Afrika

Afriška celina - malo daleč stran, pa vendar smo jo dosedaj vsaj malo okusili -prvič z obiskom Djerbe leta 2005. 

Več v nadaljevanju - izberi navigacijo.

Djerba (junij 2005)

CELOTEN OPIS POČITNIC NA DJERBI (02.06. - 09.06.2005) S SLIKAMI JE NA OGLED ŠE NA STARI SPLETNI STRANI - klikni TUKAJ

Splošna ocena o Djerbi

Djerba, ta pravljični otok Orienta zadnja leta privablja ogromno število turistov. Ko sem tako brala in slišala vse naj naj o tem afriškem koščku ozemlja, sem se odločila da zberem še nekaj informacij o hotelskih nastanitvah, ponudbah agencij, primernem terminu in tja zvabim svojo družino, da se na lastne oči prepričamo ali je res vse tako pravljično ali so to zgolj olepšane govorice nekaterih, ki so tam preživeli nekaj dni. Tisto »pravljično« brez dvoma drži, vendar seveda zgolj na omejenem področju – to je tistem, na katerem stojijo ograjeni (in zastraženi) hotelski ambienti. Zunaj je seveda vse drugače. Ljudje živijo v preprostih domovih, tako imenovanih »menzel«, okolica je breztravnata, peščena in pusta, kar za tamkajšne sredozemsko podnebje in pretežno sušno obdobje ni nič čudnega. Ljudje trgujejo na ulicah z vsem mogočim, pretežno z izdelki, ki so rezultat pridnih rok, najde pa se tudi kaj iz uvoza. Vsekakor so njihovi tipični izdelki preproge, vezenine na tekstilu, poslikana keramika, rezbarski izdelki, lončene posode ipd. Osebno me je na Djerbi očarala arhitektura hotelov in tudi njihovih domov. Kupolasti nadstreški, oboki in belina zidov daje zares topel in še bolj komforten občutek. Prav tako me je prevzela slikovitost ponedeljkovega trgovanja v Houmt Souk-u.

Nekaj osnovnih podatkov o Djerbi:

Djerba je največji otok severne Afrike in predstavlja enega od otokov 1300 km dolge tunizijske obale. Je pretežno ravninska (najvišja točka meri komaj 55m nad morjem).

  • Velikost: 520 km2 (29 x 28 km)
  • Največje mesto na otoku je Houmt Souk (17.000 preb.), ki je hkrati največje trgovsko in prometno središče. Drugo največje mesto je Midoun (7.000 preb.)
  • Prebivalstvo Tunizije in s tem Djerbe je zelo homogen narod, vendar se v njih pretaka več vrst krvi: berberska, rimska, vandalska, arabska, španska, turška in afriška. Ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in radodarni ter družabni. Med pomembnejše vrednote uvrščajo poroke (ki jih menda praznujejo več dni), družine in otroke. Na Djerbi živi okoli 120.000 prebivalcev
  • Vera: 90% tunizijskega prebivalstva je muslimanske vere, ostalo so krščanske in židovske manjšine. Muslimanski vernik ima 5 dolžnosti, ki jih mora spoštovati in upoštevati: o Bog je Alah in Mohamed je njegov prerok o 5 x na dan molitev (predpisan riutal) o 9.mesec luninega koledarja je post (saum) – v tem času so podnevi prepovedani hrana, pijača in kajenje o darovanje : revežem se vsako leto pokloni najmanj 2% svojih prihrankov in drugih vrednosti o vsaj 1x v življenju romanje v sveto mesto Meko
  • Hrana in pijača: očitno je, da so mojstri kulinarike (po mojem vsak turist prinese domov kakšen kilogramček več J). Vendar pijača (sokovi) so preveč umetnega okusa in presladki.

Nastanitev:

Hotel Vincci Djerba Resort ****, www.vinccitunisia.com

V hotelu, kjer smo bivali je bil pravi raj in tistih nekaj dni smo se počutili res kot gospoda iz 1001 noči. Ko smo ob odhodu izpolnjevali anketni list o zadovoljstvu nad nastanitvijo in hotelskimi storitvami nismo našli nič večjega, nad čimer bi se bilo vredno pritoževati. Nekaj pomanjkljivosti, ki niso imele precejšne teže za naše (ne)zadovoljstvo: slabo splakovanje WC-a v hotelski sobi, pretirana prijaznost osebja in ogovarjanje na vsakem koraku, vsiljivost trgovcev, oddaljenost plaže (brezplačna vožnja z vlakcem). Izbira hotela je bila vsekakor odlična. Hotel z 4 zvezdicami (na Hrvaškem bi ga tretirali za 5*) nam je nudil več kot odlično udobje in dobro počutje. Storitve, ki smo jih bil deležni: polni penzion, otroci v mini club-u ALL INCL (kar pomeni 1 dopoldanski in 1 popoldanski prigrizek, ter stalno na voljo sok in voda). Dobili smo družinsko sobo (2 sobi s povezanimi vrati), ki jo sicer nismo pričakovali ampak zgolj 2 posteljno sobo s pomožnim ležiščem in otroško posteljico. Prijetno presenečenje, vendar bolj srečno naključje ali pomota, bi rekla, kot usluga. Prednosti: * 1 velik bazen za odrasle in večji bazen za otroke s toboganom * okusna hrana (samopostrežni sistem) in brezplačna pijača (zajtrk – sokovi, kosilo in večerja – 1 liter vode na vsaki mizi, Sprite, Fanta, CocaCola. Vino, Pivo, sokovi – na »pipco«) * udobne sobe in kopalnica s kadjo in fenom * brezplačni ležalniki in senčniki ob bazenu in na plažu (pomembno, da na plažo prideš dovolj zgodaj, sicer so lahko zasedeni) * dovolj animacije za otroke, ki so imeli v miniclubu (neglede na izbrani in plačani penzion storitev ALL INCL.) Slabosti (ne bistvene za nas): * Malo predaleč do plaže – peš in čakanje na vlakec (bi rekla da več kot 500 m, kar je omenjeno v prospektu agencije), sicer pa kopanje na plaži niti ni bilo kaj prida zaradi trave v morju in nadležne mivke * slabo splakovanje vode v WC-u (v sobi !!) Hotel je vsekakor primeren za družine z otroci ter seveda tudi vse ostale, ki se lahko udeležijo izletov (sicer prenapornih za otroke, mlajše od 6 let), kot na primer Tataouine – Chenini (z džipi skozi rimski nasip, do slanega jezera, do mesta Tataouine in berberske vasi Chenini).

Ogled krokodilje farme

21.decembra 2002 je bila na otoku Djerba otvoritev novega krokodiljega parka. Kulturno-turistični kompleks so poimenovali "Djerba Explore". 6000m2 parka je posvečeno 400 krokodilom (Crocodylus niloticus), ki merijo od 1,5 do 2,5 m in so bili na Djerbo pripeljani iz Madagaskarja. V parku so uredili prijetne in varne sprehajalne poti, tako da si obiskovalci na nekaterih točkah ogledajo krokodile zelo od blizu. Posebej je treba omeniti stekleno pročelje (stavno), ki so jo zgradili posebej za krokodile, da jim v mrzlih zimskih nočeh lahko nudijo posebej ogrevan prostor. V parku so ob sprehaljnih poteh na večih mestih nameščeni plakati z večjezičnimi opisi in informacijami na temo krokodilov, o njihovem življenju v naravnem okolju in življenju v parku. Park je hkrati tudi odlična priložnost za izobraževanje in študije. Študenti tunizijske univerze pripravljajo razne statistične raziskave o rejenju krokodilov zadnjih nekaj let ter druge podobne raziskave.

Spodaj nekaj slik, žal slabše kvalitete, saj smo aparat bili primorani kupiti na mestu samem, ker se nam je naš pokvaril....

Odkrivanje celinske Tunizije in (ponovni) obisk otoka Djerba, 27.10. - 3.11.2010

Jesenske počitnice smo si zaželeli preživeti nekje na toplem. Ker smo primerno lokacijo iskali "v zadnji minutki" in po sprejemljivi ceni, nam je nekako ostala na izbiro Djerba, kamor smo se odpravili v organizaciji turistične agencije Oasis Tours. Potovalna agencija OASIS TURS d.o.o., katere lastniki so prva in hkrati največja hotelska veriga v Tuniziji »El Mouradi«, je del grupacije SUNSHINE HOLIDAYS, ki v svojih potovalnih agencijah nudi usluge po vseh večjih mestih Evrope (Beograd - Sunline, Budimpešta – Taurus, London – Just Sunshine, Zagreb – Sunčani odmor).

V programu smo torej imeli 3-dnevni safari po celinski Tuniziji, kar se je na koncu izkazalo za zares odlično odločitev. Videli in slišali smo v 3 dneh ogromno in brez tega niti ne vem kaj bi cel teden počeli na otoku Djerba. Pravijo pa (in to smo slišali na mestu samem od popotnikov v drugem busu), da je 2-dnevni safari z ogledom vseh ključnih znamenitosti, bistveno bolj naporen in intenziven.  In vsekakor prekratek, da bi primerno dolgo lahko užival pri vsaki zanimivosti (vožnja z džipi po puščavskih sipinah, jahanje kamel ob sončnem zahodu, ogled enega od redkih beberskih domovanj, vožnja preko posušenih jezer oaze Duz in Tozeur, postanek na lokacijah snemanja Angleški pacient in Vojna zvezd, …). 

