Slovenija
Med prazniki, krajšimi počitnicami ali kar tako nas pot zapelje tudi po naši lepi Sloveniji. Ker se bo na tem mestu verjetno nakopičilo kar nekaj izletov, le-te razvrščam po statističnih regijah:
GORENJSKA regija
09.09.2012: Družinska kolesariada po Pokljuki
Čudovit sončen dan nas je spet spravil na kolo - tokrat na Pokljuko. Začrtala sem nam pot "Pokljuškega kroga, saj gre menda za nezahtevno, cca 25km dolgo pot brez posebnih vzponov.
Vendar sem (smo) malce falili in na koncu naredili le 17km. Zadnji del je namreč predstavljal kolesarjenje navkreber, čemur sta se punci malce uprli in smo torej prepustili "cestni posladek" M., ki je z veseljem prekolesaril še tistih 40 min v hrib in se vrnil do nas na 4 kolesih :-))
Če bi šli po prvotno začrtani poti, bi kolesarili mimo planin Jelje, Konjska dolina, Zajamniki, v smeri Praprotnice. Na Rudnem polju bi morali zaviti levo proti smučišču in se spustiti proti planini Javornik, od koder bi dosegli spet Kranjsko dolino in prispeli v Mrzli Studenec. To pišem zato, da vem za naslednjič, vkolikor bi nas želja po kolesarjenju spet zanesla v te kraje, ki so res čudoviti.
No, naša "kiks" turca pa je potekala tako, da smo štartali na vrhu klanca na Mrzlem Studencu, cca 15 km od Bleda. Do sem je kar dober naklon ceste, tako da ni šans, da bi tu mučili otroke s pritiskanjem na pedala. Na asfaltni cesti, ki se vije po lepo zaraščenem smrekastemu gozdu smo kmalu zavili levo - za smer Šport hotel. Tako smo prišli do naselja Goreljek, ki me je očaral s potjo, ki se vije med pašniki. Prikupne so tudi majhne hiške, ki mi delujejo prej vikendi kot pa bivališča. Prav idilično res, sploh ko te na enem odcepu pozdravijo krave, malo naprej konjčki, čez cesto pa ti steče veverica.
No in tu nekje bi morali skreniti s poti (za smer Zajamnik)...če bi le bila kakšna tabla, seveda..... mi pa smo se predali cesti, ki se je lepo in kar dolgo časa spuščala navzdol. In tako prispemo v Koprivnik, kjer nam fant (domačin) pove, da bi morali odkolesariti nazaj v hrib, če bi hoteli iti po začrtani poti. Ja seveda, punci bi bili navdušeni :-)) No, zato smo krenili naprej v Gorjuše, od koder nas je vzpenjajoča se cesta kmalu opozorila na dejstvo, da se naš cilj (izhodišče, kjer je parkiran avto) nahaja na višini 1300 m.n.v. Nekaj časa je še šlo s K. (8) in N. (12), potem pa smo punce sestople s kolesa, M. pa urno naprej.
Sledilo je še jedenje v pizzeriji Ema (Srednja vas v Bohinju), kjer imajo XXL porcije. Priporočam, da naročite malo pico, s katero se lahko pošteno najesta 2 odrasla človeka. Izlet smo zaključili še s plavanjem v Bohinjskem jezeru.
10.06.2018 - Po kolesarski poti Radovne, doline Krma in okoli Blejskega jezera
- Izhodišče: Športni park Bled (508 m.n.v)
- Cilj: Radovna in dolina Krma (do 950 m.n.v.)
- Čas aktivnega kolesarjenja: 4h 10min
- Višinska razlika: 442 m
- Prevoženih: 55 km
- Dron posnetek Bleda - tukaj.
Tole kolesarsko turco pa lahko označim za eno lepših. Štartala sva v izhodišču pri športnem parku Bled, nato pa krenila po idiličnih podeželskih in gozdnih poteh ob reki Radovne. Skoraj brez prometa in v hladu reke Radovne se pot postopoma in enakomerno vzpenja, vendar brez hudih naporov. Lahko rečem, da je nezahtevna, varna in ravno prav razgibana (spusti, vzponi). Skrajno točko te poti ob reki Radovni sva dosegla pri gostilni "Psnak", ki se odlikuje po izjemni legi.
Skoraj da ne moreš mimo, da ne posedeš na klopici v prijetni senci, s pogledom na vrtiček sredi zelenega gaja in objema gora. Idealno, da razpreva "krila"našemu dronu, ki se nama vrne s še lepšimi panoramskimi posnetki okolice, kot sem jo uspela ujeti s fotografijami.
Tu obrneva nazaj in kreneva desno, po dolini Krma. V to smer vozijo avtomobili - verjetno do izhodišča za pohodniško turco na Debelo peč (2.014m) ali Macesnovec (1.926m).
Smerokazi kažejo za Dom Valentina Staniča (5h 30min) in Triglavski dom (5h 30min), nekaj 200 m naprej pa se na levi strani ob cesti nahaja Kovinarska koča. Kolesariva na 870 m.n.v., vendar naju cesta "vabi" še kar naprej, na makadam gozdno cesto ....vse dokler nama jo ne zmanjka (rampa in parkirana vozila pohodnikov) in pristaneva na višini cca 950 m.n.v.
Vrneva se po isti poti (Zgornja Radovna - Radovna - Krnica - Zgornje Gorje - Spodnje Gorje) in narediva še krog okoli Blejskega jezera. Kolo tu ni dobra izbira, razen če se ti dopade slalomiranje med množico sprehajalcev (turistov malo morje).
Vrneva se do športnega parka Bled in po 6-ih sončnih urah na kolesu (08:20 - 14:15) se - glej ga zlomka - ulije ravno v trenutku, ko Marko namesti na avto še moje kolo.
Idealen timing, idealen kolesarski izlet z okusnim kosilcem ob jezeru :-)
18.julij 2016: Do Doma na Zelenici (1536 m) in naprej do Doma pri izviru Završnice
Dne 18.06.2016 smo imeli "prijetno nalogo" :-), da taščo dostavimo do Čadovelj pri Tržiču, kjer je imela s svojo skupino že tretji vikend usposabljanje za varuha gorske narave. Zadnjič so se "urili" v hribovju Velike planine, tokrat pa s ciljem Dovžanova soteska. Seveda bi bilo greh, da opravimo samo "taxi nalogo", zato je padla M. odločitev, da gremo mi po svoje s ciljem Doma na Zelenici (1.536m).
Tako se odpeljemo do mejnega prehoda Ljubelj, malo pred njim (za restavracijo Kozorog) pa zavijemo levo do parkirišča pod smučarskim centrom Zelenica, kjer točno ob 9h začnemo svojo pot.
Ta se najprej vije po široki gozdni poti, kmalu pa že "na odprtem" s počasnim vzpenjanjem do prvih stebrov sedežnice. Sledi vedno bolj kamnita in vzpenjajoča pot, ki se kmalu zooža na širino, da je potrebno hoditi en za drugim. Pohodniki imajo možnost da do prvega vrha pri koči VRTAČA (1.288m) pridejo po "cik-cak" ozki poti, ki zahteva hojo v koloni ali obstransko gozdno pot. Slednja je dobra izbira predvsem pri spustu nazaj (izbrali moji trije), jaz pa sem morala po tej kamniti poti navzdol kar precej paziti pri premagovanju manjših in večjih kamnov (nevarnost zdrsa).
Na današnji dan (18.junij) nas je prijetno ogrevalo sonce, naleteli pa smo tudi na ostanke snega - v veselje naše psičke. Po 1h in 15min normalno hitre hoje prispemo do sedežnice RTC Zelenica(1.544m), kmalu zatem pa po rahlem spustu do Planinskega doma na Zelenici (1.536m). Tu nas je gneča pohodnikov spodbudila, da se ne ustavljamo in krenemo naprej še 20 min hoje do Doma pri izviru Završnice.
Sicer pa je na tem mestu tudi možnost ubrati pot do Roblekovega doma (2h), Begunjščice (2,5h), Vrtače (2h) in Stola (3,5h). Vsekakor se splača iti vsaj do Doma pri izviru Završnice, saj se pri koči ponuja prekrasen pogled na Blejsko jezero, razprostrana planota pa kar vabi v svoj objem narave.
Prijetno presenečenje je bilo tudi srečanje z mlado irsko seterko (kar ni pogostokrat), ki nosi skoraj podobno ime (Hila) kot naša (Sheila). Veselje neizmerno :-)
26.-27.08.2011: Bohinj po "indijansko" in kolesarjenje po novi bohinjski kolesarski stezi
Rezervacijo na Bohinjskem koncu smo si tokrat uredili v vasi Ravne nad Bohinjsko Bistrico. Da preživimo vikend oddih aktivno, s kolesarjenjem in kopanjem v primerno toplem (bolje: hladnem) Bohinjskem jezeru.
Predvsem pa, seveda, da preiskusimo spanje v indijanskem šotoru, ki ga imajo v svoji ponudbi Apartmaji Tubej - izvedeli preko ponudbe BigDeal.
"Indijanski šotor" je postavljen na travniku in z direktnim pogledom na Triglav. Zvečer smo uživali ležati na klopci in na jasnem večernem nebu opazovati zvezde, ki so se to noč še posebej dobro videle. Šotor je prostoren (za 6 oseb), zanimivo (ročno) poslikano, ob njem pa ne manjka tudi miza in klopca, gugalnica ter indijansko kurišče. Slednji nam žal ni bil usojen, da bi si naslednji dan pripravili večerjo. Že prižgani ogenj nam je pogasil dež. Tako da smo "žar večerjo" izvedli v družbi g. Brankota (lastnika in upravitelja apartmajev), njegove žene ter simpatičnega starejšega para iz Anglije, ki sta prehvalila Slovenijo oz. obisk Ljubljane in Bohinja.
Kopanje v Bohinju je res pravi užitek, sploh če ves prepoten do njega prispeš aktivno, s kolesom. Po nasvetu g. Brankota smo se s kolesom zapeljali po novi bohinjski kolesarski stezi, ki je menda nedavna nova turistična pridobitev in zanjo še nismo vedeli. Menda so jo ravno pred 14 dni odprli.
Potek urejene kolesarske poti je na manjši sliki desno (klikni za povečavo), naša prekolesarjena pot pa je izrisana na zemljevidu spodaj.
Na kolesarsko stezo smo vstopili pri mostu čez Savo Bohinjko pred Bohinjsko Bistrico in se po njej pripeljali do Ribčevega Laza. Torej kolesarska steza ne vodi do jezera.Nazaj smo se vrnili v smeri Stara Fužina - Studor - Srednja vas v Bohinju - Češnjica - Bitnje.
Opomba: Marko je Bohinj "naskočil" s kolesom, na petek - kar po službi. Več o njegovi kolesarski turi na: http://imedi.si/blog/jeanmark/2011/08/28/v-bohinj-z-biciklom.
29.05.2011: Družinska kolesariada in Kajinih prvih 30 km, Mojstrana-Kranjska gora/D-2
Sončna nedelja 29.5. je bila po "kisli" soboti brez večjega razmišljanja splanirana in določena za družinski skok na kolo. Za Kajo (7) torej prvi izziv daljšega kolesarjenja, za Nastjo (10) priložnost, da "uteče" svoje novo kolo.
- Start: malo pred Mojstrano
- Pot: kolesarska pot D-2 (nekdanja trasa železnice)
- Dolžina: 30km (15km v eno smer)
- Cilj: Kranjska gora (Marko naprej do Vršiča)
Pot smo že preiskusili pred leti, ravno zato smo jo ponovno izbrali, saj je povsem varna za otroke. Asfaltirana, ustrezno označena, stran od prometa in tudi z urejenimi počivališči ter lovsko opazovalnico na poti. Kaji je šlo odlično, popestritev pa je bila seveda tudi čudovita narava, svež zrak, živali, ki so se leno pasle na bližnjih travnikih in dobra volja. Po 15 km pa v Kranjski gori ob pripekajočem se soncu še skakanje po trampolinu. Tu smo punce pojedle, Marko pa je prišel še na svoj račun (vzpon na Vršič). Nazaj grede je bilo še bolj veselo za Kajo in Nastjo, saj so zaradi rahlega spusta (cca 150m višinske razlike) kilometri bistveno hitreje ostajali za nami.
Priporočamo vsem družinam z majhnimi otroci.
30.06.2016 - V hladu soteske VIntgar in sankanje na Straži
Tokrat pa punce malo po svoje. Vroč četrtkov dan je vabil nekam na hladno. In izbrala sem Blejski Vintgar, ki se ga je še posebej razveselila naša Sheila (čofotanje v plitvi vodi je nekaj odličnega za pasjega štirinožca). Prav prijetno je obiskati to turistično znamenitost med tednom, ko ni občutiti gneče (kot tudi ne na cestah).
Naj pohvalim okusno pripravljene jedi v Gostilni Vintgar,od koder je sledil povratek k jezeru, kjer te parkiranje za 8 eur (ne glede na to za koliko časa parkiraš) prepriča, da se zadržiš na Bledu še nekaj časa. Če pozabiš kopalke, ti pa zato ostane sankanje na poletnem sankališču Straža. Na Kajino veselje sem kupila vstopnici za 2 spusta za 2 osebi in ji prepustila možnost, da se sama spusti 3x.
Blejski Vintgar in poletno sankališče Straža na Bledu
Blejski Vintag je dobro poznana izletniška točka v Triglavskem narodnem parku. Prijeten sprehod po urejenih poteh reke Radovne je prava poživitev, sploh če si ponekod, predvsem pri velikem, 13-metrskem slapu, še rahlo poškropljen. Na septembersko soboto je bilo še posebno veliko tujcev (angleško govorečih).
Nadaljevali smo še s sankanjem na poletnem sankališči Straža na Bledu. Preiskušeno že na Rogli pred 5 leti, no pa tudi tokrat je bilo zabavno.
Do Doma na Kofcah (1.488m) in Zavetišča na Šiji (1.528m) - 13. avgust 2017
Do Doma na Kofcah (1488m), v izhodišču iz Tržiča skozi Jelendol tik pod pl. Dolžanko vodi prijetna in korakom "prijazna" pot, večinoma po gozdu, mimo kapelice pri Mrzlem studencu, kjer je v času našega mimohoda ravno potekala nedeljska maša (menda vsako nedeljo v juliju in avgusta). Od doma je na voljo še kar nekaj poti (se splača, saj je vzpon od prej omenjenega izhodišča nezahteven in kar hitro mine): Šija (30min), Pungrat (1h 30min), Tegošče (2h) in Dolga njiva (3h 30min).
Odločimo se za Zavetišče na planini Šija (1.528m), do katerega vodi planšarska pot z lepimi razgledi,vendar brez naravne sence.
Je pa res lepo. Priporočam - predvsem za družine z manjšimi otroci, da ne omenjam pasjih štirinožcev, ki se jim tu ponujajo širine in dolžine tekanja, le na področju doma in okolice jih je potrebno imeti privezane.
**Google Fit: hoje 3h 25 (obe smeri), 9,26km
Do Koče na Golici (1582m) in še naprej po grebenu Golice do razgledov na narcise, 18.6.2021
Še nikoli nisem bila na Golici in ker je znana po cvetočih narcisah, sem se odločila, da jo doživim s prijateljico. Pa saj veste, rožice, ženske, nežnost, blaženost ... pa tisto, ko se je treba ustaviti, zaživeti in vdihniti trenutek, pobožati te nežne, bele cvetke. Le kdo bi naju čakal med potjo, če ne midve ena drugo :-) Pa sva šli.
Za izhodišče sva izbrali Planino pod Golico (980m), kjer mi je prav prišel nasvet, da je pametno se zapeljati do konca asfaltne poti. In če si dovolj zgoden, dobiš parkirno mesto na manjšem makadamu. In sva ga. Natančen opis do Koče na Golici je na tej povezavi - tukaj.
Ko enkrat dosežeš Kočo na Golici, se tu ne smete ustaviti, ampak nadaljevati pot od koče naprej do vrha in nato nazaj ter po grebenu Golice, kjer se ponudijo lepo razgledi na narcise. Glede na najin čas obiska Golice (3. teden v juniju) sva verjetno ujeli že kar enega od zadnjih vikendov, ko narcise še lepo cvetijo, na nekaterih pobočjih pa so že malce osiromašene in brez cvetkov.
Lep pohodniški izlet.
Ena lahka pohodniška po obrobju Pokljuke - na planino Zajamniki 1280m, 19.9.2020
Verjetno v tem času ob zaključku poletja štejemo zadnje toplejše vikende, zato je skok v planine ali visokogorje kot nalašč. Ta vikend se sicer navdušujemo nad našima fantoma na Tour de France (Tadej Pogačar, Primož Roglič), ampak še predno pripeljeta na cilj, sva midva dopoldan izkoristila za skok na Pokljuko, kjer sva izbrala pot na planino Zajamniki (1.280m).
Do nje je pot zelo enostavna in kot taka primerna za družine z manjšimi otroci ali ko želiš narediti krajši pohodniški izlet. Za izhodišče sva izbrala Rudno polje, kjer sva parkirala na velikem parkirišču, nedaleč stran od biatlonskega centra. Mimo strelišča pot vodi v gozd, kjer v smeri Koče na Uskovnici kreneva proti planini Praprotnica. .... Na začetku nekaj časa še ni table za planino Zajamniki, zato je pametno prebrati opis poti na Hribi.net za Vsaj prva dva gozdna razcepa.
Planina Zajamniki je res kot "iz slike". Skoraj vsak se povzpne do zadnje hišice na vzpetini, od koder je čudovit razgled na pot, ki se vije mimo pastirskih stanov. Takoj se mi je zastavilo vprašanje, če je možen najem teh hišic ali so vse hiške le zasebni vikendi. Dostop na planino je v poletnem času in sodeč po parkiranih vozilih možen tudi z avtom, v zimskem času verjetno precej oteženo ali celo nemogoče. Sedaj, ko sva tole pot prehodila (cca 1h,20 min do vrha) in sem si ogledala cesto, bi bilo tole tudi zanimiv kolesarski izziv :-)
Glamping nočitev v Podljubelju in naskok na Begunjščico - 2060m; 10.-12.9.2021
Ob izteku poletja, je bil drugi vikend v septembru še vedno precej "poletni". Zato je bilo več kot prikladno, da ga preživim s prijateljico Niko. Izbrala sem nama kamp Podljubelj z nočitvijo v glamping alpski hišici za dve osebi.
Kamp upravljata zakonca, na posesti so na voljo (kot sem opazila) 3 lesene glamping hišice, sanitarije, vrtna kuhinja, igrala in sprejemnica, kjer lahko naročiš tudi pijačo. Seveda je dovolj prostora za še kar nekaj šotorov in avtodome. Žal gostinske ponudbe ni bilo, kar se da rešiti drugače - da si pripraviš/skuhaš hrano sam ali se odpraviš jesti drugam. Prav s slednjim (gostinske kapacitete) pa se v tem okolišu ravno ne morejo pohvaliti. Na koncu sva 3x jedli v objektu Gorenjska plaža, kjer so nama prijazno postregli še pred uradnim jutranjem odprtjem restavracije in tudi zvečer, čeprav je bil napis, da je zaprto zaradi privat zabave.
Za sobotni hribovski podvig je padla odločitev za Begunjščico (2060m). Nasveti "kako do vrha" so padli iz večih strani, na koncu sva se odločili za krožno pot, ki naju je predvsem v zadnji tretjini malce utrudila, pot preko Luknje pa je bila za naju malce presenečenje, saj zahteva malce zbranosti, sploh preko grape, ki jo je treba premagati preko zajle in klinov, kar je bilo po 8h hoje še toliko težje.
- Začetek hoje: 10:15 (bi morali prej, ampak to najbolj sami veva zakaj sva štartali ob tej uri)
- Izhodišče: Dom v Dragi (689m)
- Prehojena pot: Dom v Dragi (689m) - Planina Planinca (1136m) - Polška planina (1225m)- Roblekov dom (1657m) - Begunjščica (2060m) - pa strm spust do Koče na planini Preval-a (1311m) - preko globoke grape Luknja ob potoku Begunjščica (7x prečkali) - Dom v Dragi (689m).
- Zaključek hoje: 19:30
- Prehojenih: 20 km
- Čas hoje: aktivno 7-8h (bruto 9h)
- Višinskih metrov: 1400m
Nedeljsko dopoldne sva namenili za hiter ogled mesta Tržič, ki nama je s svojo podobo, še posebej na nedeljo deloval malce otožno, zapuščeno (veliko stavb bi potrebovalo obnovo), precej lokalov pa je več kot očitno dokončno zaprlo svoja vrata. Morda se motim, ampak res me je presenetilo, da ni nekega posebnega življenja v njem. Naju je pa nadvse presenetil napis na avtobusni postaji "Pomembnejše avtobusno postajališče Tržič", za katerega me resnično zanima, od kje in zakaj tak naziv.
Sledi še hiter obisk Dovžanove soteske, ki pa je žal nisva prehodili v celoti. Razgledna učna pot, ki jo morda obiščeva takrat, ko bo na vrsti Kriška gora, vsaj tako mi je Nika obljubila, da me popelje se malo pogugat :-). Jo držim za besedo.
Gori - doli - naokoli, od Planine Ravne na Planino Polšak (1695 m); 08.02.2020
- Dosežen cilj: Planina Polšak (1695 m)
- Izhodišče: gozdna pot ob prvem smerokazu (naravnost za planino Ravne, levo planina Podvežak); v bistvu se lahko zapelje še naprej, razen če želite dodatnih 40min hoje (ker je pač višinske razlike od planine Ravne na Polšak le dobrih 195m).
- Vzpon: preko Planine Ravne, smer Molička planina in nato Polšak)
- Čas skupne hoje: 6,5h bruto (ob upoštevanju, da sva parkirali 40 min nižje in zašli v napačno smer predno sva se podali v pravo smer)
- Dolžina poti: 9 km
V teh februarskih dneh, ko nas vreme ugodno preseneča in spominja na prihajajočo pomlad, ni lepšega, kot da zaideš globoko v gozd in čim višje, kot je možno. No, po zdravi pameti, seveda. Po tokratnem pohodniškem izletu bova s kolegico Niko resno vzeli pojem "višje v hrib".
Midve že veva 
.
foto:NikaH.
Na lepo sončno soboto, na sam kulturni praznik, sva se odpravili v bližnje Kamniško-Savinjske Alpe. Zjutraj sva židane volje sedli v avto in krenile v smeri Kamnik - Stahovica - prelaz Črnivec - Volovjek - Velika planina - proti Lučem. Natančen opis poti - tukaj, vendar se nama je zdel zapis "kje parkirati" malce dvoumen. Za nama je zapis "začetek planine Ravne" pomenil "ob gozdni cesti", kjer sva prvič opazili smerokaz za to planino (naravnost za planino Ravne, levo planina Podvežak). Sklepali sva, da se tu začne pohodna pot in sva pač parkirali na primernem mestu ob cesti, kot piše v zapisu. No, to je pomenilo točno 41 min dodatne hoje do pravega začetka Planine Ravne, ki se nahaja na 1500 m.n.v. Vzemimo to za najino dodatno ogrevanje, vsem ostalim ki to berete pa na znanje, da se od tu pelje še naprej, vendar se cesta tudi ustrezno slabša.
Zastavljenega cilja (Kapelica na Molički planini, 1780 m) žal nisva dosegli. Delno zato, ker sva malce "zalutali" po svoji krivdi, delno pa zato, in na kar sta naju ob sestopu opozorila tudi lokalna gozdna delavca, da bi tja gor težko prišli brez cepina, saj je še precej snega in poledenelo. Pač zgodilo se nama je tisto, ko se med potjo zaklepetaš, smeješ in ne ugotoviš, da so planinske oznake čudežno izginile. In se preleviš v vztrajnega pohodnika, ki ubira korake navkreber po brezpotju. No najina pot nama je kmalu pokazala pravo "znamenje" z močno zaraščenim grmičevjem, zaradi česar sva morali kreniti nazaj, izgubili pa sva tako kar nekaj časa. In ni bilo enostavno, priznam.
Tako sva se ponovno vrnile na planino Ravne do pastirske koče. Tokrat se je najin klepet umiril in sva pozorno spremljali markacije v smeri Moličke planine. Po cca 30 min hoje sva prišli do razpotje, kjer bi se (če bi bil drugi letni čas in primernejša ura) odpravili do Moličke planine (2h 30min) ali Velikega vrha (2h 15min), midve pa sva krenili desno za Planino Polšak (45min).
Celotna pot od planine Ravne do Planine Polšak je sicer enostavna in ustrezno označena, ni pa ravno obogatena z razgledi. Ti se ponudijo šele na pl.Polšak, kjer pa ni drugega kot pastirska koča. Gostinske ponudbe ni, torej hrana iz nahrbtnika je več kot dobrodošla. Na najinem hribolazenju sva poleg gozdnih delavcev (3) srečaki le 2 pohodnika. In tudi drugi zapisi na internetu pravijo, da tod hodi dokaj malo ljudi. Če si želite samote, bo pl.Polšak kar ustrezna, sicer morda raje prej zaidite na našo dobro poznano in klasično Veliko planino :-)
Sicer pa, vrh takšen ali drugačen...vedno si vesel, ko dosežeš nek cilj.
Idilični zimski sprehod po dolini Ravenske Kočne /Zg.Jezersko - 9.1.2021
Neverjetno koliko snega v tej zimi 2020/21, smučišča pa zaprta in s tem kar nekaj prikrajšanih smučarjev. Zato pa verjetno toliko več pohodnikov in tekačev na smučeh, ki jih v teh zimskih dneh (še vedno koronskega leta) srečujemo povsod.
Druga sobota v novem letu in ugodna vremenska napoved je bila namenjena obisku Zgornjega Jezerskega. Zaradi obilice snega in napovedi nevarnosti snežnih plazov, ni najbolj pametno riniti preveč v sredogorje. Prijetno se lahko utrudiš tudi s hojo po globokem snegu in Dolina Ravenske Kočne je kot nalašča za lahek in osvežujoč zimski sprehod.
Parkirala sva nedaleč stran od gostišča pri Planšarskem jezeru, ki žal v tem času (kot celotna gostinska panoga) ostaja zaprta zaradi koronavirusa. Ob takšnem obisku ljudi, ki so prispeli (vključno z nama) uživati sneg tako ali drugače, bi bil zaslužek odličen. Tudi parkiranje ni bilo potrebno plačati, kar je prijetno presenečenje. Z veseljem pa sem kupila njihove domače štruklje, ki jih prodajajo lepo pakirane v škatlah in sprašujem se, če to ni nova trženjska poteza zaradi zaprtja gostišč. In prav je tako.
Sprehajalnih poti je na voljo dovolj, midva sva jo ubrala po cesti mimo turistične kmetije Ancel, dokler nisva dosegla Planšarskega jezera, ki sva ga obhodila po desni, malo po gozdnih poteh (kjer so tekačem na smučeh lepo uredili progo) in nazaj. Prehojenih 8 km in 2h30min na svežem zraku (pri -7st.C) sicer ni bila kakšna težka fizična aktivnosti, zato pa prava osvežitev v teh dneh, ko večinoma ostajamo doma (korona leto).
