SAVINJSKA REGIJA
Logarska dolina - obisk Pravljičnega gozda in slapa Rinka (25.6.2010)
Sončni praznični dan (25.6.) smo izkoristili za umik v naravo, proti Kamniško-Savinjskim Alpam, natančneje v Solčavsko regijo. Tu imamo pravo harmonijo treh dolin, od katerih smo si tokrat izbrali Logarsko dolino, ki leži v objemu med Robanovim in Matkovim kotom. Nad njimi se bohotijo gorski vrhovi Ojstrica, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora, Rinke in Mrzla gora.
Pot do Logarske doline smo ubrali v smeri proti Kamniku, nato pa Mekinje - Stahovica - Črnivc - Gornji Grad - Radmirje - Ljubno ob Savinji - Luče - Robanov kot - Solčava. Za povratek pa smo se malce popeljali na avstrijsko stran in nato na Jezersko.
Vstop v Krajinski park Logarska dolina je plačljiv za motorna vozila, kar se mi zdi povsem sprejemljivo. Vsak s svojim prihodom na nek način nosi odgovornost in skrb za čisto in neokrnjeno naravo, ki je tu resnično lepo negovana. V bistvu je odločitev za obisk Logarske doline s kolesom najboljša rešitev. ampak pri malih otrocih je to nekako težje izvedljivo, sploh pri tistih, ki so kolo komaj samostojno speljali in se ne vozijo več v kolesarskih sedežih. In sem sodi naša Kaja (6 let).
Naš cilj je bil slap Rinka. Nekako sem skušala navigirati tako, da bi parkirali višje pri Domu planincev v Logarski dolini, pa smo se po prvem instinktu ustavili kar na parkirišču pred penzionom Na Razpotju, kar je bilo po svoje tudi zanimivo. Pogled mi je takoj pritegnil na urejeno trato z igrali ter napis "Pravlljični gozd". Splet čistega naključja in sreče, da smo z našima puncama prispeli sem. 
Ambient na penzion in okolico že od daleč deluje "družinam prijazno". Posest sta skrbno uredila zakonca, ki sta navdih za tak pravljični gozdiček dobila v Avstriji, kjer takšnih in podobnih parkov kar mrgoli, v Sloveniji pa je ta njun park menda prvi te vrste. Postavili so ga šele nedavno nazaj, kar je pomalem tudi občutiti, saj bi bilo potrebno (in verjetno imajo tudi v planu) še malce dodelati. Kljub temu bi pohvalila vse skupaj, predvsem sam namen in pripravljenost, da se nekdo trudi družinam ponuditi tudi nek poseben tematski kotiček, ki ni postavljen le za kratek čas, kot smo običajno deležni na otroških festivalih in dogodkih. Cena vstopnice je 2,5 eur po osebi. Po gozdičku (20.000 m2) za zaključene skupine oz. po dogovoru vodi animator, lahko pa se preprosto odpraviš na "pravljični" sprehod kar sam, saj te po poti vodijo smerokazi z napisi pravljičnih junakov oz. naslovom, otrokom dobro poznanih pravljic. Ni kej, prijetno razvedrilo za vse nas, preden smo se podali naprej - po pešpoti do slapa Rinke.
Izhodišče do slapa Rinka smo si izbrali malce bolj oddaljeno, kot je bilo prvotno planirano, tako da smo prehodili cca 4km, morda tudi malce več. Med potjo smo si ogledali tudi Oglarsko bajto in se ustavili na domači hrani v koči, kjer sta se punci razveselili predvsem osličkov.
Pri slapu Rinka je na ogled še zanimivo Orlovo gnezdo, ki je nekako nevarno vgrajeno v skalovje, ampak očitno varno in stabilno.
Priporočam za enodnevni družinski izlet. Ni odveč tudi vzeti s sabo kolo. Poti je ogromno, le pazljivo pri izbiri primernih poti za kolesarjenje z otroci (prometne ceste, vzponi).
