Grčija

Kalimera! Beseda, ki ti je namenjena predno začneš doživljati grški dan. Dan, poln zanimivosti, če se le odločiš zanje: poležavanje na plaži, kopanje v morju, odkrivanje čarov antične Grčije, pohodništvo, nočni utrip obalnih krajev, ipd.

Grčija se mi je prvič prijetno vtisnila v spomin na absolventskem izletu, ko smo študentje ekonomije zasluženo dali na pašo svoje možgane in se prepustili čaru otoka Rodos. Tisti čas je bil seveda namenjen predvsem zabavi in nočnemu življenju :-), meni osebno pa bo ostal v spominu tudi po "bolečemu zaključku", ko sem morala poiskati zdravniško pomoč. O tem več kdaj drugič.

Grčija drugič. Peloponez - julij 2009. 16 dni počitnikovanja na Balkanu, od katerih smo jih 10 namenili Grčiji bo vsekakor ostalo nepozabnih. O tem več na ustrezni pod-strani.

Grčija - odkrivanje goratega predela regije Zagori in čarov Halkidiki-ja (avgust 2013)

Grčijo smo "naskočili" ponovno poleti 2013 in odločitev je pravzaprav padla na sami poti. Naš prvotno zastavljeni poletni cilj - Albanija - smo podaljšali še preko severno celinskega dela Grčije.  Na poti iz Albanije (iz smeri Gjirokaster) smo po cesti E853 prečkali albansko-grško mejo in se najprej ustavili v prijetnem kamnitem mestecu Monodendri, ki leži nad 1000 mnv. V tej regiji Zagori smo si ogledali znamenito sotesko Vikos gorge in kamnite mostove. Več na spodnjih povezavah:

Sledilo je odkrivanje lepih plaž, skrivnostnega meniškega polotoka in vodnih slapov, za katere smo se odločili med popotovanjem po polotoku Halkidiki (Chalkidiki). Ta na prvi pogled spominja na osrednje 3 prste roke.

Vsekakor je bilo za nas najbolj zanimivo kampiranje v lepo urejenem kampu Thalatta Kalamitski Village Camp, ki se nahaja "na sredinskem palcu" ter izlet z ladjico do "tretje palca", ki v bistvu predstavlja samosvojo, samostojno meniško republiko in kot tako zaprto za javnost.

Del popotovanja po Balkanu (poletje 2013), ki se nanaša na grški del, opisujem na ločenih podstraneh:

Grčija, Peloponez, 04.-19. julij 2009


Na poletne počitnice smo se tudi to leto odpravili na daljšo destinacijo – z avtom do Peloponeza, v kraj Karo Nero (Καλόν Νερόν), le da smo se tokrat odločili, da za povratek izberemo ladijski prevoz (Patra-Benetke). Delno zaradi tega, da vendarle ne bi bili toliko na cesti kot lani (cilj Tavira-Portugalska) delno pa zato, da naše popotovanje naredimo še bolj dinamično in pestro.

2.200 km poti, ki smo jo prevozili z avtom na relaciji Ljubljana – Kalo Nero (Peloponez), nas je brez večjih postankov vodila skozi Hrvaško in Srbijo, v Makedoniji pa smo naredili 2-dnevni postanek ob Ohridskem jezeru. S prehodom skozi makedonsko-grško mejo se je začelo naše odkrivanje celinske Grčije in Peloponeza, kjer smo na koncu dosegli prevoženih 3.500 km. Prevzela nas je:

  • veličastna lokacija samostanov (Meteora), ki kraljujejo na visokem skalovju kraja Kalambaka,
  • vožnja skozi znameniti most Rio Andirio
  • preteklost antične Grčije (Delphi, Olympia)
  • obalna letovišča z okusno grško kulinariko
  • lokacija neokrnjene narave reke Neda, kjer smo okusili tudi malo grškega pohodništva 
  • udobje in prijaznost družine Dimitropoulos, kjer smo bili nastanjeni 10 dni
  • vožnja skozi gorata hribovja jugo-vzhodnega predela Peloponeza, s katero smo se po vijugastih serpentinah povzpeli tudi do 1.300 m.n.v. in se naužili svežega zraka in čudovitih razgledov
  • skrb lokalnih prostovljcev in ostalih skupnostih, ki se očitno zares precej prizadevajo za ohranjanje želv “caretta”; le-te izjemoma gnezdijo na 2-3 obalah Peloponeza (Grčija poseduje menda 60% vseh gnezd tovrstnih želv v Mediteranu).
  • in seveda povratek z ladjo Sofokles (Anek Lines), ki sta se ga veselili predvsem Nastja in Kaja.

Povzetek poti:

1. DAN: vožnja proti Ohridu (Ljubljana-Zagreb-Beograd-Skopje-Ohrid)
2. DAN: Ohrid  2x nočitev in ogled mesta)
3. DAN: Kalambaka (obisk Meteore - znamenitih samostanov, ki kraljujejo na vrhu skalovja )
4. DAN:  Delphi in fascinatna vožnja skozi most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s polotokom Peloponez
5. - 6. DAN: prihod v apartma Irida Resort/Kalo Nero, Kyparissia
7. DAN: Neda River, Olympia
8. DAN: Kalo Nero

9. DAN:   Pravljični grad Kastro ton Paramythion), Hora, Pylos, Methoni
10. DAN: Kalo Nero
11. DAN: Kyparissia Water Park
12. DAN: Kalamata, Githio (Mavrovouni), Sparta
13. DAN: Zacharo
14. -15. DAN: ladja Patra – Benetke
16. DAN: Benetke in prihod domov

Opis našega potovanja predstavljam v istem sosledju na naslednjih pod-straneh.

Pri opisu slik in tudi sicer mi je bila v veliko pomoč vsa tehnikalija, za katero je zopet pridno poskrbel Marko (GPS Data Logger, pa združljivost slik z lokacijo posnetkov v iPhoto....).  Res je super, ko klikneš na sliko, pa potem "Rescan for Location" in že ti programček pokaže ime kraja na zamljevidu, kjer je bila posneta slika....Ni kej, res fino !!!


 

Odhod in postanek v Ohridu

SOBOTA, 4.7.:
Odhod od doma ob 03:30. Na poti po Hrvaški je potekalo bolj ali manj tekoče. Promet normalen, ni bilo čutiti večje prometa. Ob 9:30 ko smo prispeli na mejo Hrvaške s Srbijo v kraju (mislim da) Apševci, pa kar naenkrat kolona vozil. Začelo se je polžje premikanje po cesti do meje, ljudje so rinili svoje avtomobile korakoma naprej in med njimi so se kmalu našli tudi prvi nestrpneži, ki so se obesili na troblo svojega jeklenega konjička, kot da bi s tem lahko pomagali, da bi se kolona premikala naprej hitreje. Mejo smo prečkali točno po 2 urah čakanja :-) in sicer ob 11:30. V nadaljevanju poti je šlo dokaj gladko. Makedonijo smo prestopili, ko nam je števec pokazal da je za nami že 1004 km oz. cca 14 ur in pol vožnje. V Makedoniji postanek v predhodno rezerviranem aparatmaju Adeona, kamor smo prispeli ob 21h zvečer. Prijazna lastnica nam je že s poslanim mailom in SMS-i pokazala veliko pozornosti, na samem mestu pa sploh (če je vse v redu, potrebujemo še kaj, naj pokličemo takoj če ne bo itd.).