In kako smo torej začeli ?
Po prihodu letala na Djerbo v pozno popoldanskih urah oz. smo se ob cca 21:00 nastanili v hotelu El Mouradi Djerba Menzel 4*, ki predstavlja enega od hotelov v verigi El Mouradi. Takoj zjutraj pa akcija - bujenje ob 6:30 in odhod avtobusa izpred hotela v smeri proti celinski Tuniziji, ki smo jo raziskovali od četrtka do sobote.

Več v nadaljevanju.

Rimski nasip (vez otoka Djerbe s celino)

Rimski nasip (pri kraju El Kantara), ki povezuje celinski del Tunizije z otokom, je dolg kar 7 km. Preko tega nasipa je na otok tudi speljan vodovod, saj otok Djerba nima dovolj lastnih voda, zato se otočani oskrbujejo z njo preko dveh vrst vodovodnih cevi: po eni se na otok pretaka deževnica, ki jo imajo načeloma za pitje in oskrbo gospodinjstev, po drugi cevi pa teče sanitarna voda. Seveda pitje vode iz pip (vsaj za turiste) ni primerno.

Medenine (ogled nomadskih kašč)

Po prihodu na celinski del smo se za kratek čas ustavili v kraju Medenine, glavnem mestu istoimenske regije Tunizije, pod katero spada tudi otok Djerba. V tem kraju morajo prebivalci Djerbe urejati vse uradne zadeve, pa čeprav imajo na otoku svoje občine in urade. V kraju Medenine smo si ogledali nomadske kašče in tržnice, ki so jih uporabljali nekoč trgovci, ko se se selili iz kraja v kraj z namenom trgovanja svojih izdelkov in pridelkov. Povzpeli smo se na vrh teh kašč, kar je bilo še posebno zabavno za otroke, ki so imeli odlično priložnost za poskakovanje po vijugastem nadstrešku.

Matmata (ogled berberskih domovanj - trogloditov)

Iz Medenine nas je pot vodila v smeri proti gorovju Dahar, kjer vrhovi dosežejo nadmorsko višino med 600 in 700m. Gorovju Dahar pravijo tudi "mesečeva pokrajina", saj po obliki spominja na površino lune. Tu so značilne tudi terasasto oblikovane kmetije z različnimi nasadi sadja, ki si v sosledju sledijo po točno določenem vrstnem redu, saj je pomembno katere vrste nasadov morajo imeti dovolj sence oz. drugih pogojev za uspešno rast.

Priložnost za zanimive foto-posnetke pokrajine se nam je ponudila ob postanku na griču Matmata, ki velja za največjo trogloditsko naselbino (bivališča, skopana do 10m globoko v obliko rovov). Hribovita pokrajina je znana tudi po pridelavi najboljšega kuskusa. Do vrha griča vodijo lepo urejene stopnice, zanimive pa so tudi iz kamna oblikovane črke, ki smo jih naskočili, kot da bi bile edina največja atrakcija na tem mestu. Sledil je postanek za ogled Berberskih domovanj oz. t.i. trogloditov, ki je eden redkih še ohranjenih tovrstnih domovanj na Djerbi in verjetno tudi v sami Tuniziji. Domačinka nam je na mestu samem pokazala peko kruha, katerega testo je vstavila v kamnito luknjo na tleh, moški pa je na drugi strani prijazno ponujal mlado kamelo, da so jo imeli otroci možnost nahraniti z mlekom, starši pa ob tem vneto pritiskati na fotoaparate. Seveda brez napitnine (vsaj 1 TND) ni šlo. Povsod je slikanje domačinov prej nezaželeno, skupaj z živaljo pa sploh pričakujejo napitnino. Fotografiranje uniformiranih oseb je strogo prepovedano. Po ogledu trogloditov smo imeli po programu rezervirano kosilo v podzemnem hotelu, kjer smo na mize dobili že vnaprej naročeno hrano (špageti po tunizijsko, nekakšne omlete polnjenje z jajčno-zelenjavnim nadevom, solata, piščanec, slaščice). Možnost tudi za prvo okušanje tunizijskega piva "Celtia".

Oaza Douz (nastanitev v hotelu El Mouradi Douz, jahanje kamel, shopping na lokalni tržnici in večerni animacijski folklorni program)

Sledilo je nadaljevanje poti proti oazi Douz, kjer smo se nastanili v hotelu El Mouradi Douz, pozno popoldan pa smo se odpravili na jahanje kamel (cca 40 min), kar je bilo ob sončnem zahodu prav očarljivo in v posebno veselje vsem, predvsem pa seveda otrokom. Kaja je bila presrečna, ko si je na poti nazaj priborila možnost, da ima čisto svojo kamelo, ki jo je nosila na svoji grbi.

Naslednji dan smo se odpravili na "souk" - na tržnico v kraju Douz, kjer smo imeli 1 uro prosto za shopping, vodička pa je naredila "biznis" tudi lokalnemu trgovcu z dateljni, saj mu je pripeljala cel avtobus. V povprečju je vsak (družina ali par) vzel po 2 škatli dateljnov (cena 5 TND/škatlo). No, kasneje (v Chebiki) sem taiste škatle z dateljni videla po ceni 2 TND. Kosilo in popoldan vožnja v smeri proti Kebili (30 km od Douz-a). Ob poti opazimo nasade dateljnevih palm, vodička pa nam pojasni kako negujejo datelnje, ki začnejo zoreti. Pobiranje dateljnov je povsem ročno. Delavci (mladi moški) morajo na vsako palmo v tekočem letu splezati 4-krat: ko je potrebno obrezovanje in veje primerno upogniti, za čas neugodnih vremenskih razmer, ko je treba dateljne zaščitii s posebnimi vrečami (ki spodaj še vedno dopuščajo zračnost) in ko jih je na koncu treba tudi obrati.

V Douzu smo se odpravili tudi na večerni folklorni večer, katerega program so nam uprizorili v cca 15 min oddaljenem ambientu, ki je ob soju luči, lokalnih trobentačev, konjedercev ob vratih in ostalega kiča deloval kot v pravljici.

Vožnja preko Chott El Jerid - največjega slanega posušenega jezera v severni Afriki

Imeli smo zanimivo vožnjo preko največjega posušenega jezera v severni Afriki - Chott El Jerid, ki je nastalo pred nekaj milijoni let zaradi tektonskih premikov zemlje. V času deževja, se na površju le zadrži nekaj vode, sicer pa je jezero povsem izsušeno, na kar nas opominjajo tudi veliki beli madeži na površju - ostanki soli. Preko jezera je speljana po nasipu regionalna cesta Tozeur-Kebili.

Na enem od postankov ob poti smo imeli priložnost občudovati tudi zanimive skulpture, narejene iz prsti in soli - verjetno predvsem zato, da pritegnejo dodatno pozornost turistov (v bližini ob cesti je bil seveda tudi en lokalni barček s ponudbo pijač).

Nastanitev v Tozeur (vožnja s kočijo, obisk ZOO-ja ter nora, 216 km dolga, pustolovščina z džipi po peščenih sipinah do Chebike / blizu Alžirske meje in Tamerze)

Naš naslednji postanek je bil v kraju Tozeur, kjer smo se nastanili v hotelu El Mouradi Tozeur. Nekateri so se odločili za popoldansko vožnjo s kočijo in obisk bližnjega živalskega vrta (na ogled znamenita puščavska lisica, prikaz plezanja po palmi...), drugi pa za počitek v hotelu.

Noč smo izkoristili za primerno dolg spanec, saj smo se morali v jutro zbuditi že ob 6:30. Ob 7:30 so nas pred hotelom že čakali džipi. Sledila je nora pustolovšina z džipi po peščenih sipinah.

Odpravili smo se v pravo puščavo (pesek, sonce) v smeri proti Chebiki. Chebika je le “korak” od Alžirske meje in ena od čudovitih puščavskih oaz na obrobju gorovja Atlas. V sebi skriva prave bisere narave, v katero pa so seveda posegle tudi človeške roke zavoljo turizma samega (urejena pešpot, infrastruktura z barom, sanitarijami, trgovino…).

Na sprehod po urejeni poti goratega predela smo se odpravili z lokalnim vodičem, ki se je celo potrudil govoriti slovensko. Sprehod je bil zanimiv, če ne zaradi same narave, pa tudi zaradi tega, da so tu snemali film Angleški pacient (The English Patient). Z džipi smo se ustavili tudi na lokaciji snemanja Vojna zvezd. Zanimivo prizorišče, ki spominja res na neko “nezemeljsko” destinacijo.

Nadaljevali smo proti Tamerzi. To je idilična gorska vasica sredi puščavske oaze. O njej več povedo slike. Vsekakor je vsa pot z džipi vredna, da si človek ogleda tudi ta košček zemlje. En dober opis pa sem našla tudi tule.  

Od Tamerze smo krenili nazaj (mimo posušenega jezera Chatt El Gharsa) in bili deležni prvega adrenalina oz. razburljive “off-road” vožnje z džipi po peščenih sipinah. Kaj to pomeni ? To pomeni, da smo se z vozilom s polnim gasom povzpeli na peščeno sipino dokaj strmega naklona, potem pa se spustili navzdol. Občutek sem imela, da bomo z nosom vozila zapičili v puščavski pesek in obstali kot tistih 10 cadillac-ov, ki jih je iz neznanega razloga nek bogat rančar iz Texasa dal zasaditi v zemljo s prednjim delom naprej blizu mesta Amarillo (več - tukaj).

