Italija

Pisa (april 2000)

Aprila 2000 sva se z Markotom odpravila na pot proti zahodni obali Italije, proti mestu Pisa, ki leži nedaleč stran (15 km) od morja na povsem drugi strani  italijanskega škornja (Venezia-Padova-Bologna-Firenze - Pisa). Ko sem prvič uzrla znameniti stolp, me je prevzela njegova nagnjenost, ki ob ostalih bližnjih zgodovinskih pročeljih še bolj prihaja do izraza s svojo poševnostjo, ki privablja množice ljudi iz vseh koncev sveta.

Na sliki desno se skrajno desno lepo vidi viseči stolp, ki z drugimi stavbami  kraljuje kot eden najbolj častihlepnih spomenikov na Piazza dei Miracoli. Prav škoda je, da je stolp zaprt pred obiskovalci in se nanj ni možno povzpeti. Menda je zaprt že nekaj let zaradi bojazni, da bi se porušil. Sicer mi ni jasno, zakaj stolp kot tak niso rekonstruirali ponovno. Morda pa so ga pustili nedotaknjenega ravno zaradi te njegove unikatne znamenitosti, sicer bi bil stolp kot vsak drug stolp in vprašanje bi bilo, če bi bil še vedno tako zanimiv.

Pa še nekaj podatkov o zgodovini in gradnji tega stolpa. Gradnja se je začela v daljnem letu 1173, bila vmes prekinjena in se nadaljevala šele 100 let kasneje. Kmalu je bilo očitno vidno, da stolp ni povsem pokončen in se nagiba proti jugu. Redne meritve nagiba so se začele od leta 1911 dalje in kmalu je prišlo do ugotovitve, da se stolp premakne (nagne)  za 1,2 milimetra na leto. V tem času je menda vrh stolpa že 5,3 metra odmaknjen od navpične lege, v kateri bi sicer moral stati. Danes stolp s prav posebnimi jermeni (oziroma jekleno ali železno konstrukcijo, ne vem prav dobro) utrjujejo od spodaj. Izgleda, kot da bi imeli konja na vajetih, če se izrazim po domače.
KLJUČNI PODATKI O STOLPU

Menda je bilo izvedenih več študij, analiz in meritev stolpa, ki se med seboj malce razlikujejo. S pomočjo podatkov na svetovnem spletu sem izluščila naslednje podatke:

  • Lega stolpca: 2 metra nadmorske višine
  • Prva zaustavitev gradnje: leta 1178 (Firenze v vojni)
  • Višina, pri kateri je bil nagib stolpa prvič opazen: 10,6m 
  • Druga zaustavitev gradnje: 1185 (Firenze v vojni)
  • Tretja zaustavitev gradnje: 1284 
  • Prvi zvoniki so bili vgrajeni leta 1198 na višini 3.nadstropja oziroma na višini 55,863 metrov. 7. nadstropje je bilo dokončano leta 1319, v letu 1350 pa je bil stolp dovršen. 
  • Arhitekt Tomasso di Andrea da Pontedera (1275) je prvi ugotovil, da stolp ne more biti naravnan in da bo nagib postajal očiten.
  • Število stopnic, ki vodijo do vrha stolpa, je 294.
  • 700.000 obiskovalcev je leta 1989 stopilo na vrh stolpa.
  • 7.januarja 1990 so stolp zaprli za javnost.

Parco Natura Viva in Gardaland (2005)

Parco Natura Viva (Pastrengo) in Gardaland (2.-3.september 2005)

V kraju Pastrengo, cca 18 km iz Verone in blizu Gardskega jezera sta 2 prečudovita parka:

  • "Parco Faunistico" in
  • "Parco Safari",

združena pod imenom Parco Natura Viva. Oba parka skupaj sta dom za več kot 1500 živali 200 različnih vrst. Oba parka imata svoj vhod in tudi svojo vstopnico, zato se je treba odločiti ali želiš obiskati le enega ali oba. Vsekakor priporočam obisk obeh, s tem da se najprej obišče Fauna park, nato pa Safari park z avtom, od koder se zapelješ direktno domov ali novim dogodivščinam naproti, ki jih ponuja Gardsko jezero in okoliški kraji

V prvega  (Parco Faunistico) se podaš peš, pri čemer so poti lepo urejene in primerne tudi za vozičkarje. No, morda bi lahko bile tiste poti, ki vodijo malce v breg asfaltiranje (otroški vozički). Fauna park vsebuje številne vrste živali, ki skupaj predstavljajo 5 kontinentov našega planeta. Posebej je treba omeniti park dinozavrov. Ob izhodu iz parka je otrokom na voljo veliko igrišče.

V drugem - torej v  Safari parku pa je pot toliko bolj zanimiva in razburljiva, ker se vanj podaš z osebnim vozilom in se srečaš z živalmi tudi na pol metra blizu. Ogled parka terja približno 1 uro in pol. Zabavno nam je bilo se srečati z žirafo, večjo ptico podobno noju ki se je prišla ogledovati v stransko ogledalo našega avtomobila in nosorogom, ki je s svojim rogom na gobcu prav strašljivo deloval 50 cm blizu našega avtomobila - ta bi nas lahko še nasadil, primejduš !!  Glej slike spodaj. Levi in levinje imajo v parku svoje območje zavarovano z visokimi železnimi vrati, ob katerih svetlobni signali spuščajo avtomobile naprej po skupinah. Pred vrati pa je nameščena seveda opozorilna tabla (zapiraj okna avtomobila, ne zapuščaj avtomobila ipd.).

Živali imajo svoj življenjskiu prostor v obeh parkih precej obsežen ter obdan z zelenjem in cvetjem. Poseben oddelek parka je 10 let izvajal študije in priprave, da je okolje parka urejen tako, kot ga je možno videti danes.

Več: www.parconaturaviva.it (žal samo v italijanščini)

GARDALAND  - le kdo ga ne pozna ?? Center zabave, adrenalina in prostor neskončne zabave za otroke in odrasle.

Gardaland ima dandanes zopet izpopolnjeno podobo, saj je obogaten z nekaterimi novostmi za vse, ki želijo da jim kri hitreje požene po telesu ali se vsaj pozabavajo na manj adrenalinski način. Ena od takih novosti je "Robots of Mars" in "Sequoia Adventure".

Za Nastjo (5 let) in Kajo (1 in pol leta) je bilo pravo veselje vse, na kar smo se usedli. Na moje začudenje, tudi ni bilo nobenega joka zaradi prehitre vožnje, obračanja in podobno (v mislih imam Kajo). In kaj sta preizkusili in si ogledali naši punci (Nastja - 5 let, Kaja - 1 leto in pol)

Slike na ogled - klikni TUKAJ.

Gardaland - okt.2009

Odločitev "iz danes na jutri" in...ponovno smo odrinili proti Gardalandu, kjer smo res lepo sončno soboto izkoristili za vse mogoče vrtiljake, vlakce in druge pustolovščine. Vsekakor smo se pametno odločili da se na pot odpravimo kar na petek takoj po službi (odhod ob 17h, prihod ob 21.15) in 1x prespimo. Pri slednjem smo si privoščili malce luksuza: hotel Relais Du lac 4* (Brescia), v katerem smo prespali v 3-sobnem apartmaju velikosti 60m2. Malce pregrešno (po moje), vendar zakaj pa ne - veselje je bilo neizmerno, Nastja in Kaja sta uživali ob večernem umivanju v veliki kopalnici in bile navdušene, ko smo šele po 1 uri odkrili, da se kuhinjska niša skriva v sami vgradni omari z čudovito cvetlično poslikavo.

Zabaviščni park so tokrat tematsko opremili v duhu čarovnic (Halloween) in res jim je dobro uspelo. Cel kamion ali celo več kamionov buč so verjetno morali pripeljati v park, da so z njimi opremili zelenice in notranjost objektov. Da ne govorim o investiciji v preobleke uslužbencev in druge okraske. Res zavidljiva mera natančnega in okusnega izbora dekorativnih izdelkov in ureditve samega parka. In od našega zadnjega obiska Gardalanda, tudi nekaj novitet med samimi adrenalinskimi napravami. Več v slikah spodaj.

Dolomiti, San Martino di Castrozza (feb 2010)

Zimske počitnice 2010 v italijanskih Dolomitih smo preživeli veselo in zabavno na razprostranih, do potankosti urejenih smučiščih mesteca San Martino di Castrozza (SMC), kjer smo bili tudi nastanjeni. San Martino di Castrozza passo Rolle predstavlja eno od 12-ih smučarskih regij področja Dolomiti Superski, vse smučarske regije skupaj pa ponujajo kar 1200 km smučarskih prog in 450 sedežnic, namenjenih tako najmlajšim kot manj in bolj izkušenim smučarjem in snowboard-arjem.

Zemljevid na levi: z Markotom sva presmučala bolj ali manj kar vse proge: Tognola z vsemi možnimi vzponi in spusti naokoli, Malga Ces (presmučaš lahko iz Tognole) ter Passo Rolle (kamor pa se moraš odpeljati z avtom, če si se prej vzpel z gondolo na Tognola).

Glede na lokacijo našega apartmaja (Clubresidence Sporting) in zbirno lokacijo otroškega smučarskega tečaja nam je bila naboljša izbira tedenska smučarska karta "SMC Passo Rolle", s katero smo imeli vsak dan na voljo 60 km smučarskih prog na višini med 1404 in 2357 m.n.v. Menda  ima SMC edinstveno lego med vsemi drugimi smučišči področja Dolomiti Superski, saj se nahaja na njegovem južnem delu. Zaradi idealnih vremenskih razmer in temperatur (ki niso nikoli prenizke, sončnih dni pa je tudi več kot obilo) je tu vedno dovolj snega in odličnih priložnosti za smuko.

Naš dnevni urnik se je začel z vstajanjem med 7h in 8h uro, obilnim zajtrkom in odhodom na gondolo Tognola (rekli smo ji kar "jajček"), ki nas je popeljala na vrh nekako pri hitrosti 15-18 km/h (ja, tudi ta podatek imam hahaha). Tu sva z Markotom oddala Nastjo in Kajo izkušenim slovenskim učiteljem smučanja (na tem mestu zahvala Janiju in Igorju), potem pa sva intenzivno presmučala proge, kot je bilo to možno v 2 urah in glede na čas, ki ga vzame tudi vožnja z bolj ali manj hitrimi sedežnicami.
Ob 12h je sledil prevzem obeh punc in topel obrok hrane, nato pa še skupna smuka na lažjih in srednjih progah. Ko takole pomislim na Kajo, za katero je letos šele 2. sezona smučanja, ne morem verjeti, ko jo vidim kako urno in hitro smuča sem in tja in predvsem kako pogumno in samozavestno skoči in odskoči na sedežnici z besedami "ne mi pomagat, bom sama - sej znam".

Apartma Clubresidence Sporting, kjer smo bili nastanjeni, je bil kar v redu, le bližina smučišča, kjer smo smučali, ni bil dostopen peš, tako da smo se vozili z avtom. Kuhinjska niša v apartmaju je bila velika le toliko, da je lahko le en "telovadil" za štedilnikom. To dvoje pa je po moji oceni tudi edina slaba stran vsega, čeprav spet ne tako pomembna, da bi nam pokvarila razpoloženje. Pač se vsedeš v avto (punce že v pancarjih) in parkiraš ob gondoli, ki te popelje do vrha, pri pripravi hrane pa malo poenostaviš in se še malce pozabavaš, ko moraš glede na razpoložljivo posodo omako začasno stresti v posodo za solato in lonec uporabiti za kuhanje naslednje hrane, čaj skuhati v velikem loncu za kuhanje testenin ter kavo v posodi za juho, umito posodo pa zlagati na odcejalnik montiran v stenski omarici, tako da ti voda lepo zmoči še cel rokav. Na koncu smo se najedli, umivali in naspali enako dobro kot doma.

Veselili smo se tudi ob uspehu naše Petre Majdič (OI, Vancouver), kratkočasili z otroci v mini klubu (katerega sta Nastja in Kaja vsakodnevno obiskovali sami od 16:30 do 19h in se brez problema sporazumevali z italijansko animatorko), gledanju televizije, malo kopali in poležavali. Dnevi so vsekakor minili hitro. Zadovoljna sem, da smo prišli in ostali zdravi ter da sta Nastja predvsem pa Kaja zelo pozitivno sprejeli smučarske učitelje in sam proces učenja. Naj napišem da nas je Kaja več kot presenetila s svojim pogumom, odločnostjo, spretnostjo in hitrim učenjem na smučišču. In da v celem tednu niti 1x ni izjavila da ne želi iti smučat ali da se ji ne da. Celo sama je želela preiskusiti tudi večerno smuko, ki se je tudi odlično iztekla.