Jarški dom na Mali planini (1520 m); Kamniško-Savinjske Alpe, 31.03.2012
Prijeten družinski pohodniški dan na Malo planino. Vožnja do tja iz Trzina se mi je sicer kar malce vlekla, pa malce me je upehal strm začetni vzpon. Ko pa prideš na vrh vzpetine, je sprehod do Jarškega doma na Mali planini prav čudovit. Narava in lega te pastirske vasice na vzpetini me je prevzela, še bolj pa kolegico Jano, ki nam je s svojim "šklocanjem" skoraj skurila fotoaparat :-) Ampak se je splačalo, ker smo dobili nekaj dobrih foto posnetkov.
Nedaleč stran je tudi Črnuški dom in Domžalski dom (vsi domovi menda cca 1/2 h hoje narazen). Priporočamo vsem.
Kamniško sedlo na prvo julijsko nedeljo - 5.julij 2020
- Izhodišče: Dom v Kamniški Bistrici (601m)
- Cilj: Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864m)
- Višinskih metrov: 1303 viš.m
- Prehojeno: 12,3km
- Čas hoje: 6h
Vzpon na Kamniško sedlo je bilo tokrat zame prvič. Kljub temu, da sva letos že kar dosegla nekaj vrhov, priznam, da me je kar malce zdelal. Pot do vrha je kar dobro strma, navzdol pa trpijo tudi malce kolena, saj je potrebno premagovati kombinacijo skal in drevesnih korenin, ponekod pa tudi drobnega kamenja.
Kljub temu, da sva vstala dovolj zgodaj (ob 6h), se odpravila od doma brez zajtrka (ki naju je čakal v nahrbtniku), sva ob prispetju na izhodišče pri Domu v Kamniški Bistrici presenečeno ugotovila, da naju je že kar precej pohodnikov prehitelo, saj sva komaj dobila prosto parkirno mesto.
Začetek poti na Kamniško sedlo je v prvih dveh tretjinah dokaj strma, pa vendar poteka po senčni gozdni poti. To je več kot dobrodošlo, ko že ob 8h zjutraj ugotoviš, da bo nedeljski dan v znamenju sončne pripeke. Ko dosežeš počivališče Pri Pastirjih, kjer stoji zasilni bivak, pa se gozdna pot zaključi in stopiš na odprt travnik, kjer te preseneti osupljiv pogled na gorovje Kamniškega sedla (1876m) in Brane (2.253m).
Koča na Kamniškem sedlu je locirana na idiličnem mestu s čudovitimi razgledi. Četudi ne dobiš mize, je prav prijetno, če se preprosto uležeš v travo in uživaš dosežen vrh. Obisk koče na prvo julijsko nedeljo je bil kar pester in toliko bolj me je razočarala samo ponudba koče, da se vendarle ne morejo potruditi za malce boljšo ponudbo hrane. Vse kar sva uspela dobiti je jota z mesom (brez okusa) in prekuhan ričet z dokaj vodenim priokusom. Glede na to, da se koča vendarle oskrbuje s tovorno žičnico, sklepam da dostava živil in pijače ne bi smela biti težava.
Sicer pa zmaga narava in čudoviti razgledi. Priporočam.
Konj (1803m) - vrh med Veliko planino in Presedljajem, 10. oktober 2020
Razmere v teh dneh niso nič kaj obetavne. Veliko deževnih dni, jesenska utrujenost in nič kaj obetavna statistika Covid-19, ki v drugem valu pravzaprav kaže trenutno najslabšo epidemiološko sliko doslej. Pred nami je padec temperatur, kar lahko vpliva na še večje število okuženih s koronavirusom. Upam, da se ne ponovi spomladanska zgodba, ko se je javno življenje ustavilo in smo imeli celo prepoved prestopa občinskih meja.
Današnja sončna sobota je bila eden tistih redkih dnevov, zaznamovan s soncem, ki te je dobesedno zvabil na svež zrak, stran od virusov. Mož je tokrat rekel, da greva na "konja". Ne pravega , ampak na vrh, ki je z višino 1803m umeščen med Veliko planino in Presedljajem.
Čudovit dan in narava v paleti jesenskih barv.
Pot sva izbrala v izhodišču za Planino Dol, do katere je sicer nekaj vožnje po gozdni makadam cesti. Pohodniška pot poteka večinoma po gozdu, do vrha traja skromnih 1h 20min, prvi razgledi se ponudijo cca 20min pred vrhom, na vrhu (ki sicer ni ravno prostoren za več ljudi) pa se seveda ponudijo še lepši razgledi.
Prijetna, lahka turca (brez koče na vrhu !!), ki pa si jo lahko ob sestopu podaljšate še do vrha Rzenik.
Koča na Dobrči z izhodiščem v Brezju pri Tržiču - 17. junij 2018
Na dan, ko ne veš kako se bo prevesilo popoldansko vreme, je praktično izbrati kak hrib v Kamniško Savinjskih Alpah. Ravno prav daleč , v izhodišču Brezje pri Tržiču (pri cerkvi), sem tokrat izbrala družinski pohod do Koče na Dobrči (1478 m).
Pot je sicer enostavna in označena, poteka večinoma po gozdu, kar je dobrodošlo v vročem sončnem vremenu, pa vendar je vzpon kar nezanemarljiv (več kot 800 m višinske razlike na razdalji 4,5km). Malo pod vrhom je potrebna samo pazljivost, saj je razpotje, ki desno vodi na Bistriško planino, na levo pa je prava smer za Kočo na Dobrči (tabla se nahaja malo naprej, ko že stopaš po tej poti, zato jo sprva ne opaziš takoj.
Posebnost? Na poti vzletišče jadralnih padalcev z opozorilno tablo glede medved(k)ov :-) , na vrhu v koči pa predvsem nepozabno velike (XXL) porcije jedi. Zato pazljivo pri naročanju jedi, kot so štruklji ali klobase s kislim zeljem in ajdovimi žganci. 1 porcija zadostuje za 2 osebi. Ob pogledu na sosednje mize kaj hitro opaziš šumenje alu folije, kar kaže, da ljudje (radi) odnesejo v dolino tisto, kar niso zmogli pojesti :-)
Dron posnetek - TUKAJ.
Koča na Kriški gori (1471 m); Kamniško Savinjske Alpe -13.10.2018
- Izhodišče: Zavetišče v Gozdu (891 m)
- Čas hoje: 2h 45min (od tega 1h 30 min vzpon)
- Dolžina: 6,2 km
Današnji dan (13.10.2018) je bil eden tistih, ko lahko rečeš, da si narava nadene najlepšo in najbolj barvito "preobleko". Sonce in čudovit preliv jesenskih barv, ki jih vedno rada fotografiram. Verjamem, da za marsikoga idealna priložnost danes za "pot pod noge".
Tokrat sem nam izbrala Kriško goro (z avtom se krene za smer Kranj, nato pa v smeri Golnik in Križe). Ime je gora dobila po vasi Križe, ki leži tik ob njenem vznožju Do izhodišča Gozd me je presenetila strma asfaltna cesta, ki jo avto sicer lepo zmore, vaščani pa (predvidevam) niso ravno naklonjeni temu, da bi v sosednjo vas na obisk krenili s kolesom :-)
Ob asfaltni cesti, ki krene do razpotja z označeno pohodniško pot, se voznikom ponuja dovolj prostora za parkiranje. Mi smo se odločili, da pustimo vozilo malo nižje oz. pred Zavetiščem v Gozdu.
Mimo cerkvice kmalu prideš na makadam gozdno pot, kjer slediš markacijam. Vzpon se do vrha (točno 1h 30min) kar lepo vzpenja, med potjo pa je temu primerno na voljo tudi nekaj klopic, vsaka poimenovana očitno po neki osebi - morda nekomu, ki ima zasluge za to pohodniško pot, kočo ipd.
Koča na Kriški gori se nahaja na odprti vzpetini , od koder je sicer širok razgled na dolino, vendar žal nismo imeli sreče, saj kljub soncu ni bilo kaj dosti videti (meglica).
Prijeten dan, turco pa toplo priporočam. Podrobnejši opis tudi ne Hribi.net - tukaj.
Kranjska gora (jan 2010) in Kaja v prvi šoli smučanja
Kaja je uspešno prebila "led" in se naučila prvih osnovnih smučarskih zavojev. Seveda, je potrebnih še nemalo spustov, da bodo njene besede "Mamica, sedaj pa znam smučati" postale upravičene. V Kranjski gori smo jo predkratkim prvič dali za 2 uri v šolo smučanja (Smučarska šola Intersport Bernik), potem ko se je v prvih minutah na vse pretege upirala in jokala, da ne more vstati in se spustiti po hribu navzdol. Učitelj je sicer rekel, da bosta sprva poskusila le 1 uro, ko je ta minila, pa nam je rekel: "Bomo še 1 uro skupaj. Dobro ji gre". Ko sem videla, da jo je dal v tretje že samostojno na vlečnico (krogce), sem bila ugodno presenečena in vesela, ko sem ugotovila, da je prebila led. In res je šla dol kot skirca (brez padcev), morda malce prepogumno. Njene besede: "Moram met' zalet, mami" sem vzela kar resno, saj se je šla bolj smuk kot zavijanje, vendar je nekako spretno vijugala med ljudmi in srečno prišla na cilj. Sledi še 1-tedenski tečaj (2h/dan) na smuki med zimskimi počitnicami, ki jih že težko čakamo.
Na slikah spodaj: Kaja in prijateljica Tara
Krvavec - marčevska smuka 2010
Kljub kar močnemu soncu v teh dneh (marec 2010) z občasnimi padavinami, priložnosti za smuko še zdaleč ni konec. Sončno sobotno dopoldne sva se s Kajo odzvali povabilu prijateljice Tare in njene mamice, da izkoristimo dan za smučanje. Ko smo prispele do pizzerije Pod Jenkovo Lipo, smo že morale parkirati, saj je bilo vse polno avtobusov.Z rahlim pomislekom, da bo na ta dan gneča na smučišču, smo se skobacale v ski-bus, ki nas je pripeljal do kabinske žičnice, ta pa na sam vrh, kjer smo presenečeno ugotovile, da sploh ni gneče.
Smuka: pretežno na smučišču Tiha dolina (4-sed.), Njivice (2-sed.) in otroška vlečnica Luža, kar je bilo pač še najbolj primerno za obe dekleti (6-7 let).
Očka je Kajo opremil z GPS napravico in tule imamo eno slikco, ki kaže na pot, ki jo je Kaja spretno naredila z vijuganjem po smučišču Njivice (Krvavec) :-))
Več:
Krvavec in vzpon na Veliki Zvoh (1971m); 27. junij 2020
- Prehojena krožna pot: Kriška planina - Veliki Zvoh
- Dolžina prehojene poti: 10km
- Min nadmorska višina: 1480m (izhodišče: parkirišča ob robu Kriške planine)
- Max nadmorska višina: 1971m
- Prehojenih višinskih metrov na poti: 557m
- Opis poti: hribi.net - tukaj
Včasih se ti zahoče, da se ne voziš predolgo do izhodišča za izbrano pohodniško turo. In Krvavec se ponuja kot idealna odločitev. Pravzaprav ugotavljam, da mi je bil dosedaj samo za smučarsko destinacijo (pa še to manjkrat), malo manj pa za pohodniško. In šele letos sem se (malce z zadrego) prvič povzpela na najvišji vrh Krvavca - Veliki Zvoh (1971m), kjer se nahaja umetno akumulacijsko jezero, ki ga izkoriščajo za umetno zasneževanje.
Pot poteka večinoma na prostem, zato je morda pametno izbrati kakšen zgodnejši poletni termin. Pohodnikov je bilo na današnji dan bolj malo, precej je bilo opaziti predvsem gorske kolesarje, ki vztrajno gonijo gor in se adrenalinsko spuščajo dol, pa nabiralce zelišč, saj na tem področju raste kar nekaj znanih zdravilnih zelišč: islandski lišaj, kumina, navadna plahtica...
Sicer pa je za mlade zanimiv spust s trikolesniki za najmlajše pa tisti kotiček z glasbili (Gora zvokov), kjer z udarjanjem po raznih instrumentih otroci lahko ustvarijo zvoke, ki spominjajo na pisk pastirsje piščali, kravji zvonec, veter, ...
Prijetna turca, zaradi krav pa morda malo manj, saj je potrebno štirinožne spremljevalce zaradi pašnikov in krav večkrat privezati za vrv.
Na Goli vrh (1787m) - Zgornje Jezersko; 1. februar 2020
Ko ugotoviš, da že skoraj 3 tedne nisi "zaplezal" nekam, kjer bi navdušeno zadihal svež gorski zrak in bi te iz vseh strani spogledljivo gledali vršaci, je čas da ponovno obuješ planinske čevlje. Slednje imam letos nove (model Salewa Crow GTX se odlično obnese) in kar kličejo, da jih čimprej uhodim predeno v letu 2020 uberemo resnejše pohodniške poti.
Pa sva izbrala danes Goli vrh (1787m), ki leži ob boku čudovitim dvatisočakom, kot so Koroška Rinka, Kranjska Rinka, Skuta, Štruca, Dolgi hrbet in Grintovec (za povečavo klikni na sliko spodaj).
** Opis poti na Hribi.net.
Zapeljala sva se proti Zgornjemu Jezersku, mimo Planšarskega jezera, ki sva ga nazadnje obiskala z motorjem junija 2019. Pravzaprav je bil prvotni namen, da se povzpneva do Češke koče na Spodnjih Ravneh, vendar so bili vrhovi v tisti smeri zaviti v oblake, v smeri Velika Baba in Goli vrh pa naju je vabilo sonce.
Vremenske razmere danes so bile solidne, brez mraza, malce sonca, malce oblakov, veter na vrhu in nekaj snežne podlage, ki pri sestopu terja veliko previdnosti (poledenelo). Pot je vesčas označena, poteka več ali manj vesčas po gozdu in razgledov zato med potjo ni kaj dosti, se pa ponudijo pod vrhom Golega vrha, na grebenu, kjer ena opozorilna tabla v nemškem jeziku že dokazuje, da se nahajaš zelo blizu meje s severnimi sosedi.
Zaključek s kosilom v Gostilni ob Planšarskem jezeru:
Bo pa treba poleti še na tiste nad 2.000m (Koroška Rinka, Kranjska Rinka, Skuta, Štruca, Dolgi hrbet, Grintovec..).
Na Veliko planino po malce neklasični poti: preko planine Dol in Konjščice do Gostišča Zeleni rob (1.612m) in povratek z nihajko Skodla - 15.02.2020
- Izhodišče: parkirišče spodnje postaje žičnice na Veliko planino (540m)
- Vzpon: preko Planine Dol (1.308m) in Planine Konjščica (1438m)
- Cilj: Gostišće Zeleni Rob (1.612m)
- Višinskih metrov: 1.072m
- Sestop: z uporabo nihajke Skodla
- Začetek hoje: 9:20 / Prihod k avtu: 15:15
- Dolžina poti: 8 km
- Čas hoje: Bruto 5h 17min, 4h 10min aktivne hoje
Tole je pa ena od tistih turc, ko si na cilju lahko zasluženo rečeš, da si si pošteno pretegnil noge, naužil svežega zraka in razgledov ter si povratek popestril z nihalko, ki te v 5 min popelje v dolino. Pohodniška tura, kot jo opisujem v nadaljevanju, je zanimiva popestritev od naših dosedanjih klasičnih obiskov Male in Velike planine, pri katerih smo si vzeli za start bodisi gostišče Kranjski Rak ali na makadam cesti ob kamnolomu.
Najin start je bil na parkirišču spodnje postaje žičnice na Veliko planino. Pot v gozd se začenja kar hitro vzpenjati, na prvi tretjini je potrebno biti kar dobro pozoren in iskati markacije, ki so že malce zbledele. Prva ura poti je pretežno po gozdu s strmim vzponom. Gola drevesa se ob skalovju mogočno dvigujejo v višine, na gozdnih tleh pa nepričakovano velika količina odpadlega listja, ki mi je segel tudi do kolen. Enim ovira, drugim pa zabava (pasja radost, ko se zakoplje v listje in povalja po njem :-).
Teren se s prihodom iz gozda na Planino Dol (polovica najine ture) malce položi za nekaj časa (10 min), potem pa ... ni drugega kot spet v hrib, v smeri proti Planini Konjščica, dokler ne doseževa gostilne Zeleni Rob, ki se nahaja bližini vmesne postaje sedežnice, kar je priročno za družine z majhnimi otroci, ki se lahko povzpnejo do sem peš, nazaj pa se odpeljejo z dvosedežnico.
Gostišće Zeleni Rob ima v notranjosti sicer dokaj malo prostora, kar zna biti nerodno v mrzlem in vetrovnem vremenu, ko večina pohodnikov išče zatočišče. No, tokrat sva dobila mizo, ki sva si jo delila z eno družino.
Sestopila sva v smeri, kot poteka dvosedežnica do nihalke Skodla. Na poti sem opazila kar nekaj hišic in napis za rezervacijo namestitve (www.koca.si). Takšen pohod je priročen, da si lokacije hišic ogledaš za morebitni najem med ali konec leta (silvestrovo). Mene je pritegnila koča Bistra, samo se v nadaljevanju nahaja še nekaj koč, ki so bližje dvosedežnici.
Med čakanjem na nihalko (Skodla -Velika planina) se ponujajo čudoviti razgledi na okoliške hribe, obiskovalcem pa so na voljo tudi informativne table.
Vsekakor zanimiva pot in dokaj blizu doma. Priporočam - pozno spomladi, ko pobere sneg in poleti... Opis poti na Hribi.net.
Na gologlavi Blegoš (1.562m) med Poljansko in Selško dolino, kjer je Janez lovil Meto (Cvetje v jeseni / 1971) - 11.januar 2020
Tudi v teh dneh (drugi vikend v januarju) ubiramo pohodniške poti po Škofjeloškem in Cerkljanskem hribovju. Če me je pred dnevi prijetno razvedril in razmigal Ratitovec), me je dodatno ogrel in očaral tudi Blegoš (1.562m), ki je za Ratitovcem drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja. Ne pozabimo, da ga je opeval že naš Ivan Tavčar v svojem delu Cvetje v jeseni.
Nekaj osnovnih informacij:
- Cilj: razgleden greben Blegoša (1.562m), ki se nahaja še dodatnih 30 min od Koče na Blegošu (1.391m)
- Izhodišče: vas Leskovica (parkirišče pri Župnijski cerkvi sv. Urha)
- Vzpon: preko zavetišča na Jelencih
- Sestop: po isti poti nazaj
- Start/zaključek: 10:15 /14:50 (čas aktivne hoje: 3h)
- Dolžina poti: 7km
- Razmere na poti: v času našega obiska povsem suh teren, brez snega, na vrhu pa vendarle ponekod malce poledenela tla, ki ga prekriva listje
Za izhodišče smo si izbrali vas Leskovica (smer Škofja Loka - Gorenja vas- Hotavlje), kjer smo parkirali pred cerkvijo. V poletnem času bi se morda splačalo parkirati še cca 2km naprej, v samem gozdu, kjer je prva smerna tabla za Blegoš (tako je avto lepo v senci). No, mi smo v zimskem času krenili od cerkve.
Od nje se pot vije po sprva asfaltirani cesti navzgor, ki nam že ponudi prve razglede na okoliške griče in višje hribovje.
Kmalu pridemo do gozdne poti in prve smerne table, ki nas usmeri do Zavetišča na Jelencih (35min) in Blegoša (1h 15min).
Pri Jelencih se po 35min vzpona prileže narediti prvi postanek in spiti kak požirek čaja iz nahrbtnika, sicer je verjetno ponudba tudi v koči (kot imajo navedeno so odprti od 1.11. do 1.5., ob sobotah od 11h in nedeljah do 16h). Po krajšem počitku krenemo v smeri markacij do table za Laze, kjer krenemo desno, dokler ne pridemo iz gozda do razpotja, kjer se spet držimo desno po poti navzgor.
Kmalu se prispe do Koče na Blegošu, vendar se, ob že segretih nogah in telesu, splača kar nadaljevati do samega grebena (vrha Blegoša). Od koče to terja še 30 min, na vrhu pa je čudovit 360st razgled na okoliške vršace. Opazili smo celo cerkvico, ki smo jo pred dnevi imeli za izhodišče vzpona na Ratitovec.
Greben Blegoša je širok in prostran, tako da prav vsak lahko najde svoje mesto za počitek... tako nog kot oči, saj so razgledi čudoviti. Človek bi kar obsedel in užival v spokojnem miru in lepoti gora.
V sami koči na Blegošu se pred sestopom seveda splača še malo posedeti in kaj dobrega pojesti. Mene je na poti na WC prijetno presenetila prostornost koče in pa lepo urejen otroški kotiček, ki je tudi zelo poučen, saj je razstavljenih kar nekaj poučnih informacij o gorah (plakati o planinskih poteh, vremenu v gorah, prehrani, ipd....ki so jih verjetno pripravili mladi planinci, člani lokalnega planinskega društva Škofja Loka). V koči imajo tudi razstavljene kristale fluorita iz edinega slovenskega nahajališča, ki je na območju Blegoša.
Nastjin prvi dvatisočak (Storžič, 2132m) - 12.september 2010
Nastjin prvi dvatisočak, ki ga je dosegla skupaj z očkom. Kdo je koga (moral) spodbujati, pa več na Markotovem blogu :-))
Naša prva 3-dnevna pohodniška tura; 23.-25.8.2012 (Dolič 2151m - Kanjavec 2569m - Prehodavci 2071m
Tole pa je bil naš pohodniški "vrhunec", ko smo si 3. dan našega "hribolazenja" po Julijskih Alpah in po skupaj skoraj 16 urah hoje zasluženo segli vsi štirje v roke in si tretji dan privoščili še sprostitev s plavanjem.
Vreme nam je bilo več kot naklonjeno. Med vožnjo proti Kranjski gori in čez prelaz Vršič (v smeri proti Bovcu) smo sicer malce zaskrbljeno gledali proti nebu, potem ko je dež kar lepo začel "škljopucati" po vetrobranskem steklu avtomobila, ampak so bili dvomi kaj kmalu odveč. Zapeljali smo se do 50. serpentine vršiške ceste, kjer smo zavili na stransko cesto do parkirišča v dolini Zadnjice. In kot da bi bilo vreme "na stikalo" je dež ob našem prihodu v Zadnjico ponehal. Ura je bila 9h, ko smo obuti in opremljeni ubrali prve korake do naših dvatisočakov.
Od parkirišča smo imeli kar lepo uro hoje, da smo prišli do prve table - smerokaza za Dolič. Pot je bila enostavna in prijetna, ozračje pa po jutranjem dežju prijetno sveže. Sonca pa smo seveda imeli v nadaljnji poti še dovolj, čeprav je 1. tura (beri spodaj) potekala po večinoma senčnem predelu gorovja, ki smo ga naskakovali. Sonce nam je začelo pripekati zares šele v zadnji tretjini poti - v smeri proti Doliču.
Video na ogled: http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=FeE0K2jDdqY
Izbrali smo si krožno turo: ZADNJICA (690m) - KOČA NA DOLIČU (2151m) - KANJAVEC (2569m) - ZASAVSKA KOČA NA PREHODAVCIH (2071m) - ZADNJICA (690m).
1. tura: 23.8.2012 (Zadnjica -Koča na Doliču)
** odhod iz parkirišča Zadnjice ob 9:10
** prihod na Kočo na Doliču ob 15:25
Tura se iz Zadnjice proti Doliču kar malce vleče, vendar je lahka in označena.
Slika spodaj: Na poti proti Koči na Doliču.
2. tura: 24.8.2012 (Dolič - Kanjavec - Prehodavci)
** odhod iz Koče na Doliču ob 8:00
** prihod na Kanjavec ob 10:10
** prihod na Zasavsko kočo na Prehodavcih ob 13:10
Iz Doliča proti Kanjavcu smo imeli kar malce zahtevnejši vzpon po skalovju, kjer je bilo treba tudi malce plezati s pomočjo zajle. Na vrhu se ponuja čudovit pogled na Triglav. Ko bi bil ptica, bi ga dosegel v nekaj zamahih :-). Pri sestopu iz Kanjavca (slika spodaj) je potrebno spet malce več pozornosti predvsem zaradi drobnega kamenja, ki te občasno lahko kar odnese naprej in na zadnjico. Brez pohodniških palic si ne predstavljam hoje po tej poti.
Slika spodaj: na vrhu Kanjavca.
3. tura: 25.8.2012 (Prehodavci - Zadnjica / v smeri proti Trenti)
** odhod iz Zasavske koče na Prehodavcih ob 8:25
** prihod na parkirišče Zadnjica ob 13:15
Iz Prehodvcev v smeri proti Trenti je pot zelo lepo urejena in enostavna. Od odcepa, kjer smerokaz kaže levo proti Trenti, se pot nadaljuje navzdol po ozki gozdni potki, dokler ne dospeš do večjega, melišču podobnega, terena, kjer je spet polno manjših in velikih kamenjov (nevarnost zdrsov). Na tej poti smo srečali celo dva pogumneža, ki sta na ramih nosila svoje kolo, da se z njim (kot sta dejala) spustita po dolini Trente. Uau !! Vprašanje kaj je bolj naporno, nositi kolo navzgor ali spust z njim navzdol.
*** Sliki spodaj: Sestop iz Prehodavcev (smer Trenta proti Zadnjici)
Več slik v nadaljevanju.
Ob dnevu žena na Krničarjevo kočo na planini Javornik (1390m); 8.3.2020
- Izhodišče: vas Povlje (710 m)
- Vzpon: po Dolenčevi poti za smer Velika Poljana
- Cilj: Krničarjeva koča na planini Javornik (1390m)
- Višinskih metrov: 680 m
- Sestop: bolj ali manj po isti poti (nazaj grede od koče sva krenila po levi, bolj položni poti)
- Začetek hoje: ob 11h / Prihod k avtu: 15:30
- Dolžina poti: 5,5 km
- Čas hoje: bruto 4h 30min, 3h 15min aktivne hoje
Dan žena, obdarjen s soncem in več kot 10 stopinj. Kaj drugega, kot ponovno v hrib. Krenila sva tokrat proti Kranju, v smeri Golnik- Tenetiše do vasi Povlje, kjer se zapeljeva po cesti navzgor, vse do informativne table "Sprehajalna-učna pot Trstenik - pot pod Storžičem".