NEDELJA, 5.7.: prihod v Ohrid
V jutro se zbudimo spočiti in odrinemo na en makedonski zajtrk v bližnjo taverno ob obali, saj je zaradi našega poznega prihoda predhodni dan, hladilnik vseboval le Kajina zdravila. Nato peš na ogled antičnega teatra in obisk znamenite Ohridske trdnjave (trdnjava carja Samuela), ki kraljuje na vrhu hriba, ki se vzpenja v središču starega mestnega jedra. Pot v nadaljevanju vodi do samostana Saint Panteleimon, kjer si ob zvokih pobožne glasbe, ki odzvanja v zvočnikih zunaj, ogledaš notranjost in zunanjost zgradbe. Še malo naprej nas je pot po prijetnem gozdičku vodila do rta, kjer smo si (kljub rahlemu negodovanju Kaje “kdaj bomo”) ogledali cerkev St.Jovan Kaneo. Da pa bi bila pot nazaj še bolj prijetna, sva se z Markotom dogovorila, da se na drug del zalivčka odpeljemo s čolničkom, s katerim nas je popeljal domačin. Še hiter skok do Ohridskega jezera, kjer smo (z mojo izjemo) v avtokampu Gradište okusili jezersko kopanje, še preden nas je presenetil rahel dež. Dež nas je nekako “prikoval” v avto in smo se še malce popeljali naokoli. V bistvu smo naredili kar skok do Prespanskega jezera – po cesti, ki vodi iz kraja Trpeljca v kraj Otesevo. Cesta nas je vodila do višine 1.500 metrov n.v., od koder se nam je ponudil čudovit razgled na Ohridsko jezero in kasneje tudi na Prespansko jezero. Zaradi same višine lahko rečem, da smo doživeli makedonsko “Veliko Planino”.

Meteora

PONEDELJEK, 6.7.:
Zapuščamo Ohrid in nadaljujemo pot proti Grčiji v smeri Ohrid-Bitola-Florina-Edessa-Veria-Kozani. Pred nami je nov cilj: Meteora. Da se prepričamo o lepoti, ki nam jih ponujajo slike iz tega kraja, objavljene na internetu in tudi v knjigi Lonely Planet – Greece, ki jo imamo s seboj.

Še preden smo pripeljali v kraj Kalambaka, kjer je na ogled Meteora, se nam je od daleč ponudil pogled na prve obrise gorovja, ki se razkošno bohoti sredi čisto navadno poseljene pokrajine. Še bližje pa je pogled na Meteoro veličasten. Kot da bi sredi “ničesar” zraslo nekaj povsem neobičajnega, kar sploh ne pričakuješ, še manj pa verjameš, dokler ne vidiš na lastne oči, da se na vrhu skalnate gore, s stenami gladkimi kot asfalt, nahaja razkošen samostan, ki se s svojo podobo zliva skupaj s skalovjem, v katerega je vzidan. In ni edini.

Na tem skalovju kraljuje 6 samostanov. Sprva sploh ni videti možnosti, da bi prišel do njih. Razen da preplezaš stene. Kje je torej cesta ? Morda kakšna vzpenjača ? Kako do vrha ? Najbolje, da povprašamo. V bližnjem hotelu mi prijazen receptor samo reče: “No, problem. There is a road. Just drive further on...” In mi predlaga 2 samostana, ki sta od vseh najbolj znamenita.

Samostani so: Great Meteoro, Varlaam, Agios Nikolas, Roussanov, Agia Triada in Agios Stefanos. Izbrali smo samostan Great Meteoro. Kaj kmalu smo ugotovili, da do njega vodi prav lepo speljana asfaltirana cesta. Med potjo smo se ustavili, saj je cesto prečkala želvica. Kaja, ki so ji trenutno to najljubše živalce, je bila presrečna. Da jo lahko prime, poboža in se poslovi od nje z dobrim občutkom, da smo ji morda rešili življenje.

Na vrhu smo prispeli do parkirišča, od tam pa smo imeli le 50 metrov do prvih stopnic, ki vodijo do samostana. Samostan Great Meteoro je bil vsekakor vreden ogleda, bolj zaradi edinstvene lege in načina gradnje kot zaradi notranjosti, čeprav ti tudi muzej in vse ostalo ponudi kaj za videti. Na nek način a je bilo malim dvema tudi zabavno videti naju v novih oblačilih. Ženske namreč dobijo velik kos blaga, s katerim si morajo zakriti gole noge in po potrebi tudi rame, moški pa dobijo dolge hlače, v koliko nosijo kratke.

Prevozimo 1.720-ti kilometer in pozno popoldan nadaljujemo pot v smeri kraja Lamia, s ciljem da se ustavimo v mestu Delphi. Tam prespimo v hotelu Pernassos, ki je le eden od mnogih, ki se nahajajo v živahni ulici polno trgovin, tavern, pub-ov in restavracij. Mesto je bilo v večernih urah, ko smo prispeli še posebej “okranclano”, nisem pa dobila informacije da bi imeli kakšen poseben dogodek.

Delphi

TOREK, 7.7.:

Jutro. Zajtrk v hotelu, nato ogled antičnega kraja Delphi, ki si ga je ogledal predvsem Marko. 15 minut hoje od hotela do mesta ogleda smo prišli še skupaj, potem pa Nastja in Kaja zaradi vročine nekako nista bili pri volji se sprehajati med kamenjem in si ogledovati arheološke izkopanine in ostanke antičnega mesta. Zato smo punce počakale v prijetni senci mogočnega drevesa in občudovale čudovit razgled na dolino, posejano s cipresami in oljkami. Delphi leži na prav posebni legi, obkrožen z gorovjem in s pogledom na Korintski zaliv. Pogled navzdol je zaradi same višine zastrašujoč, hkrati pa prav idiličen. Antični grki so Delphi menda obravnavali kot center sveta, saj naj bi po mitologiji bog Zeus poklonil svobodo dvema orloma na drugem koncu sveta, ki sta se nato srečala prav na tem mestu. Delphi - za videti: ⁃ Apolov tempel ⁃ teater iz 4. stoletja pr.n.št. ⁃ Antični stadion ⁃ ostanki antične gimnazije ⁃ Delphi muzej itd.

Ura je 11:20. Po ogledu Delphi-ja nadaljujemo pot proti morju, v smeri Iteo-Nafpaktos, v pričakovanju videti znameniti most Rio Andirio, ki povezuje celinsko Grčijo s Peloponezom. Prvi obrisi mostu so vidni že od zelo daleč. Most je zgradil nek francoski konzorcij, in sicer leta 2004. Cestnina za vožnjo v eno smer preko mostu znaša 11,70 EUR. Fotografije smo posneli preden smo zapeljali na most in tudi potem, ko smo že bili na polotoku. Na željo Nastje in Kaje pa smo se prvič tudi okopali v morju, v obmorskem kraju Kato Ahaia (cca 20 km JZ od Patre).

Prihod - Kalo Nero (apart.)

SREDA, 8.7.:

Ob 19:40 smo prispeli v Kalo Nero (prevoženih točno 2.196 km), kjer smo se nastanili v apartmaju Irida Resort. Dobrodoščlica lastnika apartmaja in nastanitev.

Nastanili smo se v družinsko vodenem apart-hotelu Best Western Irida Resort (www.iridaresort.gr ). Hišo z 25 ležišči (10 apartmajev) upravlja g. Kostas z ženo od leta 2007. V ceni najema je vštet tudi že bogat kontinentalni zajtrk, ki ti ga postrežejo v pritličju na terasi ali na željo gostov v nadstropju višje (v našem primeru na mizah, ki so bile postavljene ravno v bližini našega apartmaja). Hiša, ki so jo zgradili oz. Dokončali pred 2 leti, se razprostira na 4 akrah. Obdaja jo velika travnata površina z otroškimi igrali, cvetjem in kamnitim podestom z ležalanikim, kjer naj bi kmalu menda postavili tudi manjši bazen. Ob potki, ki vodi do hiše, je prostora za 10 avtomobilov, ki so lahko parkirani večji del dneva v pol-senci dreves. Za hišo je urejen tudi piknik prostor z zares velikim “utility” prostorom za peko in druženje na prostem. Skratka na vsakem koraku je čutiti premišljeno potezo lastnika pri opremljanju. Svoj čar vsemu pa (v veselje otrok) naredi tudi bela kozica, ki se osamljeno pase za hišo.