Planinski dom na Čreti (870m) - 27.3.2021
Včasih je praktično prelistati lokalno glasilo, ki ga prejmemo v poštni predalnik. Tokrat sem med listanjem naletela na opis pohodniškega izleta z vzponom do Doma na Čreti.
Iz Domžal je to 25min vožnje. Izhodišče se nahaja v kraju Vransko, natančneje na parkirišču tamkajšnjega pokopališča, od koder kreneš proti cerkvi, mimo plezališča, potem pa se ti že ponudi prva markacija. Pot je pravzaprav do vrha več kot dobro označena. Markacij je res dovolj, nekatere krasi tudi lesena podoba ptiča, saj kraj Vransko nosi ime po pticah vranah. Gozdna pot je lep uhojena, do Planinskega doma na Čreti (870m) pa prispeš v 1h 50min. Od nje se splača sprehoditi še malo naprej (cca 10min) do cerkve, kjer me je presenetil travnik poln žafranov.
Zanimivost poti je tudi ta, da predstavlja del Evropske pešpoti od Baltika do Jadrana (Flensburg-Rijeka = 2000km, prelaz Radelj -Rijeka = 250km), je pa v prvem delu speljana kar blizu hiš, pri eni od njih pa poteka celo čez zasebno dvorišče. Skupaj je cca 12km poti in sum 3:45 ure hoje. Opis poti - Hribi.net.
Po hribovju okoli Raduhe - 2-dnevna pohodniška z nočitvijo v Koči na Grohotu (6.-7.junij 2020).
Priznam, da je bil tole kar pošten zalogaj fizičnega napora, predvsem prvi dan, ko sva nehote naredila še kar nekaj dodatnih neplaniranih korakov :-). Ko ob zadnjih atomih energije in po 8h 45min hoje že težko čakaš, da uzreš ciljno kočo, se ti zdi, da je pot pred tabo kot elastika in te lepo "nateguje" z metri in metri poti, ki je kar ni konec. Ampak cilj je poplačan... zadovoljstvo nad doseženim pa je neizmeren.
- Prehojena krožna pot: Robanov Kot (Pri Rogovilcu) - Snežna jama (1.556 m) - Koča na Loki pod Raduho (1.534 m) - Lanež (1.925 m) - Koča na Groharu (1.460 m) - Grobelnik/ Robanova planina - Robanov Kot (Pri Rogovilcu).
- Dolžina prehojene poti (2 dni): 20,5km
- Min nadmorska višina: 610m (izhodišče)
- Max nadmorska višina: 1925m
- Prehojenih višinskih metrov na poti: 1.411m
Na desni zemljevid Planine Grohot s spanjem v Koči na Groharu (točka 17 na zemljevidu - klikni na sliko za povečavo):
OPIS POTI:
Za izhodišče sva si izbrala Robanov Kot - ob cesti pred gostilno Pri Rogovilcu in krenila v smeri Koča na Loki. Prvi pravi postanek za malico sva naredila po 4 urah hoje pri Snežni jami, ki se nahaja med Lučami in Solčavo. Do nje se pravzaprav lahko pride tudi z avtom, saj sva nedaleč stran opazila parkirišče. Vhod v jamo so odkrili leta 1981, za oglede pa je odprta od leta 1990. Velja za najvišje ležečo turistično jamo v Sloveniji, v kateri svoj dom pozimi najde cca 10 vrst netopirjev. Vhod v jamo brez vodnika je prepovedan, ogledi pa so možni v mesecu juliju in avgusta.
Nadaljevala sva do Koče na Loki:
kjer sva naredila krajši postanek in seveda brez okusnih borovničevih štrukljev ni šlo. Še dobro, da sva se malce okrepila, saj je bila pot pred nama še kar dolga, kar se v tistem trenutku sploh nisva zavedala.