Pot v gozd se začne takoj preko ceste ob tabli, ki kaže za smer Velika Poljana (2h), Mala Poljana (1h 50 min) in Storžič (4h 50 min). Slednji bo še malo počakal, saj je snega v tem letnem času še kar nekaj, zato je tale Velika Poljana bila tokrat ravno pravi zalogaj. Gre sicer za enostavno označeno pot, pa vendar se izhodiščna vas Povlje nahaja na 710m, cilj (Krničarjeva koča na planini Javornik) pa na 1.390m, tako da narediš 680 višinske razlike. Pot je bila na ta dan (8.3.) suha vse do višine cca 1.100m, ko se je začela snežna odeja (tudi do 20 cm). Nisem opazila, da bi bila pot kje res nevarna zaradi zdrsa (ker sneg se kar hitro topi), sva pa se nazajgrede od koče vseeno izognila strmejši poti in izbrala drugo, malce bolj položno.
Krničarjeva koča je prej zavetišče kot prava planinska koča, zato ni za pričakovati kakšne posebne postrežbe. Na voljo nama je bila telečja obara in presenetljivo dobra rožičeva torta, ki jo res nisem pričakovala v hribih. Kočo vzdržuje prijazen možakar, je pa povedal, da je odprta samo med vikendi.
Kakorkoli že, zadovoljna, sita in ravno prav sprehojena na današnji dan (5,5km in 3h 15min).
Obisk doline Lepene (nekaj vožnje, malo hoje, veliko lepih razgledov na smaragdno Sočo in kulinarični zaključek s soško postrvjo in bovškimi krapi) - 30.maj 2020
Tokrat v naš čudoviti Triglavski narodni park, natančneje v dolino Lepene, kjer svoje smaragdne tokove razkazuje naša čudovita reka Soča. Če sprejmete kompromis z malce daljšo vožnjo v smeri Kranjska gora - Trenta - Bovec in vsemi tistimi serpentinastimi ovinki, potem je tole odlična ideja za lahek poldnevni ali celodnevni izlet proti naši smaragdni Soči, kjer se ponuja ogromno možnosti za bolj ali manj aktivno preživet dan.
Jaz sem nama danes začrtala bolj "turistično" turco, kot kakšen resen hiking podvig. Gore naju bodo že še počakale, sicer pa sva letos že kar pridno nabirala hribovske korake: Ratitovec z Gladkim vrhom (1.667m), Blegoš (1.562m), Goli vrh (1787m), od Planine Ravne na Planino Polšak (1695m), preko planine Dol in Konjščice do Gostišča Zeleni rob (1.612m), na Krničarjevo kočo na planini Javornik (1390m), Porezen (1.630m), Soriška planina do vrhov Možic (1602m), Baško sedlo, Lajnar (1549m).
Če se malce pohecam, sva v bistvu danes peljala novi avto na prvo testno vožnjo, da mu naloživa prve kilometre in preveriva, kako se obnese vožnja na hibridni pogon po hribovskih cestah 
Ciljna destinacija na današnji dan so bila torej Velika Korita. Do izhodišča sva se pripeljela po cesti Trenta - Bovec vse do vasi Soča z oznako za vas Lepeno. Kmalu je tudi vidna tabla za Velika korita. Parkira se lahko na parkirišču preko mostu.
Pot ob koritih je enostavna in terja slabo uro sprehoda. Tudi malce več za vse tiste, ki si vzamejo čas za postanke, občudovanje narave in iskanje pravih priložnosti za fotoposnetek. Tu se je reka Soča s svojim vrtinčastim tokom vrezala v 750m dolgo ter 10-15m globoko tesen in ustvarja res lepe prizore. Na določenih delih (ko se približaš robu korit) so kar nevarne prepadne stene, zato je potrebna velika pazljivost. Sicer je najbolj varno, če se držiš gozdne poti. Ponekod se približa robu soteske in previdnost je kar potrebna, ko si želiš ogledati korita bolj ob robu. Kakorkoli že, vsekakor se ponuja kar nekaj lepih razglednih točk - pravi raj za fotoposnetke.
Proti domu sva šla preko Bovca, kjer sva se ustavila v Gostišču Martinov hram (http://www.martinov-hram.si/). Z razliko od druščine iz Štajerske, ki so se pripeljali v Bovec na morsko hrano :-), sva se odločila za lokalne jedi: jagenjček s polento, soška postrv in sladico bovški krapi (polnjeni s tepko / hruško). Zelo okusno.
Spodaj še nekaj video posnetkov:
Obisk slapa Peričnik in Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani - 12.03.2011
Po ogledu slapa je bil čas za skromno kosilo (jed na žlico) v Gostilni Psnak v Mojstrani (Zgornja Radovna). Otroci so bili še najhitrejši pri jedi, saj jih je sobotno sonce (ki je ob tej uri še lepo grelo) privabilo k igram na prostem, nekateri pa so se malce sprehodili po zaledenelih površinah v neposredni okolici.
Ogled Živih jaslic - soteska Mlačca (Mojstrana), 28.12.2012
Na poti iz celodnevne smuke v avstrijskem Gerlitzu, smo se ustavili še v Mojstrani za ogled "ledene dežele" in predstave "Živih jaslic".
Gre za ledene skulpture, ki so jih postavili v soteski Mlačca. In glede na temperature (v času našega obiska 7 st. C), morajo led kar dobro vzdrževati vsak dan, da ohranijo podobe. Lepo so se potrudili.
Tudi predstava je bila kar zanimiva, samo nekako se mi zdi, da niso ravno spretno združili in prepletli zgodbo o rojstvu Jezusa z zgodbo sodobne družine (odnosi, čas za družino in skupno druženje). Še najbolje bi bilo, da bi bila zgodba ena sama (pobožna, ker pač sovpada s tem časom), nastopajoči pa morda starejši igralci brez scene z računalniki in mobiteli.
To je seveda samo moje mnenje. So pa verjetno želeli s predstavo sporočiti, da je čas Božiča in po njem vse bolj izgubil svoj pomen, da še premalo gojimo in vzdržujemo družinske vezi in tonemo v svet, v katerem smo zaslepeni od dela, potrošništva oz. vsega tistega, kar "hladi" meddružinske odnose.
Kakorkoli že, na nek način mi je bila predstava všeč, še posebej pa sem bila prijetno presenečena nad "ledeno sceno" in malim ognjemetom, ki so ga uprizorili ob koncu predstave med ledenimi skulpturami.
Panoramski polet za 4 osebe na relaciji Brnik - Bled - Bohinj, 29.09.2011
Tole je bilo darilo našemu dediju za 80. rojstni dan (julij 2011). Takrat polno presenečen, vesel in vzhičen, tokrat pa z občutki vznemirjanja, treme in tudi malce strahu. Kar je razumljivo po eni strani, saj verjetno taka odločitev ni lahka za nekoga, ki še nikoli v svojem življenju ni letel, na svojih plečih pa nosi že polnih 8 desetletij. Vsekakor so bili za našega dedija na današnji dan občutki prav edinstveni. In tudi dan je bil čudovit - sončno in toplo za skoraj zadnji del septembra. Po pristanku ni takoj prišel k sebi. Bil je presenečen nad lepotami Slovenije in hribi, ki jih je do sedaj občudoval le na slikah, a hkrati je priznal da ga je na trenutke tudi stisnilo in si je rekel: "Zdej je pa zares po meni!" No, kmalu je bil spet z nami. Gor ga pa verjetno ne spravimo več, kot pravi sam :-
Na sliki zgoraj manjše letalo, s katerim so poleteli: babi, dedi in N., v nadaljevanju pa video:
Po Bornovi poti (Ljubelj - do Koče na planini Preval, 1311m) - 25.06.2013
- Izhodišče: mejni prehod Ljubelj (smuč.center Zelenica)
- Čas hoje: skupaj 2h 40min
- Opis poti - tukaj
Na državni praznik oz. na prvi poletni počitniški dan, smo jo mahnili v planine, da se preiskusimo malo v naši pohodniški kondiciji, vkolikor se poleti 2013 morda ponovno odločimo za kakšno večdnevno turo v gore.
Naše izhodišče je bilo na parkirišču smučarskega centra Zelenica pri mejnem prehodu Ljubelj. Pot vodi v gozd, ki se začne z meliščem, vendar je kmalu lepo urejena. Ponekod je tudi nekaj ograje z zajlami, vendar so povsem nepotrebne v tem času leta (verjetno pa pride prav v jesensko-zimskem času, ko so tla spolzka in poledenela in ni odveč poprijeti se ograje). Menda se tisti z več adrenalina podajo po tej poti tudi s kolesom. Do koče na planini Preval (1311m) vodi zanimiva, lahka pot (primerna tudi za manjše otroke), čeprav pazljivost ni odveč na nekaterih "prepadnih delih".
Pot se imenuje Bornova pot, po predvojnem lastniku, ki si je to pot uredil zase. Na prvem delu poti naletimo na skalnati prehod skozi tunel (cca 200 m dolg), zato je zelo priporočljivo imeti s sabo svetilko, saj se zares ne vidi prav ničesar.
In to je tudi tisti najbolj zanimiv del, predvsem za otroke, ki dobijo poseben uvodni "zalet" za hojo do vrha Prevali. Slednja terja skromno uro in pol navzgor in cca 1h navzdol.
Na vrhu je koča, od koder se lahko pohodniki podajo naprej v smeri: Begunjščica - Veliki Vrh; čez Kalvarijo (2h), Koča na Dobrči (2h) in v smeri Sv.Ana - Podljubelj (1h).
Vreme nam je bilo naklonjeno, sicer brez sonca (po včerajšnem dežju) z malo vetra in svežine. Ravno pravšnje za hojo v hrib :-)
Pohod na sv. Jakoba (Preddvor); 12. julij 2011
Bolj kot resni pohod, je bil tole poskusni sprehod sredi tedna. Zgolj, da Kaja "uhodi" nove planinske čevlje, preden se z Nastjo odpravita v Logarsko dolino na poletni tabor PD Onger.
Čudovita narava, lahka turca... Kaja je v svojo planinsko knjižico narisala tisto, kar ji je najbolj ostalo v spominu: hrib, cerkvica in en velik križ :-)
Ponovoletni Ratitovec z Gladkim vrhom (1.667m) in okoliškimi planinami - 02.01.2020
Ključne informacije:
(klikni na sliko za povečavo)
- Cilj: Krekova koča na Ratitovcu (1642 m) in Gladki vrh (1667m) z razgledno ploščo
- Izhodišče: cerkev v vasi Prtovč
- Vzpon: čez Razor
- Sestop: iz Krekove koče na Ratitovcu in Gladkega vrha preko Planine Pečana in Planine Klom
- Start/zaključek: 9:40 /15:35 (čas aktivne hoje: 6h)
- Dolžina poti: 11,5 km
- Priporočeno: dereze, gamaše (oboje sva koristno uporabila) glede na trenutne snežne razmere
Začetek novega leta je obdarjen s sončnimi dnevi, zato seveda ponovno pohodniška destinacija. Tokrat sem nama izbrala Ratitovec. Iz Domžal sva krenila za smer Škofja Loka, kjer sva v krožišču zavila za Železnike. Sledi vožnja mimo vasi Bukovica, Dolenja vas in Selca, kjer po 3km zavijeva desno pri tabli Podlonk/ Prtovč. Po cca 10min (5km) po vzpenjajoči cesti se pripeljeva do cerkvice, kjer je urejeno parkirišče.
Za vzpon se pohodnikom ponujata dve smeri: desno čez Razor, levo čez Poden. Izbereva smer Razor, ki terja že kar na začetku strm vzpon po gozdni poti. Ta je bila na ta dan do višine 1.200m suha, potem pa se je nenadoma pojavila poledenela in zasnežena pot, tako da sva si nadela dereze. Po 1h hoje se že ponudi lep razgled na škofjeloško in cerkljansko hribovje.
Od Krekove koče kreneva še malce naprej (5 min) do Gladkega vrha (1.667m), kjer se nahaja razgledna plošča in čudovita 360st panorama po večjem delu zahodne in osrednje Slovenije, vključno z našim očakom (Triglav).
Sledi spust do Krekove koče (1.642m), kjer si privoščiva le čaj in flancat. Ob tako lepem vremenu, seveda kar na prostem (v samem puloverju) in čudovitimi razgledi.
Ker bi bil sestop nazaj v vseh teh idealnih razmerah skoraj greh, nadaljujeva pot še naprej, mimo novega bivaka preko Planine Pečana.
Pot je (bila) sicer dobro uhojena po snegu, v smeri proti Planini Klom pa že bistveno manj, zato sva si nadela gamaše. Edine sledi so bile tiste, ki sta jih pustila dva pohodnika, s katerima smo se srečali.
Prispeva do pastirske koče Klom, ki v tem času sameva idilično zasnežena in v objemu sonca, ter nadaljujeva po skromno uhojeni poti vse do table, ki že kaže pravo smer do najinega izhodišča. Tako prispeva do gozdne ceste, ki postaja dokaj monotona in dolga, vseeno pa se nama med potjo tu in tam ponudi še kak lep razgled na hribovje in dolinami pod nama.
Po 6h aktivne hoje uzreva že cerkvico in tablo za Prtovč. Fotografiram še spomenik NOB in prijetno utrujena zaključiva najin odlično izkoriščen pohodniški dan. Pot je res krasna in jo toplo priporočam.
Ponovoletni pohod do Koče na Ljubelju, 2.1.2022
Na drugi dan novega leta sva se odpravila na en tak lahkoten pohod do Koče na Ljubelju.
Že res, da smo globoko v zimskem času, a na današnji dan so bile temperature prav spomladanske, bunda in kapa pa prav odveč.
Posledično sneg že pošteno pobira, in če ne bo kmalu nove snežne pošiljke, sankači lahko idejo za sankanje od koče navzdol kar opustijo. Že danes so se morali na ovinkih kar malce odrivati. Kakorkoli že, s sankanjem ali brez sankanja, pravi užitek se je na ta dan odpraviti v naravo in se naužiti zimskega sonca.
Predstavitev Severne Primorske na Plaži v Tihi dolini - avgust 2008
Nekaj slik in krajši video je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/krvavec.htm
Predvalentinov naskok na Zelenico in še malo višje (Vrh Ljubeljščice, 1704m ali t.i. Triangel); 13.02.2022
Tile zimski dnevi (feb 2022) so v dolinah vse prej kot zimski, saj že nekaj časa nimamo snega in še tistih nekaj ostankov, ki so obležali na ravnicah, so povsem izginili. Zato je pač primerno, da se takole izkoristi odlično vremensko napoved in se jo mahne v zasnežene hribe. Pa seveda, da tudi naš pasji član družine pride na svoj račun, saj je to zanjo pravi raj, kjer lahko igra "srečo brez vrvice".
- Izhodišče: parkirišče Zelenica
- Prehojena pot: 7,5km
- Čas aktivne hoje: 3h 15min
- Višinskih metrov: 667m
Tako sva jo na predvalentinov vikend mahnila ponovno proti Ljubelju, do izhodišča (parkirišče Zelenica), od koder sva se povzpela najprej do Doma na Zelenici (1536 m), nato pa še naprej, do Vrha na Ljubeljščici (1704m), kjer se nahaja višinska vremenska postaja Zgornji Plot, sam vrh pa nosi še eno ime, in sicer Triangel - po bližnji vlečnici Triangel.
Z vrha se ponuja čudovit razgled na sosednje gorske vrhove (Košuta, Begunjščica, Stol...) vse do Avstrije. Na belih poljanah danes kot da bi imeli "predvalentinov zmenek" pohodniki, turni smučarji in štirinožci z vseh vetrov (tudi italijani). Ampak si je vsak našel svoje mesto po uhojenih snežnih stezicah.
Moram pa pohvaliti drznost in pogum turnih smučarjev, da rinejo od Zelenice do Vrha Ljubeljščice na smučeh po poledenelem pobočju in se nato spustijo po strmini navzdol, ki ima kar nekaj "kucljev" in neravnih pobočjih (trpijo kolena).
Predvalentinov naskok na Zelenico in še malo višje (Vrh Ljubeljščice, 1704m ali t.o. Triangel); 13.02.2022
Tile zimski dnevi (feb 2022) so v dolinah vse prej kot zimski, saj že nekaj časa nimamo snega in še tistih nekaj ostankov, ki so obležali na ravnicah, so povsem izginili. Zato je pač primerno, da se takole izkoristi odlično vremensko napoved in se jo mahne v zasnežene hribe. Pa seveda, da tudi naš pasji član družine pride na svoj račun, saj je to zanjo pravi raj, kjer lahko igra "srečo brez vrvice".
Izhodišče: parkirišče Zelenica
Prehojena pot: 7,5km
Čas aktivne hoje: 3h 15min
Višinskih metrov: 667m
Tako sva jo na predvalentinov vikend mahnila ponovno proti Ljubelju, do izhodišča (parkirišče Zelenica), od koder sva se povzpela najprej do Doma na Zelenici (1536 m), nato pa še naprej, do Vrha na Ljubeljščici (1704m), kjer se nahaja višinska vremenska postaja Zgornji Plot, sam vrh pa nosi še eno ime, in sicer Triangel - po bližnji vlečnici Triangel.
Z vrha se ponuja čudovit razgled na sosednje gorske vrhove (Košuta, Begunjščica, Stol...) vse do Avstrije.
Na belih poljanah danes kot da bi imeli "predvalentinov zmenek" pohodniki, turni smučarji in štirinožci z vseh vetrov (tudi italijani). Ampak si je vsak našel svoje mesto po uhojenih snežnih stezicah. Moram pa pohvaliti drznost in pogum turnih smučarjev, da rinejo od Zelenice do Vrha Ljubeljščice na smučeh po poledenelem pobočju in se nato spustijo po strmini navzdol, ki ima kar nekaj "kucljev" in neravnih pobočjih (trpijo kolena).
Prešernova koča na Stolu (2174 m), 3.9.2011
Začetek šolskega leta je kot nalašč da razmigamo otroške "riti in noge", si je verjetno mislil M., ko je Nastjo in sošolko Tjašo gnal gor do Stola. Vreme jim je bilo naklonjeno, na voljo so bili XXL sendviči, ni pa manjkalo tudi kakšnega "uf" in "joj".
Več o pohodu na Stol na njegovem blogu - tukaj.
Sankanje s starega Ljubelja (feb 2010, organizator DPM Trzin in PD Onger)
Zbrani vsi skupaj pred spustom navzdol....(slika: Lado K.)
Na lepo sončno soboto (27.2.2010) se nas je zbralo skoraj 30 ljubiteljev sankanja, ki ga je organiziralo Društvo prijateljev mladine Trzin in planinsko društvo Onger. Ob 8:30 smo se z avtobusom odpeljali iz Trzina proti staremu mejnemu prehodu Ljubelj, kjer smo si izposodili sanke, poskrbeli za primerno obutev, obleko in varnost (čelade) ter odvlekli sanke po nezahtevni poti do Koče na Ljubelju, ki stoji 1370 m visoko. Preden so l. 1945 odprli predor je ta cestni prelaz z 28% vzpona veljal za najbolj strm cestni prelaz v Alpah. Priznam, da me je po prvih korakih po rahlo drsečih tleh malce stisnilo pri srcu ob misli, kako bo to šele letelo s sankami navzdol. Sankanje po zmrznjeni progi bi znala biti dokaj nevarna. Pa nas je vodnik - "naš trzinčev Miha" nekako potolažil, da bo sonce poskrbelo za vse, češ preden pridemo do vrha in se spustimo, se bo sneg že zmehčal in se bomo sankali po ravno pravšnji progi. Njegova trditev se je izkazala za pravilno že v prvi tretjini prehojene poti in skrbi so se razpuhtele. Dobra volja in občasno potrebna motivacija mlajšim otrokom, ki so na trenutke nestrpno spraševali "koliko še do vrha" sta bili potrebni, da smo brez kakršnihkoli problemov prišli do koče.
Že pred odhodom smo bili opozorjeni na taljenje snega in nevarnost plazu. In res se je sneg, ki je na veliko obtežil smreke, na nekaterih točkah kar lepo usipal na cesto, kar smo med vlečenjem sanmi navzgor tudi dobro občutili. Na poti pa smo naleteli tudi na posledice že sproženega plazu, ki se je dobesedno utrgal od tal in zdrsnil na cesto. Zanimiv prizor in lahko rečem da tudi nazorno opozorilo in poduk za vse nas, kaj se lahko dogodi v gorah.
Ko smo zagledali kočo, so otroci kar pospešili korake in v trenutku niso bili več utrujeni. Vzeli smo si več kot 1/2 urni oddih za počitek in malico, otroci pa so se naskakali v sveže zapadel sneg, pri čemer je bilo za nas mame najbolje, da kar prekinemo z opozarjanjem, da ne bodo preveč mokri. Veselje in razposajenost sta pretehtala in tudi kakšen očka je popustil zavore in prebudil otroka v sebi :-)
Vodnik Miha, ki nam je že med vožnjo v avtobusu ponudil odlično predavanje o naših čudovitih gorah, proti katerim smo bili namenjeni ter podal nekaj zanimivih zgodovinskih in drugih podatkov, je na vrhu (pred spustom s sanmi) poskrbel še za nekaj dodatnih poučnih minutk. 
Na manjši površini vzpetine nam je prikazal simulacijo snežnega plazu. Demonstriral nam je izdelavo prereza in testiranje snežne odeje glede nevarnosti oz. možnosti za proženje plazov. Najprej je izmeril količino vsega zapadlega snega, potem pa s posebno lopato oz. t.i. LAVINSKO LOPATO izkopal v sneg luknjo, pravokotno s tlemi. Pokazal nam je kako s pestjo in prsti preverimo trdnost plasti snega (kar kaže na to, koliko mehkega snega je zapadlo na bolj trdne plasti snega), potem pa s pomočjo lavinske lopate izvedel ukrep, ki je povročil zdrs zgornje plasti snega - podobno torej kot sprožitev naravnih snežnih plazov, ki so tudi to zimo terjali že preveliko število smrtnih primerov. Del njegove "snežne demonstracije" je na ogled - TUKAJ.
Sledil je še najslastnejši del, za katerega smo se "trudili" s hojo navzgor - SPUST S SANMI. Ker nam je vreme bilo zelo naklonjeno, vse skupaj niti ni bilo preveč adrenalinsko. Hitrost in zaviranje na serpentinasti progi je vsak zase enostavno lahko kontroliral, le na kakšnem ovinku nas je nekatere malo vrglo iz sani ali smeri, vendar brez večjih posledic. Po spustu smo se starši z otroci še nekajkrat sprehodili nazaj po poti navkreber in otrokom "podarili" še zadnje snežne radosti tega dne. Video posnetek prvih, ki so prisankali na cilj, klikni TUKAJ.
Pika na i, pa je bil na poti nazaj še postanek v Tržiču v gostilni "The Old English House", kjer smo si privoščili kavo, vročo čokolado, nekateri tudi kakšen pirček.
Smučanje, Vogel - sreda 23.1.2013
Vseslovenski stavkajoči dan osnovnih šol smo izkoristili za družinsko smuko na Voglu.
In ko je bilo treba vstati že ob 6:30 zjutraj, Nastja in Kaja nista niti malo stavkali :-). Skoraj 6- urno smučanje je bilo odlično, sploh po prvih dveh urah, ko se je razkadila megla na visini 1700-1900 m.n.v., zaradi katere je bila sprva res slaba vidljivost in sem skoraj že izgubila voljo po nadaljnjem smučanju. Po 11h uri pa se je megla razkadila, oblake je pregnalo sonce in res s pravim užitkom se je bilo spustiti po belih strminah. Eno od Kajinih turc smo posneli tudi z GoPro kamerco. In seveda je Kaja hitro doma zmontirala skupaj - na ogled na YouTube.
Smuko smo zaključili še z nakupom bohinjskega sira, ki ga je prodajal mladenič ob gondoli.
Ob tem naj omenim, da je del informacijske (planinske) poti po Voglu vključen tudi v t.i. "Turistično sirarsko pot", ki vodi do planine Zadnji Vogel. Krožna pot po smučišču je dolga 1'4 km, menda terja le 45 min hoje (s postanki ob informacijskih tablah).
Kakorkoli že, Vogel (1922 m) z okoliškimi planinami je idealno tudi za poletne pohodniške ture: Rodica (1966 m), Komna, Črna prst (1844 m).
"Pa hvala za stavko", bi rekla Kaja svoji uciteljici :-)
Več v slikah spodaj.
Soriška planina z razgledi "brez meja" - 23.maj 2020
Slovenija je polna čudovitih gora. Ko vsakokrat klikaš po spletu in planiraš novo pohodniško turco, se res težko odločiš, saj je možnosti na pretek. Je pa še kako dobrodošlo, da samo poslušaš nasvet ljubiteljev gora in kreneš po priporočeni poti. Na predzadnji vikend v maju sva izbrala Soriško planino v izhodišču pri Koči na Soriški planini (ob vznožju smučišča Soriška planina oz. nedaleč stran od restavracije Lajnar).
Pot je vesčas označena, zanimiva tudi po bunkerjih na poti in čudovitimi razgledi "brez meja" na okoliške gore v okolici, vse do bohinjske kotline (z vrha Možica).
Pot je povsem nezahtevna in primerna tudi za družine z manjšimi otroci, ki lahko kak vrh vmes tudi izpustijo, ostali pa prehodijo več poti po t.i. RAPALSKI MEJI do različnih vrhov: Črna prst (4h 30min), Možic (1h 30min), Kor (30 min).
Midva sva krenila mimo Litostrojske koče, po poti navzgor, ki poteka pod sedežnico, potem pa do vrhov: Možic (1602m), Baško sedlo, Lajnar (1549m)
...in nekako le nabrala 4 h pohajkovanja 
.
- v maju oz. še pred nastopom prave poletne pripeke, saj pot v celoti poteka po odprtem in ne po gozdu.
Priporočam
Stol (2.236m), 20.avgust 2016
Tokrat pa dan za pohodniški izlet "v dvoje" v družbi naše Sheil-e, ki je takole dosegla svoj prvi dvatisočak. Sobota je obetala odlično vremensko napoved in odločitev je padla, da se povzpeva na enega od naših dvatisočakov - na Stol, ki s svojo višino 2.236 m domininira Karavankam.
Za dostop do njega sva izbrala izhodišče pri Valvasorjevem domu pod Stolom. Pot od tu se kar dobro vzpenja. Prva četrtina poti se vije precej tudi po odprtem (brez sence), vendar te razgledi očarajo in koraki so mi bili na tej točki hoje povsem nenaporni.
Kdor je vešč prepoznave vrhov, morda sam ugotovi, da so bližnje gore: Celovška koča / Klagenfurter Hutte (1664m), Lovska koča nad Doslovško planino (1325m), Potoški Stol (2014m), Prešernova koča na Stolu (2174m), Svačica (1953m), Zabreška planina (1225m), Žirovniška planina (1200m). No, jaz take informacije vedno najdem kar na spletu in si jih rada zabeležim za naslednje pohodniške načrte.
Do Prešernove koče (2193m) sva potrebovala 2h 45min, in še 10-15 min do samega vrha. Za sestop (3h) sva izbrala daljšo in manj strmo pot v smeri proti Zabreški planini.
