otrok prvič sončku nariše, ali kar je še bolj nenavadno, NE nariše nasmeška in oči. Vsi opazimo prvi korak. Ali pa opazimo tudi kdaj je prvič seštel dve števili?

Sicer pa naši malčki, niti niso pretirano komplicirana bitja, če si pač vzameš čas za razmislek. Ko so še dojenčki, je v bistvu potrebno ob joku le ugotoviti, ali je lačen, moker, zdolgočasen in ustrezno ukrepati. Enostavno. No seveda je, razen, če smo recimo malce utrujeni, pa se nam ne da z njim igrati, da bi pregnali dolgčas, zato mu raje nudimo mleko. In se potem še hudujemo "Ja kaj mu pa je, saj mu hočem dati pit pa noče". Normalno da noče. Saj tudi žejen sredi sahare ne bo z veseljem odigral partije taroka, preden ga napojiš.

Kasneje zadeve jasno postanejo bolj komplicirane, in tukaj lahko le pritrdim raznoraznim teoretičnim nasvetom, da je pač otroku potrebno postavljati meje. V bistvu so bolj kot meje potrebne stabilne razmere. Ki ne nihajo odvisno od našega razpoloženja. Če enkrat otroku dovolimo da nas pošprica z vodo, ker smo pač veseli, drugič ga pa zaradi enakega špricanja nahrulimo, ker smo recimo ravnokar se namenili k sosedu in se moramo preobleči (česar otrok ne ve) potem bo jasno zbegan. Mislim HALO! - kaj si bi pa vi mislili o šefu, ki vas danes pohvali, ker ste mu zalili rože, drugič vas pa napizdi, ker ste mu zalili rože. Da je zmešano teslo bi verjetno zaključili. jah, otrok si o staršu pač težko misli da je zmeššano teslo, zato pa je to za njega toliko hujši psihološki napor -> če bi bil malce krut bi rekel, da smo na dobri poti da iz otroka naredimo shizofrenika. Stabilno okolje. čim bolj neodvisno od našega, predvsem čustvenega razpoloženja. seveda pa to ne pomeni da se čustva ne smejo kazati. Valjda da ne. Če nas otrok vidi jezne, žalostne, vesele, evforične (ok, ta je malce divja), razposajene ..... je to zelo ok, ker čustva so del nas. Ampak da bi pa recimo bilo to da mora ali ne pospraviti igrače od našega razpoloženja, je pa vseeno malce mim. Igrače je treba pospraviti. PIKA! Že vidim, kako se muzajo tisti, ki me poznajo, in vedo kakšen imam odnos do pospravljanja :-))

Svojevrstna izkušnja pa je otrok v vrtcu. Morda še bolj svojevrstna so mamice v vrtcu. naravnost nedoumljivo mi je, kako lahko poveš toliko slabega o vrtcu, razmerah v njem, hrnai, ki jo dobivajo otroci, ipd... in naslednji dan pelješ otroka v ta isti vrtec. Mislim! če bi se mi zdelo da je s hrano v vrtcu kaj narobe, bi naslednji dan otroka enostavno prepisal bodisi v drug vrtec, bodisi našel kakšno drugačno rešitev. Al pa recimo poškodba otroka v vrtcu. Kako se je lahko kaj takšnega zgodilo? A nič ne pazijo? Zihr so kavo pile? Mislim HALO! če osebi, ki ji zaupaš otroka ne zaupaš 100%, potem ji pač otroka sploh ne zaupaš. Mislim, a bi dali otroka na toboga, kjer bi pisalo da se jih le 0,01% pač ubije? ali vsaj pohabi. Če pa nekomu zaupaš, potem si pač prepričan, da je naredil maksimalno, kar je bilo v njegovi moči, ampak nesreče se žal dogajajo.

Konec koncev sem hčerki sam enkrat prste preščipnil z vrati, se ji s stolom na nogico usedel ipd... Se pač zgodi. Ja, in v vrtcu se pač kdo kdaj tudi poškoduje. In kakšen otrok pač drugemu strese vedro mivke na glavo. To pač vidimo. Tistih pajkov, ki jih vmes pojedo pa pač ne vidimo.

Mc'Donald's zabave so pa tako ali tako posebno poglavje. Da ne bo pomote, sam nimam kakšnih predsodkov proti McDonald'su, razen da je vse skupaj bolj brez ukusa, in sploh ne poceni. Ampak, če ima otrok rojstnodnevno zabavo v organizaciji korporacije, se pa malce vpršaša, ali praznuje v resnici otrok. Ali pa morda starši, ker so se pač za urico ali dve znebili otroškega vreščanja.

Branko Gradišnik je pisal dnevnik kot očka. Ko je imel svoja druga dva otroka. ne več mlad, prva dva pa že odrasla. In je napisal, da sedaj šele lahko uživa kot očka. Enkrat sem ga videl v Tivoliju. In kar me je še posebej razveselilo je bilo to, da je tudi dejansko ravnal v smislu tega kar je pisal. Cool. V bistvu pa me veseli tudi, da ga razumem. Tudi očkovstvo se je pač treba malce naučiti. In pri tem pomaga tudi teorija (s čim manj slikami), predvsem pa zdrava pamet.

Sam sem zaenkrat nad svojima dvema navihankama kar navdušen. Verjetno kot vsak očka :-)) so pa zadeve, ki so me še posebej navdušile. Ko je recimo morala biti 10 dni v bolnici, pri cirka dveh letih, pa smo se brez problema zvečer poslovili in je sama prespala. Pa ko jo je bilo med šivanjem bradice treba držati, in ko vidiš da enega 10 kilneža dva odrasla komaj na miru držita, se zavedaš moči ki jo imajo. In pa seveda, ko ti prijavi, jaz te mam lada.

Marko

Povezava na spletno stran DNEVNIK.