Od Koče na Loki, ki stoji na planini Loka v pobočju Raduh, sva krenila v smeri za najvišji dosežen vrh na najini poti - Lanež (1.925 m), ki se nahaja na vzhodnem delu Raduhe. Na vrhu Laneža, kjer naju je že zajela meglica in rahlo rosenje, se nahaja vpisna knjigica in miniaturna izvedba Aljaževega stolpca. Pred nama je prikupno bežala čreda ovac:
midva (že pošteno utrujena) pa sva se trudila povečati tempo, saj vreme ni kazalo najboljše. Od vrha Laneža (16:20 pop.) sva imela do ciljne Koče na Groharu (spanje) še 1h 20 min hoje. Sestop iz Laneža je terjal spet svoje izzive, res pa je, da se noge začnejo že zapletati - morda tudi zaradi tistega psihološkega efekta, ko čakaš da prideš na cilj.
Na trenutke se ti odpre pogled na cvetoče travnike in pašnike, kar je pravi balzam in zagon za nadaljevanje poti:
Turo prvega dne sva po 8 urah in 45 min hoje (bruto) zaključila ob 17:40, ko sva se nastanila v Koči na Groharu. Ugodno presenečena sem bila nad urejenostjo koče od zunaj in znotraj, še bolj pa nad novico oskrbnikove žene, ki naju je seznanila, da se lahko stuširava. Aleluja. Tuš s toplo vodo in krepka večerja sta naredila svoje, da sva enostavno samo padla v posteljo.
Šele po prespani noči (ko me ne bi zbudil niti streljal s puško :-), sem dojela lepoto okolice in pogled na okoliške vrhove Raduha, Lanež, Olševa in Peca.
Drugi dan - 7.6.2020:
Po zajtrku sva ob 9h krenila iz Koče na Groharu in krenila naprej. Na eni od domačij sva klepet s starim možakom izoristila, da se spočijejo ne samo noge, ampak tudi oči. Razgled na Solčavo je čudovit:
Od tu sva počasi začela zaključevati najino turi v smeri Grobelnik in Robanova planina. Sestop iz te točke, kjer se še prijazno smejim, je bil tudi kar precej strm, pot sama pa precej zaraščena. Do avta pred gostilno Pri Rogovilcu sva prispela ob 12:30 in tako sklenila svojo pot. Seveda pa brez zasluženega kosila ni šlo. Za to sva izbrala kar eno od prvih na najini poti domov - Gostišče Kegljišče v kraju Lubno ob Savinji (v smeri proti Lučam).
Sklepna misel:
Prav letošnja 2-dnevna tura po lepih SLO hribih je bila vsekakor zanimiva in ustrezno naporna. Vreme je zdržalo, noge pa tudi. Lahko pa zapišem, da je bil teren celotne prehojene poti kar zahteven. Prvi dan sva pravzaprav naletela na prav vse možne talne podlage, zaradi katerih je bilo potrebno ne samo aktivirati noge, pač pa tudi možgane. Dan po dežju je bilo še toliko več nevarnosti za zdrs na spolzkih skalah in koreninah. Dodatno pa sva na poti imela še situacije kot so: deroči slap preko gozdne poti, nekaj predelov z nevarnostjo padajočega kamenja in skal, prečkanje skalovja s pomočjo jeklenih zajl, podrto drevje in smrečje skozi katerega se je bilo potrebno utreti pot, na poti nasuta in od dežja namočena zemlja.
DRON posnetka - okoli Raduhe (6.6. in 7.6.2020
Po pohodniških poteh Golte, začinjeno z ZIPLINE spustom - 15.9.2019
Sončna septembrska nedelja je bila "dogovorjena", da pospremim kolegico na zipline Golte, s katerim je bila obdarjena za svoj rojstni dan. Vožnja do tja je iz Domžal slabo urco in kar malce v zadregi se sprašujem, ali smo v vseh teh letih res prezrli ta čudoviti krajinski park, da ga še nismo obiskali. Ne toliko zaradi smučanja kot za poletne pohodniške poti.