Po dolgi vožnji smo si privoščili celodnevno kopanje in poležavanje na plaži Kalo Nero, ki je hkrati tudi prva najbljižja plaža od našega apartmaja (žal malce predaleč, cca 800m). Na naše prijetno presenečenje – malo obiskana, z brezplačnimi ležalniki in senčniki.

Tudi v dneh, ko nismo pohajkovali naokoli, smo se radi zatekli na to (nam najbližjo plažo).

Kyparissia

ČETRTEK, 9.7.:

Ker smo pravi radovedneži, smo se zapeljali še v sosednje mestece Kyparissia, kjer je že čutiti večjo živahnost in večji utrip mestnih ulic ter tudi bolj obiskano plažo.
V času visokih valov, smo obiskali tudi vodni park, sicer bolj miniaturen, pa vendar prijeten.

Neda River, Appolon Temple, Olympia

PETEK, 10.7.:

Po zajtrku smo se odpravili v smeri Kalo Nero-Platania-Andritsena na ogled znamenitih vodnih slapov reke Neda (Neda River Water Falls). Pot do tja smo dokaj hitro našli, čeprav je cesta proti koncu že zelo slaba oz. slabša varianta makadamske ceste, ki se ponekod (poleg vseh ovinkov) tudi strmo vzpenja navkreber, pa spet navzdol. Slednjega je bistveno več, zato je vožnja nazaj še toliko večji izziv. G. Kostas (lastnik apartmaja) nam je podal samo eno kratko navodilo:” Just drive and do not stop if it is not necessary!”. Po parkiranju je še cca 20 minut hoje po delno urejeni gozdni poti in ko se ti zazdi, da tu morda teh opevanih slapov sploh ni, se ti naenkrat ponudi prvi pogled na manjši slap, ki se zliva v tolmunček, skozi njega pa vodi mostiček. Malo zatem pa nas prijazni turist usmeri pravilno tako da smo končno našli “the big one” - veliki slap, kot sem ga tudi videla na internetu. In res je čudovit. Skrit med skalovjem, obkrožen z zanimivo oblikovanimi drevesi in z izlivom v večji tolmun svetlo modre barve, bi bil ta košček narava kot nalašč za snemanje prizora “Eva in Adam v raju” :-).

Po ogledu Neda River nas je nekaj km naprej vodila pot do lokacije Appolonovega templja, ki je zaščiten s šotorom. Vstopnina za ogled 3 EUR. Več v slikah.

Popoldan prihod v kraj Olympia, kjer smo si ogledali arheološko področje antične Olympije, ki predstavlja rojstvo olimpijskih iger. Mestece Olympia z 109 prebivalci (??) deluje prav prijetno. Ulice ponujajo vrsto trgovinic, barov, tavern. Vsega skupaj je kar precej na osrednji ulici, pa vendar ne deluje tako kičasto kot običajno velja za turistično oblegane lokacije. Do antične Olympije je cca 20 minut hoje ali celo več. Na ogled je 4 muzejev na temo zgodovine olimpijskih iger ipd. Vendar smo zaradi pozne ure prihoda le-te opustili oz. so bili že zaprti. Zanimivo je vedeti malo več o prvih začetkih olimpijskih iger, ki segajo tja v 11 stoletje pr.n.št. in o tem, da so bili takrat presenetljivo športno orientirani, žal pa je to veselje pripadalo le moškim, ki so edini lahko tekmovali (dostikrat tudi povsem goli :-). Ženskam in sužnjem je bil vstop strogo prepovedan – če pa so si to drznili storiti, so plačali z življenjem (vrgli so jih čez skalovje). Grdo. Igre so prirejali vsakih 4 leta in to najmanj 1000 let. Danes arheološko področje antične Olympije predstavlja kompleks delno ohranjenih templov, cerkvenih in javnih stavb, vse pa je dodatno predstavljeno v besedi in sliki na informativnih tablah. Vse skupaj je na nek način prav fascinantno, koliko dela pridnih rok, koliko kamenjev – velikih in malih, ki so jih morali verjetno z velikim naporom postaviti enega na drugega. Sprašujem se, kako so vse to zmogli – brez danes poznane tehnologije in gradbenih naprav. Prepričana pa sem, da so nečesa imeli očitno več kot preveč – časa.

Kalo Nero (dan velikih valov)

SOBOTA, 11.7.:

Kopanje na naši najbližji plaži Kalo Nero. Danes smo uživali na prav posebno velikih valovih, ki so bili “premagljivi” tudi za Kajo. Neizmerno uživata obe.

Znajo pa biti nevarni tudi v plitvi vodi, kjer te val povleče nazaj in pod vodo. Kajo mi je enkrat potegnilo pod vodo, val pa ji je snel rokavček iz roke. Pazljivost torej tudi v nizki vodi in stalen nadzor nad otroci, ki se igrajo v srednje plitvi vodi.

Agrilos, Hora, Gialova, Pylos, Methoni

NEDELJA, 12.7.:

Zaradi bistveno večjih valov in močnega vetra smo se odločili za ponovni potep – tokrat v smeri proti jugu. V Agrilos-u (med krajem Filiatra in Kyparissi) se nahaja čudoviti pravljični grad Harry Fournier's Castle. Grad je menda zgradil nek zasebnik za svojo družino. Zanimivo, da gradič niti ni toliko omenjen na internetu ali v drugih turističnih publikacijah. Niti ga nisem zasledila v vodiču Lonely Planet – Greece, ki nas spremlja na naši poti. Je pa vsekakor vreden postanka in sprehoda okoli samega pročelja, čeprav je v tem času zaprt za obiskovalce, kot mi je zatrdila ena od obiskovalk. Škoda. Sam ambient in pravljična arhitektura poslopja bi bila odlična lokacija za manjši zabaviščni park za otroke. Obala v neposredni bližini je sicer skalnata, ponuja pa nekaj lepih priložnosti za fotoposnetke (razburkani valovi, ki udarjajo ob skale ter nekaj razstavljenih skulptur). Nadaljujemo pot v mestece Hora, kjer si ogledamo manjši arheološki muzej, kjer so na ogled dragoceni primerki izdelkov, najdenih v Nestorjevi palači, ki se nahaja nedaleč stran.

 
Sledi vožnja mimo Gialova Lagoon, zaliva s čudovitimi, še neobljudenimi plažami, ki pozimi nudi zatočišče tisočim pticam raznovrstnih ptic. Očitno je ta predel tudi prebivališče ljubkih želvic, za katerih zaščito so postavili tudi posebne prometne znake, ki opozarjajo voznike na počasno vožnjo in posebno pozornost. Iz zaliva Gailova se cesta rahlo vzpenja v klanec, od tam pa se ponuja čudovit razgled na en samcat osamljen otoček tega zaliva. Ni kaj, da ne bi spet “škljocala” po fotoaparatu :-)

Prihod v mesto Pylos in kosilo na obali. Žal smo prispeli prepozno, saj so samo do 12h ure vozili s čolnom na ogled znamenitega skalovja, ki se vzpenja izza morja in spominja na vrata.


Še skok do kraja Methoni (čeprav smo že hoteli obrniti nazaj v Kalo Nero), ki se je kasneje izkazal za vrednega obiska. Tu stojijo ostanki beneške trdnjave oz. gradu, ki se razprostira na ogromni površini rta. Vendar hoja še zdaleč ni dogolčasna. Za otroke je po svoje lahko zelo zanimivom le obvezno jih je ponekod držati za roke, ko je treba premagovati visoke in napol ohranjenne kamnite stopnice, hoditi po ozkih poteh, ki na drugi strani ponjujajo samo globino ali že morje, splezati na višje ležeče kamnite police, preskočiti neprehodno oviro ipd.