Na Sardinijo (preko Korzike) in krajši potep po Toskani; julij 2010


Poletni dopust smo tokrat preživeli na francosko-italijanskih otokih s priokusom Toskane. Korzika in Sardinija očarata s svojimi naravnimi lepotami (skalovje, plaže), obalna mesta pa so bolj ali manj podobna ostalim letoviščem Mediterana s to razliko, da so pogosto obdarjena s fascinantno strmo obalo in skalovjem, ki ti jemlje dih. Da  ne govorim o cvetočih grmih, oleandrih in drugem rastlinju.
Povzetek celotnega potovanja:

  • termin: od 10.7. do 25.7.2010  (16 dni)
  • prevoz: avto-ladja (z ladjo iz Livorna na Korziko, od tam iz mesta Bonifacio z ladjo na Sardinijo, iz Sardinije pa s trajektom na celino na relaciji Golfo Aranca-Civitavechhia in malce potepa po Toskani.
  • prevoženih skupaj 3.503 km (cca 219 km / dan), od tega 1.102 km do Livorna in po Korziki, 1.389 km po Sardiniji, ostalo Toskana in druge relacije.
  • tip nočitev: kampiranje (na Z-obali Korzike, na S in V obali Sardinije in v Toskani), 1 x BB, 1x hotel 
  • potepanje po Korziki (Sagone, Ajaccio, Vero, Bonifacio)
  • potepanje po Sardiniji (severni del do zahoda v mesto Alghero, nato v notranjost otoka in skok na vzhodno obalo, od tam pa proti severu do Olbie)
  • potepanje po Toskani (Terme di Saturnia, Albinia, Pisa)

Založeni z informacijami, GPS koordinatami, nasveti "forum-ašev in blog-erašev" ter celo tehnikalijo, za katero je poskrbel Marko (računalnik, fotoaparati, hladilnik, fotoaparat, gora kablovja in polnilcev, GPS/Garmin, GPS Tracker, …) smo se organizirali tako, da smo po dnevih obiskali destinacije, kot jih po dnevih opisujem v nadaljevanju.

 

Čudovito popotovanje, lahko zaključim, vendar brez zapletov tudi ni šlo. Jih navajam:

  • Zaklenjen avto s ključi v njem; se vam je to že pripetilo ali se bojite, da se s tem izzivom na dopustu srečate tudi vi ? Vprašajte za nasvet Markota - uspešnega vlomilca, ki za sabo ne pusti škode :-). Več o njegovem vtisu po tem "podvigu" na njegovem blogu: http://imedi.si/blog/jeanmark/2010/07/19/ko-na-dopustu-zaklenes-kljuce-v-avto/.
  • Zaradi odhoda trajekta iz Sardinije v zgodnjih jutranjih urah (8h), bi morali nekaj dni prej poiskati primeren B&B ali hotel za zadnjo nočitev, ne pa da smo to reševali na mestu samem (v bistvu se namestitev najde, samo je fajn da imaš prej kakšno primerjavo cen z drugimi namestitvami in preračunan čas, ki ga zgodaj zjutraj potrebuješ za dostop do pristanišča).
  • Zaradi zgodnjega odhoda iz hotela (1x NZ pred odhodom iz Sardinije) pozabili potne liste v recepciji oz. nam jih receptor ni vrnil ob plačilu. Pa ni problema, jih pošljejo po pošti, kot so nam zagotovili iz hotela 2. dan po prihodu domov.
  • Manjkajoč seznam izbranih kampov in znamenitosti v Toskani, kamor smo prispeli z "bonusom" 4 dni, da jih še izkoristimo za potep po Italiji. Bolje, da bi podaljšali bivanje na Sardiniji, ki je res carska počitniška destinacija.
  • Kiks pri razumevanju datuma odhoda za izlet z ladjico v zaliv Orosei. Poduk: preveri, kaj se zmeniš z italijanom, ki govori polomljeno angleščino….najbolje tako, da za njim v obliki vprašanja ponoviš isto kar ti je rekel…. :-)

In končni vtis:
Sardinijo bi si želela obiskati vsaj še 1x, saj me je očarala na prav poseben način, verjetno zaradi narave same (skale, plaže, rastlinje, cvetoči grmi vsepovsod….) pa tudi njenega juga nismo uspeli prečesati (Cagliari).

SOB, 10.7. : odhod in trajekt Livorno-Bastia (Korzika), nastanitev (kamp Sagone)

To noč spanja skoraj da ni bilo, navdušenje pred odhodom je bilo pri Nastji in Kaji veliko (čeprav rahlo prikrito), vendar sta kljub temu uspeli zaspati za cca 3-4 ure. Ob 00:20 odhod in preoblačenje s svetlobno hitrostjo, tako da smo ob 00:30 že sedeli v avtu, pripravljeni na naš nov poletni potep. Prihod v Livorno ob 6:25 in vkrcanje na ladjo za Bastio (Korzika) ob 7h. Pristanek v Bastiji ob 12:30. Po mojem vnosu GPS koordinat v Garmin (poudarek na "mojem" :-) smo vozili proti jugu v notranjost, namesto ob severni obali Korzike proti zahodu v smeri Calvi. V bistvu nisem vnesla vmesne točke al' nekaj takega, tako da smo se potem vozili po malce serpentinati cesti (Niolo Valley) do višine cca 1.450 m.n.v.. Marko prosim za še malo instrukcije Garmina :-))

Obalo smo kasneje preko kraja Evisa dosegli v obmorskem mestu Porto, kar se je na koncu izkazalo za še vedno ugodno variatno. Porto je namreč predstavljal pomembno točko v mojem planu poti, saj je narava na tej poti fascinantna. Ustvarila je presenetljive skalnate skulpture, ki locirane ob cesti, nekatere spominjajo bolj na umetnine človeške roke..... kot da bi jih nekdo želel postaviti na ogled točno na tistem mestu. Vožnja po tej cesti (zaliv Porto in še naprej), ki spominja na obliko črevesja, je na trenutke prav tesnobno, ob pogledu navzdol oz. ob srečanju z nasproti vozečim avtomobilom pa je bolje da zapreš oči,….seveda če ne sediš za volanom. Trezne misli, jasna glava in odlična presoja o poteku ceste vnaprej je več kot potrebna. Me pa ne bi čudilo dejstvo, da je na tej cesti manj nesreč, kot na našem Tomačevem, saj ljudje vozijo dokaj previdno in počasi. Žal pa Kajin želodček ni vzdržal tega "cestnega plesa". Njen "….mami, meni je pa slabo…" je trajal manj kot 10 sekund. Od besed je prišla k "dejanju" TAKOJ.

Na silo smo se očedili, po 1/2h pa smo na srečo že prispeli v kamp Sagone (nekaj km južno od kraja Cargese). Nastanitev v kampu za 4 noči nam je dala prvo priložnost, da začnemo z raziskovanjem Korzike. Ocena kampa (Camping Sagone): manjši, solidno urejen z lastnim bazenom za odrasle in ločenim za otroke, naša parcela senčna, ograjena z nasajenim grmičevjem, priključkom za elektriko, lastno vodno pipo in prijetno kamnito kuhinjsko nišo. Res fajn, edina slabost: do plaže je 1,5km (potreben avto).

NED, 11.7. : kamp Sagone (kopanje plaža + bazen)

Kopanje na plaži Sagone. Čista, drobna mivka na plaži, v vodi pa droben pesek. Raj za N. in K. , ki sta popoldan preiskusili tudi bazen. V njem sta bili 3 ure non-stop. Zvečer v kampu: glasno in burno spremljanje finalne nogometne tekme med Španijo in Nizozemsko in slavnostno vriskanje s pesmijo "viva e spania".

PON, 12.7. : Cupullata (park z želvami), mesto Ajaccio, plaža Le Liamone Beach

Sem že omenila, da je naša Kaja (6 let) že drugo leto zapored nora na želvice ? In to tako močno, da sta si s prijateljico Taro nadeli vzdevek "želf" (kličeta se kar tako), poleg tega je dobro in lepo vse, kar je želvasto (zelena barva, svetleča igrača in vodna igrača želvica, zelena oblačila, pustna maska želvak, razglednica s sliko želvice, risanka in pravljica o želvaku Frančku, ….). No, in na današnji dan smo ji polepšali z obiskom naravnega rezervata želv v kraju Vero (Suaricchio).

Park CUPULATTA se nahaja 21 km iz mesta Ajaccio in predstavlja največji evropski center, v katerem gojijo skoraj 3000 želv več kot 150 vrst iz celega sveta. Park je dokaj lepo urejen, v pretežno senčnem delu gozda. Najbolj so nas navdušile orjaške želve - velikanke. Vendar pa se je njihova promocijska poteza (slike želv, ki jih božajo in jahajo majhni otroci) izkazala za lažno. Ob plačilu vstopnic jasno povedo, da je kajenje in dotikanje želv strogo prepovedano . Tudi cena vstopnic je dokaj visoka (9,5 eur za odrasle in 5,5 eur za otroke). Mimogrede, v vodiču Lonely Planet omenjajo nižje cene (8 in 4,5 eur).

Po parku Cupulatta smo si zadali ogled mesta Ajaccio - rojstno mesto malega "velikega" Napoleona Bonaparte. Mesto je kar dobro zaparkirano z avtomobili, v parking hišo pa nismo zapeljali, ker je kazalo, da bomo s strešnim kovčkom zabili v tisto nizko "bingljajočo" pregrado ob vhodu. Avto smo tako pustlli na 10 min oddaljenem prostem mestu, za ogled mesta pa smo izbrali vožnjo s turističnim vlakcem, saj ni bilo za računati, da bi nam punci v tej vročini bili pripravljeni hoditi kam daleč. Vlakec "Le Petit Train d'Ajaccio" ima start na mestni lokaciji Foch (nedaleč od mestne trdnjave), vozi pa na dv eh routa-ah (45 in 60 minutni). Prva tura (45 min, 7 eur / odrasli in 3 eur / otroci) ima začrtano pot po starem mestnem jedru, na kateri smo si ogledali: Town Hall, La place Foch, Fesch School, Anglican church, The Cave Napolen (še najbolj zanimiva točka z 10 min postankom), nekaj kipov zgodovinskih osebnosti, St Francois Beach, Town Casino, Cathedral, Citadel in hišo Napoleona Bonaparte.

Po ogledu mesta Ajaccio, ki nas ni pretirano očaralo, sva s M. poskrbela, da sta punci prišli do svoje dnevne doze morskih radosti - kopanje na plaži Le Liamone Beach v kraju Casaglione. Tu je fini pesek in ob plaži predel z zanimivim gladkim skalovjem, na katerega je povsem varno, da se bosi povzpnejo tudi otroci. Na vrhu je mala kamnita uta, verjetno nekoč strelna niša ali opazovalnica, saj se od tu ponuja super razgled na širno morje.

TOR, 13.7. : kamp Sagone (kopanje, lenarjenje)

Sagone kamp in dopoldansko kopanje na bazenu (Marko, Nastja in Kaja), moja malenkost pa "športanje" s pranjem perila (pralni stroji na žetone) in kuhanjem kosila (juha, rižotka, solata). Ja, juhca nam je teknila tudi tu, saj nas (predvsem mene in Kajo) nostalgija po nudelčkovi juhi spremlja povsod, kamor nas vodi pot, pa naj bo ta "kockasta" ali tista ta prava domača.

Popoldan kopanje na "nevemkakosejireče" plaži, ki se nahaja cca 5 km iz kraja Sagone. Plaža je super, le dostop do nje je malce odročen - po pešpoti cca 5-10 min. Pot je po svoje zanimiva, saj se vije postopoma navdol proti plaži, na poti pa se nahajajo zanimivi kaktusi - nekateri v obliki, ki spominjajo na lik Miki Miške. In meni je Nastja naprtila že napihnjeno blazino, da sem z njo ubirala pot mimo teh kaktusov :-)) ….res fino. No, na plažo sem priracala zadnja, saj si nisem želela, da bi med potjo zaslišala tisti zvok "ppiiiššššš".