Povratek na otok Djerbo (Kebili-Gabez in s trajektom na otok)

Puščavsko pustolovščino smo zaključili torej po več kot 200 prevoženih kilometrih po puščavski oazi, ki smo jih nadaljevali v smeri proti kraju Kebili in Gabes. Gabes je menda znan po najboljših granatnih jabolkih (smo jih tudi okušali po hotelih) in pridelavi kane (barvila). Na poti proti obali oz. pristanišču, od koder smo se s trajektom vrnili v poznih večernih urah na otrok Djerbo, nam je vodička zaupala še nekaj zanimivosti.

Še najbolj mi je ostala v spominu pripoved o tem, kako tunizijci rešujejo krivdo v primeru prometnih nesreč. Vkolikor pride do prometne nesreče, potem je za nesrečo vedno krivo močnejše vozilo (npr. avto), četudi je nesrečo povzročilo šibkejše vozilo (npr. motorist). Kazen je odvzem vozniškega dovoljenja za nekaj mesecev, lahko tudi zapor in/ali kritje vseh stroškov, ki so pri tem nastali na strani “nekrivca”. Morda je pa tudi to eden od razlogov, da se kaj dosti z avtomobili ne vozijo, saj je bencin drag, javni prevoz pa je zelo ugoden.

Ali pa tale: menda velja pravilo, da doma glavno besedo nosi najstarejša ženska, četudi ni zaposlena. Moški ji morajo prislužen denar izročiti v obsegu, kolikor ga potrebuje za gospodinjstvo. Tole sicer kar težko verjamem, pa vendar….morda velja to v bolj primitivnih in manj razvitih predelih države. Ne vem, no.

Drugo polovico našega počitnikovanja (nedelja 31.10. do srede 03.11.) smo torej preživeli na izhodiščni lokaciji, v hotelu El Mouradi Djerba Menzel, kjer smo se nastanili ob našem prihodu prvi dan. Tri dni smo se prepuščali soncu, ki je bilo čez dan kar prijetno toplo z vmesno oblačnostjo, nekateri pa so se kopali v bazenu (meni osebno premrzla voda). Večeri so bili pa kar hladni (sama nisem zdržala v kratkih rokavih).

V lastni režiji smo se odpravili s taksijem (10 TND) v cca 15km oddaljen Houmt Souk, kjer sem se na dan množičnega trgovanja (ponedeljek) uspešno preiskusila v barantanju in kupila nekaj stvari, drugi so šli na ogled krokodilje farme, ki smo jo sami obiskali že pred 5 leti (junij 2005), tretji pa so šli na obisk v sosednji Midoun.

BISLAAMA DJERBA – do naslednjič !

V nadaljevanju - foto utrinki iz Djerbe (Hotel El Mouradi Djerba Menzel).

Safari po Tanzaniji in razvajanje na rajskem Zanzibarju, 14.-30 avgust 2018

 

UVODNA BESEDA

Pred branjem vabim k ogledu videa (3min 57 sek). Vkolikor pride do težav pri ogledu videa na tej strani, kliknite - tukaj: https://www.youtube.com/watch?v=FONlxAhoypc&feature=youtu.be

 

Afrika za nas ni povsem nova destinacija, saj smo jo pred leti delno že "okusili" z obiskom Tunizije in Djerbe. Če je šlo takrat za obisk tipičnega hotelskega resorta z vsem udobjem, kot je "primeren" za evropskega turista, potem je "safari trip" po Tanzaniji vsekakor nekaj edinstvenega in terja nekaj kompromisov (vrste namestitev, čistoča, občasni izpadi elektrike in redukcija vode,...) .

Vsekakor pa gre za doživetje s tistim pravim utripom divjine, spoznavanje avtentičnega afriškega okolja, raznolikosti pokrajin, ljudi, njihove kulture, zgodovine, tradicije, navad in preprostega bivalnega okolja, v katerem živijo.

Tokrat smo potovali skupaj s prijatelji, ki se jim na tem mestu zahvaljujem za prijetno družbo, dobro voljo, podporo in vse zabavne trenutke na poti. 

Zapiski spodaj in fotografije naj nas vedno spominjajo na to nepozabno potovanje, vsem ostalim,ki spremljate moj blog pa upam, da je dovolj informativen, slikoven in uporaben, če se odločite za potovanje, kot smo ga doživeli sami.

 

KOMU POTOVANJE ODSVETUJEM?

Potovanje odsvetujem tistim: 

  • ki ne marajo vožnje po slabih mestnih in izvenmestnih cestah in poteh safarija (slabost, poskakovanje na sedežih), 
  • ki so obsedeni s čistočo in jih moti umazanija na vsakem koraku (prah), 
  • ki težko sprejmejo neodzivnost in počasnost lokalnih uslug,  
  • ki še nikoli niso ali niso ljubitelji kampiranja (spanje v šotorih, sanitarije svojstvenega minimuma)  
  • ki imajo prevelika pričakovanja nad kvaliteto hotelske namestitve (nedelujoč tuš, neudobne vzmetnice, hrup s ceste, jutranje bujenje z molitvijo muslimanov, zajtrki brez nam ljubih jedi, ...) ,
  • ki niso pripravljeni na vremenske spremembe (sonce, veter, mraz) 
  • oziroma vsem, ki želijo imeti vse tekoče organizirano, urejeno in po njihovih pričakovanjih. 

Z razlogom so nas naučili prvih lokalnih besed: "Hakuna matata! - No problem!... in "Pola, pola! ' - Počasi, počasi!.  Če lokalne posebnosti sprejmeš s potrebno mero tolerance, je v splošnem potovanje po Tanzaniji nadvse zanimivo, edinstveno in nepozabno.

Sami vedno potujemo v lastni režiji, tokrat moram priznati, da je bilo več kot potrebno, da se odločimo za organizirano potovanje za zaključeno skupino 8-potnikov. Vendarle je bilo vpletenih kar nekaj ljudi, ki jih je bilo potrebno usmerjati in nadzirati (šoferji iz letališča v hotel in obratno, usposobljen voznik, kuhar in postavljači šotorov na safari-ju, lokalni angleško govoreči vodič v mestu Arusha in Stone Town). Vmes je prišlo še do spremembe notranjega leta. za nas so poskrbeli v slovenski agenciji Ravbar Potovanja, v Tanzaniji pa lokalna agencija Pure Afro Travel, ki jo vodi Slovenka Vesna, živeča in poročena v Tanzaniji.

V nadaljevanju potopis po dnevih z izbranimi fotografijami in video posnetki (skupaj smo naredilicca 3.800 fotografij in posnetkov; 2x fotoaparat /Nikon in Olympus + dron posnetki). 

PROGRAM potovanja

Čas potovanja:
16 dni (14. - 30. avgust 2018)

Ekipa:
8 oseb (7 odraslih + 1 otrok / 14let)

Ciljne destinacije:

  • Tanzanija (6 dni: srečanje s plemeni, Arusha, safari po treh nacionalnih parkih Manyara, Ngorongoro, Serengeti), 
  • Zanzibar (6 dni: voden ogled po mestu Stone Town, nastanitev na Kendwa Beach+ 2 izleta), 
  • Dubai (2 dni: Dubai Museum, Dubai Mall, Burj Khalifa, La Perle)


Združena republika Tanzanija je za nas prva destinacija, ki smo jo obiskali na južni polobli. Nastala je z združitvijo Tanganjike in Zanzibarja leta 1964. Sosednje mejne države: Kenija, Uganda, Ruanda, Burundain, DR Kongo, Zambija, Malavi in Moza

bik.

 

 

   

 

  

Letaski prevoz + 2 notranja leta s poletom na Zanzibar:

  • smer SLO-TANZANIJA: Zg-Dubai (Emirates) + Dubai - Kilimanjaro (Fly Dubai) 
  • smer TANZANIJA-SLO: Zanzibar - Dubai-Zagreb
  • NOTRANJI LET 2x:
    1. Air Tanzania, 80 sedežev, Mwanza - Dar El Salam; 1h 38min, 890 km. 
  • 2. Auric Sir, pilot + 12 potnikov,Dar El Salam-Zanzibar; 20 min, 88 km 

Program potovanja:

  • 2 dni: srečanje in druženje s plemeni Masai in Haadzabe (bušmani)
  • 4 dni: Safari trip po nacionalnih parkih Manyara, Ngorongoro in Serengeti
  • 6-7 dni: otok Zanzibar 
  • 1-2 dni: Dubai (opis na ločeni strani)

Turistična agencija:

  • RAVBAR POTOVANJA / Agencija Manager d.o.o. (Slovenija; www.ravbar.org) - prijava na potovanje s predstavitvenim srečanjem na domu, 
  • PURE AFRO TRAVELS (Tanzanija; www.pure-afro.com)- turistična agencija s sedežem v Arushi za vse potrebne lokalne koordinacije in potrebno podporo

Priprave pred odhodom ....