Skupaj 6 ur hoje nam je naslednji dan vlilo tisto "prijetno" utrujenost, ki te opomni, da bo treba kaj kmalu spet kam kreniti, da bo vsakokrat lažje :-)
Triglav ekipno in pet nas "krščencev" - 2. in 3.september 2016
Tokrat moj gorniški podvig, na katerega sem še posebej ponosna in vesela.
Na prvo soboto v septembru 2016 nam je bilo vreme več kot naklonjeno za vzpon na Triglav, na katerega se nas je odpravilo 7 parov.
- Izhodišče: ob 16:30 na Pokljuki, na višini cca 1.340m (mimo biatlonskega centra. Natančnejši opis poti, ki smo jo izbrali - tukaj.
- Pot: Pokljuka - Vodnikov dom(1.817m) - Dom Planika pod Triglavom (2401 m) - Triglav (2864m)
- Prehojena višinska razlika: 1.524m
- Čas hoje (skupaj s postanki): prvi dan 2h 50min (od 16:30 do 19:20), drugi dan 12h (od 06:00 do 18:00 (prvi na cilju že vsaj 30-45 min prej)
Petek, 2.9.2016
- 16:30: start na parkirišču ob koncu ceste na Poljuko (smer Uskovnica), kjer je tudi izhodišče za planino Konjščica (1.438m)
- 17:00; koča (sirarna) na planini Konjščica
- 19:20; prihod v Vodnikov dom 1.817m (http://www.pzs.si/koce.php?pid=196), kjer prespimo
Sobota, 3.9.2016
- 05:20: budnica :-)
- 06:00: odhod izpred Vodnikovega doma
- 07:40: prihod v Dom Planika pod Triglavom in priprava za ključni del poti do vrha
- 8:30: vzpon izpred Planike
- 10:00: dosežen vrh Triglava
V ekipi 14-ih nas je bilo tudi pet krščencev - posameznikov, ki smo se na Triglav povzpeli prvič... in verjetno še malce dodatno popestrili vzdušje s krstnim obredom na vrhu :-)
Organizirana pot po zgornjem timingu je bila odlična, ob dejstvu da smo kot skupina delovali homogeno ter disciplinirano upoštevali planiran timing. Glede na nove skupine prihajajočih ljudi proti samemu vrhu, bi se vsak 15,30,45 minutni zamik izkazal kot izziv pri umikanju povratnikom z vrha Triglava kot tudi tistim, ki so se nanj šele povzpenjali.
Na nekaterih delih poti, predvsem na samem grebenu proti vrhu Triglava je pot kar malce adrenalinska in široka pravzaprav samo za eno osebo. Varovalni komplet ne bi bil odveč (prej spalna vreča), sicer pa je vse v glavi in predvsem premišljeno je treba ubirati korake (tudi roke!!) na tistem grebenu pod vrhom. V sebi sem imela samo dve misli: "3-točkovni prijem" in "ne glej dol".
In vse je prav lepo steklo, občutek na vrhu pa enkraten in nepozaben.... Res vesela, da mi je uspelo.
Prisrčna hvala za pobudo in organizacijo (Matjaž & Mateja Kobal), dobro voljo, družbo ter vseh, takih in drugačnih "prisrčnic", ki smo jih bili deležni na naši poti.
Velikonočni "tris izlet" - Naravni rezervat Zelenci, Planica in Belopeška jezera; 21. april 2019
Praznični velikončni vikend nas je obdaril s soncem, zato smo skočili proti Kranjski gori. Avtocesta je bila blaženo razbremenjena prometa, zato je bil užitek še toliko večji.
Odločili smo se za postanek v Naravnem rezervatu Zelenci (za vasjo Podkoren), kjer te presenti turkizno zeleno jezerce (zato tudi takšno ime), spokojni mir in čudovit pogled na okoliške gore. Ob jezeru je urejena lesena brv in postavljena manjša opazovalnica, na katero se lahko povzpneš in na informativni tabli prebereš malo več o tem, kako so nastali Zelenci. Več - TUKAJ.
Sledi postanek v Planici - naši "zibelki poletov", ki v teh dneh (po SP v smučarskih skokih) spokojno sameva in se ponuja za 1,5h postanek.
Pogumnežem je v Planici na voljo ZIPLINE, s katerim lahko preletiš "velikanko" in doživiš pravi adrenalin. Nekaj podatkov ZIPLINE-a:
- 1151m, Nadm.višine, na kateri se prične vaš spust
- 202m Višinske razlike med spustom
- 566m Dolžina spektakularnega poleta
- 85km/hHitrost spektakularnega poleta
Za rezervacijo - klik TUKAJ.
Midva sva se lotila stopnic, ki jih kar ni konec. Na poti nazaj sem si zadala, da jih preštejem in številka se mi je ustavila pri 1.354 . Recimo, da se nisem "zaštela"(med tem ko sem odzdravljala mimoidočim) ... vsekakor pa jih je več kot 1.200, bi rekla, pa naj me kdo popravi. Bom zelo hvaležna. Srčni utrip ti kar poskoči, vendar se vzpon do odletišča naših orlov splača, saj se ti ponudi čuvodit pogled na okolico v objemu zasneženih gora.
Dan sklenemo še s kratkim obiskom do prvega Belopeškega jezera....kamor sva z Markotom pred 6-imi leti prikolesarila iz Kranjske gore . In tudi danes je bilo čutiti tisti prvi val kolesarjev in sprehajalcev, ki jih bo odsedaj verjetno vedno več.
Vikend oddih v glamping hišici Gozdne vile (Camping Bled), 4.8.- 6.8.2018
Ko takole razmišljam o preteklih počitnikovanjih, izletih in potovanjih, ugotavljam da smo preizkusili že kar nekaj različnih vrst prenočevanja: spanje pod milim nebom, apartmaji, hoteli in hostli različnih kategorij, kmečki turizem, planinske koče, kampiranje s šotorom, mobilna hiška, jadrnica, avtodom, hiška na drevesu (Turčija), indijanski šotor... Vsaka namestitev po svoje bolj ali manj udobna.
Tokrat dodajam še "glamping", ki sem ga izbrala, da izkoristim darilni bon Sava Hotels & Resorts. Lesene hišice, ki so jih poimenovali Gozdne vile, so res prikupne in idealno umeščene na parceli Camping Bled. Sodeč po tem, koliko zadetkov ponudi Google ob iskanju besede "glamping", mi da slutiti, da je tovrstno butično kampiranje kar v porastu. Upam le, da bo sčasoma dostopen čim širšemu krogu ljudi, saj gre res za pristen in edinstveni stik z naravnim okoljem, s pravo mero zasebnosti in brez tistega občutka, da si del mase ljudi, ki si deli tistih nekaj m2 prostora v kampu in na plaži.
Skratka prijetno udobje v objemu narave, sicer malo bolj "nobel", ampak je res vredno. Prava doživljajska izkušnja. Več : https://www.sava-camping.com/si/camping-bled/glamping-gozdne-vile
Viševnik (2050m) in še malo "viška poti" ...vse do Debelega vrha in Blejske koče; 26. september 2021
Ob izteku poletja je treba izkoristiti lepe sončne vikende za naskok enega od naših vršacev. Za zadnji vikend v septembu sva izbrala Viševnik - dvatisočaka, ki se bohoti severozahodno od Rudnega polja na Pokljuki .....
No, bilo je še malce "viška" poti.
- Izhodišče: Rudno polje (veliko parkirišče pred vojašnico in streliščem)
- Krožna pot: Rudno polje - Viševnik (2050m) - Debeli vrh nad Lipanco (1962m) - Blejska koča na Lipanci (1630m) - Rudno polje (1347m)
- Dolžina prehojene poti: 14km
- Čas hoje: cca 7h
- Višinskih metrov: 911m
Vzpon na Blejsko kočo na Lipanci in še malo naprej (cca 30 min) - 29.12.2019
- Izhodišče: planina Zajavornik (smerokaz ob glavni cesti za Planinsko kočo Lipanca, nato po gozdni poti do parkirišča malo naprej od oznake na desni 'Planina Kranjska dolina").
- Cilj: Blejska koča na Lipanci (1.630m)
- Čas aktivne hoje: 3h 21min (7 km)
Narava v teh dneh preprosto kliče v svoj objem. Iz smučarskih v planinske čevlje in po prihodu iz San Pellegrino sva že na cesti v smeri Pokljuke s ciljem Blejska koča na Lipanci (1.630m).
Gre za enostavno označeno pot, ki vodi skozi smrekov gozd vse do koče, ki jo dosežeš po 1h 50min. Pri koči se pohodniške poti (lahko) nadaljujejo na Medvedovo konto (30 min), do spomenika Pri Rupah (45 min), Viševnik (2h 30min), na Rudno polje (1h 30min), Vodnikove koče (4h 30min), Debele peči ...ali kot piše na Hribi.net: Izlet lahko podaljšamo do naslednjih ciljev: Vrh Razora, Debeli vrh nad Lipanco, Mrežce, Okroglež, Mrežce, Okroglež, Lipanski vrh, Brda, Debela peč, Viševnik.
Midva sva poskusila hojo nadaljevati od koče v smeri table za Vodnikovo kočo / Viševnik / Mrežce... vendar daleč nisva prišla (cca 30 min dodatne hoje od koče naprej), saj se nam je ugrezalo vse do kolen (vsaj meni). Gamaše in snežne derez bi nama prav prišle. Hvaležna za tudi tako kratko pot, sva se vrnila v Blejsko kočo, kjer so imeli na voljo le ričet. Ostaneva pri čaju in koščku domače potice in kreneva nazaj do planine Zajavornik.
Nazaj grede je v teh razmerah (zasnežena in delno poledenela gozdna pot) potrebna previdnost. Vsekakor pa lahko rečem, da je pot zelo fina, tudi za družine z otroci. Skupaj sva aktivne hoje imela le za 3h in 20min (7km).
Vzpon na Hudičev Boršt (1.328 m) - 24. junij 2017
Tale vrh leži v Kamniško Savinjskih Alpah, za dosego katerega smo si izbrali izhodišče Mače. Pot poteka po gozdu, na vrhu(1.328 m) pa je novejša planinska koča, ki jo upravlja PD Preddvor.
Vzpon na Storžič (2132 m) z nočitvijo v Domu na Kališču ((1534 m), 5.avg 2017
Tokrat pa skok v gore kar direktno po službi (petek), kar pomeni da je nekako bila smiselna in potrebna odločitev, da prespiva na zbranem vrhu in potem poljubno hribolaziva lahko cel dan.
Za destinacijo sva si izbrala Dom na Kališču (1534 m), z enakim izhodiščem v Mačah (600m) kot pred dnevi, ko smo šli na Hudičev Boršt (1.328 m). Poleg dveh deklet sva bila pravzaprav edina gosta.
Do Doma na Kališču vodi lahka gozdna pot, ki je res prijetna, predvsem pa je poleti več kot primerna, saj poteka po senci, ki jo nudi bogato zaraščen gozd. Dom je vzdrževan primerno, z lepim razgledom na Krvavec in letališče ...predvsem pa na Bašeljski vrh, Mali Grintovec, greben Laneža, Krvavec ter dvatisočak - STORŽIČ. Slednji se zdi tako blizu, da v jutro (po spanju na Kališču) ne moreš reči "ne" in iti nazaj dol.
Pa vendar je od Kališča do njegovega vrha 2h hoje. Od Doma na Kališču vodi dokaj ravninska pot (cca 15min), potem že začutiš rahlo vzpenjanjanje, dokler se ti skalnati vrh Storžiča dobesedeno postavi pokonci 
Ja, med vzpenjanjem na Storžič se mi je na predelu z jeklenicami spomin povrnil na lanski Triglav - na tiste trenutke, ko vklopiš razum in koncentracijo in misel na "tritočkovni oprijem". Pa gor še gre,.....pač plezaš s "pametnim" oprijemanjem. Navzdol pa mi je vedno najtežje. Ampak kot pravijo, vsak pride dol.
In še bilanca:
- vzpon 5h, sestop 4h,
- 1.532 višinskih metrov
Vzpon na Viševnik (2050m) in "višek" planinskih čevljev (18. avgust 2013)
Tokrat smo za pohodniško turo izbrali Viševnik, 2050m visok hrib v Julijskih Alpah, z izhodiščem v Rudnem polju (lahka označena pot).
Tu smo ob 9:15 parkirali na velikem parkirišču (ob vojašnici), kjer smo pri prvi informativni tabli krenili desno (kot je kazala tudi smerna tabla za Viševnik).
Nekaj časa smo hodili v hrib po desni strani smučišča, ker pa je pot postajala vedno bolj neuhojena, z vedno več dreves in grmovja, smo prečkali smučišče na levo stran, kjer smo ob poti kmalu opazili tudi prve markacije. Šele ob sestopu, ko sva se s Kajo (9) vračali po tej strani smučišča, sem ugotovila, da bi bilo bolje parkirati še malo bolj naprej, tik ob vznožju smučišča in se v hrib podati po njegovi levi strani - ob vlečnici.
Kakorkoli že, pot na vrh Viševnika se sprva enakomerno vzpenja, potem (po zaključku vlečnice) pa malo bolj strmo. Bolj kot naklon je bila (vsaj zame) bolj moteča sončna pripeka. Lahko rečem, da je kar 90% poti do samega vrha Viševnika "na odprtem" in se torej sončni pripeki ravno ne moreš izogniti. Nekaj sence je v prvem delu ob smučišču in še malo naprej, kjer se hodi po gozdu, potem pa je pot več ali manj med grmičevjem.
Na visini 1720 m.n.v. je razpotje, kjer lahko desno kreneš do Blejske koče na Lipanci (2h) ali levo na Viševnik - naš cilj. Med hojo proti njegovemu vrhu se ti kaj kmalu ponudi razgled na Bohinjske gore, na vrhu pa je čudovit pogled na Triglav.
Tudi tokrat ga ponovno občudujem dokaj blizu, kot da bi mi bil na dosegu roke. Enkrat se bom vendarle povzpela tudi nanj.
Za vzpon na Viševnik (izhodišče Rudno polje) smo potrebovali 2h10 min, za sestop pa 1h30min, z vključenimi manjšimi postanki.
En fajn dnevni izlet, ki se je sicer pri sestopu iz Viševnika za Nastjo končal malo nesrečno, saj so se ji izposojeni planinski čevlji želeli "prevetriti" v polni meri. Verjetno je bila kakšna razpoka v gumi že prej, hoja pa je povzročila popolni odstop gume na spodnjem delu stopala. Pri vsakem mimoidočem se je ustavila, ga pozdravila in počakala, da je šel mimo, da le ne bi opazili njenih planinskih čevljev "odprtih ust" :-)
Vse se je pozabilo ob prijetni osvežitvi v blejskem jezeru (Grajska plaza) in ob slastni blejski kremšniti. Spomin na ta pripetljal pa bo vsekakor ostal :-)
Zimska idila sredi pomladi - Po stopinjah pastirjev na najvišji vrh Velike planine (Gradišče 1666m), 10.4.2022
Nedavne padavine sredi aprila (dež) je sredogorje odel v snežno odejo. Čeprav sem bila prepričana, da je (vsaj zame) snežnih radosti za letos konec, pa sem vseeno imela priložnost, da še malo zabredem v snežne stopinje in vdihnem vonj po zimi. Mož nama je nedeljo izbral za vzpon na Gradišče, najvišji vrh Velike planine, kjer nisva stopala samo po zasneženih poteh, pač pa tudi Po stopinjah pastirjev. Gre za krožno pot dolžine slabih 7km (2h 15min), ki se vije mimo 11 točk od najvišjega vrha Gradišče Male planina, preko Velike planine, do Male planine, mimo Gojške planie in nazaj protu vrhu (Gradišče-Zeleni rob). To je planšarsko področje, ki ohranja bogato naravno, kulturno in duhovno dediščino Velike planine.
- Izhodišče: veliko parkirišč pri kamnolomu na Rakovih ravneh (cca. 1200 m)
- Cilj: Gradišče (tudi Njivica, 1666m), najvišji vrh Velike planine
- Prehojena pot: parkirišče pri kamnolomu - smer Marjanine njive - Gojška planina - Domžalski dom na Mali planini - Gradišče na Veliki planini - smer Bukovec - Gojška planina - kamnolom (smer Kranjski Rak)
- Krožna pot: da (v delu poti "Po stopinjah pastirjev")
- Dolžina prehojene poti: 9,7 km
- Čas hoje (bruto / neto): 2h 37min (neto), 3h 44min (bruto) Višinskih metrov: 507m.
Z izhodiščem na velikem parkirišču pri kamnolomu (naprej od Kranjskega raka) vse do vrha Gradišče sva rabila slabih 10km hoje in 2h 37min aktivne hoje.
Ko to sredogorsko kraško planoto odene snežna odeja in pogreje sonce, v dolini pa se še "utapljajo" v meglici, celotna gorska kulisa kar vabi, da jo ujameš iz vseh zornih kotov.
In ob dejstvu da imamo tokrat po novem letno karto za parkiranje (35€, sicer 10€ za vsakokratno parkiranje), verjamem, da nas Velika planina še večkrat "ujame v svoj čar".
Šmarjetna gora nad Kranjem - 6.oktober 2019
Ko nedeljski dan nekako ni namenjen za celodnevno pohodniško turco, je vzpon na Šmarjetno goro nad Kranjem ravno pravšnja izbira za krajši izlet s kosilom. Za izhodišče sem upoštevala nasvet na spletu, kjer sem zasledila zapis, da raje kot asfaltno pot izberemo gozdno pot.
Avto sva tako parkirala pred trgovino Mercator na ulici Delavska cesta 10 v Stražišču pri Kranju, nato po ubrala smer po Šempeterski ulici v naselju hiš, dokler nisva prišla na malce bolj odprto pobočje. Tu se na levi strani nahaja t.i. »Detelova graščina, pri kateri se pot desno usmeri po klancu navzgor v gozd. Na gozdni poti so tudi oznake, vendar po prvem strmem klancu se 1x pride na ožjo asfaltirano pot, ki se jo mora prečkati naprej v gozd. Levo se očitno pride na privat posestvo. Malo pred vrhom se gozdna pot končna in del poti je potrebno prehoditi tudi po asfaltu.
Na Šmarjetni gori je hotel Bellevue, s ponudbo kongresnega turizma, izvedbo porok in očitno tudi za pogostitev večjih družb. Odlikuje ga razkošno parkirišče in razgledna terasa, za katero bi ljubitelji narave verjetno rekli, da bi bilo bolje, da vsega tega ne bi bilo in bi bila preprosto samo naravna zelenica. V vsakem primeru pa bi ostal čudovit razgled, kakršen je in sega na Kranj in širšo okolico. Pravzaprav pravijo, da je to Gorenjska razgledna točka, ki ponuja 20% pogled na celotno Slovenijo, saj je mogoče videti Karavanke, Kamniško-savinjske Alpe, Šmarne gore in Škofjeloškega hribovja.
Ženski pohodniški vikend: do Doma na Komni (1520m) in razvajanje v Hiši Erlah (Ukanc), 29.-30.januar 2022
Zadnji vikend v januarju je kar vabil v hribe. Pravzaprav je bil ta termin že nekaj časa vnaprej določen in rezerviran, da si ga 3 prijateljice posvetimo same sebi in ena drugi.
Iskala sem primerno lokacijo z ustreznim izhodiščem za obisk enega od gorskih vrhov nad Bohinjem, pa da bi se tudi malce razvajale. In našla sem Hišo Erlah, ki se je izkazala za odlično izbiro, na Booking.com pa se lahko pohvalijo z oceno kar 9,6. Že moj prvi telefonski klic, ko se je na drugi strani oglasila ga. Vanja, ki z možem upravlja hišo, me je nekako prepričal, da sem se odločila pravilno. V pogovoru z njo takoj začutiš tisto pristno, iskreno dobrodošlico in interes, da postreže z dodatnimi informacijami.
Hiša ima prav poseben čar, čutiti je domačnost, toplino in srčnost, zakonca pa sta do gostov res zelo prijazna. V velikem prostoru, ki zaobjema jedilnico in predprostor si lahko postrežeš čaj in kavo, posedeš ob kaminu, ostalo pijačo (vino, sok...) pa naj si tudi kar postrežemo, sta rekla. "Počutite se kot doma", smo bile deležne prijaznih besed.
Hiša je res prijetna, osebno pa me je očarala predvsem lokacija s pogledom na okoliške gore in njihova terasa, preko katere se sprehodiš mimo jacuzzi-ja in savne. Slednjo smo po sestopu iz Komne s pravim užitkom izkoristile v večernih urah. Kako prijetno ko se po celodnevnem predajanju na zasneženi Komni predaš toploti savne.
Hiša Erlah sicer ponuja tudi možnost masaže (potrebna predhodna najava) in kulinarični "experience" (šolo kuhanja) ki jo sicer nismo naročile, saj smo si večer organizirale po svoje. Verjamem, da je v poletnem času tu še mnogo več aktivnosti na voljo, zato je hiša odlična rešitev tudi za praznovanje oz. druženje v zaključeni skupini.
Nedaleč stran (300m od Hiše Erlah) se nahaja Restavracija Ukanc (tudi s prenočitvenimi zmogljivostmi, naslov Ukanc 20), kamor smo se odpravile brez velikih pričakovanj. Jaz sem pomislila "no kakšna pizza bo čisto ok", v bistvu pa smo lahko naročile res okusne jedi (perutničke na žaru s hrustljavo ocvrtim krompirčkom, rebrca in hišno rižoto z gamberi), h katerim se je kozarček vinčka odlično podal :-).
V Domu na Komni (1520m), ki v zadnjem času velja za dokaj obiskano pohodniško destinacijo, pa danes presenetljivo ni bilo veliko pohodnikov, ki bi jih sicer ob takem sončnem vremenu pričakoval. Pot s kar nekaj serpentinami (48, kot omenjajo na Hribi.net), je bila na ta dan lepo shojena in po poti navzgor nismo potrebovale derez (nadele smo si jih pri sestopu).
- Izhodišče: Koča pri Savici (parkirninga 10€)
- Čas aktivne hoje: 2,5h do vrha in 1,5h nazaj
- Dolžina poti: 14km Višinska razlika: 867m
- Opis poti: Hribi.net
Da pa vremenske razmere dodobra izkoristimo, dodamo 14 prehojenim kilometrom na/iz Komne še nekaj dodatnih KM-jev, s sprehodom okoli Bleda, ki se je prav čarobno zrcalil po zaslugi idealne sončne svetlobe, s skoraj brez oblačka.
Naše druženje zaključimo "sladko", z obiskom "Emazing Cake Shop-a" na Bledu. To je neke vrste cukrarnica izbranih sladic, ki jih ustvarja Ema Koselj.
Sladice so res okusne, dekorativni del sladic pa pravi presežek. Cene so sicer malce višje, ampak če ste na Bledu priporočam, da jo obiščete (delovnik prilagojen) in razveselite svoje najdražje z izbranimi sladkimi dobrotami. Najdete jo na spletu in na IG;
- https://www.instagram.com/emazingcreationsbyema/
- https://www.instagram.com/emazingcakeshop/
sv. Primož nad Kamnikom (3.5.2009)
Nedelja, 3.maj 2009:
Prijeten nedeljski izlet, ki sta ga z malo dodatne motivacije enostavno "prestali" tudi Nastja (8) in Kaja (5). Sicer nas je malce presenetilo rosenje dežja, vendar se je med hojo do vrha razjasnilo in smo imeli sonca na pretek. Tale pohodniški izlet mi bo ostal v spominu predvsem po dokončnem razpadu mojih pohodniških čevljev, ki pa so tudi že prestali starost skoraj 15 let. Odstopanje podplata sem opazila, ko smo prišli na vrh - nazaj pa sem šla brez njih, saj hoja z opletajočimi podplati ni kaj preveč prijetna - verjemite. Pa tudi več kot idealno bi bilo, da se v takšnih čevljih pošteno prekucnem in padem.
Spodaj je izris poti do vrha sv. Primoža, ki smo jo opravili (ponovno) junija 2010. Klikni na sliko za povečavo.
53. Pohod okoli Ljubljane (9.5.2009)
Sobota, 09.05.2009:
To je bil moj 2. pohod okoli Ljubljane, ki pa ga tokrat tudi še nisem uspela s svojimi koraki "skleniti v krog", vseeno pa sem popravila lanskoletni rezultat, s čimer sem lahko zelo zadovoljna. Zdi se mi, da je letošnji pohod okoli žice privabil na prosto še večjo maso ljudi, ki so ubrali svojo pot bodisi peš bodisi na kolesih, med udeleženci pa je bilo nemalo tudi mladih parov z otroškimi vozički, nekaj invalidov in pasjih štirinožcev. Seveda tudi letos ni manjkalo tistih nekaj "ekstremistov", ki so se oblekli v vojaška oblačila, s partizansko čepico na rami in zastavo v roki. Vse lepo in prav, vendar "hej brigade" in podobne pesmi iz vojnih in povojnih časov bi bistveno bolj pristno zvenela iz kakšnega starega tovornjaka, kot pa iz modernega športnega avtomobila brez strehe, ki ga je njegov lastnik parkiral pred stojnico, na kateri je bil verjetno zadolžen za delitev promocijskega gradiva ali žigosanje lističev udeležencev pohoda. Kakorkoli že, vse skupaj je delovalo po svoje zabavno, pa naj bo to pogled na par mladih, ki so si flajštrali svoje noge bodisi gospo v poznih 50-ih letih, ki se je odločila, da bo mestno kolo (s tanjšimi gumami) rinila po gozdni poti, čez drevesne korenine - v hrib Golovca :-)
IN BILANCA PREHOJENE POTI ?
START: ob 8:50 KT6 (pod Golovcem, gostilna Babnik, Fužine)
NADALJEVANJE: KT7 - KT8 - KT1 - KT2 - KT3
ZAKLJUČEK: ob 16:32 KT4 (Žito-recepcija, Šmartinska cesta), nato skrenitev s poti do BTC-tržnice (težko pričakovan topel obrok hrane :-))
Sodeč po GPS-u sva s sestro prehodili 29,8 km (od 34 km).
Cilj za Pohod okoli Ljubljane 2010 ? Vsekakor prepešačiti cel krog oz. še tistih nekaj KM (4) do cilja, ki so nama tokrat ostali žal nedosegljivi. In kaj sva se naučili za naslednjič ?
- boljša prehrana med potjo (ker nisva bili pretirano lačni, sva se "šparali" za kosilo na koncu in pojedli med potjo le jabolko, pili veliko vode in pogrickali malo čokolode - NAPAKA !!)
- vsaj 1 uro prej štartati (ob 8h ali celo prej in ne ob 9h)
- biti pozoren na označevalne table na področju večjega prometa (sami sva proti koncu 1x zašli in se znašli pred Žitom (silosi) na Kajuhovi namesto pred Žitom na Šmartinki. To je vplivalo na najino psiho in sva bili - ob vsej utrujenosti - seveda še bolj nemotivirani, da bi hodili.