SRE, 14.7. : Bonifacio (Korzika) - odskočna deska na Sardinijo

Ob 10h zapuščamo kamp Sagone, v smeri Bonifacio (pravi biser Korzike !!) in naša odskočna deska na Sardinijo. Ob 13:30 smo prispeli v Bonifacio (z dosedaj prevoženimi 1100 km). Mestece, ki nas je očaralo, se dviga visoko nad morjem, kar se lepo vidi predvsem iz trajekta. V pristanišču si svoj privez lastijo tudi luksuzne jahte. 

Ker smo prispeli 2 uri pred odhodom trajekta za Sardinijo, smo si privoščili kosilo v starem mestnem jedru. Sprehod po hladnih, ozkih in senčnih uličicah je prijeten in verjetno raj za potrošnike spominkov in drugih drobnarij (trgovinca zraven trgovince) ter ljubiteljev kulinarike. Vetrič pihlja prav prijetno, sploh na skrajnem robu rta, kjer ti pogled uide na mogočno visoko obalno skalovje, modrino morja ter ladjice. Res nepopisno….človek bi kar obstal in gledal. Korziko in Sardinijo ločuje 1 uro in 15 min plovbe (vsaj toliko sem namerila z našim trajektom).

Ob pristanku na Sardiniji smo si zadali, da kampiramo v Valledoriji. Ob prihodu so imeli prosto, kar nas je navdalo z olajšanjem, saj nismo imeli rezervacije.

Celotna tura po Sardinija - klikni na zemljevid za povečavo:

ČET, 15.7. : kamp Valledoria (severna Sardinija) in plažarjenje

 

International Camping Valledoria je lepo urejen, senčen kamp, blizu plaže (cca 50-100m), z solidno urejenimi in čistimi sanitarijami (topla voda), s trgovino, ki je od recepcije oddaljena cca 50 m. Edina slabost je, da z avtom v kamp ne moreš zapeljati (ko razpakiraš, ga pustiš zunaj na parkirišču), motile pa so nas tudi mravlje, ki so množično gomazele na naši parceli.

Tu so mi na plaži uspeli posnetki sončnega zahoda…..ognjena krogla, ki se utaplja v morju :-)….sem zadovoljna.

 

PET, 16.7. : Sedini (hiša Domus de Janas, vdelana v skalo ….po naše "kremenčkova hiša"), Anghelu Ruju (Alghero), Stintino (rajska plaža na Capo del Falcone) in jama Grotte de Nettuno ("must see" destinacija)

Pri recepciji kampa (Valledoria) sem si nabrala nekaj prospektov in predlagala mojim celodnevni potep po malce bolj oddaljenih krajih. Najprej smo obiskali mestece Sedini, kjer se nahaja zanimiva kamnita hiša Domus De Janas. Da bi bil obisk zanimiv tudi za punci (6 in 10 let) sem jim zadevo "prodala" kot hišo Kremenčkovih. In obneslo se je. Obisk hiše je bil zanimiv za vse….sprehod po njej, kukanje skozi kamnite luknje, plezanje po strmih stopnicah, ..pa še čisto brezplačno je bilo, kar me je presenetilo, saj običajno kasirajo za oglede tudi manjših znamenitosti.

Ob 11:20, ko je bilo sonce že visoko in ni bil ravno primeren čas za plažarjenje, smo se šli še malo "hladit" v klimatiziran avto. Zapeljali smo se še na arheološko najdbišče Necropoli Anghelu Ruju, cca 10 km iz kraja Alghero v smeri Porto Torres. Zanimive jame iz obdobja 3000 do 1500 let pr.n.št., v kateri naj bi živeli ljudje. Bi rekla, da so bili kot tisti Hobiti iz Gospodarja prstanov. Marko me je poslal v te luknje (ni bilo enostavno, klub moji majhni postavi), on pa je pritiskal na sprožilec. Sem se kar težko splazila noter. No, sem pa bila zato bolj na hladnem, kot on :-). Ob 15h je prišel čas, da Nastji in Kaji dava priložnost za kopanje. Za to sva skrbela vsak sleherni dan, tako da resnično nismo samo pohajkovali naokoli. Družinsko popotovanje je prijetno le na tak način - da prisluhneš potrebam vsakega, ne delaš panike in narediš kompromis s planom, v katerem vsak najde svoje zadoščenje.

Že pred odhodom od doma, ko sem se oborožila z vsemi informacijami, sem vedela, da ljudje rt Stintino (Capo del Falcone) omenjajo kot "must destinacijo". Rajska plaža in narava, kot so pisali tudi na turističnih straneh. Pogled, ki se ti ponudi med vožnjo proti rtu, je ob prvem vtisu prav fascinanten in ti vzame dih. Modrina morja v vsaj 3-ih odtenkih, v ozadju pa mini otoček s kamnitim stolpom. Občutek fascinantnosti pa se kaj kmalu zmeša z občutkom šokantnosti, ko zagledaš mravljišče prepraženih teles in nešteto senčnikov. Prva misel: "Ali bomo dobili svoj kvadratni meter ali dva ?". Kopanje cca 1 h je bilo ravno dovolj. Voda je tudi preveč topla, so pa nam prijatelji v kampu povedali, da zna tu tudi pasje pihati. No, tokrat je na Capo del Falcone žgalo brez vetriča.

Ob 16:45 uberemo pot proti še eni"must" destinaciji - Grotte de Nettuno (zahodno od Alghera). Gre za jamo, do katere z vrha vodi več kot 650 stopnic (Nastja jih je preštela 668). Že med potjo po stopnicah navzdol se ti odpira nepopisno čudovit razgled na morje, ki pa postane že zastrašujoč, ko stopnice vodijo ob daljšem obalnem skalovju. Zaradi števila stopnic (ki jih je treba v peklenski vročini prehoditi tudi nazaj) sva se z Markotom dogovorila, da se punce vrnemo nazaj, on pa se udeleži 40min vodenega ogleda jame. Po prihodu iz nje so bile njegove besede le: "Postojnjska je čisti nateg!".

SOB, 17.7. : Terme Castel Doria (termalni vrelci izpod dna reke Coghinas in možnost kopanja v blatu), plaža Bastia

Dopoldan poležavanje in kopanje v kampu Valledoria. Po kosilu obisk termalnih vrelcev Terme Casteldoria (ob reku Coghinas). Lokacija je dokaj dobro skrita od glavne ceste, ki vodi do sem. Ob večji stavbi (ki so verjetno same terme) se vije reka, katere blato na dnu je menda zdravilno. Ljudje se namakajo v pretopli vodi in mažejo z blatom. Zanimiv prizor. Na bregu je tudi postavljen urejen izvir, iz katere "bruha" vroča voda. Kopanje sta okusila le Marko in Kaja. Kljub temu vreden 15 min postanek.

Sledi pravo kopanje na plaži Bastia, nedaleč stran od Valledorije. Dolga plaža, tokrat z možnostjo najetja ležalnikov (sicer je priporočljivo, da imaš svojega). Nastjo in Kajo z užitkom opazujem, kako hitita slekovati oblačila, skakati po vodi in nabirati školjke.

NED, 18.7. : selitev na vzhodno obalo Sardinije

Selitev na vzhodno obalo Sardinije. Ob 11:15 zapuščamo kamp Valledoria. Danes močan veter, razburkano morje in rdeča zastava na plaži. Slovo od Slovenskega para z malo Lano (3 leta), ki se je prisrčno spoprijateljila z našo Kajo. Vozimo se proti jugu, v osrčje Sardinije (Valledoria-Sassari) , nato pa proti vzhodni obali (Nuoro-Lanusei-Tortoli-Barisardo), kjer bomo še zadnjič kampirali pred odhodom iz otoka (trajekt 23.7.).

PON, 19.7. : Barisardo, kamp L'Ultima Spiaggio 4*

Nastanitev v kampu L'Ultima Spiaggia 4* v kraju Barisardo. "Zvezdice" se tu dobro občutijo: lokacijo šotora smo si sami izbrali (blizu WC-a in tušev), avto parkiran 20m stran, sanitarije so čiste in lepo opremljene, topla voda pri umivanju posode, plaža "diha" in ni množično obiskana, pralni stroji, kotiček za likanje, posebna kopalnica za mamice z dojenčki, končno možnost za enostaven dostop do WI-FI. Edina slabost (ki pa spet ni bila tako moteča) pa je dokaj majhna in skromno založena trgovinca v kampu (bi pričakoval, da bo večja glede na kategorijo in velikost kampa), na WC-jih tudi ni toaletnega papirja.

Za animacijo v kampu skrbi cca 10 mladih fantov in deklet, ki dobro opravljajo svoje delo. Z njihovimi pozdravi in nasmeški že prvi dan ob prihodu dobiš občutek, da se poznamo že od lani :-). Njihovo počitniško delo (predvidevam) verjetno niti ni tako enostavno. Zjutraj jih že ob 7h vidiš, kako skrbno čistijo sanitarije, dopoldan kratkočasijo goste kampa na plaži (gimnastika, vodna aerobika, igre z žogo,…..), popoldan (16-18h) zabavajo otroke v mini-clubu, ob 21h vodijo baby disco, v kasnejših urah pa poskrbijo za odrasle (ples, glasba, dramske uprizoritve). Kar delovno, bi rekla in kljub temu se ti smehljajo na vsakem koraku. Plačilo ? Verjetno ni zanemarljivo.

Ob 21h najdem gospoda Valleria, pri katerem kupim karte za celodnevni izlet z ladjico v zaliv Orosei (s startom v mestu Artrax).

TOR, 20.7. : čudovit izlet z ladjico v zaliv Orosei (do rajskih plaž, kamor ne sežejo ceste: Cala Luna, Cala Sisine…..)

Na izlet z ladjico v zaliv Orosei:
Vstanemo že ob 6:30, ker nas naj bi ladjica pobrala na plaži kampa že ob 7:30. Ampak … med čakanjem smo ugotovili, da je prišlo do "mis-understandinga" med mano in Valleriom. Tip govori kot strgan in mi je dal karte za izlet dne 21.7., čeprav vem da sem med najino diskusijo omenila tudi "so, we will see tomorrow". Zadrega, kratka zmeda (ker ladjice ni bilo) in takoj akcija. Hvala Marko tvoji mirnosti in takojšni presodnosti "kaj storiti" ! Skok v avto in do Arbataxa, od koder fura ladjica vsak dan…v upanju, da nas vzamejo na izlet 1 dan prej, saj 21.7. že planiramo odhod iz kampa. 10 minut pred predvidenim odhodom ladjice CORSORAI uspemo pripeljati na pravo mesto (pomol), kjer na svoje veselje zagledam tam tudi Valleria. Moje pojasnilo o najinem nesporazumu in njegov odgovor , češ….no problem……saj datum niti ni tako pomemben. Če smo plačali, kar pojdimo na ladjico. Uf !!! Kot da bi se mi z ramen zvalili vsi kamenji, ki smo jih dosedaj srečali na naši poti.

Dan se je začel z zapletom, razpletel pa se je v eno najlepših doživetij dosedaj. Doživeli smo najmanj 10 zanimivih priložnosti, da se naužijemo lepot skritih obalnih kotičkov in rajskih plaž, do koder ne vodi nobena cesta (dostop le z morja). Ladjica je imela naslednjo turo: Arbatax - Cala Marioulu (1. postanek s kopanjem) - Cala Sisine (2. postanek s kopanjem in možnostjo kosila na obalni restavracijia) - Cala Luna (3. postanek s kopanjem). Celotni izlet z ladjico bi bil popoln, če bi vodič na ladjici spregovoril vsaj nekaj besed v angleščini… vsaj o tem, kje smo, za koliko časa bo postanek in kdaj odrinemo…..Nekako smo razumeli, sicer pa si imel možnost , da se poslužuješ "črednega nagona"; ko vstanejo italijani, vstaneš tudi ti in jim slediš :-))

Opomba: na zemljevidu zgoraj GPS route-a naše plovbe s startom v Arbatax-u. Na prvi levi route-i se lepo vidijo tudi prej omenjeni postanki na 3 plažah (C.Marioulu, C.Sisine in C.Luna). Nazaj smo pluli direktno v Arbatax.