Avto sva z Niko pustili na urejenem parkirišču v Žekovcu (nekaj ur kasneje poučeni o pravilni izgovorjavi), kjer je izhodišče za vstop na nihalko . Žal sva morali cca 40 min počakati, saj nisva vedeli, da vozi le na polno uro. Nauk za naslednjič, da se na spletu preveri urnik vožnje in kdaj je sprememba. Namreč ravno dan najinega obiska (15.9.) je tisti mejnik, ko nihajka obratuje vsak dan in sicer vozi vsako polno uro od 8:00 do 18:00 ure, od 15.9. pa obratuje samo med vikendi.
Turistična vozovnica za povratno vožnjo z nihajko je bila 11€, vendar je bil najin povratek na dveh nogah 
, zato recimo, da sva malce podprli lokalni pohodniški turizem. Kabinska žičnica te pripelje do Hotela Golte, ki leži na nadmorski višini 1.410 m z razgledom na Savinjske Alpe. Presenetil me je arhitekturno dovršen objekt hotela in sodobno opremljena restavracija z bifejem, ki vodi na teraso. Nisem se zmotila v domnevi, da vse tole ne more biti staro, saj je bil hotel zgrajen v letu 2010.
Po malce manj okusni kavici pa se je začela najina hribovska pustolovščina v objemu čudovitega krajinskega parka Golte. Najprej zipline. Kolegica uredi vse potrebno, da jo opremijo za spust, jaz zagrabim fotoaparat, se sredi travnika postavim na najboljšo pozicijo pod linijo zipline-a in se pripravim, da ujamem tisti pravi trenutek, ko mi Nika kot "cat-woman" prileti nad mano. In uspelo je, meni s fotoaparatom, Niki s prvim spustom (v darilnem paketu so ji pripadali 3 spusti). Ko sem po njenem prvem sestopu iz zipline-a videla njen nasmešek, sem potrebovala le nekaj sekund za tisti "jaz bi tudi". Menjava fotoaparata za čelado in ostalo opremo....in sem šla. Juuhhuuu!
Vsi pomisleki zaradi mojih težav s hrbtenico, so med spustom in ob pristanku zbledeli. Za varnost je odlično poskrbljeno, sediš stabilno kot dete v hribovskem nahrbtniku... hehe,... le da tu nimaš kej tarnat, ampak samo vriskaš. Hitrost pa povsem obvladljiva. Priporočam.
Po zipline-u pa sva adrenalin "iz lufta" zamenjali z realnimi tlemi. Na voljo sva imeli več poti, poimenovanih po živalih. Odločili sva se za Medvedovo pot, v upanju da res ne srečava nobenega "teddy-a". Pot vodi najprej do vrha dvosedežnice, se nadaljuje mimo jezerca do koče Tri poti, Alpskega vrta, od tu pa do Mozirske koče, kjer sva se ustavili za hrano.
Za nazaj sva se odločili, da kabinsko žičnico izpustiva in se v dolino raje odpraviva peš. Usmerjevalna tabla nama je sporočala 1h 40min, nama se je malce zavleklo, ampak naj ostane najina skrivnost. Da se bova spominjali naslednjič pa naj zapišem le 3 ključne momente: klopca pri drevesu, krave in jadralni padalec Milan
Pot med krošnjami Pohorje na Rogli - 9.november 2019
Tole je bil spet eden tistih prijetnih dnevov, ki ga mamice posvetimo za druženje z dekleti (9,14), ki so še pripravljene se potepati z nami 
.
Če se nabere gradiva za klepet, ni lepše da steče v ravno prav dolgi vožnji do Rogle in potem še na cca 1km dolgi poti med krošnjami na višini med 20 in 37m.
Tale nova turistična pridobitev na Rogli si zasluži svojo pohvalo in verjamem (upam), da bodo privabili še veliko obiskovalcev. Glede na to, da je plod dela naših severnih sosedov (nemcev) me ne čudi, saj smo podobno doživetje že izkusili v nemškem parku Waldwipfelweg, kjer je na ogled podobna lesena konstrukcija z narobe obrnjeno hišo. Na poti je nekaj zabavnih "premostitvenih točk" in poučnih postajališč, sama pot pa je prijazna tudi za invalide in vozičkarje. Kužki žal niso dovoljeni, zato pa so za njih ob vhodu zgradili prikupne lesene kletke z dostopom do vode.