- se prej pozanimati KDAJ zares kontrolne točke zaprejo (sicer ni glavni cilj dobiti tisti
Golica (10.5.2009)
Na Golico so se tokrat moji odpravili kar sami. Menda se je Kaja spet kar dobro odrezala. Je pa Golica po slikah sodeč atraktivna pohodniška destinacija, ki jo bom upam tudi sama kmalu dosegla. Več v slikah spodaj.
GORIŠKA regija
4-dnevni (aktivni) oddih v Goriški regiji z nastanitvijo v Logu pod Mangrtom in potepom po okoliških poteh doline Soče, 17.7. - 21.7.2020
Naše turistične bone, ki so nam v letu 2020 podarjeni od države (Covid-19), smo investirali v odkrivanje biserov, ki jih ponuja dolina Soča. Za štiridnevno nastanitev sem nam rezervirala apartmajsko hišo Encijan v Logu pod Mangrtom, ki je odlično izhodišče za pohodniške in kolesarske ture, nenazadnje pa z avtom hitro dosežeš Bovec, Kal-Koritnica (ob reki Koritnica trdnjava Kluže), Lepena (vzpon do Krna in istoimenskega jezera), vas Soča (kampiranje), Trenta vse do izvira Soče.
Apartma Ecijan se odlikuje tudi po tem, da imajo pred hišo bazen s čudovitim razgledom na gore, vendar je bilo vreme žal premalo toplo za namakanje v bazenu, itak pa so ga imeli pokritega.
Nekaj zanimivosti Loga pod Mangrtom in vse, kar mu daje turistični pečat objavljam preko spodnje slike iz prospekta lokalnega turističnega društva:
V 4-ih dneh smo izkoristili vsega po malem (podstrani spodaj), nekaj pa bomo pustili še za naslednje priložnosti ob odkrivanju naše lepe Slovenije.
18.7.2020 - Kolesarski dan z vzponom na Mangartsko sedlo (2062m - Marko) oz. Koče na Mangrtu (1906 m - Mojca)
Prevožena kolesarska pot (vzpon 17km/sum 34km, 4h in 1274 višinskih metrov): Log pod Mangrtom (632m.n.v.) - Strmec na Predelu - Koča na Mangrtskem sedlu (1906 m).
Zaradi idealne lokacije apartmajske hiše Encijan, sva na kolo skočila kar izpred hiše in že po prvih metrih takoj občutila rahlo vzpenjajočo cesto vse do vasi Strmec, kjer se cesta začne vzpenjati do razcepa za Magrtsko sedlo in seveda do samega vrha.
Vreme je bilo idealno (oblačno z nekaj sramežljivmi sončnimi žarki), med potjo pa tudi malce rosenje dežja (2x), kar ni bilo moteče. Je pa potrebno imeti v takih razmerah pri sebi, sploh če rineš na dvatisočak, zložljivo vetrovko oz. nekaj toplega (dolg rokav). Sama sem se primerno oblekla (kratek rokav + kolesarski rokavniki + vetrovka + visoke nogavice, da sem si jih lahko zavihala preko kolen, ker pač dolgih kolesarskih hlač nisem imela). Pri spustu pa me je precej mrazilo v roke, zato bi mi prav prišle prave rokavice (ne kolesarske), saj je bilo na vrhu 6st, v dolini pa 17st. Pa pogrešala sem svetilko, saj na poti prevoziš tudi cca 4 tunele, med katerimi je en kar daljši in voziš nekaj časa pravzaprav po čisti temi.
Na cesti je bilo srečati kar nekaj kolesarjev (tudi italijanskih) vseh starosti, moteči so morda le motoristi in tistih nekaj avtomobilov, na katere je potrebno biti pazljiv predvsem na serpentinastih ovinkih. Je pa prav, da na tej cesti pobirajo za motorna vozila ekološko takso (5€).
Moj prvi kolesarski vzpon po Mangartski cesti sem dosegla z e-bikeom, ki mi je vsekakor pomagal na poti, zato toliko več občudovanja in pohvale vsem ostalim, ki se tja gor odpravijo z navadnim kolesom. Prav do vrha nisem prišla, saj je cca 200m pod vrhom cesta bila zaprta z rampo (zaradi nevarnosti kamnitih plazov, kot mi je povedal en kolesar), sem pa dosegla zato Kočo na Mangrtskem sedlu (1906 m).
Zanimivost na poti je viadukt Predel, ki ga je leta 2000 popolnoma uničil kamniti plaz in sedaj lepo kraljuje nad Mangartskim potokom.
Za kosilo smo se odpravili v Bovec, na poti pa izkoristili za kratek postanek in ogled Trdnjave Kluže.
19.7.2020 - Pohodniški dan in vzpon do Krnskega jezera (1.391 m)
Spominjam se vzpona na Krn v letu 2013), ko smo Krnsko jezero občudovali iz višine 2.244m. Danes pa smo ga dosegli iz smeri Lepene (odcep pri vasi Soča) in imeli možnost, da ga doživimo "na dotik". Voda je primerno hladna, kopanje pa seveda prepovedano.
- Izhodišče: Dom dr. Klementa Juga (700m)
- Cilj: Dom pri Krnskih jezerih (1385 m) in Krnsko jezero (1391 m) )
- Višinskih (prehojenih) metrov: 834m
- Prehojeno: 12km,
- Čas hoje: SUM 4h 26min (vzpon 2h 10min + 30 min do jezera in nazaj)
Druge planinske poti v Krnskem pogorju (klikni na sliko za povečavo):
Hoja je zmerno naporna in označena (primerno tudi za mlajše otroke). Na današnji dan (nedelja) je bilo na tej poti in tudi na vrhu kar precej pohodnikov. Težko pa je seveda vedeti, ali je razlog temu pripisati dnevu v tednu ali morda temu, da je bilo med pohodniki tudi precej takih, ki so se enako kot mi, odloćili vnovčiti "Covid-19" turističe bone v tem delu Slovenije.
Za kosilo smo se odločili, da kar sestopimo iz vrha. Zapeljali smo se vse do Trente, kjer smo si privoščili okusno kosilo v Gostilni Metoja, od katere te loči le 20m do manjšega zalivčka ob reki Soče.
20.7.2020 - Dan za rafting po Soči in kolesarjenje (Log pod Mangartom - Bovec - Čezsoča)
Na lep sončen dan smo šli malce "vsak po svoje". Mož se je s hčerko odpravil na rafting pustolovščino po Soči, jaz pa sem se odločila, da skočim raje na kolo in raziščem okolico (25km).
Iz Loga pod Mangrtom v smeri Bovca se mi je kar vriskalo, saj je šla cesta ves čas navzdol. Skrbelo me ni, saj sem vedela, da grem nazaj z avtom :-). No, pa kljub temu se klancem navzgor nisem mogla izognit.
Zapeljala sem se do Kal-Koritnice, od koder je lep razgled z mostu na reko Koritnico, pa malce mračen pogled na množično vojaško pokopališče padlih v I. svetovni vojni. Pot me je vodila mimo Bovca, kjer sem brez uspeha iskala kolesarsko pot, opisano v zloženki, ki sem jo dan poprej vzela v TIC Bovec.
Zato sem se zapeljala do kraja Čezsoča, kjer sem se ustavila na Mostu čez Sočo s čudovitom razgledom na reko.
Še en prijetno aktiven dan, ki ga v Bovcu in okolici res ni težko splanirati.
21.7.2020 - Z gondolo na Kanin in krožna tura do Prestreljeniškega okna (2391m) in Doma Petra Skalarja (2260 m)
Na zadnji dan našega 4-dnevnega oddiha v Logu pod Mangartom sva se z možem odločila še za vzpon na Kanin. Seveda z gondolo (20€/osebo - povratna), na vrhu pa sva naredila krožno, zmerno zahtevno pohodniško turo od Prestreljeniškega okna (2391m) do Doma Petra Skalarja (2260 m).
Okno je res vredno vzpon. Skozi okno prijetno pihlja, pogled pa ti seže na italijansko stran in na našo lepo SLO hribovje. Na vrhu je bila v tem času Ferata Prestreljenik zaprta, je pa vsekakor dovolj plezanja po tem visokogorskem Krasu, če ob sestopu kreneš desno še do Doma Petra Skalarja.
Na tej poti je potrebno kar malce previdnosti, saj je na poti presenetljivo veliko manj ali bolj globokih brezen in zanimivih kraških pojavov, ki se kažejo globoko v jamah, kjer še vedno leži nekaj snega.
Kdo bi si mislil, da tale krožna pot terja le 5km dolžine, zato pa 3h40min hoje s tistim 20min postankom pri Oknu.
Koča na Sabotinu (609 m) - 20.julij 2019
Izlet na Goriško vsekakor ne razočara. Pokrajina, kjer se že čuti tisti pravi primorski pridih, kjer te omamijo okusi lokalnih jedi in domačega vina, s pogledi na griče, posejanimi z vinograde in sadovnjake.... v smeri Solkana pa spet pozdrav našega biser rek - Soče. Nemalo znamenitosti je v teh koncih, za splanirat še kakšen izlet v prihodnje, pa se mi zdi praktična tale spletna stran: https://www.brda.si/sestavite_si_izlet/.
Mi se na ta dan (21.7.) odločimo, da se v izhodišču pred Solkanskim mostom (smerokaz za Goriška Brda) povzpnemo do Koče na Sabotinu 609m (cca 1h, 45min / vzpon), ki je sicer dostopna tudi z avtom (30 min). Pot te po svoje kar pošteno "ogreje", tudi nekaj jeklenic in točk, ki jih moraš premagati na vseh štirih. Ko si pod vrhom že zaželiš cilja in ohladitve, se ti kot nalašč ponudijo hladni skalnati rovi in kaverne (spomin na borbo na Soški fronti), s koče pa razgled na Goriška Brda, Sveto goro, Alpe in Gorico....
Turco priporočam, vendar svetujem raje spomladanski ali jesenski čas pohoda, ker je julijski čas absolutno prevroč ... in smo zaradi pripekajočega sonca naredili morda malce kiksa.
Zaključek s kosilom v Hiši Marica v kraju Šmartno (https://marica.si).
Na Nanos po manj znanih stezicah - 8.1.2022
V prvih dneh novega leta smo se druščina odpravili na Nanos, tokrat po manj znanih, sicer markiranih stezicah, do turistične kmetije Abram. Pot je enostavna in prijetna, na trenutke pa se ponujajo tudi čudoviti razgledi. Presenetljivo, da je bilo toliko snega, da so gamaše bile kar dobrodošle, saj je ponekod še zelo neshojeno (sneg do kolen).
Vsekakor prava zimska idila, na turistični kmetiji Abram pa srečanje s čisto pravim medvedom, ki ga imajo še od malega, ko je bil star komaj nekaj mesecev. Iskreno mi pogled na kletko z medvedom sprva ni takoj prineslo radosti in navdušenja, saj mi je bila prva misel "ujetništvo".
Glede na to, da imajo dovoljenje, da skrbijo za medveda in se je medo v vseh teh 25 letih kolikor je star (ne vem točno) že navadil, mora že biti tako. Ne vem. V vsakem primeru je živ, saj mu je ob odstrelu matere grozilo enako.
Skratka priporočam tole pohodniško turco, če le poznate pot (sicer so tudi oznake):
Izhodišče vas Podnanos (cesta Podgrič) :
Prehojena pot:
Kapelica Na konju - Turistična kmetija Abram Nanos (920m) - Eko koča Nanos - Podgrič (cca 11km in 4h aktivne hoje
Po poti miru (Zgornje Posočje): Kolovrat/Kuk (1243m), 20.10.2012 (PD Onger in DPM Trzin)
Predzadnjo soboto v oktobru smo se udeležili družinskega izleta v Zgornje Posočje, ki sta ga organizirala Planinsko društvo in Društvo prijateljev mladine Trzin. Naša ekipa (skoraj 50 oseb, med njimi tudi kar nekaj otrok) smo prehodili nezahtevno pot (cca 3-4 ure), ki so nam jo razdelili na 2 dela: (Tolmin - Kolovrat - Kuk) + (Kobarid - italijanska kostnica - Tonocov grad).
OPIS:
Ob 7h smo se odpeljali iz Trzina, v smeri Logatec - Idrija do Tolmina, kjer je padla prva kavica. Še malo vožnje, potem pa smo prišli do predvidenega izhodišča za manjši vzpon do vrha Na gradu (1114), kjer smo slišali nekaj besed o vojni in dogodkih na tem ozemlju.
In seveda o tem, da ubiramo korake po Poti miru, ki je razdeljena na 5 odsekov in vodi mimo vojaških pokopališč in kapel, trdnjave Kluže, muzejev na prostem, soteske Koritnice, korit Soče, idiličnih hribovskih planin, slapa Kozjaka, kostnic v Kobaridu in Tolminu, spomiske cerkve Sv. Duha v Javorci in Tolminskih kart.
Na zemljevidu spodaj (klikni) je z rdečo črtkano linijo označena Pot miru, ki se prične v Logu pod Mangartom in konča na Mengorah.
Naš izlet je bil namenjen ogledu muzeja na prostem Kolovrat, od katerega smo smo se nekateri sprehodili še na Kuk (1243m), kjer stoji več oddajnikov, točka pa je tudi vzletišče za jadralne padalce.
Od tu se ponuja lep razgled na Kanin in Krnsko pogorje. Sledil je še spust do avtobusa, s katerim smo se nato odpeljali mimo zanimivih turističnih hišk Nebes (idealno razvajanje za 2 osebi....hm :-), do vasi Livek, nato pa proti Kobaridu. Sledil je še postanek za sprehod po Križevem potu do italijanske kostnice, ki je arhitekturno res lep spomenik.
Tu je pokopanih več kot 7.000 italijanskih vojakov, ki so padli na tem ozemlju v I.svetovni vojni. Res vredno postanka in ogleda (več - tukaj). Od kostnice smo nadaljevali pot naprej - po gozdu do Tonocovega gradu, ki predstavlja tudi del Kobariške zgodovinske poti.
In kmalu so na vrsto prišli tudi naši prazni želodci (gostilna Jazbec, Idrsko).
Prihod v Trzin ob 9h zvečer.
Pobeg pred poletno vročino - obisk Posočja (slapa Kozjak in Virje) - 30 junij 2019
Vroči dnevi ustvarjajo željo po ohladitvi, zato sem nam na zadnjo nedeljo v juniju splanirala izlet do enega skritih kotičkov naše Slovenije - v sotesko potoka Kozjak, po postanku v Bovcu pa še do 4km oddaljenega Slapa Virje. Vrhunci so pa itak razgledi na našo lepo smaragdno Sočo.
Pot od doma (Domžale) smo izbrali v smeri za Postojno, Vipavo, Nova Gorica, Deskle, Tolmin in Kobarid, nazaj pa smo ubrali še malo "po italijanski" s prihodom v Kranjsko goro, tako da smo sklenili kar lep krog po Goriški in delu Gorenjske:
KAKO DO SLAPA KOZJAK?
Po cesti od Kobarida se držimo v smeri Drežnice, dokler ne zapeljemo preko Napoleonovega mostu in za njim zavijemo levo. Kaj kmalu je na levi strani ceste tabla za zgodovinsko pot Kobarid in Slap Kozjak, kjer se zavije levo na prostorno makadam parkirišče (2 EUR zadošča za potreben čas parkiranja).
Od parkirišča vodi lahka senčna gozdna pot (1,67 km in 36 min) po soteski do 15m visokega Slapa Kozjak. Dostop do slapa zaračunajo (4€/odrasli, 2€/otroci 7-14, 3€/ za dijake, študente in upokojence ter 10€/družinska). Pot so uredili tudi z leseno brvjo in nekaj stopnicami (ni torej primerno za vozičkarje) in v bistvu do slapa tudi ni dovoljeno za kolesarje, na kar opozarja posebna tabla. Je pa vsekakor vreden obiska.
KAKO DO SLAPA VIRJE?
Po obisku slapa Kozjak se zapeljemo v Bovec, kjer si v pizzeriji Letni vrt privoščimo kosilo, nato pa se po mojem začrtanem planu zapeljemo še proti vasi Plužna, vse do zadnjih hiš, dokler ne opazimo smernih tabel za slap Virje. Cesta vodi do manjšega parkirišča, od koder nas do slapa Virje loči le 1km hoje navzdol po gozdu (5min).
Slap se zliva v večji tolmun, zato pa je voda pasje mrzla (8-10 stopinj). Kljub temu ne pride na svoj račun samo naša psička, ampak se opogumita tudi Marko in Kaja, ki ju je po nekaj zamahih v vodi kaj hitro pognalo ven na kopno.
Za povratek izberemo pot čez vasi pod Mangrtom in postanek ob cesti v alpski vasici Strmec, ki je najvišje ležeče naselje v Zgornjem Posočju. Obvezen panoramski posnetek Loške stene.
Sledi vožnja čez tunel Predel ob jezeru Lago del Predil (Rabeljsko jezero) na italijanski strani, na slovenski strani pa v smeri Kranjske Gore, kjer se ustavimo še za zadnji "osvežilni požirek" in proti domu.
Podalpski svet Nadiže - avgust 2009
Podalpski svet Nadiže (vikend kampiranje v Podbeli, 9.-10. avgust 2009)
Drugi vikend v avgustu 2009 smo se odločili, da okusimo skrajno zahodni podalpski biser pokrajin - zahodno od Kobarida ob reki Nadiži, ki izvira v Breginjskem kotu in nadaljuje svojo pot na italijansko stran. Ta predel Beneške Slovenije je leta 1976 močno uničil potres.
Kampirali smo v kraju Podbela, kjer je v tem času mrgolelo turistov, domačih in tujih. Dokaz, da se ljudje tudi poleti radi odpravijo proti goram in namočijo svoja telesa v slovenskih rekah, čeprav malce hladnejših od morja. Zaradi polnega kampa, so nas usmerili 700m naprej, kjer se nahaja drugi del kampa - novejši, malce manjši, vendar v času našega obiska manj zaseden, kar je še dodaten plus. Vidi se, da so ga postavili preudarno in načrtno. Skrb za sanitarije in čisto okolje je poudarjeno na vsakem koraku. Trenutno edina slabost, ki sem jo opazila je, da je področje kampa povsem na prostem. Vendar bo verjetno kamp doživel preobrazbo tudi v tej smeri (drevesa so sicer že posejana, vendar gre za mladike, ki seveda še ne morejo nuditi sence).
Reka Nadiža s svojim izvirom v Breginjskem kotu pa nas je povsem očarala. Raziskali smo jo kar s kolesom, ki so za tovrstni oddih na tem podalpskem področju, izvrstna odločitev. Z Nastjo (9 let) smo prekolesarili od Podbele preko Robiča in Starega sela do Kobarida, cca 13 km bi rekla. Pot je od Podbele do Robiča gozdna (ob sami reki) in ponekod tudi malce "groba", saj se je treba previdno izogibati kamenjem, proti koncu pa je tudi 150 m strmega spusta preko drevesnih korenin, tako da je najbolje da tam kar sestopiš s kolesa.
Reka se mi je zdela najlepša na lokaciji cca 1 km naprej od kampa v Podbeli, kjer je na ogled Napoleonov most (takih in podobnih je menda še nekaj), pa predel ob kolesarski poti v smeri Podbela-Robič. Na tej poti kar avtomatsko stisneš na kolesu bremzo, saj se ti ponujajo čudovite priložnosti za postanek na kolesarski gozdni potki: sprehod čez mostiček, ki vodi čez reko, pa kopanje v skritem tolmunu, kjer je narava 100% neokrnjena, voda pa čista kot biser. Čudovito, res !! 
Marko se je 2. dan celo podal s kolesom na višino cca 1200m oz. na Kobariški ali Breginjski Stol (1673 m), ki se nahaja med rekami Učja, Soča in Nadiža. Z vrha je lep pogled na Kanin, del osrednjih Julijcev in Krnsko skupino Julijskih Alp, pod njim pa na Breginjski kot, kjer smo se v tistem času punce namakale v Nadiži (Podbela).
Naredili smo tudi krožno avto-furo: Kobarid-Staro Selo-Borjana-Breginj-Logje-Robidišče (najzahodnejša slovenska vas) ter na italijansko stran in nazaj v Slovenijo s prihodom v kraj Podbela.
Na tej poti smo se ustavili v Breginju, kjer smo si na zunaj ogledali Breginjski muzej, kompleks dvonadstropnega starega kmečkega poslopja, ki je hkrati arhitekturni in etnološki spomenik. Po svoji zunanjosti hiša kaže na izgled nekdanje vasi, porušene v potresu leta 1976.
Porezen (1.630m) v času prvomajskih praznikov - 3.5.2020
Porezen je gora z zavidljivimi razgledi na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje in ni mi žal, da sem nama ga izbrala za prvo pohodniško turo, potem ko je vlada sprostila preventivni ukrep v času epidemije s Covid-19, s katerim je bilo prepovedano gibanje med občinami.
- Izhodišče: parkirišče Planiskega doma Petrovo Brdo
- Cilj: Porezen (1.630m)
- Višinskih metrov: 827m
- Sestop: po isti poti
- Začetek hoje: 9:30
- Zaključek hoje: 14:50
- Dolžina poti: 5,8 km
- Čas hoje: Bruto 5h 25min, od tega 4h 50min aktivne hoje
Do izhodišča je sicer nekaj vožnje (smer Železniki-Tolmin), vendar te prevožena in prehojena pot poplača s čudovitimi razgledi na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje.
Svojo pot sva začela v kraju Petrovo Brdo, kjer sva parkirala ob istoimenskem planinskem domu (seveda še vedno zaprt v času korona epidemije). Parkirnih mest je omejeno, zato se splača iti od doma primerno zgodaj. V neposredni bližini preko ceste je oznaka za Porezen in v nadaljevanju je pot več kot dobro označena. Pravzaprav lahko zapišem, da že dolgo nisem videla na pohodniški poti toliko planinskih oznak, kot na tej poti. Večinoma pot poteka po gozdu in ker je bil to dan po dežju, so bila gozdna tla razumljivo malce razmočena in malce blatna.
Na glavnem grebenu Porezna pa se začnejo tisti prvi razgledi, ki te preprosto očarajo in osvojijo na samem vrhu, kjer z vsakim dodatnim korakom vidiš še več in še dlje. Čudovito.
Pot devetih kalov / voda - veter - kamen (PD in DPM); 16. november 2013
Na "ta pozno Martinovo soboto" smo se pod organizacijo PD Onger in DPM Trzin odpravili proti Krasu. In tokrat se nas je zbralo kar lepo število - za poln avtobus, cca 50, če ne morda celo več. Na pot smo krenili ob 7:30 iz Trzina - proti Postojni, v smeri Vipavske doline. To je v času naše vožnje sonce že pošteno obsijalo. In tudi sicer nam je bil sonce ves dan naklonjen, čeprav smo se vmes tudi pošteno prevetrili. Pa nam je lokalni vodič v Kobjeglavi rekel, da je to za njih le vetrič :-), da ta prava burja je čisto nekaj drugega. No, kape in nekaterim tudi rokavice, so kar prav prišle.
Naš prvotni cilj je bila tematska učna Pot devetih kalov blizu kraja Kobjeglava in Tupelč, ki so jo menda odprli komaj mesec dni pred našim prihodom. Ampak pred prihodom do tja smo se ustavili še marsikje drugje.
Prva naša postojanka je bila Vipava. Prikupno je mestno središče s kipci dečkov, ki upodabljajo delo in življenje nekoč, predvsem pa deltast izliv reke Vipave, ob kateri se bohotijo mogočna drevesa, prijeten park, arhitekturo stavb pa lepo zaokrožuje lepo urejena pešpot in mostički, ki jih je na tem področju menda kar 25. In kot pravijo so to naše "mini slovenske benetke".
Potem ko smo si v Vipavi ogledali še kratki 15 minutni predstavitveni film samega kraja, smo ob 10:15 nadaljevali vožnjo v smeri Kobdilja (blizu Štanjela - na sliki desno zemljevid).
Naš Miha pa nas je gnal še naprej, saj smo imeli po planu še marsikaj videti. Sledila je pot do Štanjela, da se sprehodimo po Fabijanovi poti. To je v bistvu krožna pešpot med Štanjelom in Kobdiljem, vendar smo se do Štanjela kar popeljali z busom, saj je bilo po programu še kar nekaj hoje. Fabijanovo pot smo začeli po stopnicah ob cerkvi sv. Danijela.
Prav očarljiva je podoba kamnitih hiš Štanjela, med katerimi so speljane ozke potke. Vse nekako miniaturno, urejeno s pridihom krasa in domačnosti, kar opaziš na še tako majhni kvadraturi (terase, dvorišča). In nisem se mogla upreti nakupu domače figove marmelade in kasneje prijaznemu domačinu, ki je pred svojo hišo razstavljal svoje, lastnoročne izdelane, spominke (žganje na les). Podoba konja ne leseni plošči me je prepričala, da jo izberem za Nastjo. In bila je navdušena.
Sledil je nekaj minutni sprehod do Ferrarijevega vrta. Pravi biser našega izleta in odlično delo prej omenjenega Fabijanija. Prvi pogled na vrt, ki se razteza pod obzidjem gradu Štanjel me je na polno presenetil. Upam le, da spomladi - v času prebujanja narave - ta kompleks tudi zacveti in da je še lepše tu. Zato je to lahko ideja za prijeten spomladanski izlet. Si upam trditi, da se tu skriva še veliko "tokrat nevidenega".
Ob 13h ponovno na bus, vendar le za kratek čas, saj se Kobjeglava in kraj Tupelče nahaj le nekaj minut stran od Štanjela. V Kobjeglavi smo imeli na voljo lokalnega vodiča, ki nam je malce več povedal o zgodovini kraja, preden smo se podali po Poti devetih kalov. Slednja je večinoma makadamska.
Na njeni dolžini (6,7km) se nahaja devet kotanj, v katerih se zaradi neprepustnosti dna nabira deževnica. Se pa ne spomnim (ali pa sem preslišala) ali so vse te kotanje naravne ali je nekatere ustvaril tudi človek. Namembnost pa je bila seveda za napajanje živine, za zalivanje in pranje perila. In pri slednjem se je kar hitro oglasil moški del ekipe, ki so modro pojasnili svojo teorijo o tem, zakaj so ženske tako globoko v gozd prihajale prat perilo :-)
Naši nahrbtniki s hrano so postali že pošteno lahki, zato smo se (kljub manjšim zapletom pri naročanju in plačevanju hrane) nahranili v eni od bližnjih turističnih kmetij. Važn', da smo "za svojo ceno" dobili tudi nekaj tekočega za na pot (teranov liker in vino) in se nasmejani vrnili domov (prihod ob 19:45).
Ponovno hvala PD Onger in DPM Trzin za še eno prijetno druženje. Dan smo res na polno izkoristili. Objava tudi na spletni strani PD Onger, kjer je tudi nekaj drugih slik.
Moja zabeležka na tem mestu: kolegica mi je omenila, da se v teh koncih splača iti tudi na lahko pohodno turco na Pliskovico. Morda je mišljeno tole: http://www.hribi.net/izlet/pliskovica_volnik_/26/1744/3175 Za preverit….