SRE, 21.7. : selitev v okoliš Olbia-Palau (B&B in okus agriturizma….mljask, mljask)

Dopoldan pospravljanje in odhod iz kampa L'Ultima Spiaggia, ki se nam je še najbolj dopadel (super kamp + izlet z ladjico). Uberemo pot v smeri Baunei - Dorgali - Orosei - Olbia. Odločitev, da zaključimo s kampiranjem pred odhodom trajekta 23.7. Po malce neuspešnem iskanju B&B namestitve v Olbiji, smo pozno popoldan vendarle našli B&B cca 20 km izven Olbie. Prispeli smo v pravi raj (Bed and Breafkast Lu Aldareddu), le odhod od tu ni bil prav "rajski" (beri v nadaljevanju). Raj je predstavljala fantastična hiška s 6 prostori, opremeljenimi v rustikalno-podeželskem stilu: 2 spalnici z zakonsko posteljo, 2 kopalnici, soba z bilijard mizo, soba z barom in kaminom, soba s klavirjem, nad katero je galerija (očitno lastnik planira urediti še en prostor). Žal smo ob odhodu ugotovili, da smo začetniški dogovor o ceni (v polomljeni angleščini lastnice) razumeli napačno. Malo s principa, malo pa tudi zaradi previsoke cene, smo se odločili, da po eni nočitvi zapustimo rajsko namestitev in si poiščemo kaj drugega.

Ob 21;45 smo odšli v Olbijo, kjer smo zadnjo noč pred odhodom trajekta prespali v hotelu v Olbiji. Naj povem, da smo na ta dan okusili tudi agriturizem (v restavraciji Agrisole) - nedaleč od "naše rajske" B&B namestitve. Privoščili smo si tipični sardinski menu, ki stane 30 eur/odrasel in 15/eur po otroku. Ja, morda res malce veliko, ampak 90 eur nam ni žal ….hrana je nebeška, s pisano paleto okusov in posebnih začimb. Ne vem, kaj smo jedli, razen to, da so kar prinašali na mizo. Toplo priporočam vsem, ki obiščejo Sardinijo - torej, da okusijo kulinariko njihovega agriturizma, preden stopijo na trajekt proti domu.

ČET, 22.7. : Capo d'Ors (skala medved), Porto Cervo, Goldo Aranci, plaža Lido del Sole

Nahajamo se v mestu Palau. Šibamo na ogled okoliških znamenitosti - po tem, ko sem si v turistični pisarni mesta Palau priskrbela zemljevid mesta in nekaj prospektov.

Že doma sem splanirala obisk "skalnatega medveda". The Bear Rock se nahaja na Capo d'Orso (GPS: N41-10-339 in E009-25-009) in predstavlja naravni spomenik Sardinije od leta 1993. Narava je potrebovala več 1000 let, da je izoblikovala tisto, kar od daleč spominja na obliko medveda. Medo se bohoti 122 m nad morjem, od koder je čudovit razgled na mesto in obalo. Ogled skale je plačljiv (2 eur/odrasli, brezplačno za otroke do 11 let) kot tudi parkirišče (2 eur/h). Dostop do vrha je lepo urejen in terja slabih 10 minut (cca 65-70 stopnic), ki so tlakovane in betonirane s kamenjem. Zadostuje navadna obutev (poletni sandali), priporočljivo pa je imeti kar superge (otroci).

PET, 23.7. : Adijo Sardinija, pozdravljena Toskana

Vstanemo ob 6:20 in po zajtrku v hotelu odrinemo proti Golfo Aranci, kjer se vkrcamo na trajekt za Civitavecchijo. Ob vkrcanju zabeležim 2.491. prevoženi kilometer od doma. Po izkrcanju v Toskani, vožnja proti severu s ciljem Terme di Saturnia. Zanimiv prizor, še zanimivejši pa občutki, ko se namočiš v enega od skalnatih, naravno izoblikovanih bazenčkov: topla (skoraj prevroča) voda, v glavnem varna tla za hodit in nelagodje ob misli, da je oseba nad tabo morebiti spustila v vodo svojo naravno tekočino :-)

Ob 16:15 vozimo v smeri proti kraju Sovano, kjer obiščemo Etruščanske grobnice. Le-te se razprostirajo na dolžini 2 km, zato si je glavnino grobnic ogledal predvsem Marko z Nastjo, midve s Kajo pa sva se po njenem lažjem padcu na kamnitih stopnica in joku "za vzorec" umaknili v varno zavetje sence, kjer sva se malce okrepčali s hrano in pijačo.

SOB, 24.7. : Albinia (Oasi Camping Village 2* - najslabši in najdražji dosedaj)

Toskano nismo imeli preveč v planu, zato je "KAM in KAJ videti" bolj viselo v zraku. Z Markotom sva se odločila, da se še malce utaborimo ob obali in (na veselje punc) namenimo za kopanje. Na poti smo se (tudi zaradi pozne ure) odločili za Oasi Camping Village 2* v kraju Albinia, ki pa me je cenovno presenetil glede na število zvezdic (glej primerjavo cen kampov spodaj). Tuši s toplo vodo so v kampu na žetone. En žeton je 0,30 eur za tuširanje ….. max 3 minute. Pa si predstavljajte, da si v penah od glave do pete, tuš se ti po 3 minutah ugasne in ti ni na voljo niti mrzla voda. Edina rešitev je, da stopiš ven, pokukaš levo in desno in gol kot Adam in Eva poiščeš prosto tuš kabino, ki ni na žetone (samo mrzla voda). No, seveda na to prej pomisliš in vzameš s sabo 2 žetona :-). Da ne govorim o plaži. Kriza !!! Široka cca 20 m, že od "včeraj" pa posejana z zakoličenimi senčniki. No, za usest je še prostor. Edina prednost, ki jo lahko za ta kamp omenim je, da smo imeli možnost izbrati prostor za naš šotor in to v dobro senčnem prostoru, vse ostalo je pod katastrofo. V dveh dneh niti prstov nisem pomočila v morje (razburkano morje, umazana voda). S tem razlogom smo jo naslednji dan tudi upičili kar proti domu.

Naj za primerjavo navedem še cene vseh naših "camping" namestitev . Navajam dnevni strošek kampiranja (2 odrasla, 2 otroka, avto, elektrika):

NED, 25.7. : V Piso "podpirat" stolp.

Ob 11:15 zapuščamo Oasi kamp in se ob 13h ustavimo v Pisi, da gremo malo "podpreti" tamkajšni stolp. Na današnji dan je bilo polno ljudi, nekateri so posedali po uličnah restavracijah, drugi so se "predali" nakupovanju uličnih spominkov, vsi ostali pa so v 1001 pozah pozirali pred znamenitim stolpom, ki visi postrani. Z nami vred, seveda :-). Moj prejšni obisk Pise je bil pred 10 leti (april 2000 - klikni TUKAJ), ko niso dovolili, da se povzpneš nanj. Tokrat je bilo to možno proti plačilu 15 eur in seveda, če si pripravljen čakati 4-5 ur, saj ljudi spuščajo v stolp po skupinah. 

Raje smo se odločili za prijetno kosilce v bližnji restavraciji, kjer so bili sicer cepljeni proti hitrosti. Že smo hoteli vstati in zamenjati lokacijo hranjenja, ko nas je po skoraj 20 min čakanja natakar prišel (šele) vprašat kaj bomo pili. No, hrana pa je bila kar okusna, tko da jim je oproščeno. Res, da smo na dopustu običajno bolj na "easy", samo pred nami je bila še 5 urna vožnja do doma. 

Prihod domov ob 21:30 in doživetje temperaturnega šoka z razliko več kot 10 stopinj. Števec kaže, da smo vsega skupaj v 16-ih dneh prevozili 3.503 km.

 

Smučanje, Civetta (Zoldo Alto in Marmolada): 19.2.-25.2.2012

Za zimske počitnice 2012 smo letos odšli v sosednjo Italijo - v Civetto, ki spada v področje Dolomiti Superski. Smučarsko središče Civetta sestavljajo kraji Alleghe, Selva di Cadore, Palafavera in dolina Zoldo, ki so med seboj tudi povezani z žičniškim sistemom, ki obsega preko 100 km urejenih smučarskih prog. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno. Prvi dan rahlo sneženje in cca 20cm novega snega, potem pa vse do konca tedna sončno in že kar preveč toplo, tako da je sneg v celoti pobralo. Smuka na mokrem in težkem snegu pa je očitno botrovalo tudi nesrečam smučarjem in obudili so se mi spomini na marec 2011, ko so me tudi takole odpeljali dol z akijem.

Nastanjeni smo bili v apartmaju objekta Residence Civetta (na sliki spodaj).  Naslov: Via Del Gonfet , 32010 Zoldo Alto (ponudba SKI FUN). Objekt so na novo odprli komaj 2 meseca pred našim prihodom (dec 2011). Nahaja se v središču letovišča Zoldo Alto, tik ob gondoli Pecol in žičnicah Zoldo (100m stran), ki so del smučarskega območja Dolomiti Superski.

Smučarske proge so lepo urejene in tudi sama sem se 1x povzpela gor, da sem prevzela punci, ki sta imeli vsak dan šolo smučanja od 9:30 do 12:30. Ta dan je Marko izkoristil za smuko v malce bolj oddaljenem smučarskem središču Marmolada (slike v ločenem razdelku - na povezavi spodaj).

 

Sama letos nisem smučala (septembrska operacija kolena in zvin gležnja v decembru), sem pa zato izkoristila za plavanje (za goste Residence Civetta možnost brezplačnega kopanja v bazenu hotela Velgranda) in sprehod po vasici. Ta je sicer majhna, vendar prikupna s svojo "dušo". Nekako na vsakem koraku diši po lesu in neokrnjeni naravi. Hiške so grajene iz lesa, ponekod naletiš tudi na stare kamnite. V vasi je tudi urejen kamp za počitniške prikolice. Očitno se jih ljudje kar poslužujejo, čeprav si ne predstavljam kampiranja v času zimske sezone.

      

Nastja in Kaja sta bili letos še posebej "na speed-u". Vsako jutro sta vstali brez težav in se že ob 7:30 pripravljali na nov smučarski dan. Letos sta tudi pridno napredovali v skupini otrok smučarskega tečaja (Nastja v najboljšo skupino, Kaja pa v srednjo skupino glede na smučarsko predznanje). Sicer pa je spodnji video več kot zgovoren dokaz, da jima poguma ne manjka. Gre za novo adrenalinsko zadevo BIG AIR - zračni balon na katerega priletiš potem, ko se odženeš po hribu navzdol preko skakalnice Wink.

Za težave pri ogledu videa, klikni - tukaj.

Kaja v elementu na BigAir:

big air je zelo zabaven daj najdi ga in se zabavaj.jaz kaja se upam za vas pa nevem

 

                        Kaja Pavlišič

 

Enodnevna smuka na ledeniku Marmolada / blizu Arabbe (v času počitnikovanja v Civetti);

Marko si je zaželel, da v času počitnikovanja v Civetti presmuča tudi "italijansko marmelado" :-) . Gre za ledenik Marmolada, ki je s svojimi 3343 m nadmorske višine najvišja gora v Dolomitih. Nahaja se v bližini smučarskega središča Arabba, ki je del sistema Sella Ronda.

Kanjon "Serrai di Sottoguda" je nekoč ustvaril potres in kasneje erozija vode in po slikah sodeč, je gorovje res veličastno. Pozimi je raj za zahtevne smučarje, poleti pa za planince in turiste, ki se lahko z žičnico povzpnejo na vrh visok 3.300 m.n.v.

Zanimiv podatek (vir Wikipedia):
Pred prvo svetovno vojno je čez goro potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko. Med vojno pa so njeni vrhovi in ledenik pod njo postali prva bojna črta t.i. tirolske fronte.

Markotov "dan" na slikah spodaj.

Dolomiti, 3-dnevna smuka v smučarskem središču San Pellegrino (25.12.-28.12.2019)

Božične praznike smo tudi letos namenili v smučarskem stilu (lani v podobnem času: Valmeinier - Francija). Odločitev za lokacijo je padla pravzaprav dokaj pozno (slab mesec prej), zato se kaj dosti nismo odločali, saj je bilo že kar precej rezervirano ali pa so bile cene že občutno visoke.

Vasica Molino, kjer smo spali v istoimenskem hotelu (Hotel Molino 4*) leži sicer na dokaj senčni strani prelaza, zato pa omogoča direktnen dostop do smučišča (20m do gondole Molino Le Buse) in s tem dostop do 60 kilometrov smučarskih prog v Passo San Pelegrino - Falcade.