 

Nastja in Kaja sta izkoristili priložnosti, da sta se ponekod lahko skrili v kamnite odprtine v stenah, zlezli v valjaste rove, ki vodijo od ene do druge stene in še in še. Do skrajnega dela trdnjave vodi cca 700m dolg pot med visokoraslo travnato površino, kjer raste na tisoče vijoličnih cvetic, ki sem jih prvič videla. Skratka obilo večjih in manjših zanimivosti, zaradi katerih postanek v Methoni-ju toplo priporočam.

 

 

 

 

 

Ogled grobnic (Kalo Nero)

PONEDELJEK, 13.7.:

Ponovno lenarjenje in kopanje na plaži Kalo Nero, popoldan pa na ogled grobnic (mislim, da se kraju reče Peristeria), ki nam jih je priporočil g. Kostas. Žal je bilo področje zaklenjeno z ograjo, pa vendar je Marko nekako preskočil visoko ograjo in naredil nekaj posnetkov.

Kyparissia (vodni park) in o želvah "caretta"

TOREK, 14.7.:

2 dni so nam plavanje v morju oteževali visoki valovi in razburkano morje, zato smo se ta dan odpravili kopati v nekaj km oddaljen vodni park v kraju Kyparissia, ki smo ga slučajno opazili dan poprej, ko smo se peljali tu mimo. Kljub svoji majhnosti, smo uživali v bazenski vodi, predvsem pa Nastja in Kaja, ki sta se ob koncu popoldneva naskakali na trampolinu – potem ko sta bili skoraj cel dan več ali manj v vodi ali na toboganu. Vstopnine v ta miniaturni vodni park ni bilo, zato pa zaračunajo 5 eur po osebi za dnevno uporabo tobogana. Vsa zadeva mi je delovala spet bolj kot družinsko vodena dejavnost – domačnost osebja, vsi so se nekako poznali med seboj ipd. Pohvalo bi lahko namenila tudi velikemu otroškemu igrišču in dobri lokaciji ob obali, tako da lahko enostavno skočiš iz bazena v 30m oddaljeno morje, če se ti tako zahoče.

Danes smo se tudi malo bolje informirali o zaščitenih želvah “carretah”. Ob obali Kalo Nero imajo namreč postavljen “mini informativno-prodajni desk”, na katerem prodajajo nekaj izdelkov s simboli želv in informativno gradivo o teh živalih. Gre za skupino prostovoljcev, ki izvajajo posebni pogram aktivnosti (verjetno pod okriljem skupnosti Archelon – The Sea Turtle Protection Society of Greece, www.archelon.gr), s katerim preiskujejo obale, iščejo želvja gnezda, označujejo in ograjujejo gnezda z opozorilnimi tablami, ipd. Na Peloponezu so taka področja predvsem na zahodni obali v predelu, kjer smo bili mi (torej Kyparissia) ter na obali Lakonikos na jugu Peloponeza. To sta 2 edini obali ter še otok Zakintos, kjer želve odlagajo svoja jajca. 2 taka gnezda smo odkrili tudi na naši obali. Stotine želvjih samic vsako poletje (od srede maja do konca avgusta) priplava iz morja in na obali zakoplje cca 120 jajc. Menda se odrasle želvice po instinktu vrnjejo na obalo, kjer so bile izvaljene. Jajca se valijo 60 dni, prvi želvlji mladiči pa se izvalijo sredi julija, torej ravno v času našega odhoda. Tega posebnega dogodka nismo imeli priložnosti videti in kot nam je pojasnil g. Kostas je to možno le izjemoma, saj želvje izberejo nočni čas, ko ni svetlobe in hrupa in začutijo, da je obala varna.

Kalamata, Mavrovouni, Sparta

SREDA, 15.7.:

Vročina ! In odločitev je padla – da preživimo najbolj vroči del dneva v prijetno hlajenem avtu in se zapeljemo še malo po Peloponezu. Ta “še malo” pa se je kasneje prevesil v najdaljšo prevoženo pot dosedaj, odkar smo se nastanili v Kalo Nero. Na poti Kalo Nero – Kopanaki – Kalinia smo se najprej ustavili v obmorskem mestu Kalamata, kjer smo se zapeljali skozi mesto in rahlo razočarani ugotovili, da ne ponuja ničesar zanimivega, razen ogleda katedrale Church of Ypapantis. Zanimivost mesta je morda ta, da ga je leta 1986 stresal močan potres (20 smrtnih žrtev, večstotine poškodovanih in več kot 10.000 uničenih domov). Od Kalamate smo ubrali pot proti jugu v kraje Avia – Kitries – Kardamyli – Agios Nikou. Obala do tiu ponuja kar nekaj živahno obiskanih plaž, ob obalni cesti pa se verižijo bari, taverne in restavracije. Vztrajamo naprej, tako da vstopimo v regijo Lakoni, vse do kraja Areopoli. Pot do tu je zanimivo vijugasta, iz višje ležečega položaja pa se zopet ponuja čudovit razgled na tokrat skalnato obalo. Neverjetno, ampak hiše tu so vse grajene iz kamenja, prav tako tudi ograje, ki obdajajo ponekod prav lepo urejen zelenice.

Od Areopoli uberemo pot proti kraju Githiom, kjer smo se (2 km iz mesta) ustavili na plaži Mavrovouni. Plaža je tu spet kar v redu – z brezplačnimi ležalniki in senčniki in ponovno manj obiskana.

Iz Githia smo se vrnili nazaj v Kalo Nero, in sicer preko mesta Sparta, kjer smo se ustavili zgolj za krajši sprehod v osrednjem mestnem jedru, saj je bila ura že pozna. Si pa bomo zapomnili ta obisk po skoraj izgubljenem fotoaparatu, ki je visel na stolu v enem od barov ves čas, ko smo že sedeli v avtu in se peljali ven iz mesta. Po cca 10 minutah smo se vrnili ponj in ga začuda dobila, čeprav so nas na tem mestu nedolgo nazaj fehtarili za denar otroci -siromaki v starosti od 5-10 let. Povratek na relaciji Sparta – Kalamata nam bo ostal v spominu po razburljivi večerni vožnji po adrenalinsko vzpenjajoči in vijugasti cesti skozi hribovito gorovje Taygetos. Razgleda z višine cca 1.300 metrov n.v. sicer v temni noči nismo imeli, sem pa uspela v pravem trenutku vključiti fotoaparat in narediti video posnetek skozi zanimiv predel, kjer je cesta speljana pod zanimivim skalnatim previsom, ki deluje kot nekakšen tunel.

V apartma smo se iz tokratnega dnevnega potepa vrnili šele ob 23:20.

Zacharo

ČETRTEK, 16.7.:

Celodnevno kopanje na plaži v kraju Zacharo, cca 25 km severno od Kalo Nero oziroma med krajema Aghios Nikolas in Kakovatis, ki nam jo je predlagal lastnik apartmaja. To je ena izmed lepših plaž od vseh, kjer smo se kopali, vsaj po moji presoji. Fina mivka, na voljo zopet brezplačni ležalniki in senčniki in predvsem nizka voda 10-15m od obale. Torej idealno za družine z majhnimi otroci.

Nastja in Kaja sta na tem mestu nabrali tudi nekaj školjkic in kamenčkov, kar jih je še dodatno zaposlilo.

Zvečer pa "sladka" osvežitev v eksotičnem baru ob obali Kalo Nero, kjer sta punci prišli do okusno postrežih vafljev s sladoledom. In tudi koktejl je bil okusen .....

Patra-pred odhodom na ladjo

PETEK, 17.7.:

Dan odhoda in prisrčno slovo od g. in ga. Dimitropoulos. Vračamo se po cesti Kalo Nero-Pirgos-Amaliada-Keramida, v smeri proti Patri, kjer nas čaka odhod ladje ob polnoči.

Na dan odhoda je sonce še posebej pripekalo in zdi se mi, da je doseglo najvišjo temperaturo v vsem času našega dopusta - 38 stopinj.