Zaradi megle z vrha nismo žal imele najlepši razgled, pa vendar je bila zabavna popestritev. Vstopina 10€/odr.+ 8€ / otrok do 15let, družinska 25€.
Čas, ki ga namenite lahko tej poti med krošnjami je morda največ 45 min, zato se nikar še ne odpeljite navzdol proti Zrečam. Po cesti naprej (mimo hotela Natura in Hotela Rogla) se desno od športnega igrišča nahaja arhitekturno zanimiva cerkev (Podružnična cerkev Jezusove spremenitve na gori). Desno se potem pride na poletno sankališče Zlodejevo (Škratova pot), preko ceste pa na otroško smučišče. V tem času seveda še vse osamljeno - v duhu pričakovanega snega, seveda
Če se vračate v času kosila, priporočam postanek v Gostilni pod Roglo....gostilni z dušo, kjer poskrbijo za presenečenje tudi na samem WC-ju :-)
Rogla - poletno sankališče Zlodejevo (20.avgust 2005)
Na Rogli je Nastja preizkusila poletno sankališče "Zlodejevo". Po očkovih besedah vse skupaj niti ni bilo tako nedolžno, saj menda kar fino letiš na teh saneh na tirih. Nastja je po končani vožnji vsa presrečna skočila iz sani in mamicine skrbi "kako se bo vse skupaj končalo za Nastjo" ni bilo več. Dež nas je žal pregnal pred naslednjim poskusom, da bi se Nastja zapeljala dol še 1x tokrat v mojem spremstvu. In morda je še dobro tako...za mamico, seveda :-))
Nekaj slik na ogled: http://www.nastja.com/old/travel/rogla_2005.htm
Silvestrovanje - Terme Zreče, Rogla (dec 2011)
Samo nekaj dni pred iztekom starega leta 2011 smo rezervirali 3-dnevni paket v Hotelu Dobrava z doplačilom za ALL INCL silvestrski paket.
V hotelu so se lepo potrudili - tako s ponudbo hrane in pijače, gostoljubnostjo "na vsakem koraku" kot tudi s samim silvestrskim programom, kjer se je jedlo in pilo od 19h do polnoči.
Pred tem smo izkoristili sončne dele dnevov za sprehod okoli jezera (večerni pohod z baklami smo žal zamudili), smučanje in sankanje na Rogli ter seveda za kopanje v termalnem bazenu in savnanje. Slednje bi morali prakticirati pogosteje, saj je res prav blagodejno za telo.
Naj pohvalim tudi lokalni gostilni in sicer Gostišče Smogavc v Gorenju pri Zrečah in restavracijo v Hotelu pod Roglo, ki se nahaja na poti iz Zreč proti Rogli.
Thermana Laško (Wellnes Park Laško), 28.-31.oktober 2013
Za krompirjeve počitnice 2013 smo zašli malo v "deželo grofov Celjanskih", kjer smo 3-dnevni oddih preživeli v termah Laško. Tokratni prvi obisk hotela Wellness Park Laško je name vsekakor naredil pozitiven vtis. Preddverje hotela je zelo prostoren. Osrednji del zaseda stopnišče, ki pod bogatim stropnim lestencem vodi v prvo etažo (restavracija).
Sobe, ki jih je sodeč po dolgem hodniku kar precej, so udobne, prostorne in prijetno opremljene.
Notranji bazenski del zaokroža očarljiva steklena "kupola", ki še posebej pride do izraza v soju večerne razsvetljave.