Hotel ima svojo shrambo za smuči, manjši bazen - ki ga žal nismo koristili in celostno ponudbo prehrane. V paketu z nočitvijo smo izbrali polpenzion, kar je bilo zelo praktino, čez dan pa kaj malega poješ v kočah na vrhu smučišč. Cene so bile nekako solidne, sploh če izbereš jedi iz "first course" (8-12€), kar je za italijane značilno, jedi iz "second course" pa so že višje. Čaj na smučišču je od 1,80 do 2,20€.

Edina stvar, ki me je motila v hotelu, je bil način postrežbe večerje, saj obsediš 1 in pol ure, da si najprej sam vzameš prvo predjed, drugo ti prinesejo, sledita dve vrsti (glavne jedi) in na koncu sladica. Utrujen od smučanja nisi kaj dosti pripravljen sedeti za mizo, zato nam je ta večerni del bil malce "odveč".

Okolica vasice Molino je dokaj mirna in v času našega obiska se prav nič ni dogajalo. En večer se splača iti do Falcade (cca 2km) in malo po mestu do prostrane površine za hotelom Stella Alpina, kjer imajo urejene tekaške poti in sredi ničesar, ob nekakšnem ribniku, idilični gostinski objekt (lokacija na posneti fotografiji kaže, da je to Ristorante Bar L'Aivaz; http://www.laivaz.it/). 

V splošnem pa je vse skupaj bilo več kot primerno za 3-dnevni oddih (dvomim pa, da bi bilo za 1 teden, razen če bi se odpeljal smučat še kam drugam).

Družinski potep do italijanskega gradu Miramare, kosilo z "ameriškim" priokusom in obisk glavnega trga v Trstu (27.03.2016)

Velikonočna nedelja je obetala lepo vreme in ideja za tokratni družinski izlet je bil grad Miramare, ki se nahaja cca 6 km iz mesta Trst. Kar nekaj enakomislečih se nas je podalo na obalno pešpot - nekateri z izhodiščem skoraj pred samim gradom (če imaš srečo in dobiš prosto parkirno mesto, seveda), drugi pa s startom 1,2,3km prej... Sami smo parkirali 3,2 km pred Castello di Miramare, kar je zadostovalo za 1h hoje v eno smer. Sprašujem se, kako je urejeno za parkiranje na obalni cesti v visoki sezoni, saj je bilo že sedaj parkirnih mest zasedenih skoraj 95%. Na poti smo izkoristili manjši zalivček, kjer smo 3 lastniki psov spustili naše "mahajoče repke", da so se osvežili v morski vodi, sicer pa je potrebno imeti pse na vrvici.

Grad je prijeten in lep na pogled, vsekakor pa ima predvsem zavidljivo pozicijo, tako da mu ime "mira mar" (v španskem prevodu = pogled na morje) še kako pristoji. Verjetno bo v svoji podobi še posebej zaživel v maju/juniju, ko bo zacvetela njegova okolica. Gradu si od znotraj nismo ogledali (menda je urejen kot muzej), bolj nas je mikalo biti na svežem zraku, morda pa nas je odvrnila tudi dolga vrsta čakajočih ob vhodu v grad.

Več o gradu na njihovi spletni strani.

Posebej bi pohvalila urejenost obalne poti, na kateri ne manjka število košev za smeti in klopc, je pa malce nerodno, če te stisne na manjšo potrebo, saj razen čez prometno cesto v gozd (in tudi ne kjerkoli) nimaš druge možnosti.

Priložnost za kosilo se nam je ponudila v Steak-Hous-u (Viale Miramare 291, 34136 Trieste), ki ga tu res nisem pričakovala. Ambient in ponudba kot na pravem ameriškem zahodu in spomini na naše potovanje po Ameriki so oživeli, ko sem na hitro preletela menu: California Burger (naročila naša najmlajša), Texas Salad (8,20 eur), Arizona Salad (7,40 eur), Kentucky Salad (7,20 eur), Squaw Steak (14 eur), več vrst hamburgerjev (od 7,60 - 13,80 eur). Več o ponudbi na njihovi spletni strani ali FB profilu.

Še skok do samega mesta Trst, kjer je obisk glavnega trga skoraj obvezen. Trg (Piazza Unità d'Italia) se široko razprostira in je s treh strani obdan z impozantnimi zgradbami, četrta stran pa je s pogledom na morje.

Kavico je idealno spiti v enem od lokalov,od koder imaš pogled na cel trg. V našem primeru nam je na voljo ostal le Cafe' Piazza Grande, kjer so nama z M. postregli s capuccionom za 3 eur.

Na naših družinskih izletih smo obiskali že nemalo muzejev in mestnih znamenitosti in verjamem, da tudi Trst ponuja svojim obiskovalcem pestro turistično ponudbo. Meni osebno je tale nedelja odlično zadostovala za umirjen nedeljski sprehod in odklop od mojega vsakdana. Saj veš, tisto....ko te nenavadno sprosti že zvok ulične glasbe, opazovanje gigantskih meduz v morju in produciranje družinskih fotk, za katere se je kot glavni objekt morala spet "žrtvovati" naša psička Sheila :-) Pravzaprav smo jo morali za fotografiranje še "posoditi" dvema italijankama, ki sta nas res tako lepo prosili :-). In veselje jima je bilo še toliko večje, ker sta se poslovili dovolj oblizani... Fotke so pa itak lepo uspele :-)

Firenze v 2 dneh (vikend obisk; 01.10.-3.10.2021)

Vožnje do Firenz je za cca 5,5h, če upoštevaš kak postanek in vzameš v zakup, da obtčiš še kje v koloni. Midva sva si jih izbrala za prvi vikend v oktobru.

Obisk Firenz oz. "prestolnice Toskane" se vsekakor splača obiskati. Glede na dolžino vožnje, je praktično si vzeti vsaj 2-3 dni. Midva sva na pot odrinila kar na petek po službi in v vikendu, ki sva ga namenila za ogled tega mesta, je bilo po svoje ravno prav, na poti domov pa sva uspela opraviti še en postanek 14km iz Firenz. Skratka pestra paleta vsega v razmeroma kratkem času.  

Firenze so pravzaprav kot nek muzej na prostem, prava zibelka renesanse - italijanske kulture, umetnosti ter arhitekturnih mojstrovin, ki se pojavljajo za vsakim vogalom, ki jih opaziš med sprehodom po mestu. Če pa imaš srečo, pa v mestu naletiš tudi na parkirane starodobnike (fiči, hrošči...), ki te nostalgično popeljejo v čas, ko so jih vozili generacije naših staršev.

Kaj videti in kako si organizirati vikend ogled Firenz?

Potrebnih je le nekaj klikov po spletu, da si narediš hitri plan za obisk ključnih znamenitosti, ki se nahajajo dokaj blizu. Meni je vedno v pomoč, da si ustvarim svoj Google zemljevid, saj le tako lahko vidiš kje je koncentracija vseh želenih postankov in potem greš.  Po Firenzah se splača iti preprosto peš (morda bi bilo fajn tudi s kolesom), avto pa pustiti nekje parkiranega. Midva sva imela urejeno parkirno hišo, ki nas je v okviru hotela cenovno prišla malce manj, drugače pa zna biti menda kar drago parkiranje. Torej kar lepo pot pod noge. Midva sva jih v enem dnevu, ko sva opravila ogled ključnih znamenitostim naredila cca 10km, morda celo več.

Mestna tržnica Mercatore Centre:

Tu sva se le bežno sprehodila, je pa to ena ključnih stičnih točk, kjer se ti ponujajo trgovci z usnjenimi izdelki, obrtniki, ponudniki sadja, zelenjave in drugih drobnarij, kot jih sicer zaslediš na vsakem koraku. Lahko bi kupila kakšno toskansko začimbo, testenine, spominek, ampak pred nama so bili še ostali ogledi in sva se nakupom odrekla. Če vam je to namen, potem je smiselno tržnico umestiti na konec seznama, je pa potrebno preveriti do kdaj obratuje. Na soboto mislim da je odprta do 17h.

Santa Maria del Fiore (Duomo Catedral):

To je čudovita mestna katedrala, ki je pravzaprav "krona" samega mesta. Pročelje je čudovito, poslopje ogromno, za vstop v katedralo pa ljudje stojijo v vrsti in ker sva sklepala, da je že vredna ogleda, sva se jim pridružila. Čakala sva morda 45min... in ... ja, notranjost je lepa, pa vendar je zunanjost tista, ki skoraj bolj očara.

Uffizi Gallery:

Eden večjih in pomembnejših muzejev, ki se nahaja v zgodovinskem delu Firenz, nedaleč stran od tudi slavnega Ponte Vecchio mostu. Muzej si je vredno ogledati, saj ponuja na ogled veliko kiparskih in likovnih umetnin iz obdobja italijanske renesanse. Vstopnico se splača kupiti kar preko njihove spletne strani, prevzameš jo na posebnem vhodu v muzej

Palazzo Vecchio:

Gre za lep primerek mestne palače, ki se nahaja na trgu Piazza della Signoria, kjer sva si na dan odhoda privoščila okusen zajtrk v lokalu Perseo, ki se nahaja nasproti objekta na samem trgu. Na samem trgu pred Palazzo Vecchio se nahaja lep vodnjak, ob vhodu v palačo (ki se delno uporablja tudi kot mestna hiša) pa se nahaja kar nekaj primerkov kipov.

Forte di Belvedere  - mestna utrdba iz 16.stoletja z razgledom na Firenze:

Veliko preteklih obiskanih mest je bilo takšnih, da smo se povzpeli malce višje - vsaj običajo je tako, da ima skoraj vsako mesto tudi kak stolp, mestni grič, grad, utrdbo, od koder imaš večji in lepši razgled na mesto. In tudi Firenze ga ima. Verjetno je še kak, ampak jaz sem nama izbrala utrdbo Forte di Belvedere, ki se nahaja na obrobju Boboli Gardens. Do jedra teh slednjih vrtov pa žal nisva prišla. Pustiva za naslednjič.

Znameniti most Ponte Vecchio čez reko Arno:

Ta je bil do leta 1218 edini most čez reko. Arhitekturno je to objekt, ki služi kot most in hkrati nudi prostorske kapacitete trgovcem. Trgovine so se tu pojavile že v 13.stoletju, sprva predvsem mesarji, trgovci z ribami, pozneje tudi usnjarji, ki so s svojimi industrijskimi odpadki povzročali veliko smradu. Kasneje so vladarji odredili, da lahko trgujejo le z zlatom in dragulji. In še danes, ko se sprehodiš po mostu, lahko levo in desno občuduješ trgovine z zlatnino, urami in podobnimi prestižnimi izdelki. Most je prostorsko lepo umeščen v mestno arhitekturo, privablja pa seveda poglede in fotoobjektive vseh obiskovalcev. V sončnem vremenu je še posebej lepo ujeti vodni odsev mostu in sosednjih stavb.

Parco Mediceo di Pratolino:

Na dan najinega odhoda (nedelja), se po okusnem zajtrku na trgu Piazza della Signori, posloviva od Firenz v smeri proti Bologni, kjer se po 14km ustaviva v parku Parco Mediceo di Pratolino. Gre za lep, neokrnjen park z glavno znamenitostjo - gigantskim, v kamen vklesanim možakom z dolgo brado, ki se sklanja nad ribnikom z mogočnimi (žal že odcvetelimi) lokvanji.

Pokopališče German Military Cemetery z več kot 30.600 grobovi 

In še zadnji postanek, ki sem ga predlagala, medtem ko sem spremljala potek najine vožnje po hribovski cesti "SS 65 della Futa", potem ko sva se zavestno izognila avtoceste E35 (Firenze-Bologna). Ustaviva se na največjem vojnem pokopališču v Italiji s 30 653 grobovi padlih nemših vojakov iz 2.svetovne vojne. Pokopališče se se nahaja na prelazu Futa iz smeri Firenze-Bologna. 

Prvo popotovanje z avtodomom (Italija, 16 dni); julij 2012

Tokrat naše prvo popotovanje z avtodomom (AD), ki smo ga uspeli dobiti kljub pozni odločitvi (1 teden pred odhodom) in v času visoke sezone. Potovali smo s komfortnim AD dolžine 7,2m, širine 2,33m in višine 3,1m - model Adria Coral Sport 660DP (5 sedišč in 6 ležišč/ 4 fiksna + 2 pomožna).