Patra - veliko mesto, ki niti ni preveč lepo. Polno betona, starih in novejših stavb. Ponekod pridih nečistoče. Meni se ni dopadlo. Vredno ogleda je kvečjemu katedrala - čudovit primerek arhitekture, prav tako od znotraj, ko ti pogled takoj uide v veličasten strop, poslikan s pobožnimi motivi in okrašen z ogromnim lestencem.
Za ljubitelje hoje je zanimiv tudi sprehod po ulici, iz katere se vzpenja ogromno stopnic do trdnjave, ki se nahaja na vrhu hriba. V peklenski vročini smo prehodili 193 stopnic in potočili še 1x toliko solza (Nastja), ki se je upirala hoji po mestu. Kaja pa je ponosno skupaj z mano preštela vse stopnice in na vrhu zavriskala "juhej".

8 ur do odhoda ladje je padla odločitev, da bo bolje kot "mučna" hoja po mestu - kopanje na prvi primerni plaži. Pričakovali itak nismo čistega morja, ampak cca 8 km iz Patre je bilo na izbrani plaži še večji šok. Ogabno! Umazana voda, ne samo trava, tudi odtenek modre je spominjal bolj na mlako kot na morje. Pa kljub temu nekaj kopalcev. Marko se je odločil za umik v obalni bar na hladno - pametno. Punce pa smo se vendarle oblekle v kopalke že zaradi tega, da smo izkoristile tuš na plaži, potem ko smo se pošteno prepojili s hojo po mestu.

 

Na ladji Patra-Benetke

SOBOTA, 18.7.:

Na ladji sta nam 2 nočitvi in 1 dan kar nekako minila. Nastji in Kaji se je zdelo zanimivo, da prvič plujeta s tako veliko ladjo. Verjetno si nista prestavljali vsega tega. Spanje v kabini s TV-jem in razpoložljivim WC s kabino je bilo več kot primerno, lahko rečem da odlično. Prijaznost osebja tudi OK, predvsem na recepciji in v restavraciji. Manjšo pohvalo pa bi dala tistim, ki strežejo v baru ob bazenu in ženski v trgovini, ki sva jo z Nastjo obiskali. Marko nam je postregel z GPS navigacijo in tako smo lahko nekajkrat preverili kje približno se nahajamo. Ko gledaš tisto kopno, ki se vidi od daleč, se ti res ne sanja kje si. Je pa imela ladja dva postanka vmes.

Benetke (ogled) in prihod domov

NEDELJA, 19.7.:

Prihod ladje v Benetke ob cca 9h. Nato ogled vodnega mesteca, ki nam je že kaj kmalu "segel globoko v žep". Plačilo javnega WC-ja (1 do 1,5 EUR) ter nakup 12-urne vozovnice z njihovimi vodnimi "busi" v znesku 64,00 EUR. Otroci imajo isto ceno kot odrasli (torej 16 EUR/osebi), nakup družinske karte ni možen. Saj tako mi je zatrdila s strogim formalnim tonom mlada blagajničarka. No pa še 2 EUR za zamljevid, ki ga nismo imeli s sabo.

V Benetkah se v tem času prodaja cel kup stvari za vsakim vogalom. Izdelki se med uličnimi prodajalci ob glavnem kanalu, kjer plujejo ladjice, več ali manj ponavljajo, v trgovinah po bolj odročnih ulicah pa je asortiman že bolj finejši, skrbno izbran in bolj pester. Presenetljivo veliko je seveda steklenega nakita (Murano) in posode ter seveda raznoraznih spominkov - lovilcev prahu, ko jih imaš 1x doma :-)

Sicer pa so Benetke seveda lepe na svoj način- trg sv.Marka, palača in vse ostale znamenitosti v poletnem času pridejo še bolj do izraza. Drugače je pozimi, kot mi je dejala domačinka, ki me je rešila iz labirinta drobnih in prepletenih uličic, ko sem iskala izhod do željene lokacije, kjer sem bila zmenjena z mojimi. Pozimi voda naraste in zalije tudi ulice v bližini glavnega vodnega kanala. Ponekod je dostop do domov zelo otežen ali jim voda celo zalije pritlične prostore. "Don't visit us in winter!" mi je dejala pred slovesom.

Prihod domov ob cca 17h. Vse zapisano naj bo za naš spomin na še eno prijetno družinsko počitnikovanje, za vse ostale pa morda tudi uporabno in praktično, če se odpravljate v isto smer oz. po deželi, ki ponuja toliko vsega.

 

 

Križarjenje po vzhodnem Sredozemlju s ciljem Grčija (Kos, Mikonos); 26.6. - 3.7.2021

 

Na križarjenju še nikoli nismo bili in smo šli v letošnjem letu, ko se je koronavirus slika malce popravila. Pravzaprav je bila to zelo hitra odločitev le nekaj dni pred odhodom, potem ko nam je prvotni načrt za našo poletno destinacijo padel v vodo.

Preko turistične agencije Kompas Holidays sem nam izbrala križarjenje z ladijsko družbo MSC in ladjo MSC Orchestra. Ladja je izplula v Benetkah, v programu pa smo imeli postanke z možnostjo izkrcanja v Italiji (Benetke, Bari), Grčiji (Kos, Mikonos) in Hrvaški (Dubrovnik).

Domnevam, da ladja ni bila 100% zasedena, saj so marsikje samevale vrste sedežev, miz, casino ...nas je pa tudi kapitan nagovoril pred eno od gledaliških predstav, da ga veseli, da je ladja izplula po nekaj mesecih premora zaradi koronavirus epidemije. 

Preventivni koronski ukrepi ob vkrcanju na ladjo so bili na najvišjem nivoju. Kljub temu da smo v Sloveniji opravili cepljenje z dvema odmerkoma, smo morali v Ljubljani opraviti potrebni hitri test, ob vstopu na ladjo pa so nam izmerili temperaturo 3x in opravili še 1x hitri test. Vsem s temperaturo nad 37,5 naj ne bi dovolili vkrcanje. Merjenje temperature je bila pravzaprav kar redna praksa, še posebej ob vstopu v restavracije (3x/dan) in ob povratku iz kopnega nazaj na ladjo. Četrti dan (29.6.) smo bili posebej pozvani še k dodatnemu C-19 testu, ki so ga izvedli kar v ladijskem gledališču. Potovanja v mehurčku smo se hitro navadili, v vsakem primeru pa ti daje dober občutek, da je za varnost res dobro poskrbljeno.

O ladji:

Ladja MSC Orchestra je velika zadeva s kapacitetami in ponudbo, s katero pač poskrbijo da potnikom ni dolgčas. Pravzaprav se za vsakega nekaj najde: vodene športne aktivnosti na palubi s fitnes salonom v notranjosti ladje, plesne urice na palubi, mini otroški klub, nagradni kvizi, mini golf na najvišji palubi ladje, namizne igre, seminarji o zdravju in dobrem počutju, gledališče ...ob večerih glasba v živo v različnih salonih. V restavracijah se mi je zdelo število natakarjev kar malce preveč, kljub temu da je na ladji kar nekaj salonov z večerno ponudbo pijače, kjer bi pričakoval potrebo po delovni sili, ampak saloni so malce samevali.

Izbira kabine z balkonom je bila odlična izbira, kljub malce višji ceni. Sicer so bile ob rezervaciji križarjenja na voljo še notranje kabine brez oken in take z oknom, ki ga menda ne moreš odpreti. Razlika v ceni je bila slabih 200€/osebo, je pa vredno, saj je balkon pri večdnevni plovbi praktična rešitev, da kabino lahko prezračiš, da imaš občutek za dan in noč, možnost sušenja mokrih oblačil, predvsem pa lep razgled na odprto morje in čudovite sončne vzhode /zahode, ki jih na križarjenju res ne rabiš čakati in iskati pravo lokacijo kot na kopnem.