Dobra priprava na pot je ključna. Za odpravo v Tanzanijo in Zanzbiar smo od agencije dobili veliko uporabnih, pisnih navodil in usmeritev ter še osebno srečanje na domu. Poleg osnovne prtljage (oblačila, obutev, nega) morda na tem mestu nekaj ključnih poudarkov.

PRTLJAGA:

  • v času našega potovanja nismo ravno doživeli "vroče" Afrike, kot si jo večinoma predstavljamo, zato so bili dolgi rokavi in hlače več kot dobrodošli;
  • pametno je smiselno razporediti prtljago glede na tip potovanja (kaj imeti ves čas pri sebi, kaj v potovalkah za safari s kampiranjem,  hoteli, plaže....), nujne stvari (denar, dokumenti, zdravila, baterija, vlažilni robčki, razkužilo...) pa ves čas pri sebi v manjšem nahrbtniku;
  • stran z modernimi kovčki na kolescih (razen če vam jo ni škoda); praktične so mehke potovalne torbe, ki jih lokalci super znajo "natlačiti" v prtljažnik jeep-a, pa malo pometati po prašnih tleh :-)
  • primerna (obvezna) obutev za safari je nizek pohodniški čevelj in dolge pohodniške hlače (vsaj dvoje), ki smo jih sčasoma zamenjali kar za kavbojke,  saj je večkrat zapihal tudi hladen veter), 
  • praktičen je daljnogled (za občudovanje živali na safariju);
  • naglavne svetilke, baterije so skoraj obvezne za čas kampiranja na safari-ju in za čas spanja v kolibah pri plemenu Masaji
  • smučarsko spodnje perilo, pulover iz velurja za spanje na robu kraterja Ngorogoro, ki leži na višini nad 2000 metrov   (ponoči 10-15 st.C)
  • ni odveč tudi vzeti s sabo dodatne prevleke za blazino (pri Masajih prah v kolibah), ki jih potem lahko praktično uporabiš za ločitev umazanega od čistega perila v potovalki.

ZDRAVJE:

Za pripravo popotniške lekarne je potrebno / priporočeno cepljenje za hepatitis A+B (posvet pri NIJZ) in jemanje antimalarikov (na NIJZ predpisali Malaron). Pa seveda praktično je pred potovanjem obiskati osebno zdravnico, ki lahko na recept napiše kar nekaj zdravil. V naši popotniški lekarni je svoje mesto našlo (zdravila na recept označeno z **):

  • Lekadol 500mg** in /aliAspirin, 
  • Rutacid (klasika)
  • Hanzaplast obliži, alkoholni robčki
  • Jungle Formula Maximum (eden močnejših repelentov proti komarjem in drugimi žuželkam)
  • Nolpaza (za zdravljenje želodca, črevesnih težav)**
  • Claritine ** (za lajšanje simptomov alergije)
  • Nalgesin** (proti bolečinom v sklepih, mišicah)
  • Hidrasec** ali Linex (driska -  praktično kar 2 škatlici)
  • Tobrex** mazilo in kapljice (za bakterijske okužbe oči)
  • Ofenosept (za razkuževanje)
  • Reglan** (za preprečavanje slabosti, bruhanja)
  • Ovixan krema** (proti vnetju, kožni srbečicam)

DENAR :

Plačevali smo v Tanzanijskih šilingih (predvsem za napitnine, nakup spominkov in v bolj odročnih mestih), sicer sprejemajo ameriške dolarje (dolarski bankovci morajo biti mlajši od 2004) in bančne kartice (Visa, MasterCard).

Za šop tanzanijskih šilingov rabiš kar pošteno denarnico :-)


JEZIK in SPORAZUMEVANJE Z DOMAČINI:

Ni bilo težav pri sporazumevanju, vodniki in šoferji so itak bili angleško govoreči. Tudi nemalo prodajalcev v lokalnih trgovinah kar dobro znajo angleščino - sploh ko se je treba spogajati pri nakupu spominkov in drugih izdelkov domače obrti.

   

Hrana in pijača (Tanzanija in Zanzibar)

Skrb za ustekleničeno vodo na vsakem koraku je splošno znana. Pametno se je izogibati pijačam, ki se ponujajo odprte ali "točeno" (sokovi pri zajtrku). Sicer pa smo bili s hrano kar zadovoljni. Pri Masajih je bila postrežba nad pričakovanjem, na Safariju (lunch-box) pa je bila hrana bolj enolična, na kar smo bili opozorjeni že prej, zato smo si v Arushi v bližnjem supermarketu nakupili nekaj za na pot (suho sadje, oreške, kekse, vaflje, pločevinke s pijačo...).

V hotelih je hrana sprejemljivo okusna, pozornost le na pikantnih jedeh, ki ni nujno označena na jedilnih listih niti ne opozorijo sami (potrebno povprašati).

14.8.- 16.8. Polet iz Zagreba in eden prvih vrhuncev potovanja; druženje z Masaji in mesto Arusha

 

Torek, 14.8.:

Iz zagrebškega letališča smo ob 15:45 poleteli (tokrat prvič z letalsko družbo Emirates) proti Dubai -ju. Let Zagreb -Dubai, z vso potrebno asistenco prijaznih stevardes in več kot potrebnim udobjem, je minil prijetno. Glede na še en let, ki je bil pred nami, se je takole vredno potruditi, da malo zadremaš, ampak meni to nikoli ne uspe. Zato se seveda priklopim na zaslon, kot mnogi ostali. In "zaslonska ponudba" filmov, glasbe in iger je več kot dobra. Tako si lahko prebereš opise turističnih znamenitosti Dubai-ja, napovednik dogodkov, ponudbo duty free shoppinga, ali pa kloniš povabilu, da na letalu koristiš Wi-Fi (20 MB od free data), satelitski telefon (5 usd/min), pošiljanje email-ov in SMS ali po telefonu poklepetaš s sopotnikom, ki sedi nekaj vrst naprej. Ob 22:37 (37 st.) dočakamo pristanek v Dubai -ju, ob 02:50 pa že letimo naprej na krilih Fly Dubai do tanzanijskega letališča Kilimanjaro.

Sreda, 15.8.:

Po pristanku v Kilimanjaro (7:22) se naša afriška avantura prične, potem ko nas na letališču pričaka dogovorjeni vodnik. Ta nas, iz tanzanijskega letališča Kilimanjaro ob 8:50 odpelje prvim dogodivščinam naproti.

Pripelje nas v masajsko vas Olpopongi, ki se nahaja v pokrajini Tinga Tinga in je poimenovana po rastlini, ki jo sekajo in uporabljajo za gradnjo svojih kolib.

Masaji nas presenetijo s prikupno dobrodošlico na način, da zapojejo in odplešejo (bolje rečeno - odskakljajo) svoj ples, s katerim nam izrazijo svoje gostoljubje. Predstavnik plemena nam v razumljivi angleščini poda kratko predstavitev vasi, potem pa nas razdelijo v 4 kolibe za 2 osebi.

 

Kolibe, ki jih gradijo ženske, so presenetljivo stabilne, znotraj zelo temačne z ozkimi špranjicani, po površini okrogle in krite s slamo. Ponoči naj bi špranje zaprli s kakšno krpo ali oblačilom, da se prepreči vdor prahu, ki ga dviga veter. Ležišče je bilo dokaj udobno. Spali smo na kupu skrbno zloženega vejevja, prekritega s tanjšo žimnico in spalno vrečo.

Vasica je v bistvu zasnovana in opremljena za turiste. Prav tako so zgradili sanitarije s tušem in wc školjko. Seveda je treba pričakovati, da lahko v vsakem trenutku nekaj časa ne bo vode. Naša odgovornost je, da jo koristimo zmerno in po pameti, zato se ne odločim za umivanje glave.

Pred kosilom, ki nam ga pripravijo v vasici, se sami odpravimo na krajši sprehod okoli vasice. Z dronom, ki je še posebej navdušil moške, ženske pa so se skoraj razbežale, ugotovimo da gre za 10 kolib. 

Po že tako okusnem kosilu (riž z govedino, dušena zelenjava, bela polenta, zavitki podobni tortiljam, zelnata solata), se pošteno najemo še BBQ večerje ob tabornem ognju (piščančja in goveja nabodala, krompir, zelnata in kumarična solata, hrustljava pizza iz posebej tankega testa, nadevane iz svežega paradižnika, česen, začimb in še neke vrste zelenjave). In spet Masajsko petje s plesom...res so se lepo potrudili za nas.

Četrtek, 16.8.:

Zjutraj nam Masaji postrežejo s okusnim zajtrkom, kot smo ga vajeni sami (žemljice, maslo, marmelada, palačinke, vmešava jajca, kava). Po zajtrku se odpravimo na 1,5h urni (varni) trekking z masajskim vodičem, ki nas popelje na krožno pot, po kateri stopajo tudi ostale živali, saj nam pokaže stopinje zebre, slona in žirafe. Nekako smo sproščeni in z občutkom varnosti, čeprav med potjo opazimo stopinje in iztrebke slona, zebre in žirafe. Masajski vodič Freddy (ime nosi za turiste :-), nam celo pot ponudi zanimive informacije o uporabnosti rastlin, zgodovini, politiki, sedanjem življenju masajev.