Predvsem smo PREDNOSTI videli v tem, da smo imeli vse pri roki (hrana, WC, umivanje, spanje) in smo se lahko ustavili kjerkoli smo se želeli (kar se tiče spanja in časa za hrano oz. kuhanje). Prav tako sem bila kmalu ugodno presenečena, kako praktično je AD opremljen (od spalnega dela, do kopalnice in kuhinjskega kotička). Pa odlična zadeva je bil tudi prostoren notranji prtljažnik, kamor  smo spakirali vsa 4 kolesa, skupaj s 4 stoli in mizo ter žarom in ostalimi pripomočki (kablovje, cev za vodo), tako da prtljažnika za kolesa na zadnem delu AD sploh nismo potrebovali. 

Edina SLABOST (prej dejstvo, ki ga moraš sprejeti pri tovrstnem načinu potovanja) je to, da povsod pač ne moreš parkirati in se zapeljati po določenih cestah zaradi širine in višine vozila. Odlična rešitev so zato kolesa, s katerimi smo dostopali do centrov mest ali celo do bolj oddaljene plaže.


V pomoč pri iskanju PZA-jev (postajališč za avtodome) nam je bil vodič "Kamping in Karavaning vodnik ", čeprav smo ugotovili, da manjka kar nekaj vpisanih postajališč za AD, čeprav smo jih med potjo opazili. Zato je treba dobro opazovati table med potjo, ki so za PZA-je povsod enaki.

STROŠKI NA POTI:
V 16-ih dnevih smo na PZA-jih parkirali 8x, torej vsak drugi dan. Cene PZA-jev, kjer smo se ustavljali so se gibale od 10-16 eur/dan, če pa smo pristali v pravem kampu, pa se cena takoj dvigne na 30 ali celo več eur/dan.

Bencin (diesel) je bil od 1,5 do 1,8 eur/l, zato ni odveč biti med potjo pozoren in se ne ustaviti nujno ravno na prvi pumpi.

Hrano smo si kuhali sami (nakup špecerije v trgovinah Lidl, Carrefour, Eurospin), seveda pa se nismo mogli upreti tudi lokalni hrani, ki smo jo poskusili (italijanska pizza, morska hrana, lokalne specialitete…..).

V nadaljevanju podajam opis poti po dnevih. Naj povzamem, da so mi bile najbolj zanimive sledeče destinacije (označeno tudi na zemljevidu desno):

  • ORVIETO (ogled katedrale, podzemnih jam in tunelov, v katerih so nekoč živeli ljudje)
     
  • PARCO FLUVIALE DEL NERA (park bujnega zelenja in mogočnih slapovov ob reki Neri)
     
  • Drzna obalna vožnja z lepimi razgledi na relaciji južno od Napolija (Castellammare – Torre del Greco – Torre Annunziata –smer Sorento) 
  • CAPO DI VATICANO  - panoramska točka s čudovitim razgledom na skalnato obalo in barvito, turkizno čisto morje
     
  • GALLIPOLI  - mestece, ki v bistvu leži na otočku in si ga s turističnim vlakcem ogledaš v 20 min)
     
  • ALBEROBELLO – mesto znano po nenavadnih kamnitih hiškah »trulli-jih«
     
    Spodaj nekaj slik avtodoma, potem pa opis naše poti okoli italijanskega škornja s skokom na Sicilijo (sum 4.352 km).

Prvi dan (6.7.2012) - Prvi kilometri z AD s postankom v Ravenni in San Marino

Voznikove besede "zgodaj na pot", so pomenile odhod od doma že ob 04:50. S puncami smo zadevo poenostavili tako, da sva jima dovolila, da prvo noč kar prespita v AD na domačem dvorišču, tako da sta še spali, ko je M. vžgal motor in začel nabirati prve kilometre (Trst - Benetke - Ravenna).

RAVENNA:
V Ravenno smo prispeli pred 11h in smo se odločili, da mesto malce raziščemo s kolesi. Pa se je na koncu izkazalo, da mesto ni nič kaj posebnega, svojstven čar mu dela le umetnost mozaikov, sicer pa so ulice prenatrpane s pešci, kolesarji in avtomobili. Ob 13h smo se tako namenili proti Riminiju, s ciljem da poiščemo prvo lokacijo, kjer bi si skuhali kosilo.Do Riminija je pot precej nezanimiva, občasno nas spremljajo tudi neprijetne vonjave - vožnja mimo industrijskih predelov pač.

SAN MARINO:
Ob 14:30 smo prispeli v San Marino, ki leži 23 km JZ od Riminija. Odlikuje ga predvsem njegova lega (640 m.n.v.) in skalnata pečina Monte Titano, na kateri stojijo 3 gradovi. Do njih smo se povzpeli z gondolo, ki te popelje do višine 745 m. Tu smo si vzeli čas za sprehod po uličicah in (na Nastjino pobudo, ki rada gleda Na kraju zločina) ogled muzeja na temo mučenja, ki so prakticirali v teh krajih nekoč.

Po ogledu San Marina vožnja proti kraju Arezzo, da se ustavimo v naslednjem PZA-ju.

Drugi dan (7.7.2012) – Jezero Trasimeno

Po prvi prespani noči smo se soočili s prvo nalogo priprave AD za nadaljnjo pot (odtočiti odpadno vodo, čiščenje WC kasete). Vse brez težav - Marko je car !!

Ob 10h smo že na poti Arezzo - Cortona  proti jezeru Trasimeno, kjer smo se nastanili v PZA-ju (Area di sosta Castiglione del Lago/ N 43,123611, E 12,050278), cca 100m stran od jezera. Slednji niti ni posebej čist, vendar za punci dovolj, da namočita svoji ritki. Postanek smo izkoristili tudi za to, da pretegnemo noge.

Okoli jezera je lepo urejena asfaltirana cesta, na kateri so skoraj polovico prometnega pasu odmerili kolesarjem. Zato hiter skok na kolo in v hrib na ogled gradu, ki se bohoti na vzpetini. Slednjo je Kaja (8) z lahkoto prevozila. Smo imeli kar super turco, vsi razigrani in dobre volje pa smo na vrhu, ob sončnem zahodu naredili tudi nekaj lepih foto-posnetkov.

Tretji dan (8.7.2012) – Umbrija (ogled podzemnega mesta Orvieto in slapov ob reki Nera v kraju Marmore)

Vstanemo že ob 7h, da natočimo vodo in odrinemo naprej. Za nami je 663 kilometrov, pred nami pa vstop v regijo Umbrijo –gričevnato pokrajino, kjer mesta ležijo na višje ležečih točkah in kjer je čudovit pogled na polja sončnic, nasade oljk in vinske trte.

ORVIETO:
Ob 11h prispeli v Orvieto, ki leži 100 km severno od Rima,v bližini jezera Bolseno. Mesto je zanimivo predvsem po svoji katedrali Piazza del Duomo, v kateri smo ujeli tudi del nedeljske maše in se pri tem še prijetno ohladili :-)    Katedrala je čudovit primerek gotske arhitekture. Toliko detajlov na pročelju in zunanjih stenah, da se nisem mogla upreti dotiku fasade in tako občutiti prefinjeno izoblikovane detajle. Menda so katedralo gradili celih 300 let.

Vredne ogleda so seveda tudi podzemne jame, ki ležijo pod mestom Orvieto in v katerih so nekoč živeli, danes pa nekaj njih tudi v zasebni lasti. Ogledi so vodeni in nekako smo naleteli ravno na uro, ko je bil organiziran angleško voden ogled. Prijazna vodička nam je razložila kako je nastajalo podzemno mesto, kako so "spodaj" pridelovali oljčno olje, iskali in črpali vodo, ter izkopavali in odvažali "na prosto" material, ki so ga kasneje uporabljali kot gradbeni material. Najbolj zanimivo dejstvo se mi je zdelo to, kako so si ljudje prilagodili življenje pod zemljo. Kot na primer to, da so v eni od podzemnih jam imeli tudi posebno gojilnico golobov (posebne luknje v skalnati steni), ki so jim predstavljali stalni vir hrane. Golobi so imeli posebno odprtino, skozi katero so lahko odleteli na površje, se nahranili in prileteli nazaj. Dobro "napiteni" so bii očitno zadovoljiv poobedek za ljudi, ki so prebivali v the jamah.
Skratka jame so kar zanimive, danes pa jih domačini zaradi konstantne temperature skozi celo leto uporabljajo za vinske kleti. Če se ne motim, nam je vodička pojasnila da je vse skupaj okoli 2000 jam, od tega jih je cca 400 v uporabi (posesti), nekaj jih je odprtih za javnost, 1200 pa jih je še neraziskanih.

MARMORE:
Najbolj vroči del dneva (12:45) izkoriščamo ponovno za vožnjo v prijetno klimatiziranem AD-u, v smeri proti Parco Fluviale del Nera (kraj Marmore), da si ogledamo park glamuroznih slapov ob reki Neri.

Gre res za čudovito stvaritev narave, na relaciji od mesta Terni proti kraju Ferentilo. Slap Cascata delle Marmore velja za največjega v Italiji in kot tak privabi ogromno turistov in adrenalina željnih ljudi, ki si želijo vodnih izzivov, kot je rafting, kanjoning in kajakaštvo po reki Neri.
Sprehod do slapov je možen po označenih poteh, ki terjajo od 20 do 50 min hoje. Pršenje vode, ki ga je čutiti med sprehodom je v poletni vročini več kot dobrodošlo, v slabšem vremenu (jesen) pa moraš biti verjetno kar bolje oblečen in morda tudi kak dežnik ali palerina ni odveč. Ne vem  - sklepam.

V večernih urah (19h-21h) vozimo po avtocesti E45 (Marmore - Rieti), proti obali. Obmorski Lacij po moje ni kaj prida za počitnikovanje ob morju. No, naš namen ni bil, da bi se namakali v morju blizu Rima in tudi prvotni namen, da bi obiskali samo mesto, smo opustili, saj bi nam pohajkovanje po mestu vzelo preveč časa. Morda priložnost za kake jesenske ali prvomajske počitnice.
Ta dan smo prespali v obalnem letovišču San Felice Circeo (nabite plaže s turisti, polno senčnikov na plaži…). Pravi turistični kaos.

Četrti dan (9.7.2012 – Pompeji in »panoramsko zanimiva« vožnja južno od Napolija

Zjutraj pred zajtrkom hiter skok v prvo morje na naši poti, po zajtrku pa v smeri proti Neaplju oz. San Felice Circeo - Terracina - Fondi - Sperlonga - Gaeta - Mondragone - Napoli - smer Salermo. Vulkan Vuzev smo nekako izpustili (prišli na neko privat posest in ni bilo poti naprej), zato smo obrnili in krenili naprej da si ogledamo Pompeje.

Naselbina Pompejev je po svoje zanimiva - predvsem zaradi izvora in nesreče, ki jo je ta predel doživel (potres l.63 in izbruh vulkana Vuzev 16 let pozneje), po drugi strani pa predstavlja v času top poletne sezone tudi "utrujajoča destinacija pohajkovanja". Obvezno je imeti s sabo liter ali več vode, pa kak priboljšek za otroke, ker v v sami naselbini, ki je na ogled ni kakšne možnosti nakupa pijače in hrane (šele ob vhodu ali izhodu). Pompeji so res kar obsežni, zato ni odveč pred vstopom narediti plan "kaj sploh videti".  Mi smo parkirali v mestu, in se potem s kolesom (cca 2-3 km) podali do vhoda za vstop v to naselbino.

Ogledali smo si Teatro Grande in Antiquarium, vmes pa sprehodili med kamenji, od katerih je en podoben drugemu :-)) Kamenji, razvaline in…..spet kamenji.  Besede, ki sta nama jih Kaja in Nastja večkrat omenili rahlo nejevoljno, pa vendar sta bili na koncu spet radostni, če je padel kak sladoled ali granito.

Vožnja južno od Napolija velja za panoramsko najbolj zanimivo na tem področju. Priporočam pot Tore del Greco - Torre Annunziata - Castellammare - Sorento in naprej, sploh za voznike z osebnim avtomobilom.

