Po pohodniških poteh Golte, začinjeno z ZIPLINE spustom - 15.9.2019

Sončna septembrska nedelja je bila "dogovorjena", da pospremim kolegico na zipline Golte, s katerim je bila obdarjena za svoj rojstni dan. Vožnja do tja je iz Domžal slabo urco in kar malce v zadregi se sprašujem, ali smo v vseh teh letih res prezrli ta čudoviti krajinski park, da ga še nismo obiskali. Ne toliko zaradi smučanja kot za poletne pohodniške poti.

Avto sva z Niko pustili na urejenem parkirišču v Žekovcu (nekaj ur kasneje poučeni o pravilni izgovorjavi), kjer je izhodišče za vstop na nihalko . Žal sva morali cca 40 min počakati, saj nisva vedeli, da vozi le na polno uro. Nauk za naslednjič, da se na spletu preveri urnik vožnje in kdaj je sprememba. Namreč ravno dan najinega obiska (15.9.) je tisti mejnik, ko nihajka obratuje vsak dan in sicer vozi vsako polno uro od 8:00 do 18:00 ure, od 15.9. pa obratuje samo med vikendi.

Turistična vozovnica za povratno vožnjo z nihajko je bila 11€, vendar je bil najin povratek na dveh nogah Embarassed, zato recimo, da sva malce podprli lokalni pohodniški turizem. Kabinska žičnica te pripelje do Hotela Golte, ki leži na nadmorski višini 1.410 m z razgledom na Savinjske Alpe. Presenetil me je arhitekturno dovršen objekt hotela in sodobno opremljena restavracija z bifejem, ki vodi na teraso.  Nisem se zmotila v domnevi, da vse tole ne more biti staro, saj je bil hotel zgrajen v letu 2010.

Po malce manj okusni kavici pa se je začela najina hribovska pustolovščina v objemu čudovitega krajinskega parka Golte. Najprej zipline. Kolegica uredi vse potrebno, da jo opremijo za spust, jaz zagrabim fotoaparat, se sredi travnika postavim na najboljšo pozicijo pod linijo zipline-a in se pripravim, da ujamem tisti pravi trenutek, ko mi Nika kot "cat-woman" prileti nad mano. In uspelo je, meni s fotoaparatom, Niki s prvim spustom (v darilnem paketu so ji pripadali 3 spusti). Ko sem po njenem prvem sestopu iz zipline-a videla njen nasmešek, sem potrebovala le nekaj sekund za tisti "jaz bi tudi". Menjava fotoaparata za čelado in ostalo opremo....in sem šla. Juuhhuuu!

Vsi pomisleki zaradi mojih težav s hrbtenico, so med spustom in ob pristanku zbledeli. Za varnost je odlično poskrbljeno, sediš stabilno kot dete v hribovskem nahrbtniku... hehe,... le da tu nimaš kej tarnat, ampak samo vriskaš. Hitrost pa povsem obvladljiva. Priporočam.

Po zipline-u pa sva adrenalin "iz lufta" zamenjali z realnimi tlemi. Na voljo sva imeli več poti, poimenovanih po živalih. Odločili sva se za Medvedovo pot, v upanju da res ne srečava nobenega "teddy-a". Pot vodi najprej do vrha dvosedežnice, se nadaljuje mimo jezerca do koče Tri poti, Alpskega vrta, od tu pa do Mozirske koče, kjer sva se ustavili za hrano.

Za nazaj sva se odločili, da kabinsko žičnico izpustiva in se v dolino raje odpraviva peš. Usmerjevalna tabla nama je sporočala 1h 40min, nama se je malce zavleklo, ampak naj ostane najina skrivnost. Da se bova spominjali naslednjič pa naj zapišem le 3 ključne momente: klopca pri drevesu, krave in jadralni padalec Milan