Po prihodu nazaj nas Freddy popelje na obisk 99-letne masajske babice, ki je rodila 13 otrok. Skupaj s svojo vnukinjo nam ponudi pitje čaja, ki je mešanica ingverja, sladkorja in malo mleka. Poklepetamo o vlogi ženske, družine, pravilih masajske skupnosti.... Ob 13h nam postrežejo s kosilom.... Spet okusno.

Ob 14:30 smo že v smeri za mesto Arusha. Tu nas spet prevzame prijazni možak, da nam razkaže mesto Arusha. Ogledamo si muzej draguljev / dragih kamnov THE TANZANITE EXPERIENCE in doživimo utrip mestne tržnice, kjer čudežno delujeta besedi "alpana sante" (ne, hvala). Mesto samo je sicer siromašno, skromno....in presenečena sem bila, ko nam je vodič pokazal na stolpnico, na vrhu katere in sredi vse te preproste mestne infrastrukture kraljuje hiša, ki si jo je dal zgraditi lastnik prej omenjenega muzeja Tanzanita.

Sledi nastanitev v hotelu, kjer pa nas tokrat razočarajo z večerjo. Po enournem čakanju prejmemo prepečenega piščanca in mrzel pomfri.

17.8.: Začetek Safari-ja z obiskom kačje farme in nacionalnega parka Manyara

Po zajtrku v Arushi nas pričaka Vesna, Slovenka živeča  v Tanzaniji, ki z možem tanzanijcem vodita turistično agencijo Pure Africa Travels. Prejmemo nekaj navodil za Safari in dodatni letalski transfer na Zanzibar.
Po zajtrku se vkrcamo v Safari jeep s šoferjem Adamom. Jeep z 8 sedeži ima dva 80-litrska rezervoarja za bencin in deluje res robustno in trpežno vozilo. Torej ni skrbi za odpravo v divjino.

Na poti prvi prizori plantaž in nabiralcev kave. Vozimo v smeri Makuyuni po presenetljivo dobri cesti (menda novejši). Levo in desno pokrajina plemena "Masai", kjer tudi domuje masajski šef. Ta ima kar 50 žena in cca 150 otrok. Predstavlja neke vrsto oblast,  vlado masajev,  ni mi pa čisto jasno s kakšnim režimom. Če masajski šef umre,  vso njegovo bogastvo (krave ipd),  prejme prvo rojeni sin. Za sinove poskrbijo tako,  da jim prvo in drugo ženo kupijo s kravami,  potem si mora bogastvo ohranjati in večati sam. 

Sledi  postanek na kačji farmi Meserani Snake Park, kjer nam kar pošteno zasolijo ceno (20 usd/osebo), čemur se trije upremo in ostanemo zunaj. 

Ob 11:20 nadaljujemo pot, se ustavimo za malico, potem pa v nacionalni park Manyara. Ta preseneti s podobo zelene divjine, mogočnih dreves in akacij,  na katerih naj bi uzrli po vejah plezajoče leve,  po katerih je park znan.

Žal jih ne opazimo, zato pa nam prikupno pozirajo opice, med katerimi so posebej zanimive t. i. "blue balls of velvet monkeys" (opice z modrimi jajčki).

Opazimo pa tudi zebre,  gnuje,  bivole,  impale, žirafo, flamingote, podvodne konje, na koncu se nam iz daljave končno ponudi pogled še na slona. Na srečanje "veličastnih pet" pa  upamo v nadaljevanju safarija.
Danes tudi prvo spanje v šotorih po 2 osebi,  kjer nam je ponoči še  varno iti na wc.

18.8.- Obisk plemena Haadzabe in vožnja skozi izjemen ekosistem Ngorongoro

Na sobotno jutro se moramo zbuditi ob 5:30, po zajtrku pa se odpravimo v smeri proti največjemu tanzanijskemu alkalnemu jezeru Eyasi, k plemenu HAADZABE (bušmani-grmičarji). Vozimo na višini 1.600m in je kar prijetno hladno (verjetno cca 15 st. C). Med potjo opazimo nasade kave, ječmena in čebule - slednji največji nasadi v Tanzaniji. 

Vozimo po  cesti, ki nekaj časa še ponuja pogled na poseljene vasi, sčasoma še na kakšne masajske pastirje, dokler se ne znajdemo na osameli pokrajini, v divjini. In prav tu se nahaja vas "bušmanov", kjer živijo v skupini po 6-7 družin. Vodič nas pred srečanjem z njimi seznani z nekaj značilnostmi in navadami plemena.

Pleme Haadzabe so 100% nomadi in tako že več generacij živijo slog lovcev na divje živali in nabiralcev plodov, ki jih ponuja narava. Ocenjujejo, da jih je danes manj kot  2.000, kot taki pa predstavljajo zadnje afriško pleme, zveste svoji plemenski zgodovini. Moška vloga je lov na živali, pri čemer so zelo spretni s svojimi loki in sulicami, ki jih izdelajo sami (kot tudi strupe).  Presune me slišano, da ulovljeno žival deloma pojejo tudi surovo (predvsem organe), ostale dele vržejo na ogenj, ki ga zanetijo seveda brez vžigalic. Ženske nabirajo sadje in jagodičevje. Pri tem včasih zaužijejo tudi strupene plodove in kot mi pojasni naš vodič, precej žensk tudi splavi. Ker je lov edini način preživetja, so tudi edino pleme, ki jim je dovoliti loviti, sicer je pregon in ubijanje živali strogo prepovedano.

Soočanje z njimi je bilo zame osebno res edinstveno doživetje. Kot povratek v evolucijsko obdobje homo-sapiensa, bi lahko rekla. Ko sem jih prvič uzrla, me je spreletel srh in poseben občutek strahu. Umazani, v strganih oblačilih, nekateri tudi s kožo odrtih živali, delujejo divje, zastrašujoče, s pogledom pravih divjih lovcev. Nekaj zverinskega je v njih, pravo nasprotje od prijaznih, preprostih, nasmejanih masajev. 

Trije od bušmanov nas v spremstvu vodiča vzamejo s sabo na 1.5 urni lov po prašni grmičasti pokrajini, kjer se spretno izogibamo trnastim grmom in drugemu bodičastemu rastlinju.  Prvi koraki so bili morda malce negotovi, saj si nisem predstavljala, kako bi odreagirala na srečanje s kakšno živaljo. Vrnemo se brez ulova, čemur sem zelo hvaležna :-) 

Ponudi se nam še ogled njihovih preprostih kolib narejenih iz trpežnih delov rastlinja, kot je "slonova trava (elephant grass). Ženske izdelujejo nakit, moški manjše pripomočke (lesene pipe, kuhalnice...), ki jih tudi kupimo, da podpremo njihovo plemensko skupnost. Z denarjem si kupijo nože za izdelovanje puščic, obutev.... Zato smo jim turisti verjetno pomemben vir prihodkov. Ob slovesu nam še zaplešejo svoj ples, nato se odpravimo naprej. 

Ob poti se ustavimo pri lokalnem trgovcu z barvitimi oljnimi poslikavami na platno. S prijateljico izbereva 5 platen in sami postaviva ceno max 100 usd, potem ko nam ob prihodu možak postavi ceno od 55 za manjše do 95 usd za večje slike. Pogajanje je trajalo nekaj minut, ko sva se že skoraj poslovili pa nama je ceno 295 usd vendarle znižal na 100 usd. 

Ob 13:15 vstopimo v Ngorongoro Conservation Area, domovanje "veličastnih pet", ki so svoje ime dobili predvsem zaradi tega, ker jih je težko uloviti in ker so ene najbolj nevarnih živali. Vozimo na višini 2.150m po prašni, razdrapani cesti. Vožnja v našem jeep-u, na udobnih in mehko oblazinjenih sedežih ni prav nič naporna. Pri odprti strehi in stoje na sedežih, se nam divjina odlično ponudi v naše fotoobjektive.

Čudovit razgled se nam ponudi na Ngorongoro viewpoint , kjer se v vseh svoji lepoti ponudi krater.  Vozimo mimo masajskih vasi in večkrat opazimo črede krav, ki se pasejo skupaj z zebrami.

Spustimo se na nivo kraterja, kjer se srečamo s sloni, gnuji, zebrami, antilope, gazele .. Ngorongoro krater je bil pred 3 mio let aktiven vulkan, danes pa dom stotinam živali vseh vrst. Čudovit prizor.

Šofer omeni igralca John Wayne-a in film Hatari, ki so ga leta 1962 snemali ravno na tem mestu.

Na višini 2.311 m na ta dan prespimo v šotorih, kjer so nam odsvetovali nočne izhode. Zebe me (cca 15st). Moja pozabljena jakna pri Masajih bi mi prav prišla. Sara mi prijazno posodi 1 grelno vrečko. Zakon :-) !!!

19.8.-20.8.: Razsežnosti nacionalnega parka Serengeti, menjava gume in nove živalske vrste na naši poti

Nedelja, 19.8.:

Spet rana ura - zlata ura :-) Zbudimo se ob 5:50 v megleno mrzlo jutro. Po zajtrku potrebujemo menjavo gume na našem jeep-u, nato se odpravimo proti Serengeti nacionalnemu parku, ki pomeni "neskončna planota".

Vozimo po še bolj prašni cesti kot dan poprej, med potjo pa se nam večkrat ponudi prizor na masaje, ki pasejo živino. Ko ustavimo, takoj pritečejo k vozilu in prosijo za denar in hrano . Šofer ne dovoli, da jim karkoli dajemo, ker jim bi to prišlo v navado. Opazimo tudi masajske dečke v črnih ogrinjalah in belo poslikanimi obrazi, kar je značilna oprava obrezanih dečkov. Fotografirati jih ne smemo.