Za nas se je razburljiva vožnja (s camperjem !!) po ozkih uličicah krajev Torre del Greco in Torre Annunziata končala v Sorent-u. Do 9 km oddaljenega kraja Positano nismo mogli iti. Od 18:30 do 24:00 je namreč na tej cesti prepovedana vožnja za težja motorna vozila. AD smo tako obrnili na prvi možni točki in pripeljali nazaj na cesto A3 (smer Salerno - na sliki spodaj).

Pozno popoldanska ura nas opozarja, da najdemo naslednji PZA. Izbrali smo Mandetta Camper Park v kraju Paestum severno od Agropoli-ja (N40,415, E14,990556), vendar je bil žal zaprt. Ne vem zakaj. Več sreče smo imeli v kampu Fulgor (Agropolo), kamor smo prispeli šele ob 21:30.

Peti dan (10.7.2012) – Vožnja ob slikoviti obali od Agropolija do Scalea

Kamp Fulgor v Agropoli je sicer zadovoljiv, dobra senca, le tuši so bili od 18h dalje zaprti. Na srečo se je bilo možno stuširati nekje drugje (hladna voda). Nerodno je tudi to, da pred 8h ne moreš ven iz kampa (zaklenjena vrata) tako da je za M. odpadlo zgodnje jutranje plavanje. Plaža je tudi primerna bolj za 3-letnike (več metrov od obale zelo nizka voda). 1 spanje je bilo dovolj.

Ob 15h smo že na cesti Agropoli - Sapri - Praia a Mare - Scalea. Tu je vožnja zelo lepa, narava slikovita z več čudovitimi razglednimi točkami na skalnato obalo. V Scalea se ob 17h ustavimo v PZA, za katerega lahko rečemo, da ponuja obalo primerno za kopanje (30m do morja). Plačilo 16 eur/dan (v ceni voda, izpust, elektrika in senčnik na plaži). Punce so se namakale v vodi vse do sončnega zahoda, potem pa na pobudo M. še ob 7h zjutraj (vstajanje brez težav…skok v morje brez zajtrka :-)). 

Šesti dan (11.7.2012) – vstop v Kalabrijo (deželo lepih plaž in slikovite narave)

Po zgodnjem jutranjem kopanju (Marko, Nastja, Kaja) že ob 7h zjutraj in zajtrku, smo ob 9h že imeli zrihtan AD, sami pa stuširani in pripravljeni na pot proti jugu - proti Kalabriji. Prevozimo obalno cesto proti Viba Valentia, cesta do kraja Tropea pa postane na trenutke kar malce drzna, sploh na nekaj ovinkih, kjer je M. dolžina camperja predstavljala zanimiv izziv.

Ob 15h si zadamo cilj Capo di Vaticano.

Gre za panoramsko točko, do katere vodi slepa cesta, ki se na srečo zaključi dokaj široko, tako da je M. brez težav lahko obrnil naš AD. Naprej vodi, med kaktusi speljana, potka dolžine cca 100 m, ki nudi čudovit razgled na skalnate pečine in turkizno modro morje, do katerega po moje ni dostopa, razen s čolni, ki smo jih opazili kar nekaj.

Ob 16:30 smo že na cesti (A3) v smeri Vibo Valentia za Regio Calabria, od koder se želimo s trajektom podati na Sicilijo. V Villa San Giovanni (pristanišče in odskočna deska na Sicilijo) smo obrnili, saj so imeli nek štrajk, vendar še danes ne vemo, če nismo naredili napake in bi v bistvu lahko prišli na trajekt.

Skratka dvatisoči kilometer smo dosegli z vožnjo južno od tega pristanišča oz. s postankom v PZA-ju "Area di sosta Mafalda", v kraju Bova Marina. Slednjega bi v bistvu težko našli, saj do njega vodi dobro skrita stranska pot, ki se odcepi glavne ceste. Na srečo smo ravno na tem mestu srečali avto, iz katerega nam je voznik dajal neke znake z rokami, potem pa smo ugotovili da je le hotel preveriti, če iščemo ta kamp, do katerega nas je vodil s svojim avtom. In to, po kar malce "razdrapani cesti", po kateri smo s camperjem prišli čisto na plažo, kjer ima en domačin PZA za cca 10 kamperjev.

Zanimivo. Parcela majhna, s pridihom domačnosti, zagrajena z ograjo in s celotnim servisom, ki ga potrebujemo za AD in za nas (brezplačni tuš, celo žar na prostem). In kar je najbolj carsko, le 20-30m do plaže. Cena: 15 eur/dan. Vse OK, le lastnik malce preveč zgovoren ali pa mu je zadišala naša "žar večerjica", da je želel biti kar z nami. Punce smo mu dale vzdevek "Mr. Talky".

Sedmi dan (12.7.2012) – skok na Sicilijo

Po zajtrku in jutranji osvežitvi v morju (ob 7:30) se ob 10:30 odpravimo nazaj proti pristanišču Villa San Giovanni, od koder smo se uspešno vkrcali na trajekt (65 eur za camper in do 3 dni bivanja na Siciliji) in pristali v kraju Messina.

Cilj na Sicilji nam je bila Taormina oz. PZA "Eden Parking" v kraju Giardini Naxos. Ta je kar soliden, le tuše imajo italijani radi na žetone - enako tudi na plaži. Tu dočakamo tudi kratko ploho. Prijetna osvežitev, pa vendar noč zelo soparna.

Osmi dan (13.7.2012) – Marko naskoči s kolesom Etno, punce pa plažo in morje

Dan, ki si ga je Marko vzel zase. Vstane ob 5h in se s kolesom poda na Etno, vse do višine 1900m.

Punce smo raje izbrale poležavanje na plaži in kopanje v morju. Tokrat brez dežnika in ležalnika ni šlo, saj je sonce res močno pripekalo. Poleg tega je PZA kar dobro oddaljen (600 m če ne celo več) in kolesa so bila kar nujna.

Deveti dan (14.7.2012) – slovo od Sicilije v smeri pogorja Sila (Kalabrija) in postanek ob jezeru Arvo

Ob 10h zapuščamo Giardini Naxos, smer Taormina, ki sem si jo želela obiskati. Vendar ni bilo izvedljivo. Parkirati v Taormini je prava nočna mora, če pa si s camperjem pa je itak najbolje, da jo kar pobrišeš hitro ven iz mesta. Edina varianta bi bila (potem ko smo bili  že na glavni cesti proti Messini), da se odpeljemo do Messine in bi šli nazaj (40km) v Taormino z busom, ki vozijo turiste v Taormino. Ideja ni bila najboljša, zato je padla odločitev da zapustimo Sicilijo (lahko bi bili še 15.7.) in raziščemo raje "prste in petko" italijanskega škornja.

Kalabrijo smo, po odhodu iz Sicilije, začeli raziskovati s pogorjem Sila, ki leži med krajema Cosenza in Crotone. Pot se je sicer malce vlekla po neobljudeni in neokrnjeni naravi (Viba Valentia - Lamezia Terme - Soveria Marinelli - via Lago Arvo), pa vendar smo uspešno prišli do kampa Lorica, ki se nahaja v manjšem smučarskem središču ob jezeru Arvo.

Kamp je kar velik in lepo urejen, s prostornimi lokacijami za camperje in prikolice ter z nekaj manjšimi bungalovi.
Že prvi dan smo izkoristili, da raziščemo okolico jezera Arvo s kolesom. Vsi štirje smo naredili le krajšo pot po asfaltirani poti, ki je speljana višje od jezera in po gozdu, Marko pa je naslednje jutro sam prekolesaril tistih 28 km okoli jezera.
Se pa nedaleč od kampa nahaja prijetna restavracija ("Brillo Parlante S.A.S.) z lepim pogledom na jezero. Pivo in sladoled nam nista ušla :-))

Deseti dan (15.7.2012) - Metaponto

Po zajtrku se odpravimo proti lepšemu delu pogorja Sila, v smeri proti Cosenza (Silvana Mansio - San Pietro in Guarano - Cosenza - Castrovilliari), iz notranjosti pogorja pa ponovno k obali, proti vzhodu, kjer se ob 13h za kosilo in kopanje v morju ustavimo v enem od manjših letovišč zaliva Corigliano (verjetno Capo Spulico ali Montegiordano Marina ali nekje vmes). Za naslednji cilj si izberemo Metaponto, mestece z ostanki grškega mesta Metapontion in bivališčem Pythagorasa, znanega matematika in filozofa, ki je tu širil svoje znanje in tudi vzpostavil šolo.

10. dan našega popotovanja smo prespali v Camping Neptuno (postajališče za kamperje in ostala vozila),  ki mi ni bil všeč. 

Nabito poln kamp YellYellYell; verjetno vpliv vikend obiska, pa vendar… pravi šok smo doživeli, ko smo si šli pogledat plažo. 

Joj, prejoj. Še sardele v konzervi imajo več prostora. V nedeljo popoldan se je večji del kampa spraznil z avtodomi, ampak to ni bilo dovolj, da bi želeli še en dan ostati tu. 

Enajsti dan (16.7.2012) – Taore Palatino in čudovito mestece Gallipoli

Zapuščamo Camp Neptuno (ostanite v cvetju in v družbi novih turistov !!), na poti pa si na mojo željo ogledamo "še ene kamne". Na srečo do njih ni treba veliko hoditi.


Severno od Metaponto se namreč nahaja Tarole Palatino, ostanki templja, ki se nahajajo lepo ob poti, vendar je treba biti pazljiv na katero cesto iz Metaponto se priključiš. Mi smo prvič zašli, prava cesta iz Metaponta  je tista, ki vodi na Taranto, ob njej pa se nahaja Tarole Palatino, kjer danes stoji še 15 od 36 originalnih stebrov tega templja.

Nadaljujemo pot Taranto - Manduria - Avetrana. Od tu dalje je cesta malce dolgočasna, zato pa pokrajina na široko posejana z nasadi oljk. Kraj Porto Cesareo, mimo katerega peljemo, je spet eden od turistično razvitih letovišč s polno obiskanimi plažami, Gallipoli pa je bil "zadetek v polno".

MUST SEE destinacija, ki jo priporočam vsakemu, ki ga pot zanese v to smer. Gre za simpatično staro mestece, ki se nahaja v bistvu na otočku, ta pa je povezan s celino oz. novejšim delom mesta z mostom.

Najbolj prijetno presenečenje je bilo vsekakor dejstvo, da smo uspeli najti parking za camperje v samem pristanišču Gallipoli oz. le korak stran od znamenitosti tega mini otoškega mesteca. Na sliki spodaj skrajno levo - parking za camperje.

Mestece smo si najprej ogledali s turističnim vlakcem, ki te v 20 minutah popelje okoli otoka (3 eur/osebo). Sladoled v baru s pogledom na mestno plažo (in tudi kasnejšim kopanjem) je idealna sprostitev in hkrati točka, kjer te res fajn prevetri (Gallipoli menda velja za mesto, ki je izrazito izpostavljeno vetru). 

Sprehod po prijetno hladnih mestnih uličicah in pogled na verigo restavracij, ki so jih začeli polniti lačni turisti, nas je privedlo do odločitve, da si še mi privoščimo lokalno kulinariko, saj vendar Gallipoli velja za pomembno ribiško mestece.

Vsebina na naših krožnikih pa je bila tudi dokaz, da smo se dobro odločili. Sama sem naročila "tagliati" oz. na tanke listične narezane lignje, začinjene s posebnimi aromami s priokusom balzamičnega kisa, vse skupaj pa na rukoli. Kaja (8) seveda pizza margerita, Nastja špagete s školjkami in ostalimi morskimi sadeži, Marko pa ribo na žaru. Poplakneva skupaj še z lokalno vinsko kapljico in občutek je čudovit. Sledila je nočitev v AD, ki smo ga imeli parkiranega na pomolu pristanišča Gallipoli. Precej vetrovna noč. Strah, da nas bo kar odpihnilo, vsekakor pa nismo smeli imeti odprtih stranskih oken, le 2 strešna.

Dvanajsti dan (17.7.2012) – Okoli »petke« italijanskega škornja

Vozimo proti skrajnemu dnu italijanske petke (Capo Santa Maria di Leuca - Santa Cesare Terme), ki si jo bom zapomnila po slikoviti obali in lepih razgledih. Hrbet malce že trpi, ko se nagibam skozi okno avtodoma  in "škljocam" na vse strani. Kakšen posnetek bo že uspel :-)

 

 

V Otrantu nismo naši želenega PZA-ja (Oasis Park), smo pa zato v nadaljevanju vožnje naleteli in tudi izbrali PZA ("2 Palme Baia dei Turchi"), ki si ga bom zapomnila po 600 m dolg gozdni potki, ki vodi do obale s turkizno modrim morjem z gromozanskimi valovi, ki ti tudi v nizki vodi do pasu lahko kar naenkrat sežejo čez glavo.