Skorajšnji zaključek zimske sezone 2012/2013 - Cerkno, 2.3.2013
Glavnino nase smučarske sezone 2012/13 smo načeloma opravili. Tokrat na smučišču Cerkno, kamor so me pred dnevi
zvabila "Fisherman's Friend dekleta, promotorke v City parku. Končno ena zanimiva promocijska akcija. Ob nakupu 3 zavitkov bonbonov si pridobil 2 uri brezplačnega tečaja smučanja ali deskanja na snegu (smučarsko društvo Novinar).
Nastja (12) je tako ponovno stopila na board...letos komaj šestič (najem), potem ko je za njo le 5 celodnevnih dni tečaja na Krvavcu v času zimskih počitnic (25.2.-1.3.). Kar nekajkrat sem brez zavidanja videla na smučišču deskarje-začetnike kako krilijo z rokami, lovijo ravnotežje in na vsakih nekaj metrov pristanejo na zadnji plati. Ne da bi pretiravala, Nastja me je presenetila in sem jo morala posneti.
Mislim, da bo naslednjo sezono zamenjala smuči za board. Vprašanje je le, če bodo njene dosedanje smučke še okusile bele strmine, ker Kaja (ki naj bi jih dobila naslednja) se zadnje dni kar pogosto oglaša, da bi tudi deskala. Tokrat smo ji dali priložnost in je kaj hitro spoznala, da ni lahko. Bomo videli...
Vzpon na Korado nad Srednjo Soško dolino in drugi zanimivi postanki - z DPM in PD Onger, Trzin - 24.10.2015
Tole je bil res čudovit pohodniški izlet nad Srednjo Soško dolino, na katerem smo obiskali vodarno Mrzlek, se vzpeli do zavetišča na Koradi (802m), občudovali razgled iz stolpa Gonjače in (po 8-urah hoje s postanki) sestradani napadli joto, mineštro, golaž, jabolčni-češnjev zavitek ter degustirali vino v Hiši Štekar. Športna sobota torej.... v objemu sonca (19st.) in v prijetni družbi, ki sta jo vkup spravila naše planinsko društvo Onger in Društvo prijateljev mladine Trzin. Hvala, tole bi bilo res škoda zamuditi.
Opis izleta pa povzemam kar s strani našega organizatorja (DPM in PD Onger Trzin) v nadaljevanju.
Že lani se je potrdilo, da je Primorska odličen »izhod v sili«, zato gremo tokrat na skrajni JZ del Slovenije, natančneje na Korado (811 m), razgledni vrh zahodno nad Sočo in na severnem robu Goriških brd.
Z vrha, ki ima vpisno skrinjico je lep pogled na večino gora nad reko Sočo, od njenega izvira do izliva v Jadransko morje. Z vrha se tako vidi skoraj vse od Triglava, Jalovca, Kanina, Krna in Matajurja do sosednje Svete gore in Sabotina. Ob lepem vremenu lahko vidimo tudi Dolomite, Karnijske Alpe, že omenjene Julijce, Kamniško Savinjske Alpe, Golake in Snežnik!
POT: Po primorski AC in skozi Vipavsko dolino ter mimo Nove Gorice po Soški dolini do Plavi. Nato cca 3‑urni vzpon (dobrih 700 višinskih metrov) na Korado, skozi zaselek Vrtače in mimo cerkvice sv. Genderce; tik pod vrhom je planinska koča. Sestop proti jugu po vršnem slemenu, ki vodi v smeri Sabotina, a samo do Vrhovelj (cca. 2 uri, nekaj manj kot 400 višinskih metrov).
Že pred vzponom, natančneje tik pred koncem vožnje, nas čaka zanimiv ogled enega od primorskih vodnih črpališč (Vodarna Mrzlek), po izletu pa obisk panoramskega stolpa v Gonjačah in – kot vedno na koncu – ogled vinske kleti z obvezno enolončnico & sladico ter pokušnjo vin v eni od slikovitih briški vasi.
Peljati se skozi Brda in ne poskusiti tamkajšnjih vrhunskih vin (letošnja letina je bila odlična) je seveda pravi greh.
Vodja izleta: Miha Pavšek (vodnik PZS)
Vzpon na Krn (2244m) z nočitvijo v Koči na planini Kuhinja (1012m); 30.-31.08.2013
- Izhodišče: Koča na planini Kuhinja (1012m)
- Cilj: vrh Krna (2244m);
- Čas hoje: 6h (od tega 3h za dostop do koče na Krnu, od koder je še 10 min do samega vrha in 3h za sestop po malce daljši poti - preko sedla med Krnom in Batognico). Natančnejši opis poti do koče in dostop do vrha Krna si lahko preberete tukaj.
(Foto: Boštjan Kralj, PD Onger)
(Foto: Boštjan Kralj, PD Onger)
Preko PD Onger Trzin se nas je zbrala druščina 14 oseb (od otrok samo naši dve), s ciljem, da se odpravimo v Krnsko pogorje oz. na njegov najvišji vrh Krn (2244m). Ker je vožnje do tja kar nekaj, smo se na pot odpravili že v petek popoldan ob 17h.
Ustavili smo se najprej v Logatcu, kjer se nam je pridružila še ena ekipa, potem pa smo ubrali pot preko Idrije, do Slapa ob Idrijci, Mosta na Soči in Tolmina. Šele ob 20:30 (torej po 3 urah in pol vožnje) smo dospeli v Kočo na planini Kuhinja (1012m). Razlog je bil prometni zastoj in pa seveda Idrijski ovinki :-)
Koča stoji ob vznožju strmega pobočja Krna in je zelo lepo urejena. Nudi 24 ležišč v dveh sobah (nočitev za člane PZS 9 eur, za nečlane pa 17 eur). Iz koče smo se na vrh Krna (višinska razlika 1232m) povzpeli naslednji dan s startom ob 8:15. Pot do koče oz. zavetišča na Krnu je lepo uhojena, nenevarna in označena.
Poteka po travnatem pobočju, kjer so tudi ograjeni pašniki, v zadnji tretjini poti pa že naletimo na kamnita tla, vendar ni nevarnih predelov za kakšen zdrs. Pot poteka "po odprtem" in žal ni kakšne sence.
Dobra družba naredi svoje, saj je pot malce monotona, vendar pod vrhom Krna nudi čudovit razgled na Matajur, Kobariški stol in celo vse do samega morja (do katerega je od Krna le 50 km zračne črte). Kočo oz. zavetišče na Krnu smo dosegli po točno 3 h hoje (8:15 - 11:15), slastno ugriznili v hrano iz nahrbtnika, potem pa se povzpeli še do samega vrha Krna, ki terja skromnih dodatnih 10 min hoje.
Nastjo in Kajo so vodniki PD Onger razvedrili z namigom kje se skriva "geocaching zaklad" in podučili o sporočilih, ki jih najditelj napiše novemu najditelju.
Smo pa na ta dan (na naše presenečenje) naleteli na duhovnika, ki je maševal na samem vrhu Krnu večji skupini ljudi. Res zanimivo.
Ti so zasedli kar cel prostor samega vrha, tako da smo Krn po skupinskem fotografiranju (v ozadju Krnsko jezero) hitro zapustili.
Spustili smo se preko sedla med Krnom in Batognico. Do koče smo prišli ob 15:40, prijetno utrujeni in odločeni, da se še kdaj srečamo.
Začetni tečaj feratanja v slikoviti Vipavski dolini - Gradiška tura (8.3.2022)
Leto, v katerega letos vstopam, prav kliče k novim spremembam, novostim in izzivom. Ker že sicer zelo rada hodim v gore in naravo, nisem kaj dosti razmišljala, ko sem na spletu zasledila objavo, da se organizira začetni tečaj ferratanja - izključno za ženske in posebej za Dan žena.
Pa sem se odpeljala - v slikovito Vipavsko dolino, kjer sem se pridružila še 10 prijavljenim dekletom, v dokaj mešani starostni zasedbi (27 - 49 let).
Starost torej vsekakor ni ovira za tovrstno dogodivščino. Le dobra volja, malo kondicije, pa morda, da vendarle ni strahu pred višino, da ne odpoveš nekje sredi stene.
Predstavnik Društva Stratus (g. Sivo Babič) nam je najprej pojasnil nekaj dejstev, navodil in opozoril v zadevi feratanja, predno smo se odpravile po Gradiški Turi (slika spodaj - klikni za povečavo).
- Izhodišče: Kamp Tura, Gradišče pri Vipavi 14a, Vipava
- Cilj: Furlanova pot (višina 145m, dolžina 200m) in novejša Otmarjeva pot iz leta 2019 (višina 235m, dolžina 450m in cca 60min). Na obeh feratah se premaga cca 380 viš.metrov (145 viš.m na Furlanovi in 235m na Otmarjevi poti).
- Lep video izsek obeh tur je na ogled na YT kanalu avtorice Tadeje.
Kaj pravzaprav je ferata?
Beseda izhaja iz italijanščine "via ferata" in pomeni železno pot. To je preprosto tiste vrste aktivnost, kjer zaradi strmih skalnatih pobočij ne moreš drugače, kot da jih premagaš s plezanjem po poti, ki je varovana s klini in jeklenicami. Seveda imaš na poti tudi zajle, nekakšne železne stopničke ali pa so celo v steno že vklesane manjše luknje, kamor lahko stopiš z nogo in ti služi kot oporna točka. Ne vem (še) kako izgledajo druge ferate, ampak menda so nekatere speljane tudi tako, da v kolikor ti plezanje in premagovanje "železnih ovir" ne znese, potem lahko sestopiš in se vrneš po pešpoti nazaj.
Ferate imajo težavnosti od A do F (odvisno od dolžine, strmine in naklona):
- Težavnost A, B je zelo lahka.
- Težavnost C, D je povprečna zahtevnost ferate, kjer se že soočiš s čari plezanja, pa kakšnimi previsi
- Težavnost E, F je zahtevna (ključno, da že imaš moč v rokah in tehnično znanje).
Po moji prvi izkušnji feratanja bi vsekakor rekla, da smo imele C oz. D težavnost, na informativni tabli za Gradiško turo je celo omenjena oznaka "ZZP", kar pomeni zelo zahtevna pot.
Kakšna oprema je potrebna za feratanje?
Nujno:
- samovarovalni komplet (SK): pomembno da si ga nadeneš nad kolčnimi kosti, ob nakupu preveri predvsem velikost in če ima samozatezovalne pasove na stegnih, saj je praktično, da lahko s pasom reguliraš na stegnih glede na oblačila, ki jih imaš na sebi poleti ali pozimi;
- plezalni pas (PP): tega s kavbojskim vozlom (se mi zdi) pritrdiš na SK. PP je več vrst, predvsem naj bo "harmonik" različica in elastičen, saj se moraš pri vpenjanju na jeklenico dostikrat stegniti in pripeti vponko, kar ti elastičnost PP zelo olajša zadevo. Pri PP bodi pozoren kakšna je vponka, saj se različno odpirajo. Ne pozabi, da je odpiranje vponk pogost manevr, kar ti roko lahko utrudi. Jaz sem bila zelo zadovoljna z mojim PP, ki je imel vponko tako, da sem preprosto stisnila s palcem in ostalimi prsti hkrati, da se je zatič odprl, zapira pa se seveda avtomatsko.
- Čelada: Čelad je sicer več vrst, lahko so težje in lažje (odvisno od materiala, s katero so čelade oblazinjene v notranjosti). Čelada ščiti glavo pred padajočim kamenjem, četudi te nevarnosti v danem trenutku ni, sem ugotovila, da se kaj hitro z glavo zadaneš v štrlečo skalo nad tabo, sploh če gledaš preveč samo pod noge, namesto tudi pred sabo :-). Vsak trenutek je lahko usoden za kak "bum";
- Udoben nahrbtnik s pripenjanjem na prsnem in pasnem delu (da ti ne opleta levo, desno); sama sem izbrala manjšega, primernega sicer tudi za manjše pohodniške turce v sredogorju.
- Plezalne rokavice, ki imajo na dlani poseben grob material, ki olajša oprijemanje. Če teh nimate, zadostujejo tudi kolesarske ali kar delavske rokavice. Rokavice so lahko polprstne (praktično za rokovanje s kakšnim telefonom ali aparatom) ali s celimi prsti (praktično če je mraz). Moj dodatni nasvet: odstranite si ves nakit (predvsem prstane), tudi zapestno uro, če vas ovira, pa seveda stran z dolgimi nohti. Rokavice za pohodništvo so pozimi lahko tudi malo večje (da zrak kroži), medtem ko je pri feratanju pomembno, da imaš tesnejše za boljši oprijem.
- Plezalni čevlji / lahko tudi kar nizek pohodni čevlji: pozornost na gumasti podplat, pa da sprednji del čevlja tudi ni preveč trd, da je upogljiv. Za težke ferate bolj izkušeni s sabo ločeno vzamejo še čevlje "plezalnike" (plezalne copate).
- Prva pomoč (predvsem za poškodbe, kot so udrgnine, udarci).
- sončna športna očala (ki ne padajo z obraza);
- steklenica s pijačo,
- opcijsko: najlonski trak (60-120cm dolžine), če se želiš kje dodatno pripeti in obviseti v pasu, da se malo spočiješ
Nevarnosti, nevšečnosti:
- pazi na padajoče kamenje;
- nevarnost zdrsa (sploh če so vlažne skale, zato je preverba vremena pred odhodom nujna);
- vse, kar ovira oprijem (prstani, dolgi nohti, zapestna ura);
Nekaj napotkov:
- ne odpravite se prvič na ferato sami (raje v spremstvu vodnika);
- pri plezanju upoštevaj pravilo "treh opornih točk" (ena roka na jeklenici + obe nogi vpeti v skalo ali obe roki na jeklenici, ena noga vpeta v skalo);
- ko se vzpenjaš, moraš pravilno prepeti in vpeti vponke preko klina: roka, ki je na jeklenici naj bo pod obema vponkama, da lahko obe drsiš po jeklenici, ko prideš do klina, prepneš obe vponki preko klina;
- tam kjer je previs in ne moreš drseti z roko pod obema vponkama, položiš plezalni pas z vponkami preko komolca, saj sicer posegati po vponkah na jeklenicah navzdol ni varno niti praktično. Tehnika pravilnega pomikanja in vpenjanja vponk je pomembna, saj se sicer po nepotrebnem utrudiš in ogrožaš lastno varnost.
- pri prepenjanju vponk na jeklenico sta se mi oba kraka samovarovalnega kompleta večkrat prepletla, zato je fajn paziti na to, vponke pa je dobro da so obrnjene stran od skale, saj jih pri ponovnem odpenjanju in prepenjanju na jeklenico lažje zagrabiš z roko (šele kasneje sem ugotovila, da sem naredila vrsto nepotrebnih manevrov z obračanjem vponk, ko sem iskala kje je zatič);
- med plezanjem, ko je čas za počitek, ne počivaš na samovarovalnem kompletu, v ta namen se priporoča posebna vrv (najlonski trak, popkovina),
- sama sem med iskanjem primerne oporne točke nevede zlezla preveč stran od jeklenice (ok, nekje lahko prestopiš preko jeklenice, če je to smiselno, sicer raje ne);
- pomoč soplezalca: med plezanjem ti je lahko večkrat v pomoč plezalec pod tabo, ki lahko bolje kot ti vidi kam lahko stopiš z nogo, vendar je pomembno, da plezalec pod tabo počaka, da se ti prepneš na naslednji sidrni klin, torej da nista oba na istem delu jeklenice med obema klinoma, saj če enemu zdrsne, lahko udari v plezalca pod sabo, tako pa se ustavi na spodnjem klinu;
za fotografiranje med plezanjem predlagam, da si omislite posebno držalo za mobilni aparat, da ti ne uide iz rok, saj bo sicer za večno najdel svoj mir v globini. Sama zelo rada fotografiram, pa sem pri tem tudi zelo pazljiva. Meni se je zelo dobro obnesla elastična vrvica za GSM za okoli vratu, ki ima 4 zanke za vsak vogal mobilnega aparata, dodatno sem GSM imela shranjenega v notranjem žepu vetrovke.
Splošen vtis?
To je bila res zanimiva, zabavnam praktična in poučna izkušnja, čeprav je bilo nekaj posledic (razbolele mišice ramenskega dela). Veliko novega smo se naučile, vreme nam je bilo naklonjeno in deležne smo bile edinstvenih razgledov iz skalnih pozicij.
Tečaj feratanja za začetnike toplo priporočam, sama se bom sedaj bolj sproščeno podala na naslednjo.
Kam naprej... ?
Na tem mestu naj si zabeležim še nekaj (na spletu omenjenih) lažjih in srednje težkih ferat, kakšno od njih pa bom sigurno preiskusila:
- Via Ferrata Prestreljenik (Kanin), težavnost A;
- Grančišče (884m) nad Mojstrano, težavnost B;
- Prestreljenik na Kaninu, težavnost A;
- Češka koča, Jezersko, težavnost C/D, detajl E
- Lisca, težavnost B/C, zadnji raztežaj D/E
Podrobnejši opis - tukaj.
JUGOVZHODNA Slovenija
Občina Črnomelj, Občina Dolenjske Toplice, Občina Kočevje, Občina Kostel, Občina Loški Potok, Občina Metlika, Občina Mirna, Občina Mirna Peč, Občina Mokronog - Trebelno, Mestna občina Novo mesto, Občina Osilnica, Občina Ribnica, Občina Semič, Občina Sodražica, Občina Straža, Občina Šentjernej, Občina Šentrupert, Občina Škocjan, Občina Šmarješke Toplice, Občina Trebnje, Občina Žužemberk.
21.06.2008 - Prvič s kolesom proti Dolenjski (Trzin-Šmarješke toplice)
Datum: 21.06.2008
Destinacija: Trzin - Šmarješke toplice (prvič)
Prevožena pot: 100 km (90 + dodatno prevoženih še po Šmarjeških t.)
Čas vožnje (vključno s pavzami): 06:51
Ekipa: Nuša, Metod, Marta, Boštjan in moja malenkost (Mojca)
Komentar: Prva moja večja kolesarska tura, ki je bila prijetno naporna, vendar premagljiva - zahvaljujoč dobri volji v ekipi, vztrajnosti in želji po dosegi cilja. Največji izziv je bil vsekakor vzpon na Gabrovico. Nekaj postankov na poti je bilo za prvo tako turo seveda potrebnih, vztrajnost do Šmarjeških toplic pa se je seveda izplačala, saj nam je potem dobro delo tudi kopanje na bazenih in vodna masaža naših utrujenih teles :-)
24.08.2008: Moja prva kolesarska tura do Črnomlja I. (112,8 km)
- Datum: 24.08.2008
- Destinacija: Trzin - Škofljica - Velike Lašče - Ribnica - Kočevje - Koprivnik - Črnomelj
- Prevožena pot: 112,8 km
- Čas vožnje (vključno s pavzami): 8:21:32
- Ekipa: Marko, Mojca
Komentar:
Druga moja največja tura. Najhujše je bilo v 80. kilometru, ko se je začel prvi resnejši vzpon na relaciji Kočevje - Koprivnik. Vzpon se mi je zdel neskončno dolg in neminljiv. Začele so me napadati bolečine v kolenu in na moji zadnji plati. Marko je bil čudovit motivator, ki tudi pri najhujšem vzponu zame ni izgubil smisla za humor. Še danes ne vem kaj me je gnalo naprej in predvsem v hrib čez Kočevski rog (vse do višine 824 m). Morda misel na medvede, na katere so me med potjo opozarjale table z medvedjo taco. Po brskanju na net-u naj bi to bila Roška pot, ena od naravoslovnih poti tega območja. Srečanje s temi kosmatinci je zares malo verjetno, izogibati pa se je treba le samici z mladički. Kakorkoli že, misel na to mi je dala nekakšno čudežno moč v moje noge, ki so vztrajno pritiskale na pedala mojega kolesa in se spočile ob adrenalinskem spustu navzdol. Juhej - to je pa dober občutek !!! Cilj ČRNOMELJ je bil dosežen. Bravo mi !
06.06.2009: Trzin - Šmarješke toplice
- Datum: 06.06.2009
- Destinacija: Trzin - Domžale - smer Litija - Bogenšperk - Temenica - smer Trebnje - Šentjurij na Dolenjskem - ob Krki do cilja: Šmarješke toplice
- Prevožena pot: 95,88 km
- Čas vožnje (vključno s pavzami):
- Ekipa: Jani Lampič (naš kolovodja in motivator) s sinom Janezom in hčerko, Nuša, Metod, Boštjan, Jože s punco ter moja malenkost (Mojca).
Drugo leto zapored smo ponovno izvedli kolesarsko turo do Šmarjeških toplic. Tokrat s presenetljivim naskokom v času in povprečni hitrosti. Po zaslugi Janija, seveda - ki se je ves čas prizadevno trudil, da nas na ravnici obdrži v bolj ali manj strnjeni koloni, razcepili smo se pri premagovanju klancev navzgor, kar je razumljivo, saj vzpone lahko vsak premaguje le s svojim tempom in načinom vožnje. Glavni vzpon bil do Bogenšperka, ki smo ga tokrat izbrali kot altarnativno varianto lanskoletni vožnji mimo Gabrovke, ki nas je dodobra izmučila. Zaključek s piknikom v Šmarjeških, slovo in zaobljuba, da drugo leto ponovimo.
12.06.2010: Trzin - Šmarješke toplice III.
- Datum: 12.06.2010
- Odhod: prva ekipa ob cca 7h iz Kamnika, jaz pridružena ob 7:20 na Viru (smer Ihan)
- Prihod: 14:20 (3 postanke po cca 15-30 min smo si pa kar privoščili)
- Destinacija: Trzin - Šmarješke toplice
- Ekipa: Nuša, Marta, Daša, Mojca in....blažen med ženami Boštjan :-)
Spet smo se podali na naše tradicionalno, vsakoletno kolesarjenje proti Šmarješkim toplicam. Posebej naj pohvalim svojo sestrico (4 mesece po porodu), ki je vztrajno in potrpežljivo pritiskala na pedala in se ni "predala" tudi na večjih vzponih, ki smo jih morali na naši poti premagati (Bogenšperk, Mokronog). Vročina nas je zares zdelovala bolj kot pa sami vzponi, menda se je ta dan povzpela vse do 30 stopinj in malo čez.
03.07.2010: Trzin-Črnomelj II. (102km, vendar tokrat ne preko Kočevskih gozdov :-))
Sobota, 4.7., odhod ob 7h iz Trzina, vendar bi se splačalo iti že ob 6h, saj je kmalu (že pred 8h) bilo čutiti toplo ozračje. V vseh nadaljnjih urah je pasje pripekalo. Ne vem, če sem že kdaj popila toliko vode in med potjo pojedla energetskih tablic in bonbonov (hvala Mika !!). Vendar so mi očitno pomagale do cca 4/5 poti.
Dobro me je zdelal skoraj 6 km vzpon do vrha Brezovica pri Črmošnjicah (543 m.n.v.), kjer me je malo pred vrhom dobro zvilo. Vas je v peklenski vročini že kdaj zeblo in se vam je po telesu naježila koža ? Nujen je bil postanek v senci in malce okrepčila....potem pa še tistih cca 20 km do cilja, ki ga tudi ni bilo konec. Posledice niso bile zanemarljive (boleča kolena in stegna), vendar začuda zelo kratkotrajne. Naslednji dan je bilo vse OK. Morda pa je pomagala tista Markotova "žavbica" za razbolele mišice po telesni aktivnosti :-))
Ta dan sva z Markotom srečala ogromno kolesarjev, ki so gonili v skupinah. Eni iz Škofje loke v Podzemelj, drugi iz Kamnika v Vinico, tretji pa ne vem...individualno ali pa tudi nekaj podobnega....
07.06.2014: Trzin - Šmarješke toplice IV.
- Datum: 07.06.2014
- Start: ob 7:30 izpred Hotela Krona Domžale (se pridruživa z Markotom ekipi, ki prikolesari iz Kamnika)
- Pot: Domžale - Litija - Bogenšperk - Temenica - Trebnje - Mirna - Puščava - Mokronog - Velike Poljane - Male Poljane - Šmarjeta - Šmarješke toplice
- Cilj: prihod ob 13:45 (moja malenkost s sestro) ...ostali pa vsaj 30min prej :-)
- Ekipa: 9 kom (4x moški, 5x žensk)
Dolenjske toplice
Stran s slikami z Dolenjskih toplic je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/dolenjske_toplice.htm
Mirna gora (1048m) in Maverlen - 04.julij 2013
- Izhodišče: makadam parkirišče pri cerkvici v vasici Vrčice
- Pot do vrha: po makadamski cesti v smeri Kleča, Planine in Mirna gora (1048m)
- Čas hoje: 1h 45min do vrha
Več na spletni strani: http://www.belakrajina.si/sl/naravna-dediscina/mirna-gora.
Mirna gora se nahaja na JV robu Kočevskega roga. Gre za prijetno, nezahtevno pot, pa vendar v zadnji tretjini "preseneti" pot navkreber, ki manj izkušenim pohodnikom tudi vzame nekaj sape. Kljub temu je pot brez težav "premagljiva", poteka pa tudi povečini po senčni gozdni poti, kar je v poletnem času še kako dobrodošlo.
Na vrhu me je presenetila komfortna koča (ki jo upravlja PD Črnomelj), s prostrano teraso in lepim razgledom. Okolica je zelo lepo urejena, na voljo tudi nekaj otroških igral, poseben čar pa daje mogočno drevo, ki nudi prijetno senco.
V neposredni bližini se je možno tudi povzpeti na kamniti stolp.
Dan smo zaključili z "napadom" na maline v domačem vinogradu na Maverlen.
Po poteh Kočevskih gozdov do RTV oddajnika Kozice (741m); 20.oktober 2019
Danes (na jesensko nedeljo v oktobru) pa v objem Kočevskih gozdov, do RTV oddajnika na vrh Kozice (741m). Gozdni poti do vrha oddajnika sta dve (krajša in daljša, vsaka pa je označena s svojim simbolom (hrastov les in želod). Proti vrhu smo opazili na drevesih tudi rdeče oznake z medvedovo taco in kot običajno sem bila tudi tokrat tarča za zbijanje šal. Ob klepetu na naši poti so mi misli na te kosmatince nekako odtavali proč in prepustila sem se vonju, barvam in danosti narave, kot običajno.
Za izhodišče smo izbrali krajšo gozdno pot iz vasi Laze pri Predgradu (217m), ki se v prvi tretjini kar pošteno vzpenja navkreber in je potrebna previdnost. V jesenskem času (suho vreme) niti ni nevarnosti, razen malce pogrezanja v veliko količino odpadlega listja, pod katerim se lahko skriva tudi kakšna korenina ali kamenje.
Cca 50m pod vrhom, kjer se nahaja oddajnik, je na voljo klopca, od koder je lep razgled na kanjon Kolpe in kočevski gozd, odet v jesenske barve. Na vrhu se nahaja RTV oddajnik in manjša koča (ni gostinske ponudbe!!),od koder se lahko krene naprej v smeri proti Predgrad-u in Dolu, od koder bi lahko po tej krožni poti prišli nazaj v Laze. Mi smo se odločili za povratek po isti poti, kar nam je vzelo 3h in 12min aktivne hoje (5,5 km).