Vožnja po parku Serengeti je v sprva malce dolgočasna , močno prašna in manj zanimiva ....vse dokler ne uzremo enega od "5-ih veličastnih" - to je leva, ki lenobno poležava v družbi levinj. Pozno popoldan dosežemo nekako sredino Serengeti NP, ki je res obsežen. Skupaj z Ngorongoro parkom s svojo skupno površino presegata površino Slovenije. Šofer nas pripelje v kamp, kjer nam spremljevalna ekipa že postavlja šotore (4 šotori za 2 osebe), kuhar pa nas tokrat razveseli z okusno "pumpkin" juho, špageti bolognese, solato in sadjem. Šofer Adam se nam tudi tokrat pridruži pri večerji in ta večer na iPad -u celo uredi glasbo trenutno najbolj slavnega tanzanijskega izvajalca -  Diamond Platnumz Ft Rayvanny - Iyena.

 

Ponedeljek, 20.8.:

Nadaljujemo z raziskovanjem Serengeti NP in hkrati počasi zaključujemo 4-dnevni safari trip. Je zanimiv, vendar v meni počasi že tli želja, da preidemo v drugi del potovanja (notranji let na Zanzibar). Delno morda zaradi dolgih in poskočnih poti obširno savane, delno pa zaradi prahu, ki se nam zajeda v vse pore telesa in potovalk. Da, vsi smo malce utrjeni in željni poštenega tuša :-)

21.8.- Slovo od Tanzanije in polet na Zanzibar, otok začimb in rajskih plaž

 

Potem, ko smo si z 4-dnevnim safari-jem in prepojeni z rdeče opečnatim saharskim peskom, ogledali ekosistem treh velikih tanzanijskih parkov, je sedaj pred nami še otok Zanzibar, znan po lepih plažah in začimbah in kot tak prava "honeymoon destinacija".

Do otoka koristimo dva notranja leta:

  • Prvi let (Air Tanzania, 80 sedežev): Mwanza - Dar El Salam vzlet ob točno 14h, pristanek ob 15:38, 1h 38min, 890 km. 
  •  Drugi let (Auric Sir, pilot + 12 potnikov / slika spodaj): Dar El Salam-Zanzibar, vzlet ob 16:45, pristanek ob 17:05, 20 min, 88 km

Na obeh transferjih nismo sami, saj nas tako v Mwanzi kot v Dar El Salam-u pričaka pristojna oseba, ki jo je očitno za nas določila ga. Vesna (Pure Africa Travels). Na letališču Dar El Salam prejmem pozabljeno jakno, ki so mi jo odpremili iz masajske vasice Olpopongi do letališča na Zanzibarju. Presenečena ugotovim, da se v prsnem žepu jakne še vedno nahaja 15.000 tanzanijskih šilingov, za katere me je Vesna poprej obvestila, da jih verjetno lahko odmislim. Po njenih navodilih pa vseeno plačam 75.000 TZS (30 usd) za prevoz jakne. Če bi za ta strošek vedela prej, bi naročila, da jakno pustijo pri Masajih in bi bilo od vsega skupaj še največ koristi.

Sledi nastanitev v Abuso Inn hotelu, ki si ga bom zapomnila predvsem po najbolj trdih posteljah, kar sem jih dosedaj preizkusila v svojem življenju in tušu, s katerim stuširaš vse prej kaj drugega, kot sebe :-)

22.8. - Ogled rojstnega kraja pevca Freddie Mercury (Stone Town) in nastanitev na obali Kendwa

S transferjem na Zanzibar imamo sedaj pravzaprav dopustovanje "v lastni režiji ", preko agencije pa nam pripada še zadnji vodeni ogled po mestu Stone Town, ki stoji na polotoku trikotne oblike. Mesto predstavlja ključno turistično znamenitost otoka, ki mu daje pečat mešanica različnih kultur, ki so jih na otok prinesli arabci, indijci, portugalci, britanci, sultani, trgovci s sužnji in verjetno še mnogo drugih, ki so na otoku videli tržni potencial.

Pred hotelom, ki nam ga je na tem zadnjem delu našega potovanja uredila agencija, nas pričaka lokalni vodič, ki nas popelje po ulicah Stone Town-a, ki potrebuje še kar precej razvojnih posegov.  Kot osrednje mesto Zanzibar-ja, ki ga "prodajajo" nam - turistom, bi bil potreben korenite obnove mestne infrastrukture (električna napeljava, ureditev mestne tržnice, prenova fasad mestnih in kulturno -zgodovinskih stavb, morda kak dodatni muzej posvečen zgodovini mesta, kulturi, obrti in umetnosti, ....).

Ogled mesta začenjamo s sprehodom do Forodani Gardens. Ta ponuja zanimiv prizor, podoben naši odprti kuhinji, kjer se mešajo različni vonji in okusi lokalnih, tradicionalnih jedi. Za preizkušanje jedi "s ceste" se ne odločimo, saj večina nas, ki potujemo skupaj, preferira odločitev za večerjo v eni od lokalnih restavracij. Delno nas (vsaj mene) tudi malce odvrne pogled na to, kako imajo prodajalci naloženo meso na razmajanih in zamazanih mizah, ki so jih obrisali z že mnogokrat uporabljeno krpo, da ne pomislim na higiensko skrb rok.

Med sprehodom po mestu nam vodič pokaže nekaj tipičnih lesenih vrat, vgrajenih v izbrane hiše. Vsaka vrata po svoji obliki in motivu nosijo svoj pomen oz. sporočilo, ki prihaja iz izbrane kulture (indijske, afriške arabske, evropske).

Ustavimo se še ob rojstni hiši Freddie Mercury-ja, pevca skupine Queen. 

Vredna obiska je tudi razstava afriškega suženjstva "East African Slave Exhibit" iz obdobja 1800-1909, kjer je na voljo predvsem veliko panojev v sliki in besedi o začetkih afriškega suženjstva, krutosti trgovcev s sužnji, trpljenju slednjih in o prelomnici, ko se je to mračno obdobje "črnega človeka" vendarle zaključilo.

Sledi postanek na stari mestni utrdbi, nato pa z vodičem in šoferjem nadaljujemo pot s ciljem obiska vrta začimb, po katerem slovi Zanzibar. Med potjo se ustavimo v eni od lokalnih hiš, kjer s spoštljivostjo do muslimanske kulture, bosi vstopimo v večji prostor z živo zelenimi stenami in tlemi, prekritimi z barvitimi preprogami. Skupaj z vodičem se posedemo po tleh, kjer nam postrežejo z rižem in nekakšno zelenjavno omako.

Po jedi izkoristim priložnost za nakup nekaj začimb in stik s prikupnimi otroci, ki posedajo z žensko v senci velikega drevesa. Prevzame me prijeten občutek, ko jih vidim, da jih je en sam nasmeh in nagajivost. Odprtih ust opazujejo dron, ki ga Marko zažene in dvigne v zrak, mene pa "napadejo" s prikupnimi objemi.

Nadaljujemo pot do vrta začimb (spice farm), kjer nas očarajo vonji, okusi in podobe nekaterih plodov, katerih sem že pozabila imena. Smo pa z veseljem okušali sadež "rambutan" in se razveselili zapestnic, ki nam jih je iz listov bananovca spletel lokalni fant. Brez napitnin seveda tudi tule ne gre.

Ob 15:30 nas šofer in vodič pripeljeta do kraja Kendwa, kjer se namestimo v Sun Set Bungalows. Cesta do resorta z bungalovi je prava katastrofa, po njej smo vozili skoraj s hitrostjo pešca ali kolesarja, saj ima polno lukenj, je neravna in ...joj, nimam besed. Bungalovi so sicer primerno opremljeni z dobro obalno restavracijo, niso pa kak presežek, ki bi šel "z roko v roki" s prefinjeno obalo, ki je prava zmagovalka v primerjavi z obalo sosednjega resorta.

23.8.-24.8.: Do otoka Mnemba - izlet z ladjico in dan za "snorkeling"

Četrtek,  23.8.:

Tretji dan na Zanzibarju ugotovimo,  da postaja poležavanje na plaži že malce "naporno" Cool. Na plaži smo ves čas nekako izpostavljeni prodajalcem sadja,  bižuterije,  oblačil...,  vendar začuda niso tako vsiljivi, kot drugod. Glede na stalno prisotnost uniformiranih varnostnikov na plaži,  imajo verjetno svoj teritorij,  kje se lahko gibljejo in ne motijo turistov. Ogovarjajo le,  če greš mimo njih,  ne pristopajo pa k ležalnikom.  Nam pa pozornost pritegnejo ponudniki izletov z ladjico (snorkling+kosilo). Po stiku s tremi ponudniki na plaži, ugotovimo da se cene precej razlikujejo med seboj. Od 25 usd na osebo vse do 50 usd in več. Odločimo se za najcenejšega, ki mu za skupino 7-ih nas ponudimo in plačamo 150 usd. 