Otroke je treba tu res imeti stalno na očeh. Pa seveda, tu bo ostal spomin na vodno kamero, ki jo je izgubil Marko, potem ko se je z njo podal v vodo. Val mu jo je v sekundi snel iz glave, njegovi posnetki nas treh punc, ki veselo premagujemo valove, pa so dobesedno "splavali po vodi" oz. pod vodo. Pri tako razburkanem morju, kjer tudi z masko pod vodo vidiš samo mivko, je tako kot da bi iskal šivanko v kupu sena. Na srečo je M. dan poprej naložil vse video posnetke na računalnik. 

Trinajsti dan (18.7.2012) – Ogled baroškega mesta Lecce in »trulli-jev« v kraju Arbelobello (zanimivo!!)

Ta dan je bil rezerviran za ogled mestnih znamenitosti. Pred nami Lecce - mesto z cca 90-100.000 prebivalci, ki je prežeto z duhom baroka.

Mestne stavbe, stanovanjska poslopja in cerkve so namreč ponekod kar malce pretirano opremljene in okrašene z motivi tega obdobja (stebri, ki podpirajo balkone, ulične svetilke, kljuke in trkala vrat, dekorativne figure in kipci na fasadi).  Ob prihodu v Lecce smo pustili naš  AD na velikem parkirišču, cca 15-20 min hoje stran od glavnih znamenitosti mesta. Peš smo se tako podali do Piazza del Duomo in Piazza San't Oronzo tako da smo si ogledali mestno katedralo, palačo in ostanke rimskega gledališča, ki stoji kar sredi mesta.

Pogled navzdol je kar zanimiv, očitno pa ga uporabljajo tudi kot prireditveni prostor (zvečer mora biti kar zanimiv utrip mesta).
Pozno popoldan peljemo v smeri Brindisi – Fasano – Locorotondo, da si ogledamo znamenite hiške »trulli« v mestu Arbelobello. Alberobello ima 1500 trulli-jev, ki jih je zaslediti v dveh soseskah mesta (v Rione Monti/ 100 trullijev in v Rione Aia Picola/400 trullijev), ostali se nahajajo v predmestju in okolici.  

Mi smo jih opazili že 10km pred Arbelobello-om, ko smo se peljali mimo kraja Locorotondo.
In kaj so trulli-ji ? To so posebne kamnite hišice s stožčastimi strehami, na vrh katerih so nameščeni posebni simboli (njihov pomen ni znan).  Trullije so danes odprli v komercialne namene (trgovine s spominki, bari, vinske kleti….). Res toplo priporočam obisk tega mesteca, kjer soseska s trulliji deluje kar malce pravljično. Nasvet: ko pripelješ v mesto Arbelobello, sledi tablam »ZONA DEI TRULLI«.

Ob 18h se podamo naprej, proti mestu Bari (za nami že 3.100 km), nato po avtocesti Canosa di Puglia – Cerignola (odcep na sever proti zalivu Manfredonia oz. v istoimenski kraj). PZA-jev v tem delu ni in šele ob 23:30 sva se z M. odločila, da prespimo na osvetljenem parkirišču v kraju Siponto (prvi kraj na polotoku Gargano), blizu stanovanjskih blokov.

Štirinajsti dan (19.7.2012) - Potep po polotoku Gargano in prihod v Mirabilandijo

Ob 8h na poti proti Mattinati, ki ga Lonely Planet omenja kot bolj umirjeno obalno vasico v primerjavi z ostalimi kraji, ki mu sledijo.

V kraju Vieste hiter skok v morje (nizka in ne preveč čista voda, zato pa lepo obalno skalovje), nato pa v smeru La Salata – Peschici – Rodi Gargano. To je obalna cesta, ki ti ponuja večkrat pogled na bolj ali manj podobne plaže (peščene, ponekod le nekaj kopalcev, drugod pa polno pisanih senčnikov in kopalcev).

Predvsem neokusno je v okolici Rodi Garganico, z razmočeno mivko na plaži, zraven pa obalna cesta, ki se nahaja nedaleč stran od železniških tirov. Tudi v okolici Pescare ni bilo kaj dosti zanimivega, da bi se tu ustavili – verjetno bi se morali podati bolj v notranjost polotoka, kar nismo imeli v planu. Nasploh ta dan namenjamo bolj vožnji do Riminija, da zadnja 2 dneva na veselje punc preživimo še v znamenju adrenalina in zabave (Mirabilandija, ki na ta dan ostaja še skrivnost za naši dve punci  ).

V Mirabilandijo prispemo ob 20:30. Kaja in Nastja sta navdušeni, saj nista pričakovali ta postanek.  Cenovno smo kar dobro prišli skozi. Za PZA pred parkom smo plačali le 15 eur za 2 dni namestitve s servisom za AD , vstopnico za park pa smo tudi dobili po sistemu 1=2 (torej za ceno dnevne vstopnice lahko park obiščeš še naslednji dan, s tem da ne smeš pozabiti pred izstopom iz parka prvi dan zaprositi za zapestnico, s katero potem vstopiš v park še naslednji dan). Cena vstopnice je 34 eur oz. 28 eur za otroka do 10 let.

20.7.2012 - Adrenalinski zaključek našega potepanja po Italiji (dvodnevni obisk v Mirabilandiji)

Po zajtrku, ki je bil seveda bolj lahek Smile, se prvi dan podamo v park med prvimi (odprejo ob 10h). Jaz že rahlo trepetam, kaj vse me čaka, moji trije junaki pa veselo in poskočno na prve divje vožnje.

Prvi dan smo vsekakor izkoristili »na polno«, saj smo bili v parku od 10h do 22:30. Si predstavljate 13 ur adrenalina in pohajkovanja na  35 stopinj celzija?  Slednje je prav prišlo, saj smo se morali večkrat osušiti, ker je precej naprav precej »mokrih« (npr. Auto Splash, Niagara, Blue River, Reset…). 

Zvečer smo dočakali še 2 večerni predstavi, od katerih smo odprtih ust obstali predvsem pri showu s policaji. Utrujeni popademo po posteljah ob 23:00.

Šestnajsti dan (21.7.) – še zadnje ure adrenalina pred prihodom domov

Drugi dan, ki je bil bolj oblačen in z manj sonca kot predhodni dan, še zadnje ure namenimo Mirabilandiji (10h – 15h), ko premagam svoj strah in se skupaj z Nastjo (12) podam še na Ispeed (http://www.youtube.com/watch?v=UV_CN0pcxyU) .

Preživim Smile .

Od 39 naprav, smo tako preiskusili cca 20 naprav (nekatere tudi večkrat), nismo pa šli v Mirabilandija Beach (predel s tobogani in bazenom – doplačilo). Ob 16h že ubiramo prve kilometre proti domu (Rimini – Ravenna –Venezia – Lj).

Sklepna misel: 
Naše prvo popotovanja z AD je bilo res super. Povsem pozitivna izkušnja – nobenega trka, kraje, vloma v AD ali bolezni na poti.  AD ti ponuja udobje, ki ga z osebnim vozilom nimaš. Je pa seveda občasno tudi kak izziv, ki ga mora voznik sprejeti tako ali drugače (ozke ulice, serpentinaste ceste in ovinki). 

Priporočam vsem:

  • ki se ne ustrašijo dolge vožnje, 
  • ki so jim všeč aktivne počitnice, torej , da je vsak dan preživet drugače in vsakič na novi lokaciji,
  • ki jim ni odveč vložiti tudi nekaj dela v samo potovanje (ni to izležavanje!!); npr. sprotno čiščenje notranjosti AD-a, kuhanje, skrb za čisto in odvečno vodo, organiziranje poti v smislu "kam"),
  • ki so strpni zmerno hitre vožnje po avtocestah (80-100 km/h in ne več),
  • ki jih ne razburi dejstvo, da je parkiranje za AD omejeno oz. le na predpisanih lokacijah (parkiriščih)


Sicer pa si o prvi "šoferski izkušnji" z avtodomom lahko preberete na Markotovem blogu - tukaj, kjer objavlja tudi več slik (načeloma iste kot na tej strani).

 

 

 

 


S kolesom do italijanskih jezer Laghi di Fusine (izhodišče Kranjska gora) - 29.06.2013:

Soboto 29.6. sem predlagala, da se (v času odsotnosti punc) odpraviva na kolo - na destinacijo, ki sem si jo zabeležila že lani. Do Belopeških jezer, ki ležijo na italijanski strani nedaleč stran od tromeje med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Gre za kolesarsko turco, ki iz Kranjske gore po dolžini in naklonu ni zahtevna, je lepo urejena in primerna tudi za družine z otroci. Sicer bi bilo malce otroškega nerganja na italijanski strani pri vzponu do jezer, vendar sem prepričana da bi zmogli tudi Nastja (12) in Kaja (9), ki se te dni namakata na morju.

Za izhodišče sva si vzela parkirišče pred smučiščem v Kranjski gori in nadaljevala proti vasici Podkoren in Zelencev. Že pred krajem Rateče lahko sledimo tablam za Laghi di Fusine in ko je konec urejene asfaltirane kolesarske poti, se začenja klanec do prvega jezera, vendar nanj takoj pozabiš, ko se ti ponudi prvi pogled na jezero: 

Še najbolje pa je, da se podaš okoli jezera peš po urejeni poti s pričetkom ob temle prikupnem slapu.

Z Markotom sva nadaljevala še naprej do zgornjega jezera (929 mnv), ki terja spet malce dodatne sape, vendar si hitro na cilju. Jezero je sicer manj obljudeno. Hotela sva ga prekolesariti, pa je pot zaprta, verjetno tudi ni urejene poti, razen za pohodnike.

Na poti nazaj se je Marko odločil še za vzpon na Vršič, jaz pa sem si vzela čas in se odpravila nazaj do spodnjega jezera (924 mnv), kjer je tudi bistveno več pohodnikov in kolesarjev. Okoli jezera je sicer potka, vendar zaradi korenin in drugih ovir niti ni primerna za udobno kolesarjenje. Jezero je res čudovito, zrcali se v nešteto barvnih odtenkih, obdan z gozdom in spokojnim mirom. Okolica je čista in urejena in kljub temu, da ni kakšne pretirane infrastrukture, je presenetljivo, da imajo postavljene ob jezeru samostojne hišice s sanitarijami. 

Tole je bila zame čist fajn turca za napolnit pljuča s svežim zrakom (slabih 22 km iz Kranjske gore do jezer in nazaj), za Markota pa ena klasična kolesariada, saj rad "naskakuje" klance :-)  

Celotna dolžina od parkirišča v Mojstrani, do Rateč in nazaj je dobrih 42 km, tako da morda še kdaj ponovimo z daljšo potjo. Več v slikah spodaj.

Smučanje, Višarje (Tarvisio/Trbiž - Italija); 23.12.2012

Pred božičem smo se odločili za "otvoritev" družinske smučarijade. In tako nam je M. izbral Višarje pri Trbižu (IT), ki se nahaja slabih 20 km od Kranjske gore. Všeč mi je bilo predvsem, ker ni bilo zaznati gneče, smučišče z 32 km progami pa kot tako ni nič posebnega. Vsekakor je kar primerno za družinsko smuko, za smučarje začetnike, pa tudi za tiste, ki si želijo večjih strmin.  

Kakorkoli že, za prvo smuko v tej sezoni se mi je zdelo ravno prav, sploh ker smo morale punce sprobati "nove" dilce. Vsaka je namreč zapeljala dol z drugimi smučkami kot lani. In test je bil uspešen.

Pogrešala sem edino malce več ponudbe za najmlajše. Kak snežni vrtec ali poligon na prostem, pa seveda "dovoljenje" za sankanje. Slednje tu ni dovoljeno, bi pa bilo praktično, saj se najmlajši hitreje utrudijo od smučanja in je fajn, da lahko počneš na snegu še kaj drugega. Ampak mali Jure (Nastjin in Kajin bratranec) je pri 4 letih dobre volje preiskusil smučanje, se ni prav nič pritoževal ali upiral in rekel, da bo še prišel smučat Smile.