Bazeni ponujajo radosti otrokom in tudi starejšim. Tobogan, deroča reka, jazzuci-ji ipd. Predel s savnami pa mi je bil še posebej všeč. Gre za sedem vrst savn, ki so zgrajene s pridihom zgodovine Laškega, kar žal nisem ugotovila na mestu sama. Verjetno sem bila preveč fokusirana na premagovanje vročine in iskanju "izhoda", ko sem že pošteno zakuhala. Je pa tako, da velika finska savna spominja na obliko Kozjanske hiše, parna savna na kotel za varjenje piva, infrardeča savna na vagon, ipd. Fino pa se mi zdi, da je v savni na voljo tudi manjši notranji bazen, iz katerega lahko odplavaš na zunanjega z vodno masažo. Torej priložnost za postopno ohladitev telesa - v primerjavi s tisto "nečloveško", da si telo zdrgneš s snegom ali potegneš za vrvico vedra, napolnjenega z ledeno vodo :-)
Kar se hrane tiče, pravzaprav nimam nobenih pripomb. Ponudba pestra, okusi odlični, vsekakor pa je bila pametna odločitev, da nismo predhodno doplačevali še za polni penzion (15 eur/osebo na dan), ker bi preplačali, saj je možnost malic in kosil v bazenski restavraciji več kot zadovoljiva (do 10 eur/osebo).
Pri večerji ti ob naročilu vode postrežejo seveda s svojo lokalno, termalno vodo, ki jo tudi doplačaš (1 eur/l), čeprav jo postrežejo v odprti stekleni čaši z lastnim logotipom. Gre za vodo z zdravilnim učinkom. Ta menda izvira iz globine 160m, njeno dobrodejno ionsko sestavo pa je potrdila tudi temeljita kemijska analiza, opravljena v Kanadi (prebrano iz hotelskega gradiva za goste).
Kakorkoli že, nivo in pestrost storitev kaže na to, da se novi del term Laško verjetno kar uspešno približuje paradnim konjem podobnega "wellness & spa" turizma v svetu.
Okolica je prijetna tudi za sprehod. Mimo zdravilišča elegantno teče reka Savinja, preko katere se razteza zanimivo grajen most, od tu pa pot vodi ob, z gozdom poraščenem hribu do naslednjega mostu s pogledom na pivovarno Laško.
Ker mi je v preddverju hotela prišel v roke zanimiv prospekt (vedno hlastam za turističnimi informacijami kraja, kjer se nahajamo), naj na tem mestu zabeležim še nekaj destinacij kmečkega podeželja v okolici Celja in Laškega, kamor ob priliki lahko še odrinemo v spomladanskih oz. poletnih dneh:
- Kmetija Župnek (Vojnik): stik z živalmi, naravoslovna-učna pot okoli Šmartinskega jezera ali vožnja po njem z ladjico Jezerska kraljica Zelen'Dol (4 km iz Celja):
- piknik vasica (www.eventkoca.si, www.smartinsko-jezero.com)
- Ranč Kaja & Grom (Vojnik): turistična kmetija (konji!!); cca 3km dolga Gozdna učna pot Modrijanov
- Kmetija Slapšak (Laško): ogled opuščenega rudniškega rova, gozdna učna pot Perkmandeljca, 5km stran gorska vasica Svetina
- Ekokmetija Tauses (Laško): pustolovščina s konji.
- planinska pot na Stražnik in Kopitnik in/ali kopanje v letnem termalnem kopališču Aqua Roma.
Velenjski grad in jezero (29.marec2015)
Konec marca sem nam splanirala nedeljski izlet do Velenjskega jezera. Najprej smo se ustavili pri Vili Bianca, kjer je tudi sedež TIC Velenja in se povzpeli po cca 250 stopnicah do Velenjskega gradu. Nato smo se zapeljali proti jezeru. Predviden je bil krajši sprehod po delu "Pozojeve grajske poti" (stare Škale - Turn;cca 30min), vendar smo se tokrat (tudi zaradi neinteresa najmlajših) sprehodili le ob jezeru do plaže in avtokampa.
Sicer pa je celotna"Pozojeva grajska pot" krožna in bi peš kar terjala cca 4-5 ure hoje, skupaj z ogledi znamenitosti, ki se ponujajo na poti: Vila Bianca, Velenjski grad, Grad Šalek, Grad Ekenštajn, Grad Turn in Stare Škale.
Morda drugič, idealno bi bilo s kolesom.