Možnost izkrcanja iz ladje in izleti:

Zaradi koronskih preventivnih ukrepov nam potnikom ni bilo dovoljeno zapustiti ladje, razen če smo se odločili za plačljive vodene izlete. Te  nam je sicer ponudila tudi SLO agencija ob vplačilu aranžmaja, vendar smo odklonili akcijo 100€/osebo za 3 izbrane izlete. Domneva je bila pravilna in na ladji smo dobili spisek večih izletov, med katerimi si lahko izbiral. Cene sicer niso bile skromne, si pa imel vsaj možnost izbrati tisto, kar ti je ustrezalo. Za vsak postanek (Bari, Krf, Mikons, Dubrovnik) je bilo ponujenih cca 8-12 izletov / izkrcanje, cene pa so se gibale od 35€/osebi do celo 159€/osebi (to so bile jame v Dubrovniku in snorkljanje s čolnom). 

Mi smo izbrali:

  • BARIJ  (koda izleta BARAJ)   - ogled starega dela mesta
  • KRF (koda izleta CORAM) - izlet z ladjico s kopanjem in kosilom
  • MIKONOS (koda izleta MYKAK) - z najetimi avti v skupini 13 vozil po otoku s kopanjem, manjšo degustacijo in vožno nazaj na ladjici

Izkrcanje: Bari (Italija) - 27.6.2021

Prvi postanek ladje smo imeli v italijanskem Bariju, kjer smo po ponudbi organiziranih izletov ogled starega mestnega jedra z nekaj vožnje v turističnem vlakcu in simbolično degustacijo pri enem od lokalnih ponudnikov, ki v osnovi ponuja domače testenine.

Vodička je bila zelo prizadevna, pa vendar smo se v vročem soncu za njo pomikali kot megla, na njeno vprašanje če imamo kakšno vprašanje na temo predstavljenih zgodovinsko kulturnih znamenitosti pa ni bilo zaznati posebnega odziva.

Izkrcanje: Krf (Grčija) - 28.6.2021

 

Po nočni plovbi, pristanek na Krfu, kjer se po zajtrku izkrcamo iz ladje. Z busom nas odpeljejo le cca 100m stran do sosednjega pomola, kjer se odpravimo na izlet s turistično ladjico.

V paketu so nam na ladjici postregli kosilo, zapeljali pa so nas tudi do Akoli beach na skrajnem SV delu Krfa, kjer smo imeli prosto za plavanje.

Izkrcanje: Mikonos (Grčija) - 30.6.2021

Četrti dan plovbe (29.6.2021) in na poti proti Mikonosu smo imeli obvezno udeležbo koronavirus testiranju, ki so ga organizirali kar v dvorani ladijskega gledališča "Covent Garden Theatre". Tokrat testiranje z odvzemom sline, ki jo izločiš v epruveto. Moram poudariti, da ladijska ekipa ves čas plovbe dosledno skrbi za preventivne ukrepe, občasno nam tudi merijo temperaturo, skrbijo za max število ljudi v bazenu, razkužila povsod, redna menjava brisač in dostava zaščitnih mask v kabino, oznaka sedežev za (ne)sedenje, talne nalepke za varnostno razdaljo, opazila pa sem tudi kako ob bazenu in v restavraciji razkužujejo držala.

Da pa ladijsko gledališče spoznamo še po njegovem pravem namenu, si danes zvečer ogledamo predstavo Rhythm Divine. Pred predstavo se najprej predstavi ladijska ekipa s kapitanom na čelu, ki na današnji dan praznuje ravno rojstni dan, potem pa oder zasedejo plesalci, pevci in akrobati.

Naslednje jutro (30.6.) prispemo do otoka Mikonos. To je bil naš predzadnji postanek na naši poti, na katerem si z možem izbereva ogled otoka z avtom.

Pravzaprav je bil opis izleta malce zavajajoč, saj je pisalo da gre za vožnjo v vozilih za max 2 osebi, torej bi človek pomislil, da bomo dobili le dvosedežne avtomobile (tipa Smart, kar je eden tudi bil), v bistvu pa smo se razporedili v vozila, v katerih bi lahko enostavno potovali 3-4 osebe. 13 vozil nas je že čakalo nedaleč stran od pomola, vsak pa je dobil točno določenega glede na številko kabine.

Ceste so na Mikonosu slabše in ožje, pa vendar smo brez zapletov vozili v koloni. Ustavljanje ali da bi kdorkoli šel po svoje je bilo prepovedano.

Zapeljali smo se najprej do svetilnika Armenistis, mimo umetnega jezera Marathi Lake, ki je očitno domovanje velikemu številu ptic), nato pa v smeri Super Paradise Beach in mimo manjšega letališča, dokler, v smeri Pygri, ne prispemo na Agrari Beach, kjer nam vodič da na voljo 2h za kopanje.

Po kopanju se odpeljemo do taverne v kraju Ano Mera, kjer smo imeli manjšo degustacijo s ponudbo njihove slavne pijače »uzo« (grška žlahtna žgana pijača, ki jo pridelujejo menda le v Grčiji).

Tu me je očarala ena od lokalnih tavern z ročno poslikanimi mizami (delo matere in hčere) in pa seveda bujno svetoča bungavilija, ki me vedno privabi v svojo bližino.

Izkrcanje: Dubrovnik (Hrvaška) - 2.7.2021

Dubrovnik je bil zadnji postanek na naši poti, ki pa smo ga izpustili in ostali kar na ladji. Enkrat smo ga že obiskali (november 2011), cene izletov pa so bili tudi precej navite in sprašujem se, če ni koronavirus za ladjarja bil kar odlična tržna priložnost. 

 

Mi smo to prestižno obalno mesto, ki privabi ljudi iz vseh koncev sveta, pofotkali z ladje, ki se je kar očitno spraznila, ostali čas pa smo izkoristili za kopanje v bazenu, branje, dopoldansko vadbo z raztezanjem (seveda jaz), fitness (mož & hčerka) in si privoščili osvežilni koktejl na palubi. Tudi dobra izbira :-)

Povratek v Benetke - 3.7.2021

Sklenitev križarjenja smo seveda naredili tam kjer smo začeli - v Benetkah. Tudi tu smo se že potepali (julij 2009), nikoli pa ga nismo videli s take pozicije, kot je križarka. Zato sem hitro izkoristila priložnost in naredila nekaj posnetkov mesteca na vodi:

Santorini - majhen, očarljiv, slikovit, romantičen (31.7. - 7.8.2020)


Potem, ko sva od januarja do julija pridno nabirala kondicijo po slovenskih gorah z namenom, da se 31.7. dobro pripravljena odpraviva na organiziran 11-dnevni treking po Gruziji, se je prvotni načrt nekaj dni pred odhodom sesul. Zaradi trenutne koronavirus slike v svetu in ukrepov posameznih držav je naneslo tako, da je Gruzija umaknila Slovenijo iz seznama varnih držav. Tako je naneslo, da si zato vseeno privoščimo nekaj lahkotnega, sproščenega. Izbira destinacij letošnjega poletja je po eni strani res malce težja. Na odločitev vpliva psihološki efekt (strah ob obisku držav z visokim deležem obolelih s Covid-19), želja, da ne obtičimo v dolgih kolonah na cesti proti SLO-HRV obali, pa tudi dejstvo, da je epidemija koronavirus tudi korenito posegla v letalske prevoze.

Družinsko je padel sklep, da greva z možem kar sama na enotedenski oddih. Ker nama res ni dišalo, da bi se za ta enotedenski oddih do izhodiščnega letališča dolgo vozila z avtom, sva našla opcijo za let kar iz Ljubljane preko Krete na Santorini (nazaj direkten let). In tako sva pristala na otoku sredi Egejskega morja, ki ga opevajo kot idealno destinacijo za medeni teden.

Pa sva si ga naredila še midva in preverjeno lahko zatrdim, da nudi res izjemne danosti: čisto morje, odlična grška hrana, čudoviti razgledi z vrha klifov in strmih predelov obal, zanimiva zgodovina o vulkanskem nastanku otoka, tipična bela arhitektura hišic in vsi tisti barviti detajli od lončnic, polken, vrat, zunanjega dekorja, mestnih talnih mozaikov, prikupnih cerkvic z zvonovi in modrimi strehami, slikovite tradicionalne vasice kot so Messaria, Pygros, Megalochori in Emporio, prijaznost domačinov ...in še bi lahko naštevala.