Petek,  24.8.:

Ob 8:30 zjutraj se zberemo na plaži in vkrcamo na staro tradicionalno "brkačo", ki nas je sprejela (po mojem štetju)  cca 35 turistov.  Med potjo se izkrcamo na obali Nungwi, da si vsak izbere potapljaško masko in plavutke (vključeno v ceni),  nato pa odplujemo do otoka Mnemba.

Ta se nahaja na SV strani Zanzibar-ja  in je v privatni lasti (omemba Bill Gates -a,  vendar nisem prepričana da je 100%), zato dobimo jasna navodila, da ne plavamo do obale. Zaplavamo v kristalno čisti vodi z odtenki modre in zelene, da si ogledamo podvodni ekosistem. 

Zvečer sprehod ob obali Kendwa,  kjer v cca 200m oddaljenem sosednjem resort-u AMAAN KENDWA, po naključju najdemo dober Wi-Fi. V kraju naše namestitve je Wifi zelo slab. Za vsak priklop (6ur) moraš v restavraciji vzeti listek, ki te včasih poveže , včasih ne, ali pa imaš izpade povezave. Dan z rahlim dežjem je več kot prikladen,  da se malce priklopimo na internet, kjer že iščemo informacije za nadaljnji plan poti (Dubai).

Sobota, 25.8.-27.8.: Zanzibarski dnevi na "off", osvežitev z dežjem, obisk Mnarani Natural Aquarium in priprava za "Dubai in 1 day"

Do zaključka naših zanzibarski dnevov se kratkočasimo s poležavanjem na plaži, večernimi družabnimi igrami, okušanju kokteljov.... skočimo pa na ogled zadnje in tudi edine bližnje znamenitosti, do naravnega rezervata z želvami t.i. Mnarani Natural Aquarium (www.mnarani.com).

Tu svojo misijo opravlja skupnost prostovoljnih posameznikov, ki si prizadevajo reševati želve na način, da nadzirajo njihova jajca, izvaljene želvice zasežejo še predno se namenijo v morje. V rezervatu jim uredijo primerno okolje, jih zdravijo, ko se dovolj stare (2-3 leta) pa jih spustijo na svobodo, v morje.

28.8. sledi let na Dubai, ki mu namenimo 2 nočitvi oz. 1 celodnevni dan. Več na ločeni strani - TUKAJ.

Egipt za čas jesenskih počitnic (Sharm El Sheikh in okolica); 27.10.-2.11.2019

Jesenski čas nam je (bil) letos že tako naklonjen z lepimi sončnimi dnevi in zakaj si ga ne bi podaljšali še za nekaj pravih sončnih dni s plavanjem v morju. Poletna Norveška nam je širokosrčno ponudila najboljše vremenske razmere in obilo možnosti za aktivno odkrivanje osupljivih lepot norveške narave. Pa vendar prija tudi malce lenarjenja pod toplim soncem, plavanje v morju in se prepustiti vodenim ogledom na izbranih izletih.

Odločitev za Egipt je prišla kot sklep po hitrem pregledu turističnih ponudb ob ključnem pogoju, da se na izhodiščno letališče tokrat ne vozimo v sosednje države. Ponudba Kompas Holidays (hotel + letalo) je bila sprejemljiva:

  • Termin: 27.10. - 2.11.2019
  • Izbran hotel: Sharm Resort Hotel (ki se s ponudbo in prostorskimi kapacitetami povezuje s hotelom Sharm Plaza)
  • Letalski prevoznik: Fly Egypt (Ljubljana - Sharm el Sheik)
  • Viza za vstop v Egipt: naj bi bila obvezna, vendar mi jo na letališču nismo plačali (za Sharm el Sheik neobvezna), se pa potrebuje v kolikor se odločite za izlete na daljše destinacije iz Sharm el Sheik oz. če potujete v Kairo ali Luxor. Priporočam, da se o tem predhodno posvetujete v agenciji. 
  • SLO predstavnik na lokaciji hotela: DA, v okviru turistične agencije ETI potovanja d.o.o. (https://www.etipotovanja.si/)
  • Koristne informacije: https://www.etipotovanja.si/pocitnice-v-egiptu/koristne-informacije/
  • DODATNI IZLETI & DOŽIVETJAIzleti se gibljejo po sprejemljivi ceni, najdražji pa so seveda tisti z letalom v Kairo, Petra, Jeruzalem. Po sestanku s slovensko predstavnico smo se odločili za 3 vodene izlete (lokalni vodiči !!) in dva izhoda iz hotela v lastni režiji, ko smo šli obiskat večerni Soho in Naama Bay.

    Več v nadaljevanju.

O IZBRANEM HOTELU ( Sharm Resort Hotel)

Po ponudbi M-Holidays smo izbrali hotel Sharm Resort hotel iz verige Red Sea Hotels (www.redseahotels.com), ki se z razpoložljivimi kapacitetami (plaža, restavracija, animacija, ponudba hotelskih trgivinic) povezuje s hotelom Sharm Plaza. Kljub 5* (po naših kriterijih za 3-4*) lahko rečem, da je to povsem običajni hotelski kompleks, ki ti nudi več kot zadovoljivo ponudbo. Ponudba hrane (all incl.) je v redu, ni pa kakšnih hudih presežkov in tudi ponudba dneva je bolj ali manj podobna naslednjemu dnevu. Zahtevni gurmani bi verjetno zapisali svojo kritiko, meni osebno je zadostovalo, da je bilo na voljo dovolj pisane (sveže ali skuhane) zelenjave, stročnic, jedi iz žara... pogrešala sem le sveže sadje, zato sem bila tista, ki sem posegala po sadnih dekoracijah na preveč sladkih tortah in pecivu. Obljubljeni Wifi sicer ni deloval, zato je praktična rešitev, da že na letališču opraviš nakup SIM kartice (Orange SIM kartica s prenosom podatkov za 16 GB je omogočala odlično delujoč Wifi).

Hotelska ponudba se seveda kaj hitro razširi preko zaposlenih, ki ti na plaži in v okolici ponujajo snorkling izlete, večerne zabave z izbranim večernim menujem proti doplačilu (1x smo izbrali libanonsko večerjo za le 5€ na osebo), masaže in ... celo usluge Dr.Fish (terapija telesa z ribicami, ki ti menda zgrickajo vso odvečno kožo in si spiljeno prerojen). No 3.dan sva klonila ponudbi paketa 2x2 masaž za 30min in od cene 25€/osebo (1.dan) prišla na ceno 15€/osebo. Ja, v Egiptu se ne sme pozabiti na čar barantanja in presrečni so, da si vzameš čas za pregovarjanje in pogajanje. Imajo tisto osnovno vrlino prodajalca, ki začne prodajati ob prvem "ne".

POTAPLJANJE (vodeno; 2:2)

Potem, ko naju mladenič na plaži zaplete v pogovor in nama začne ponujati še potapljaško izkušnjo, se najprej upiram. Pa ne toliko zaradi dejstva, da ti želijo spet nekaj prodati, kot bolj iz mojega (zmotnega) prepričanja, da to ni zame, da je nevarno, da ne bom znala... In me je takoj začutil.

Ponudi mi najprej poskusni potop z jeklenko v bazenu, da preiskusim dihanje z ustnikom in jeklenko na svojem hrbtu. Kar je bilo seveda povsem enostavno, ni pa bilo tistega preiskusa, ko se ti zaradi globine pojavi pritisk v ušesih.

S tem sem se soočala nekaj ur kasneje, saj sva potrdila in vplačala tisto slabo urco od priprav do prihoda iz globin. Opreme je kar nekaj, predvsem pa je zelo težka, zato so mi fantje vse skupaj nesli do plaže. Pred tem so nama podali samo še nekaj osnovnih smernic potapljanja in znakov pod vodo. Ko sem se z vso težo opreme potopila pod vodo, me je moški kar nekaj časa (morda 2 min) držal pod vodo, verjetno zato, da sem se navadila vse opreme in ujela svoj umirjen ritem dihanja z dihalko. Po navodilih sva se z M. prijela za roki, on pa je zaplaval nad nama, da naju je postopoma spuščal v globino. Roke niso smele iti po svoje, zgolj noge, saj bi se sicer hitreje zadihala in bi vplivalo na dihanje. Kaj kmalu (po 2m) sem že začutila tisti neprijeten ušesni pritisk in sem takoj pokazala znak, da bi šla gor, mojster mi pokaže znak, da naj se primem za nos in pihnem. Sprva malce nerodno, vendar mi je hitro uspelo sprostiti napetost v ušesih in sem plavala naprej, občasno pa sem le še nekajkrat nežno pihnila skozi nos in je šlo. Šli smo globlje in nekako sem se hitro sprostila, ubrala ritem dihanja in poskušala čim manj opletati z glavo, rokami ... tam spodaj smo bili cca 20-30 min in vsa moja pozornost je bila vsaj prvo tretjino časa usmerjena v lastno dihanje in bolj ali manj uspešno izenačevanje pritiska. Potem sem se sprostila in svojo pozornost usmerila tudi na lepote koral in ribe.

Moja prva potapljaška izkušnja je bila vsekakor pozitivna in jo toplo priporočam.