Pohodniška po Beli Krajini (Črnomelj -Sv.Križ/593m-Črnomelj); 10.april 2021
Sobotni pohodniški dan tokrat malo drugače. Namesto gorskih vrhov, ki so se v teh dneh ponovno odeli v snežno odejo (presenečenje tudi v nižinah), smo se tokrat odločili za bolj nižinsko pohodniško turco, pa zato daljšo (16km / 5,5h).
Pot z izhodiščem v Črnomlju, nas je popeljala čez naselja, polja, travnike, preko barvite Dobličice, habitata črne človeške ribice pri izviru Jelševnik, mimo vinogradov vse do vrha Sv. Križ (593m) in seveda nazaj v Črnomelj preko vinorodnega Maverlen.
Meni zelo zanimiva in raznolika pot, tako da marsikaj nisem pustila neopaženo ???
Hvala "vodnikoma" Justini in Jože Pavlišič
S kanuji po Kolpi - 21. avgust 2010
Pred-zadnjo avgustovsko soboto smo se odzvali vabilu prijateljev na izlet s kanuji po mejni reki Kolpi. 5 družin (9 odraslih + 8 otrok v starosti od 4 do 10 let) smo se sestali na izhodiščni lokaciji - v kraju Dol pri Starem trgu ob Kolpi, kjer zakonca Majerle nudita turistom izposojo športne opreme, prenočitev in še mnogo več.
Prijazna gospa je otrokom priskrbela rešilne jopiče in čelade (za odrasle niso potrebni), gospod pa nas je naložil v svoj kombi skupaj s 5-imi kanuji do startne pozicij (cca 8 km od Dola). Tam smo se preoblekli (kopalke in mikica je ravno prav) in obuli. Zelo dobrodošli so vodni copati zaradi drsečih kamnov, na katere si primoran stopiti, če je treba kje kanu poriniti čez jez. In potem štart.....
Veslanje po mirni vodi je povsem enostavno in nenevarno. Malo spretnosti, predvidevanja in moči v rokah potrebuješ le takrat, ko moraš "premagati" brzico oz. ko veslaš s tokom, da te ne odnese drugam. Na naši poti smo morali kanuje 2x spraviti peš čez kamenje oz. jez, cca 3x pa smo imeli brzico, kjer moraš kanu najprej pravilno usmeriti in potem močno veslati v smeri deroče vode, sicer "podrajsaš" po tleh ali te zanese kam drugam.
Za otroke je bilo pravo veselje, sploh ko smo se med potjo 3x ustavili za kopanje in malico. Med potjo smo se naužili lepot Kolpe in se pozdravili z drugimi veslači, ki jih ni bilo malo na ta dan. Najbolje pa si bomo verjetno zapomnili skupino dobro razpoloženih fantov, ki so bili verjetno kar dobro nadelani. Se ne bi čudila, če so bili oni tisti, ki so izgubili polno pločevinko piva.Izlet smo zaključili s pečenimi postrvi na turistični kmetiji Madronič. Nedaleč je na voljo tudi avtokamp Konda.
Prihod domov ob 21:30, zadovoljni in kar dobro utrujeni. Poskusite veslati 8,5 kilometrov tudi vi :-)
S kanuji po Kolpi II (10. julij 2011)
Ista tura kot avgusta lani, le da smo tokrat kanuje spustili v vodo višje in s tem naredili malce daljšo turo. Osebno sem to razliko dobro občutila, kot tudi posledice sonca, ki nas je nekatere dobro opeklo, kljub mazanju s sončno kremo. Zaključek seveda ponovno s pečenimi postrvi. Smo pa tokrat naredili tudi nekaj podvodnih posnetkov.
Šmarješke toplice
Stran z nekaj slikami je na ogled še na stari spletni strani:
http://www.nastja.com/old/travel/smarjesket.htm
KOROŠKA regija
Pod oblake nad Slovenj Gradcem z jadralnim letalom (Justina, Jože, 28.09.2011)
To je bilo darilo, na katerega sta J. in J. čakala 2 leti, vendar "kdor čaka, dočaka" - dodali pa bi lahko, "pa še malo (po)čaka", saj tovrstno letalstvo še zdaleč ni po principu "prideš-se vkrcaš-odletiš". Gre za dejavnost, kjer si je očitno treba vzeti čas.
Priprava jadralnega letala za polet 2 oseb je terjala najprej menjavo zaključkov kril. Potem je sledilo tankanje vode v rep letala, s čimer menda dosežejo pravo ravnotežje med (večjo) težo letala na sprednjem delu z lažjim zadnjim delom letala. Zatem so morali letalo ustrezno premakniti na pisto. Pri tem manevru je motorno letalo nuja.
Pred tem smo imeli dovolj časa si ogledati notranjost letala - sedala in armaturo z instrumenti, ki so pri jadralnem letenju na voljo "kopilotu": višinometer, merilnik hitrosti,variometer, kompas (verjetno sem na kaj še pozabila). Kakšni so občutki v zraku potem, ko se jadralno letalo odklopi od motornega, pa ne morem pisati, saj nisem še doživela tega. Bi pa rekla, da je to posebna "zračna romantika"...da dobiš posebne mehurčke v želodcu, ko začutiš da letiš svobodno kot ptica.
No tudi na tleh je bilo po svoje zanimivo. Aerodrom Slovenj Gradec leži na lepi lokaciji, v Mislinjski dolini (20 km iz Velenja). Pred hotelom imajo postavljen zemljevid Slovenj Gradca s predlaganimi turističnimi tematskimi potmi (zelo pohvalno):
- Meškova pot (14 km)
- Po poti domačih obrti (7 km)
- Bernekerjeva pot (7,5 km - tudi za kolesarje)
- Pot na Rahtelov vrh (4 km)
- Pohodniška pot na Plešivec (10 km)
- Pot Rimljanov (11 km)
- Pot v deželo škratov (6 km)
- Puščavnikova pot (7 km)
IDEJE ZA DRUŽINSKE IZLETE, torej !!!
Tu so lepi gozdovi in travniki, letališke steze pa se nahajajo neposredno ob hotelu Aerodrom Hotel 4*, v katerem so nam podarili tudi 2 kosila gratis. Hrana je bila izvrstna, še lepše pa je vse skupaj, ker iz restavracije lahko opazuješ vzlete in pristanke avionov.
V času našega obiska so vse "gledalce" nekako kratkočasili tudi skupine padalcev, ki so se zvrsti v 4 "loade" (polete) po cca 10 padalcev.
Ogled videa - klikni spodaj.
Video je dolg 10 min. Zanimivo:
- 01:40 - 02:30 / vzlet
- 04:15 - 05:00 / ovinek, pilotira J.
- 09:30 - 09:00 / pristanek
NOTRANJSKO-KRAŠKA regija
03.06.2012: Družinsko kolesarjenje okoli presihajočega Cerkniškega jezera (23 km)
Dostop (z avtom): primorska AC/izvoz Unec, vožnja skozi Rakek do Cerknice.- Izhodišče kolesarjenja: parkirišče pred Mercatorjem (pred izhodom iz Cerknice) v smeri proti Dolenje vasi
- Krožna kolesarska tura (23km): Dolenja vas - Dolenje jezero - (vožnja po gozdni poti z manjšimi vzponi in spusti) - Gorenje Jezero - Lipsenj - Žerovnica - Grahovo - Martinjak - in nazaj do izhodiščne točke (Mercator)
- Ekipa: Marko, Mojca, Nastja (11) in Kaja (8)
Pot je srednje zahtevna (za najmlajše), majčkeno spodbude je bilo potrebno za Kajo (8) na relaciji Dolenje Jezero - Gorenje jezero, saj se pot ponekod tudi malce dvigne. Ampak tudi spusti na makadam gozdni poti niso tako "nedolžni", saj ti ob zaviranju lahko kolo tudi spodnese. Najlepši del poti je bil spust iz gozdne poti proti Gorenje jezeru in naprej, kjer Cerkniško jezero zablesti v prav posebni lepoti.
Druge znamenitosti na poti oz. v bližini (ideja za naslednjič - dostop z avtom):
- Krajinski park Rakov Škocjan
- Muzej Jezerski hram (možen ogled žive makete delovanja Cerkniškega jezera).
- Križna jama: možen dostop z avtom, obisk od aprila do septembra: V jamo (menda) vodi nezahteven spust, od koder ponujajo tudi rafting po podzemni reki.
Druženje na posestvu Društva Lovrenc, Cerknica - 18. maj 2014
Tokrat družabno popoldne s spomladanskim “evropiknikom” v Dolenji vasi, na posestvu Društva Lovrenc v Cerknici. Društvo v svojem delovanju in ponudbi želi ohranjati spomin na generala Rudolfa Maistra, ki je deloval in umrl v neposredni bližini in tudi spomin na slovensko konjeniško zgodovino.
V spominskem kotičku hiše je takole zapisano:
…"Ob sodelovanju pokojnega prof.dr. Sergeja Vrišerja, zgodovinarja in kustosa iz Maribora, smo avtentično oborožili in opremili 24 konjenikov Štajersko-koroško-kranjskega dragonskega polka št. 5, edinega slovenskega konjeniškega polka v zgodovini ter polka, ki je pod poveljstvom generala Maistra pomembno prispeval k razvoju usodnih dogodkov na Koroškem in v Mariboru leta 1918…."
Res prijeten ambient.
Za odrasle priložnost za druženje, za otroke pa vsekakor jahanje konj in vožnja z lojtrnikom do Cerkniškega jezera.
Postojnska jama in Predjamski grad (Erazmov viteški turnir - avgust 2003)
Za nedeljski enodnevni izlet smo si dne 24.08.2003 izbrali ogled Postojnske jame in obisk Erazmovega viteškega turnirja v Predjami, ki se na tem mestu odvija že devetič (9.) zapored. Dogodek privabi v Predjamo obiskovalce iz večih dežel, ki se ob tej priložnosti ob pomoči organizatorjev prireditve spoznajo s tradicijo, običaji in načinom življenja ljudi iz 16.stoletja. Le-tega danes predstavljajo na osnovi znanja, zapiskov in ilustracij iz 16.stol. ali tistih, ki o tem stoletju pričajo.
Ker smo dopoldan namenili za ogled Postojnske jame (v kateri smo se ob 10,56 stopinj celzija tudi ohladili v pravem pomenu besede), smo v Predjamo prišli ob 13:30 popoldan, ko so se začele odvijati glavne točke programa - ogled slik v nadaljevanju.
Prvo zanimivo presenečenje je bilo srečanje s pravim pitonom, ogromno kačo, ki jo je okoli ramen imel ovito gospodič, oblečen v garderobo takratnega časa. Vsi smo jo lepo pobožali in moram reči, da nismo občutili prav nobenega strahu, dotik sam pa je bil prav prijeten.
Po prigrizku hrane smo si ogledali Predjamski grad s sobanami in drugimi prostori (mučilnice, takratne toalete, kleti,...). Ob nastopu glumačev (mislim da so bili to Teater Cizamo) na enem od prostorov je bilo še posebej zabavno (žongliranje z meči, baklami, bruhanje ognja in pokanje šal).
Turnirski prostor in finalni boji Erazmovega viteškega turnirja je bil špica dogajanja. Fanfare, bobni in metalci zastav so naznanili prihod grajske gospode - z Erazmom na čelu. Po prihodu tekmovalcev in izpeljani viteški prisegi se je začelo finalno tekmovanje lokostrelcev, v katerem se je pomeril tudi "črni vitez" in zmagal. Sledil je finalni boj mečevalcev ter skupinski spopad vseh mečevalcev. Kri pa nam je pognalo po telesu spretnostno tekmovanje vitezov na konjih. Le-ti so bili malce nemirni, tako da je eden konj kar pobegnil svojemu lastniku.
Ker se je program nagibal h koncu in ker smo se hoteli izogniti hkratnemu odhodu zares ogromne množice ljudi, smo se počasi odpravili domov.
Slike iz Postojnske jame, obiska Predjamskega gradu in viteškega turnirja so na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/postojnska-predjama.htm
OBALNO-KRAŠKA regija
01.05.2011: Kolesarjenje po Krajinskem parku doline Glinščice in vzpon na Slavnik (1028m), južno od Kozine
Nedeljo 1.5. smo si s prijatelji izbrali za izlet proti Primorski. Sama sem se namesto pohoda odločila za kolesarjenje po trasi opuščene železnice v Krajinskem parku doline Glinščice, vsi ostali pa za vzpon na Slavnik (1108m), katerega izhodišče je v vasi Podgorje, nekaj kilometrov južno od Kozine.
Mojo kolesarsko turo sem začela na parkirišču v Podgorju, kjer pohodniki štartajo svoj vzpon na Slavnik, na pot Krajinskega parka pa sem vstopila na odcepu glavne ceste Kozina–Koper za Klanec. Celotna pot krajinskega parka poteka na območju Občine Hrpelje - Kozina in sosednje občine Dolina v Italiji. Sama sem prevozila le del poti, od občine Kozina - Hrpelje do Doline (San Dorligo della Valle), torej: začetek v vasi Podgorje - Prešnica - Klanec pri Kozini - nato smer za Ocizla in Beka - prečkanje meje v zaselku Botač (Botazzio) - Sant Antonio in Bosco - Bagnoli - San Dorligo della Valle (IT).
Kolesarsko-sprehajalna pot je makadam cesta, ki je na določenih predelih tudi precej kamnita, zato je gorsko kolo z debelejšimi gumami več kot potreben. Cesta je dovolj široka, tako da ni ovir niti za sprehajalce niti za kolesarje, ki se en drugemu umikajo. Še posebej se mi je zdel zanimiv tisti del poti (pred prečkanjem meje), ki sem ga prevozila skozi "tunelčke", vdelane v mogočno skalovje. Od tam se ponuja čudovit razgled na slovensko obalo z dobro vidnim morjem. Zares moj cilj ni bila Italija. Ker se je pot vila stran od glavne asfaltne ceste, niti nimaš občutka, kje se zares nahajaš. Le 2x je bila prekinitev kolesarsko-sprehajalne poti, ki seka lokalno cesto, tako da si lahko odčitaš ime kraja. Da sem "prestopila" k sosedom, sem posumila, ko so me nekateri prijazni sprehajalci in kolesarji začeli pozdravljati z "Buon-giorno " :-)
Pot na slovenski strani (predvidevam, da bi z nadaljevanjem kolesarjenja prišla nazaj v Slovenijo) ponuja menda še veliko lepega za videti. Takole piše na spletni strani občine Hrpelje-Kozina:
" Lepo urejena sprehajalno-kolesarska pot in druge pešpoti, ki so speljane skozi pestro krajino z ilirskim, sredozemskim in alpskim rastlinstvom, vodijo do jam s starodavnimi napisi ter do izvirov in razglednih točk z edinstvenim pogledom na Tržaški zaliv. Izredno slikovit je tudi 36-metrski slap Supet, ki včasih pozimi poledeni. Ostanki rimskega vodovoda, razvaline gradu Lorencon in Muhovega gradu ter starih mlinov in cerkev svete Marije pričajo o bogati zgodovini teh krajev."
Vsekakor dobra ideja, da se vrnemo semkaj še 1x. Kolesarska pot je primerna tudi za otroke, dolžino poti pa si itak lahko vsak odmeri sam.
Več o vzponu na Slavnik na Markotovem blogu:
http://imedi.si/blog/jeanmark/2011/05/01/slavnik-1028/.
08.05.2021 - Obalni odklop s prijateljico
Tole pa je bil eden tistih dnevov, ki si ga vzameš za prijateljico in počneš vse tiste stvari, ki jih imaš rad in odklopiš od vsega.
Preprosto - pravi užitek.
Nočitev sem nama uredila v Villi Andor v Ankaranu, kje so naju presenetili predvsem z okusno hrano, prijetno teraso in prijaznostjo.
Doživeli sva res krasen sončni zahod v Kopru, naslednje jutro pa sva skočili na kolo, ki sva si jih lahko izposodili kar v Vili Andor, potem pa sva malce raziskali obalne stezice.
Cca 60km se nama je nabralo na poti: Ankaran-Piran-Ankaran, pa vmes še malo gori doli po izven koprskih stezicah (Triban - Vanganel - Kampel). Presenetljivo, koliko lepih stezic, mimo katerih se pogosto samo peljemo, ko se odpravljamo na slovensko obalo.
12.06.2011: Družinska kolesariada po Poti zdravja prijateljstva (Porečanka1) in obisk Čarobnega dne v Kopru
Nedelja 12.junija je bila rezervirana za "čarobne otroške trenutke" v Kopru (prireditev Čarobni dan pod organizacijo NETVIZIJE). Vendar smo ga izkoristili tudi in predvsem za družinsko kolesarjenje ob slovenski obali.
Izbrali smo si urejeno in označeno kolesarsko pot po nekdanji ozkotirni železniški progi med Trstom in Porečem. Le-ta je menda obratovala med letoma 1902 in 1935. Pot je lahka, večinoma asfaltirana, makadam pa lepo urejen in bistveno manj "odbijajoč" kot tista pot, ki sem jo prevozila po Krajinskem parku doline Glinščice. Idealno torej za otroke. Vsega skupaj smo naredili cca 23km. To je nekaj km manj kot npr. Mojstrana-Kranjska gora in nazaj, zato pa z dvema manjšima vzponoma, ki za 7 letnega otroka lahko pomeni seveda svojstven napor (bravo Kaja!!).
- Start: ob 12:10/parkirišče pri mejne prehodu Sečovlje
- Pot: kolesarska trasa D-8,
- Razdalja: 23 km
- Cilj: 14:30,Koper
Kako smo torej kolesarili ? Najprej smo se vozili mimo Sečoveljskih solin in nato ob obali mimo kampa Lucije pri Portorožu, kjer smo zavili desno v smeri proti Strunjanu. Tu sta se morali Nastja in Kaja soočiti s prvim vzponom. Ob vseh "AH-ih" in "JOJ-ih", Kaja vendarle ni hotela sestopiti s kolesa in je trmasto brcala v hrib. 
Pred tunelom Valeta (550m) smo se okrepčali z jabolkom in bili seveda največji heroji po Kajinih besedah. Vožna skozi prijetno hladen tunel Valeta nas je "osvežil" za nadaljno kolesarjenje. Ko smo se že ravno dodobra segreli na soncu, nam je prav prišel še en tunelček, preden smo prispeli do Izolske obale. Nekako smo se znašli na križišču, kjer vodijo glavne ceste proti Kopru, zato smo bili 
primorani se odločite za krajši nevarnejši odsek po glavni cesti (cca 100m), kjer smo s prečkanjem ceste vendarle prišli na kolesarsko pot, ki ob obali vodi v smeri proti Kopru. Zanimiva preiskušnja discipline in upoštevanja pravil kolesarske vožnje za Nastjo, ki čez nekaj dni v šoli opravlja kolesarski izpit :-)
V Kopru smo se najprej dobro najedli, potem pa se poveselili v Deželi Pika Nogavičke, Deželi Čebelice Maje, Deželi Janka in Metke, Deželi Petra Pana.
Seveda ni bilo mogoče prezreti Jumping-trampolina in slastnega sladoleda. Najbolj zabavna pa se nam je zdela otroška ustvarjalnica, kjer smo punce izdelale otroške torbice. Časa je bilo še tudi dovolj za skok v vodo (samo Marko in Kaja). Pri tem ju ni oviralo dejstvo, da smo doma pozabili kopalke in brisače. Kopalke so nadomestile spodnje hlače, brisače pa jopica z dolgimi rokavi in toplo sonce :-).
Lep dan za nami....pred nami pa nova misel "kam naslednjič?"....
17km krožna pot od Sočerge do Kraškega robu (Veli Badin) in vzponim na Kuk ((498m) - 27.marec 2022
Sončna nedelja (in tik pred napovedjo deževnega aprilskega vremena) me je v družbi dveh kolegic zvabila v smer proti Krasu. Vsaj sedaj, v spomladanskem času in pred vročim poletjem, je tam prijetno pohajkovati.
Cilj nam je bil Kraški rob, t.i. "ušesa Istre"; kjer smo prisluhnile in si razgledale čudovito naravo na meji med Istro in Krasom.
Ušesa istre so pravzaprav simbolični vzdevek za Veli Badin oz. Kraški rob, katerega glavna posebnost so "spodmoli", ki veljajo menda za največje v Sloveniji. Res lepa formacija apnenčastega ostenja, ki doseže globino do 13m in višine 12m (ali celo več), nastanek teh čudovitih skalnatih oblik pa pripisujejo različnim dejavnikom: tektonskim, temperaturnim, korozivnim in verjetno tudi biološkim.
Pot smo začele ob gostilni Sočerga, ob cesti cca 300m pod hribom, ki po asfaltirani gozdni poti vodi do cerkvice Sv. Kvirik. In ko takole pregledam fotografije različnih motivov narave, lahko rečem, da smo izbrale res lepo in slikovito pot, na kateri se ti ponudi veliko zanimivih točk postankov.
Na poti do Velikega Badina kreneš 50m s poti, kjer si lahko ogledaš zanimiv skalnati bunker, v nadaljevanju naravni kamniti most, na koncu pa seveda presežek narave - to je Veli Badin z znamenitimi "spodmoli". Tule smo si vzele kar nekaj časa, saj enostavno ne moreš naprej, ker te neka sila narave dobesedno ustavi, da občuduješ lepoto oblikovanih skal.
Ko smo se naužile "spodmolov", smo nadaljevale pot do naselja Movraž, tam pa povprašale domačinko, katera je najboljša pot za vzpon na Kuk. In takšen lokalni nasvet se res izkaže za več kot hvaležen. Za vzpon na Kuk je od tu na voljo daljša ali bolj strma in krajša pot. Izberemo slednjo, kar nam je predlagala tudi prijazna domačinka, češ...saj delujemo kot prave pohodnice. No, ta vzpon res ni bil strm in recimo da imajo tu na Krasu svojo kategorizacijo hribovskih vzponov :-).
Pot se do vrha Kuka vije po res lepi poti, na vrhu pa se ti ponudi čudovit razgled in možnost srečanja s konji, ki se pasejo izza ograje in so nam žal delovali malce shirani. In tako sami.
V upanju, da imajo tukaj pod vrhom Kuka svojega skrbnika smo sestopile po isti poti do naselje Movraž.
Ker smo avto imele na drugi strani hriba, je bilo potrebno premagati še tega :-)
Podale smo se tako po KRIŽEVI POT iz Movraža k cerkvici sv. Kvirika in uspešno sklenile pot do avtomobila, ki smo ga parkirala ob cesti pri Gostilni " Sočerga " (naslov: Sočerga 1).
Ja, kar pošteno smo se nahodile na ta dan in zaključile z bilanco prehojene poti v dolžini cca 17km: Sočerga - cerkev Sv. Kvirka - Veli Badin - preko Movraške vale do naselja Movraž - vzpon na Kuk - spust do Movraža in po "križevi poti" ponovno v hrib do cerkvice sv. Kvirika.
Po obalnih stezicah - po Seški poti (7km); 23.1.2022
Slovenska obala nas običajno privabi v toplejših mesecih leta, ko je čas za kopanje in morda tudi kakšno kolesarjenje. Temperature v letošjem januarju kar pestro skačejo iz minusa v plus, vremenske razmere pa kot "mešano na žaru": dež, sneg, megla, sonce, ....
Za današnjo, predzadnjo nedeljo v januarju sem nama tako izbrala SLO obalo. Če nas pot semkaj res redkokdaj zanese med letom, je zato primerno in prav, da včasih uberemo korake tudi po obalnih stezicah.
Tokrat sem nama izbrala krožno Seško pot (7km). To začneš kar v Portorožu po Strmi pot in Senčni ulici, nato pa nadaljuješ po gozdni poti mimo oljčnih nasadov do polotoka Seča, kjer se ti odpre pogled na Sečoveljske soline in Jernejev kanal. Pa mimo Forme Vive in kampa Lucija.
Za zaključek se zapeljeva še v Strunjan, kjer parkirava na manjšem parkirišču pred župnijsko cerkvijo Marijinega prikazanja, od koder se peš odpraviš proti Mesečevemu zalivu.
Pot je lepo urejena in na določenih delih tudi varovana. Kljub zimskemu času, je bilo povsem enostavno hoditi navzdol, je pa previdnost potrebna, saj če so tla vlažna, hitro lahko spodrsne. Do zaliva so stopnice oz. se spustiš navzdol, nazaj pa seveda v hrib, kar te v tem času leta samo prijetno ogreje. Priporočam izlet, Seška pot je zelo dobro označena, s skoraj več usmerjevalnimi znaki, kot jih premore kakšen gorski vrh.
Poprvomajsko pohajkovanje po Obali (Akvarij Piran, Aquapark Žusterna, Marezige)
Želja, da gremo punce lovit "sonce" na Obalo se je na današnji dan (2.5.2014) izjalovila, saj smo v Piranu doživeli tak naliv, da ga težko opišem, priložnosti za foto dokaz pa ni bilo. V eni roki dežnik, z nogami pa v globokih lužah. Mokre smo bile do zadnje plati, medtem ko smo korakale navkreber po ozkih piranskih uličicah, po katerih je drla voda. Dvomim, da imajo v Piranu za odvodjavanje uličic res dobro poskrbljeno za take primere.
Kakorkoli že, vremensko neugodne pogoje smo zato izkoristile za obisk Akvarija v Piranu, kopanje v Aquapark Žusterni in za obisk vinorodnega kraja Marezige, na domačiji družine Bržan.
Marezige se nahajajo cca 10 km nad Koprom in vas se mi je takoj prikupila, mož pa bi bil nad njenimi cestami verjetno še posebej navdušen, saj ponuja dinamičen teren tudi za bolj zahtevnega kolesarja. Vsekakor je to vinorodno področje - dom refoška in malvazije. Pri Bržanovih je čudovit razgled na Slavnik in na obalo.
Hvala ga. Nadi (eni od obiskovalk moje spletne strani :-) za prijazen sprejem, da me še naprej spremlja na tem spletnem mestu in da mi morda tudi sama zaupa družinske popotniške izkušnje.
Škocjanske jame (učna pot Škocjan) - oktober 2008
18.10.2008 - Izlet z Društvom prijateljev mladine Trzin, obisk Škocjanskih jam in sprehod po učni poti Škocjan
To je bil izlet, ki je v lepem sončnem dnevu bil ne samo prijeten in zabaven, pač pa tudi poučen za otroke in odrasle. Naj pohvalim našega vodiča Ladota, ki je izbral res super destinacijo in nam postregel tudi z nekaj zanimivimi informacijami.
Za vse, ki smo se izleta udeležili (cca 50, če se ne motim) pa upam, da se bomo še kdaj oz. večkrat odločili za takšna prijetna druženja. Otroci so uživali, naši dve punci sta bili navdušeni predvsem nad vožnjo z vlakom (Lj.-Divača); pa seveda nad jamo in zanimivostmi ki smo jih srečali na učni poti.