Santorini je majhen otok (72km2) in najbolje ga je raziskovati kar sam (najem  avta), sva pa se vendarle odločila za voden izlet z ladjico do sosednjih otokov vulkanskega izvora: Nea Kameni, Palia Kameni in Thirasia.

Vse ostalo, kar ponuja otok za ogled je najbolje, da obiščeš sam. Več v nadaljevanju o najinem raziskovanju Santorini-ja z najetim skuterjem (1 dan) in rent-a-car-jem (3 dni).

31.7.2020: Nastanitev na Kamari Beach (Sol Mare Salis Studio)

Po vzletu na LJ letališču ob 12:55, smo pristali na Kreti (Heraklion) ob 14:55 in nadaljevali brez presedanja na letališče Thia (Santorini). Preko Booking.com sva si že doma rezervirala nastanitev v majhnem studiu SOL MARE SALIS, ki se nahaja le 10 m ob obali Kamari Beach in 5km do letališča. Lokacija je res odlična in imaš vse na dosegu (trgovinice, bare, restavracije, market, plažo).

Sol Mare Salis je povsem zgleden studio, vendar lahko odkrito zapišem, da na spletni strani Booking.com malce pretiravajo s fotografijami, je pa vseeno lepo urejeno in več kot udobno. Prednost je terasa (vzhodna stran) in bližina plaže. Oprema kuhinje je bila v najinem studiu (2+1) morda malce skromna, je pa zadoščala za pripravo zajtrka, itak pa si za teh par dni seveda privoščiš raje edinstvene grške specialitete, ki so v Kamari Beach povsem dostopne, v mestih Fira in Oia pa cene poskočijo tudi za 2x. 

Ker je Kamari Beach na vzhodni obali Santorinija, se splača zjutraj vstati (6:15) in pozdraviti sonce, kako se dviga nad morjem.

1.8.2020: prvi dan v sožitju z morjem (plaža Kamari Beach)

Prvi dan po prihodu namenjava kopanju na plaži Kamari Beach, do katere imava le 10m. Zelo praktično in pravzaprav le nekaj korakov stran iz najinega studia.

Obalna pešpot je polna trgovinic, vendar spet ni čutiti tistega vrveža, kar je razumljivo. Posledice koronavirusa so očitno segle tudi do tako odročnih otokov, kot je Santorini, kjer je bil več kot opazen manjko turistov (razen v večernih urah med sprehodom po glavnem mestu Fira in sosednji, severni vasici Oia).

Maske so (načeloma) obvezne, vendar marsikdo se na poti iz plaže spozabi ob vstopu v trgovino ali gostinski lokal. Eni trgovci / gostinci to spregledajo, drugi vljudno opozorijo. Posledice Covid-19 so opazne, saj je precej ležalnikov na plaži, ki so sicer brezplačni ob naročilu pijače za 10€, nezasedenih. Prav tako tudi obalne restavracije, ki zaživijo šele proti večeru, pa vendar se gostinci dodatno trudijo, da privabijo mimoidoče za svoje mize.

Dopoldan sem se udeležila sestanka s predstavnico Kompasa, ki nam je predstavila možne izlete. Takšne predstavitve je vedno treba poslušati s pravo mero presoje, saj se običajno izkaže, da veliko zadev lahko obiščeš tudi sam. Vplačala sem nama le voden izlet z ladjico na sosednje vulkanske otoke (43€/os), vse ostalo urediš lahko povsem sam.

Najem avta se ti ponuja že za prvim vogalom, vendar je praktično obiskati vsaj 3, da preveriš ponudbe. Skuter sva dobila za 20€/dan, avto (Hyundai i10) pa za 30€/dan. Kaj dražjega se niti ne splača, razdalje so majhne, nikamor ti ni potrebno hiteti, pomembna je samo ena stvar (delujoča klima :-).

Na ta dan sva zaradi ponedeljkovega planiranega izleta z ladjico najela najprej skuter za 1 dan. Izkoristiva ga za večernjo vožnjo po bližnjih ulicah do mesta, kjer se nahaja Agios Nektarios Church.

2.8.2020: Enodnevni potep s skuterjem (Akrotiri Lighthouse, Red Beach, Personissa in Pygros)

Vožnja s skuterjem (kakršnega pač dobiš) ima svoj čar, po drugi strani pa je vseeno manj udoben kot avto, v katerem udobneje sediš (s klimo, ki kolikor toliko deluje :-) in v katerega si brez večjih omejitev naložiš, kar pač rabiš za hojo po mestu ali obisk plaže. Zato sva s skuterjem preiskala le južni del.

Zapeljala sva sva se do skrajnega rta na jugozahodu, kjer stoji svetilnik Akrotiri Lighthouse. Svetilnik sam po sebi ni nič posebnega, je pa lep razgled in seveda primerno za eno fotko v dvoje :-).

Ustaviva se še na rdeči plaži (Red Beach), ki jo je s svojo rdečo barvo zaznamoval vulkan pred mnogimi leti pred našim štetjem. Do plaže je potrebno hoditi nekaj minut po skalnati poti, vendar je potrebno previdno stopati, saj so tla krušljiva. Tudi sicer nam je bilo svetovano, da se dlje časa ne zadržujemo na tej plaži, saj obstaja nevarnost krušljivih skal iz pečine, ki se dviga nad plažo.

Na poti nazaj naju je prijetno presenetila vasica Pygros, ki sva jo obiskala v večernih urah in imela okusno večerjo v lokalni restavraciji Kantouni (odličen suvlaki). Pygros je po zapisu, ki sem ga prebrala v jedilnem listu restavracije, najbolje ohranjena srednjeveška naselbina na Santoriniju. Nekoč je bilo celo glavno mesto otoka oz. vse do takrat (19.stoletje), ko se je prestolnica preselila v Fira.

 

3.8.2020: Celodnevni izlet z ladjico - po vulkanskih poteh 3 otokov (Nea Kameni, Palia Kameni in Thirasia)

Dan za izlet z ladjico, ki sem ga v Kamari-ju vplačala pri predstavnici agencije Kompas. Zaradi koronavirusa, imajo v tem času ladje predpis, da lahko zasedejo max 60% svoje kapacitete. Kljub temu in vsesplošnemu padcu turizma (Covid-19), se nas je nabralo kar nekaj, ki smo se odpravili do kaldere.

Najprej so nas zapeljali do 450 let starega otoka Neo Kameni, ki je najmlajši otok na Mediteranu. Na njem se nahaja še aktivni vulkan, okoli katerega smo se tudi sprehodili. Dokler nas turiste vodijo na takšna mesta, bo že varno, sem si mislila. Sicer pa menda seizmološke meritve na tem otoku izvajajo redno (smo opazili naprave), na ta način pa lahko napovejo potres za 1 mesec do 1 leta vnaprej, kot sem razumela iz povedanega.

Ker gre za geološki narodni park, je potrebno dodatno plačilo (fee 2€/os.). Do vrha, ki je označen s kamnitim stebričkom na višini 128 m.n.v., je cca 20min hoje (zaradi vročine obvezno pokrivalo, voda in primerna obutev). Otok Neli Kameni je center kaldere (vulkanski krater zalit z morjem). V zadnjih 200.000 letih je bilo cca 12 močnih vulkanskih izbruhov, med njimi Minojski izbruh (1650 let pred našim štetjem), ki je bil največji na svetu in je izoblikoval današnji Santorini. V več 100.000 letih je vulkan bruhal večkrat (zadnji izbruh l.1950) in danes je opaziti več plasti, ki so se na površju nabirale v vsem tem dolgem obdobju. Od vulkanskega materiala je znan plovec, vulkanska kamnine večinoma bele barve, ki so ga uporabljali že v rimskem obdobju.