SOHO (v lastni režiji)

Soho je zabaviščno-nakupovalno središče, ki zares zaživi šele v večernih urah. Od našega hotela oddaljen 9km, ga je najbolj primerno doseči s taxijem. Po danem nasvetu smo se sprehodili do izhoda iz našega hotelskega resorta in se odločili za prvega voznika, še danes pa nisem povsem prepričana ali je bil pravi taksist ali ne, saj na vozilu nisem opazila oznak. Za vožnjo do Soho Square (9 km) smo plačali 200 EGP (10 €), za nazaj pa 150€, ko smo se usedli v modro bel taxi.

Za dostop na ulično promenado Soho Square je potrebno mimo kontrole, kjer ti pregledajo vsebino torbice. In potem se mirno sprehodiš po ulicah mimo pisane ponudbe trgovin, pubov, vse do osrednjega parka, kjer ob polni uri (prišli ob 20:30) vklopijo vodni show Dancing Fontaine. Lepo, vendar že videno v Dubaju, s katerim se vsekakor ne morejo jih kosati.

V okolici kaj dosti drugega kot ulične slikarje, glasbenike, prodajalce sladkih jedi in ponudnike šiš, ni videti. 2h je bilo dovolj.

CITY TOUR (voden ogled mesta Sharm el Sheik)

Naša SLO predstavnica nas je v večernih urah (ker podnevi je mesto dobesedno mrtvo) najprej popeljala do enega tipičnih bazarjev, ki samevajo ob glavni cesti prosti staremu delu Sharm el Sheik-a in odkrito priznala, da imajo z njimi dogovor (beri in razumi: provizija za dostavo turistov Smile).

Povzemam pa še nekaj informacij, ki smo jih dobili na busu  preko naše predstavnice, ki nas je popeljala po mestu Sharm el Sheik:

  • mesto Sharm el Sheik je staro 51 let, torej še razmeroma mlado in ima 350.000 prebivalcev, od tega tu živi 180 slovencev (večinoma tisti, ki so se odločili investirati v nepremičnine, ki jih oddajajo in tudi sami prihajajo na počitnice); 
  • v Egiptu je 80% muslimanov, vsega skupaj pa 104 mio prebivalcev, ki živijo na 4% ozemja (96% Egipta so puščave) 
  • tudi tu velja kruta usoda deklic in dečkov, saj do 6.meseca starosti obrežejo vse dečke, deklice pa po prvi menstruaciji (zaradi dogovorjenih porok, da denar ostane v družini). 
  • Na zaroko, ki traja 2-3 dni mora biti povabljenih najmanj 250 gostov, pri poroki (ki traja1 teden) pa je cca 500 povabljenih. 
  • zakonski stan muslimanom dovoljuje imeti 4 žene (vendar vsaki mora nuditi enako materialno blaginjo, sicer ga žena lahko toži) 
  • Naserjevo jezero predstavlja v Egiptu ključno naravno danost, saj oskrbuje deželo z elektriko in s prepotrebno vodo v času suš. Če bi se kdo odločil škodovati Egiptu, bi bilo Naserjevo jezero prva tarča. Jezero je bilo poimenovano po vladarju Naserju, ki je prišel na oblast po odstranitvi kralja (v 60-ih letih)  
  • v bližini Sharm el Sheik gradijo Sinajski muzej (drugi za egipčanskim v Egiptu), ki bo odprt konec 2019 (torej priložnost za potnike, ki še načrtujejo počitnice v Egiptu). 
  • Vse mošeje v Egiptu financira država, koptske mošeje pa državljani sami. 
  • Doma moški in ženske vedno molijo v ločenih prostorih. 
  • samo v Egiptu obstaja Koptska kristijanska vera , ki jih prepoznamo po tatujih križa na zapestju . Koptski kristijan se mora poročiti do 30.leta (če se žena ne najde, je vedno tu kakšna sestrična). Ločitve NI med koptskimi kristijani
  • povprečna starost prebivalcev v Egiptu je 71 let, 40% doživi 104 let, 
  • do 25 let morajo fantje  opraviti vojaško obveznost. Dolžina le-te je odvisna od dosežene izobrazbe. Če nima izpolnjene vojaške obveznosti in se to ugotovi, ga lahko doleti smrtna kazen.

Ogledali smo si 3 mošeje: El Salam (ki so jo zgradili samo v 30-ih dneh za predsednika Abdel-Fattah al-Sisi), Al Mustafa Mosque in Al Sahaba Mosque, ki je ena najbolj znamenitih in mogočnih.

V programu pa je sledil še obisk trgovine z začimbami in parfumi Mr. Herbs, ki se nahaja nasproti AlSahaba mošeje. Ponudba je pestra, zato se odločiva, da če že pustimon nekaj denarja v Egiptu, potem je vsekakor bolj vredno, da ga nameniva za začimbe, čaje in dva parfuma, v vrečko dodam še mentol v obliki kristalov, saj me  je presunil močan vonj iz kozarca, ki so nam ga dali vsem za povonjati. V kozarcu vroče vode je prodajalec raztopil samo za majhen delček mentolovega kristala (v velikosti polovice arašida). Ko se ta raztopi v vodi, so hlapi tako močnega vonja, da je vsakega skoraj vrglo nazaj. Zadeva je primerna za inhalacije v primeru dihalnih obolenj, vnetega grla in kašlja.

NAAMA BAY (v lastni režiji)

Tako kot Soho Square, smo se en večer sami zapeljali še do Naama Bay-a (cca 7 km stran od našega Sharm Resort Hotel).

Taksisti so kot vsi ostali seveda pravi lisjaki. Postavijo ti neko ceno in obljubijo, da te pridejo nazaj iskat (seveda, prav tam ob tej in tej uri bo čakal na nas, z našim vnaprejšnim plačilom). Seveda je vedno pravilo; znižuj ceno in plačaj samo v eno smer. Če smo do Soho Square (cca 9km) plačali 200 EGP (cca 10 €), smo tokrat do Naama Bay (7 km) se spogajali za 140 EGP (7€).

Naama Bay je predel Sharm el Sheika, za katerega bi pomislil, da so se na eno mesto spravili prav vsi, ki tako ali drugače ustvarjajo nočni utrip mesta (gostinski lokali, pubi, kadilnice šiš, trgovci....). Ni enega tekočega metra, kjer pred tabo ne skoči nekdo in te prepričuje, da ima najboljše spominke, obleke, šiše, plavalne pripomočke, začimbe, sadje, nakit, hrano, igrače.... Povrh vsega začinijo svojo prisotnost na glavni promenadni ulici še z močno navito glasbo iz zvočnikov in vide-i na uličih ekranih.

Pravi nočni živ-žav.

NACIONALNI PARK RAS MOHAMMED (snorkljanje)

Med vplačanimi izleti je bil tudi poldnevni izlet v nacionalni park Ras Mohammed, ki leži na repu Sinajskega polotoka, da se podamo na snorklanje. Območje parka obsega 480 kilometrov neokrnjene obale in tisto, kar smo lahko videli s čolna, je bila pravzaprav mešanica kamnitega sveta in prostranih puščavnih površin.

Pobrali so nas iz cca 3 hotelov in imeli kar lepo skupino. Teh je bilo na naše presenečenje še več, saj smo v marini opazili še veliko drugih motornih čolnov, kar dokazuje da so lokalci iz tega naredili dober biznis. Režim imajo dobro postavljen in vsak lokalni vodiči je odgovoren za svojo skupino, ki jo vodi do ladje z lastnim imenom. Po njej so nas tudi klicali, ko smo bili vsi v vodi (npr. Gazalla III).

Z nami je šla tudi lokalna vodička, ki nam je sicer v zadovoljivi angleščini pojasnila potek izleta (2 postanka, kosila in 3.postanek za še eno snorkljanje ali počitek na ladji). Vsakemu so dali, kar je potreboval (masko, plavutke, rešilni jopič in skupaj smo v vodi izgledali kot omamna vaba za kakšnega morskega psa :-). Brez heca, tudi v teh vodah bi se lahko pojavil, na njegov račun pa se je pohecal tudi naš potapljaški vodnik na ladji, ko nam je pojasneval pravila uporabe opreme, skakanja v vodo, plavanja v skupini in pokazal osnovne znake za sporazumevanje v vodi. Eden med njimi je tudi znak za "opazil sem morskega psa" (stegnjeni prsti nad glavo) in potem nam je rekel. "Then you can say goodbye to your group" :-). Smešno, res....

Izlet je bil predvsem prijetna popestritev počitnikovanja v Egiptu in priložnost za druženje, glede na videno "pod vodo" pa bi lahko rekla, da so bili koralni grebeni na plaži našega hotela podobni, če ne celo lepši - seveda tudi ob dejstvu, da smo tam plavali v nižji globini. 

So pa nam ponujali še podobni izlet, vendar na otok Tiran.

QUAD RUNNER (vožnja po peščenih poljih s štirikolesniki - voden izlet)

Tovrstno zabavo sta si privoščila Marko in Kaja, jaz sem to idejo raje opustila, potem ko sem med informacijami o tem 2-3 urnem izletu prebrala, da ni primeren za tiste, ki imajo težave s hrbtenico. No, menda je bilo zabavno. Kaja (15,5) se je tudi sama preiskusila v vožnji štirikolesnika, mlajši otroci morajo biti v spremstvu staršev oz. v dvojicah 1odrasel + 1otrok. Oblačila so primerna dolg rokav in dolge hlače, zaprta obutev, sončna očala in ovratna ruta (puščavski prah). Cena za par (najem enega štirikolesnika) je bila 35€.