Z ladjico smo nadaljevali do otoka Palia Kameni, kjer smo imeli krajši postanek v za kopanje v morju. Nekateri so zaplavali do termalnih vrelcev (Hot Springs Palea Kameni), kjer je voda vrelcev sicer pomešana z morjem, vendar doseže temperaturo tudi do 30 stopinj. Posebej seveda opozorijo za koga ni primerno kopanje (nosečnice, osebe s srčno-žilnimi obolenji ipd.) in pa seveda, da za to priložnost kopalci izberejo črne oz. temne kopalke, saj rdeča barva vrelcev pušča na koži svoje sledi, svetlejši odtenki blaga pa se razbarvajo. In res sva to opazila tudi sama, na beli posteljninin v najinem studiu (ker s tuširanjem očitno tudi ne spraviš vse barve iz kožnih por) in pa na mojih sicer črnih kopalkah, na katerih so drobne bele pikice postale rožnate, pa sploh nisem zaplavala čisto do vrelcev.

Sledil je še obisk otoka Thirasilia, kjer smo imeli cca 2h prosto, vendar se nas je večina odločila le za kosilo v restavraciji Captain John, kjer so bili na nas (ladjico turistov) že dobro pripravljeni. Sama pa sem se sprehodila po bližnji okolici, saj so me pritegnili vsi tisti detajli, ki jih najdeš bodisi na vratih nekakšne shrambe, vzidane v skalovje bodisi ob obali.

Nazaj grede smo se z ladjico vrnili ob mogočnem klifu otoka Santorini, na vrhu katerega se razprostira vasica Oia (tokrat pogled z morja, kasneje sva jo obiskala tudi v lastni režiji) ter nazaj proti pristanišču Athinios.

Prijeten celodnevni izlet in ga priporočam.

4.8.2020: Najem avta in raziskovanje otoka v lastni režiji (Ancient Thira, arheološki muzej Akrotiri, muzej Lost Atlantis, mesto Fira)

Na ta dan sva si najela avto (Hyundai i10), za katerega sva odštela 100€ za 3 dni in se najprej povzpela na bližnji Ancient Thira, ki se nahaja na vrhu hriba med Kamari Beach (kjer sva bila nastanjena) in Perissa. Več kot razgledov z vrha nisva bila deležna, saj je bilo vse zagrajeno in zaprto.

Sonce je sredi dneva močno pripekalo, zato sva si na ta dan izbrala obisk dveh muzejev.

Nadaljujeva v smeri za Akrotiri, kjer obiščeva Arheološki Muzej v naselju Akrotiri. Povzemam kar zapis iz Wikipedije: "Naselje je bilo uničeno zaradi izbruha ognjenika Tera okoli 1627 pred našim štetjem. Pod vulkanskim pepelom so se ohranili ostanki fresk in veliko predmetov in umetniških del. Naselje je večkrat omenjeno kot navdih za zgodbo o Platonovi Atlantidi. Arheološko najdišče je bilo izkopano leta 1967."

Zanimiv pa je obisk muzeja Lost Atlantis (www.lost-atlantis.com), ki je bil odprt šele lani. Na sodoben, interaktiven način obiskovalcem predstavljajo zgodovino otoka Santorini in njegovo usodo, ki so ga krojili vulkanski izbruhi že davno nazaj pred našim štetjem.

Po priporočilu naše predstavnice sva uspela najti tudi tisti skriti kotiček - luknjo v skalovju (t.i. The Heart of Santorini), ki se nahaja na zahodni obali in naj bi spominjala na obliko srca, če si ga predstavljaš podolžno. Sicer pa ga je treba ujeti v objektiv pod pravim kotom, da njegovo srčasto obliko res lepo ujameš. Če v Google odtipkate "the heart of santorini", so slike boljše, meni je uspelo samo takole:

Dan skleneva z obiskom glavnega mesta Fira, ki se ga (enako kot vas Oia) splača obiskati pozno popoldan do večera, da ujameš enega tistih opevanih sončnih zahodov, po katerih slovi Santorini. Mesto Fira je res lepo, slikovito in z lepimi razgledi.

Pravzaprav me je Fira očarala bolj kot vasica Oia, ki sva jo obiskala naslednji dan in ki jo večkrat omenjajo v zadevi sončnega zahoda, vendar ob najinem obisku, je sonce v Oia-i pač zašlo, v Firi pa so se sončni odtenki ob njegovem zatonu postopoma stopnjevali, obarvali celotno večerno nebo, sončni zahod pa je še kar nekaj časa puščal na nebu svoje sledove. 

5.8.2020: Obisk prestižne vasice Oia

Vasica Oia je malce bolj prestižnejša, sicer pa po svoji arhitekturni podobi spominja na Firo (bele hiške, ozke uličice in terasaste restavracije, od katerih se izbrane ponašajo z odlično lego s pogledom proti sončnemu zahodu).

Temu primerno ima vasica verjetno tudi svojo ceno. To takoj opaziš po cenikih restavracij, ponudbi trgovcev s spominki (v primerjavi s tistimi ob obali) ali če poklikaš Booking.com in preveriš cene namestitev. Ker obale tu ni (vasica na vrhu klifa), imajo nastanitveni objekti (hoteli, apartmaji) povečini svoje bazene ali vsaj jaccuzzi-je na terasah in "na očeh" marsikomu, ki se sprehaja višje po ozkih uličicah.

Zaradi majhnosti vasice in glasu o njenem čaru, je slabost ta, da se ljudi hitro nabere preveč. In sprašujem se, kako je tu v običajni poletni sezoni. Ali omejijo vstop v vasico ali pač obiskovalci že prej obupajo, saj so parkirna mesta omejena.

 

6.8.2020: Po poteh tradicionalnih grških vasic in obisk vinskega muzeja Koutsoyannopoulos Wine Museum

Predzadnji dan namenjava obisku majhnih, tradicionalnih vasic, katerih imena je večkrat omenila tudi naša turistična predstavnica: Messaria, Megalochori in Emporio. Obisk Santorinija brez sprehoda po tipičnih vasicah, pač ne gre. V skritih kotičkih ulic lahko pokukaš na vsako še tako majhno dvorišče, urejeno s pisanimi lončnicami, cvetočimi oleandri in bungevilijami in ujameš v objektiv vse tiste grške detajle, da ti kar zaigra srce. Uživam, ko fotografiram takšne kotičke, četudi je to hudo zapuščena kamnita hiška, ki jo že prerašča vse mogoče:

Še posebej me je navdušulia vas Megalochori, kjer se splača iti na večerjo in pa Emporio (kjer sva šla peš do Venetian Castle in se zapeljala še do sosednje vzpetine, kjer stoji nekaj mlinov na veter.

Pred pripekajočim soncem sredi dneva pa sva se zatekla tudi v vinski muzej Koutsoyannopoulos Wine Museum, kjer se sam najprej sprehodiš po hodniku 6-8m pod zemljo (cca 300m) z audio slušalkami, na koncu pa ti postrežejo z degustacijo 4 vrstov vin. Muzej je res lepo urejen, z vsemi poslikavami sten in sobami, po katerih te vodijo skozi zgodovino od prvih začetkov predeleva vina do danes.

7.8.2020: Še zadnji stik z grškim morjem in polet proti domu s prijetnimi spomini na ta otok Kikladov

 

Zadnji dan nama je zaradi ure povratnega leta bil na voljo še celoten dopoldan do 14h, ki sva ga namenila za poležavanje na plaži Kamari in kopanje v morju. Santorini me je presenetil in navdušil na polno. In ga priporočam vsem mladim, morda kot destinacijo za poročno potovanje, pa tudi vsem ostalim, ki se želite spočiti in hkrati tudi kaj videti brez pretiranega napora, saj zares otok hitro raziščeš v 3-4 dneh, ker so razdalje kratke.