Več slik na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/skocjan-jame.htm
OSREDNJE SLOVENSKA regija
Občina Borovnica,Občina Brezovica, Občina Dobrepolje, Občina Dobrova - Polhov Gradec, Občina Dol pri Ljubljani, Občina Domžale, Občina Grosuplje, Občina Horjul, Občina Ig, Občina Ivančna Gorica, Občina Kamnik, Občina Komenda, Mestna občina Ljubljana, Občina Litija, Občina Logatec, Občina Log - Dragomer, Občina Lukovica, Občina Medvode, Občina Mengeš, Občina Moravče, Občina Škofljica, Občina Šmartno pri Litiji, Občina Trzin, Občina Velike Lašče, Občina Vodice, Občina Vrhnika.
27.4.2018: S kolesom do Kamniške Bistrice (55 km) in prvo testiranje drona
Prijetna kolesarska turca,....ponovno z mojim Ebike-om, ki me prijetno utrudi in hvaležno pomaga tam kjer mu to "dovolim".
- Prevožena pot (55 km): Domžale-Rodica-Zgornje Jarše-Šmarca-Perovo-Kamnik-Mekinje-Godič-Zagorica nad Kamnikom-Stahovica-Kamniška Bistrica ... in nazaj preko Volčjega Potoka-Radomlje-Vir-Podrečje-Zaborš-Prelog
Posnetek z dronom (MarkoP) - TUKAJ.
3.6.2018: S kolesom do doline Besnice (Lj-okolica)
Kolesarjenje po okoliških krajih Ljubljanske okolice, vse do Besnice je ravno pravšnja, da se malce razmigaš in pravočasno prideš domov in še skuhaš kosilo (43 km, 2h 25min). Pot je večinoma ravninska z malenkostnimi vzponi, predvsem pa poteka po poteh dokaj umirjenega prometa. Tu mislim na del poti , ki vodi od Dola pri Ljubljani, preko naselja Kleče in reke Save, vse do Podgrada in Besnice, kjer te pot vodi v hladu gozda in istoimenskega potoka Besnice.
Prevožena pot:
Prelog - Ihan - Videm - Dol pri Ljubljani - Kleče pri Dolu- prečkanje Save - Laze pri Dolskem - Podgrad - Besnica - (povratek na Podgrad) - Lj. Zalog - Agrokombinatska cesta - Sneberska cesta -Zadobrovška cesta - Cesa v Prod (slepa cesta z veliko češnjo, ki se v tem času polna češenj ponuja vsakemu mimoidočemu) - Podgorica - Pšata - Bišče - Mala Loka - Prelog
V tem delu se nahaja tudi Borovničeva pohodniška pot z izhodiščem v kraju Podgrad, nato pa mimo naselja Vnajnarje to Janč. Tokrat šibava mimo na kolesih, enkrat pa morda tudi peš: http://sadnacesta.si/borovniceva-pohodna-pot/... Po zloženki sodeč, ki sem si jo snela iz te spletne strani je v tem okraju množica turističnih kmetij , kjer bi se splačalo ustaviti na kakšnih domačih dobrotah. Predvsem pa si je za zapomniti, da je 2. in 3. nedeljo v juniju mesec jagod, v juniju borovničev pohod, prve nedelje v oktobru pa v znamenju kostanja (kostanjeve nedelje).
20.5.2010: Vrh Sv. Treh Kraljev (Vrhnika)
- Datum: 22.05.2010
- Destinacija: krožna pot Vrhnika - Vrh Sv. Treh Kraljev (884 m) - Vrhnika
- Prevožena pot: 43 km
- Ekipa: Matej, Klementina, Lucija, Mojca
Tole pa je bila moja prva kolesarska otvoritev letos. Super turca skozi dinamično razgiban teren s startom na Vrhniki, zastavljenim ciljem na 884 metrov visokem vrhu Sv.Trije Kralji in povratkom nazaj na Vrhniko.
Vreme nam je bilo naklonjeno, le vmes nas je 1x ujela kratka ploha, pred katero smo se zatekli k lepo urejeni hiši. Tu sta nas prijazno sprejela starejša zakonca in postregla celo s pijačo. Pa smo potem pristali tudi zadaj za hišo, v garaži katere nam je gospod s ponosom pokazal svojega old-timerja. Je menda eden od treh oseb v Sloveniji, ki se ponaša s tem modelom.
Do vrha sv.Treh Kraljev, ki leži 884 metrov n.v., je pot na nekaterih predelih slabša, tako da smo bili primorani kolesa riniti pred sabo. Je pa bil zato spust toliko slajši, vse dokler se ni začel nov.... :-)
Več v slikah spodaj.
14.08.2011: S kolesom do mlinčkov (od Trzina do kraja Suhadole pri Mostah - Komenda)
Tura je primerna za družinsko kolesarjenje, seveda pa je potrebna pazljivost - predvsem na prometni cesti od križišča "Mengeš-Brnik" dalje. Mlinčki se nahajajo v gozdu in se je treba kar malce potruditi, da se jih najde prvič, ko si tam. Mislim, da bi občina lahko poskrbela za kak dodatni smerokaz na makadam poti, ki vodi do tja.
Punci sta prešteli mlinčke in se ustavile pri številki med 65-70, se mi zdi. Kraj je prijetno urejen, idealen za kakšno družabno druženje, saj so na samem mestu postavili tudi majhno hiško z mizo in klopjo.
21.4.2018: S kolesom do jezera Trboje
Za jezero Trboje, natačneje Čolnarno Trboje so mi povedali sodelavci. Prva misel mi je bila seveda "kolo" in tako sva z M. sklenila en prijeten kolesarski obroč.
- Prevožena razdalja: 56,53 km
- Čas kolesarjenja: 2h 39 min
- Povprečna hitrost: 21,2 km/h
- Pot: Prelog - Zaboršt - Rodica - Mengeš - Vodice - Valburga - Trboje - Moše - Smlednik - Vikrče - Tacen - Gameljne - Ježa (Črnuče) - Podgorica- Pšata - Mala loka - Ihan - Prelog
**App Map MyRIDE
Pot je brez posebnih vzponov, tipična za nabirat kilometre v lepem sončnem vremenu. Naslednjič pa le ne smem pozabiti ključavnice za kolo, ker ob čolnarni Trboje se kolesa lahko pusti kvečjemu na mestu ob cesti, dostop do čolnarne pa je po stopnicah navzdol.
60. pohod - Pot ob žici (Ljubljana, 7.maj 2016)
Pot ob žici 2016 je bil zame na nek način "krstni"; saj sem jo tokrat prvič prehodila v celoti (32,6 km). Vsekakor lahko zasluge pripišem predsvem prijetni družbi, lepemu sončnemu vremenu in dejstvu, da smo pot začeli primerno zgodaj (ob 6:07 pri Agrotehniki Gruda). Nadaljevali smo potem v smeri Koseški bajer - AMZS - Žito - ....in naprej.
GPS route tudi na povezavi: https://www.google.com/maps/d/viewer?mid=1x5IsXKAyjYOqxbdxOMDu__cXg3Q
Kaj je bila PAMETNA odločitev ?
- pohodniške palice (da se med hojo "zaposlijo tudi roke")
- magnetni pas za hrbet, ki te vsak trenutek opominja na pravilno držo
- kava "coffe to go" v plastenki (za vse, ki dneva ne morejo začeti brez nje) ;jutranja ura 6:07 ni ravno moja redna praksa in po 1h hoje me je kavica prav posebej predramila
- rezervna majica (prijeten občutek, da se preoblečeš v svežo majico na drugi polovici poti ali ob zaključku)
PRIPOROČILO za naslednjič:
- superge za vsaj 1/2 številke večje, ker noge ti po 20km kar malce otečejo, prsti zabolijo in občutek je, kot da ti je obutev naenkrat premajhna
- magnezijeve tablete (šumeče za v vodo)
- pa kakšen gel ali krema pred ali po obremenitvi mišic (meni so se pojavili krči v stegnih že po 15-ih km): na eni od točk ob poti so ponujali testerje krem iz Arnike, menda pa pomaga tudi Konjski gel ali gel Vražji krempelj.
8.4.2018 - S kolesom do Gradiškega jezera (36 km)
Prijetna nedeljska tura (36km, cca 2h 50min). Pot poteka večinoma po asfaltu, vendar pretežno po naseljih in vaseh, na poti tudi nekaj razgledov, sploh ko dosežeš najvišjo točko (425m) in obkolesariš še Gradiško jezero.
Prevožena pot: Prelog-Ihan-Gorjuša-Studenec pri Krtini-Moravče-Podstran- Dole pri Kraščah-mimo Gradiškega jezera - Spodnje Prapreče - Lukovica pri Domžalah - Želodnik - Dob - Podrečje - Domžale - Prelog
Arboretum Volčji potok - Razstava pošastno velikih žuželk in izumrlih morskih velikanov (april 2012)
Čudovita razstava žuželk in morskih velikanov je vredna obiska, tako za odrasle kot za otroke. Pogrešala sem le več informativnih tabel ob razstavljenih žuželkah in ostalih živali, na katerih bi si lahko prebrali kaj več o življenju in lastnostih živali.
Arboretum Volčji potok - junij 2009
Kljub muhastemu vremenu, ki ga imamo v teh dneh, smo izbrali pravi termin na sobotno popoldne v juniju in odšli na obisk Arboretuma Volčji potok. Očitno nas že nekaj časa ni bilo, pa še takrat očitno nismo prehodili vse poti. Lepo urejena okolica, "francoski" vrt, zanimiva otroška igrala, ogled metuljev v zaprtem prostoru, razstavljene slike na prostem .....več v slikah spodaj.
Arboretum Volčji potok in razstava kitajskih miniatur - avgust 2005
KITAJSKA ARHITEKTURA IN VRTOVI (jin - jang):
Njihova arhitektura dosledno upošteva stroga pravila, vrt pa daje vtis spontanosti. Stavbe so geometrijske, zgrajene po principu simetrije in ravnovesja, vrtovi pa svobodni in organski, skupaj predstavljajo bivalno celoto.
Simbolni pomen kitajskih rastlin:
- sliva - simbol prenove, novega življenja in moči volje
- breskev - simbol pomladi in nesmrtnosti
- lotos - simbol čistosti, prispodoba človekove duhovne rasti
- bambus - simbol trdnosti
Nekaj slik je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/volcji_potok.htm
- bor - simbol dolgega življenja, vztrajnosti in dostojanstva
- krizantema - simbol sijaja, blišča, hrepenenja
Bloško jezero - 30. avgust 2015
Ideja za družinski izlet - recimoza 3-5 dni. Malce kopanja, pa morda hoje po Krpanovi poti (še nismo preiskusili). Vsekakor pa mora biti Idilično za prespat v lesenih hiškah, pri čemer so hišni ljubljenčki dovoljeni.
Kako je z večernim obiskom bloških medvedov, pa ne vem 
.
Park Idila in tudi okolica jezera je zelo lepo urejena. Vse v sožitju z naravo, če odmislim plastični pribor, ki ga dajejo v baru ob jezeru in gostilnci v parku :-)
Limbarska gora (773 m) z izhodiščem v Krašnji - 11.02.2018
Limbarska gora je znana kot romarska pot. Nanjo se lahko povzpnemo iz večih smeri. Midva sva izbrala izhodišče v Krašnji. Iz Domžal se pelješ proti Lukovici, do vasi Krašnja, za vasjo pa zaviješ s ceste desno čez nadvoz nad avtocesto. Pot se nadaljuje po asfaltni poti rahlo navzgor, dokler ne prispeš do odcepa na makadam levo. Na prvem možnem mestu ob gozdni cesti parkiramo (pozimi malce težje). In kreneš po makadamski poti naprej v gozd (obvezno slediš oznakam).
Do vrha je cca 50 min, navzdol za morda 5-10 min manj, saj v zimskih razmerah previdnost ni odveč. Na vrhu se nahaja romarska cerkev, pod njo pa gostišče, kjer se prileže topel čaj (na pustno nedeljo pa še kak flancat za povrhu :-)
Pot do vrha zna biti zanimiva tudi za kolesarje, ...vsaj del poti proti vrhu sva hodila po lepo asfaltirani poti in verjetno je takšna tudi nižje dol.
Pustolovski park Geoss (praznovanje Nastjinega 12.rojstnega dne) - junij 2012
GEOSS je geometrično središče Slovenije (več - tukaj) in od lani (2011) znano tudi po pustolovskem parku, ki so ga zgradili v prijetnem ambientu gozda, v vasi Slivna. Mi smo ga izbrali kot darilo za Nastjin 12.rojstni dan in bila je navdušena, prav tako pa tudi ostali povabljeni otroci.
Menda bodo park še dopolnili (razširili), že sedaj pa ponuja polno izzivov adrenalina željnim. Plezanje po vrveh, mrežah, gumah, premagovanje posebnih lesenih "stopalk", hoja po žici...vse na višini od 1 do 11 metrov in tako primerno tudi za manjše otroke (recimo tja od 5 let dalje). Seveda je za varnost poskrbljeno, saj te ustrezno opremijo kot pri alpinističnem plezanju, polega tega pa so na voljo tudi inštruktorji, ki budno spremljajo osebe na višini in jim dajejo pravilne napotke.
Na voljo so 4 plezalne poti različne težavnosti, vse skupaj pa terja kar cca 3 ure, da se vse prepleza. Otroci začnejo najprej s kratko lekcijo (vajami) kako se pravilno namešča plezalno vrv in sponke, nato pa se podajo adrenalinu naproti. Park ima urejen prostor s klopmi in posebno brunarico s hladilnikom in žarom. Idealno za zaključene skupine (rojstodnevne zabave in podobna druženja).
PRIPOROČAMO !!!
Mi smo prišli ob 10h, pa smo odšli ob 16h, saj so punce želele še 1x preplezati želene proge. Terminsko nismo bili omejeni.
Sprehod okoli Gradiškega jezera pri Lukovici - 01.maj 2014
Tile prvomajski počitniški dnevi so letos vremensko dokaj muhasti in nekako "lovimo" nedeževne in skromno sončne dele dneva, da gremo na svež zrak. Tokrat smo izbrali Gradiško jezero pri Lukovici. Gre za umetno jezero, ki so ga naredili ob gradnji avtoceste. Okoli jezera je lepo urejena makadam pešpot in glede na dolžino (4,2 km) idealna za družine z majhnimi otroci, ki "trenirajo" prve kolesarske kilometre oz. za lahek sprehod.
Ob jezeru se vije tudi del Rokovnjaške poti, ki se vije po mejah občine Lukovica in v dolžino meri kar 60 km (s 13 kontrolnimi točkami). Večji del poti se ponuja lep razgled na jezero in na cerkev, ki stoji na planoti nad jezerom. Ob jezerski pešpoti je tudi odcep v gozd, ki vodi do Limbarske gore (1h 50 min). Očitno se tu tudi ribari (opazila tablo za drstišče rib), čeprav je na ta dan samotno postaval ob bregu le en ribič. Sem pa opazila, da je ob jezeru na voljo v najem tudi zanimiva lokacija za piknike z vso potrebno ponudbo (na sliki spodaj tabla s kontaktno gsm številko).
Šmarna gora - 4. julij 2011
52. Pohod okoli Ljubljane (maj 2008)
Maj 2008:
Tole je bil moj prvi poskus, da uberem korake okoli nekoč okupirane Ljubljane. Marko me je opremil z Nokio Navigator, ki pa me je žal pustila na cedilu nekje v zadnji tretjini prehojene poti (iztrošene baterije). Slednjo sva si s sestro ukrojile malce po svoje, saj sva bili s prihodom na kontrolno točko na Tržaški prepričani, da bo dovolj in torej ne nadaljujeva naprej proti Koseškemu barju.
Tako sva pot prehodili sledeče:
- START: kontrolna točka pod Golovcem (gostilna Babnik, Fužine)
- preko Golovca do Dolenjske ceste
- križišče Dolenjska c. - Peruzzijeva ulica
- Daj Dam Livada
- Do južne strani Murgel in Ceste v Mestni log
- Dolgi most oz. do semaforja na Tržaški cestim,kjer je načeloma PRVA kontrolna točka
- tu nisva nadaljevali proti Kosezam, pač pa sva krenili po Tržaški v smeri proti Aškerčevi
- od Drame- po Slovenski cesti in čez Kongresni trg (diagonalno skozi park)
- po Wolfovi cesti do Prešernovega spomenika
- Po ulici Petkovškovo nabrežje in naprej do Vrazovega trga
- mimo Pediatrične klinike po Lipičevi ulici
- tako da sva prišli desno na Zaloško cesto, po kateri sva hodili vse do tiste parkirne hiše nedaleč stran od Kliničnega centra, kjer sva se izmučeni vsedli na mestni bus do najinega STARTA (1.).
Okvirni izračun, do katerega sva prišli: cca 17 km. Dovolj dobro za prvič !!
6.7.2018 - Petkova po službi, tko "malo" na kolo "po okoliških krajih (40km, 1.000 višinskih)
Ko se na petek po službi (!!!) prostovoljno možu ponudiš za družbo na kolesarjenju po okoliših krajih, pomeni to bicikliranje po gričih, malo po ravnem, po gričih in še 1xpo gričih. In tako je bilo tudi tale prvi petek v juliju. Sprva prav prijetno, po 20 km pa kar 16 (manjših in večjih cestnih) vzponov do cilja.
Moram pa priznati da so kraji od Moravč do Katarija prav prijetni, vzpon do cerkve Sv.Miklavža pa ti ponudi lep razgled in priložnost, da se malce oddahneš.
Kot je iz grafikona višinskih metrov razvidno, je na celi poti kar zabavno z vožnjo navzgor in navzdol, teren pa tudi razgiban, zato sem bila posebno previdna predvsem pri spustih in z mislimi pri členkih svojih prstov, ki zaradi zaviranja občasno kar malce omrtvičijo.
Bilanca:
- Prevožena pot: Prelog (Domžale) - Sv.Trojica - Vrhpolje pri Moravčah - Spodnji Tuštanj - Krašce -Moravče - Katarija - Velika Vas - Zagorica pri Dolskem - Kamnica - Vinje - Ihan - Prelog
- Čas aktivnega kolesarjenja: 3h 20min
- Dolžina: 40,3km
- Višinskih: cca 1.000m
Dom na Menini Planini - 12.oktober 2019
- Izhodišče: vas Okrog pri Motniku
- Dolžina poti:14,6 km
- Čas hoje: 5h 20min (ob predpostavki, da sva malce zašla, saj je kar precej brezpotij in neoznačenih delov poti)
Krim (1.107m) - 23.marec 2019
Na dan, ko se je truma slovencev odpravilo v smeri proti dolini pod Poncami (Planica 2019), smo se mi odločili za pohod na enega od bližnjih vrhov.
Krim z višino 1.107m je gora na obrobju Ljubljanskega barja. Vožnja po tej poti me spominja na najin prvi polet z balonom - julija 2010.
Za izhodišče smo si izbrali Iško vas, kjer smo štartali ob 8:30. Jutranja ura je bila sveža in prijetno hladna, tudi zaradi hladu, ki ga oddaja reka Iška. Ampak nam je hitro ogrelo srce in telo :-) Vzpon po gozdni poti, v smeri markacij za Krim, se kar hitro začne vzpenjati. Vmes je kar nekaj razcepov, zato je potrebna pozornost, da se ne zgreši prave poti. Od razcepa, kjer se priključi pot iz Strahomera; pa se zares pravi vzpon šele začne in se vleče kar dolgo.To občutiš še med hojo navzdol, ko prehojena pot že sicer hitreje steče.
Skupaj turca terja 4h 24 min aktivne hoje (gor in dol), cca 750m višinske razlike in slabih 10km prehojene dolžine.
Krožna pot na Kamniški vrh (1259m), razgibana, pestra, barvita in s polno razglednih presežkov - 4. april 2021
Na velikonočno nedeljo, ko ponovno velja protikoronski ukrep z dovoljenim gibanjem znotraj statistične regije), sva krenila na Kamniški vrh, ki ga dosedaj še nisva obiskala. In prav vesela sem, da sva ga dosegla, saj si nisem predstavljala, da je pot tako dinamična, razgibana, barvita in polna prečudovitih razgledov. Edina slabost je ta, da je pot zelo slabo označena, zato je potrebno biti kar previden, da ne zaideš. Nekakšno pravilo je, da se na vseh razpotjih držiš bolj levo, v zadnji tretjini poti pa se na srečo že najdejo znamenja, ki pa so tudi že dodobra pobledela.
Izhodišče: Stahovica parkirišče pri tovarni Calcit
Krožna pot: Stahovica - Županje Njive - Kamniški vrh - sestop v smeri Klemenčovo - Bistričica - Stahovica
Višinskih metrov: 816 viš.m
Prehojeno: 11,33 km (Google Fit)
Čas hoje: 4h 30m
Kot zapisano v naslovu, je pot terensko zelo razgibana, z lepimi razgledi predvsem v zgornji tretjini poti in vesčas sestopa. Sama vedno rada oprezam za podrobnostmi, ki jih najdem na hišah, ob poteh, na privatno urejenih vrtovih in na tej poti sem takole ujela v objektiv nekaj manjših utrinkov tudi velikih, kot je celo mamut v naravni velikosti, ki so si ga nekateri očitno zamislili za vrtni dekor.
Pri sestopu sva morda šla malo po svoje, ampak najboljši približek prehojene poti, v izhodišču Stahovica, je opisan na Hribi.net: https://www.hribi.net/izlet/stahovica_kamniski_vrh_krozna_pot/3/351/2464
Krožna pot na Kamniški vrh (1259m), razgibana, pestra, barvita in s polno razglednih presežkov - 4. april 2021
Na velikonočno nedeljo, ko ponovno velja protikoronski ukrep z dovoljenim gibanjem znotraj statistične regije), sva krenila na Kamniški vrh, ki ga dosedaj še nisva obiskala. In prav vesela sem, da sva ga dosegla, saj si nisem predstavljala, da je pot tako dinamična, razgibana, barvita in polna prečudovitih razgledov. Edina slabost je ta, da je pot zelo slabo označena, zato je potrebno biti kar previden, da ne zaideš. Nekakšno pravilo je, da se na vseh razpotjih držiš bolj levo, v zadnji tretjini poti pa se na srečo že najdejo znamenja, ki pa so tudi že dodobra pobledela.
- Izhodišče: Stahovica parkirišče pri tovarni Calcit
- Krožna pot: Stahovica - Županje Njive - Kamniški vrh - sestop v smeri Klemenčovo - Bistričica - Stahovica
- Višinskih metrov: 816 viš.m
- Prehojeno: 11,33 km (Google Fit) Čas hoje: 4h 30m
Kot zapisano v naslovu, je pot terensko zelo razgibana, z lepimi razgledi predvsem v zgornji tretjini poti in vesčas sestopa. Sama vedno rada oprezam za podrobnostmi, ki jih najdem na hišah, ob poteh, na privatno urejenih vrtovih in na tej poti sem takole ujela v objektiv nekaj manjših utrinkov tudi velikih, kot je celo mamut v naravni velikosti, ki so si ga nekateri očitno zamislili za vrtni dekor.
Pri sestopu sva morda šla malo po svoje, ampak najboljši približek prehojene poti, v izhodišču Stahovica, je opisan na Hribi.net.
Na Planino nad Vrhniko - po 10 letih, žal šele drugič (27.2.2021)
En tak sproščen in enostaven "hike" v odlični družbi :-). Sem pa presenečeno ugotovila, da sem bila na tem vrhu prvič pred 10 leti in 4 meseci, ko smo se odpravili tja z lokalnim planinskim društvom, celotna pot pa je bila zelo tematsko zasnovana in kot taka zanimiva za otroke. Več tukaj: https://www.nastja.com/node/354
Planina nad Vrhniko - 09.10.2010 (organizator: DPM in PD Onger)
(foto: Emil)
Na soboto 9.10. so se nekateri zavili v predvolilni molk in izkoristili dan po svoje, mi pa smo se glasno in poskočno odpravili na prijeten družinski izlet, ki sta ga ponovno in odlično organizirala DPM (Društvo prijateljev mladine Trzin) in PD Onger Trzin. Udeležba je bila zares številčna, saj se nas je zbralo vsega skupaj kar 43, od tega 20 odraslih in 23 otrok ter kuža Tai, ki je bil zanimiva popestritev za vse nas.
"Naskočili" smo enega od (menda) najbližjih Vrhniških vrhov, to je Planino nad Vrhniko (733m). Na sliki desno je prikaz naše prehojene poti (Tankovska cesta - Zavetišče na Planini - Kuren - Stara Vrhnika).
Organizatorji so nam dodelili primerno jutranjo uro odhoda (ob 9h), tako da verjetno ni nihče imel kakšne posebne jutranje "borbe" z otroci, ko je bilo treba vstati. Če pa je že bila, je bilo na to kaj hitro pozabljeno, saj se nam je izlet kaj kmalu začel odvijati zanimivo in zabavno. In seveda poučno. Slednjemu gre zasluga vodniku Mihu, ki je ponovno poskrbel, da izlet ni bil samo pohodniški, pač pa tudi zelo poučen. Vreme je bilo več kot primerno. Dopoldan nas je sicer še malce hladilo, v drugi tretjini naše poti pa smo že okusili sončne žarke in se predajali jesenski barvitosti narave.
Z avtobusom smo se torej odpeljali iz Trzina v smeri proti Vrhniki, kjer smo najprej zavili do njenega južnega obrobja, to je do Močilnika, kjer se stekajo izviri Male Ljubljanice. Vodnik Miha nam je tu pokazal spomenik Vrhniškim krasoslovcem, potem pa smo se skupaj sprehodili do samega izvira. Na krožnem sprehodu smo lahko opazili sledove, ki so jih pustile nedavne poplave, ki jih Slovenci še dolgo ne bomo pozabili. Na lesenih hiškah se namreč še vedno lepo vidijo obrisi višine, ki jo je dosegla poplavljena voda. Sodeč po blatnih tleh je voda verjetno zajela tudi velik del travnate površine v bližini izvira.
Po ogledu Močilnika smo se zapeljali z busom do Tankovske ceste - naše izhodiščne točke, od koder smo ubrali prve korake v smeri proti Zavetišču na Planini. Postanek je bil tu nujno potreben, pa ne toliko zaradi počitka kot zaradi priložnosti, da se povzpnemo na 22 m visok razgledni stolp (zgrajen l. 2008) in se pri tem naužijemo čudovitega razgleda na Ljubljansko barje in Vrhniko ter še dalj - na Krim, Ljubljanski vrh, Snežnik. Otroci so seveda takoj odkrili priložnosti za igro, zanimiva za njih pa je bila tudi plošča z odtisom dinozavrove stopinje, najdene ob poti od Štirne do Bukve. Mamice smo seveda po svoji "dolžnosti" še razvezale svoje culice in ponudile lačnim ustom prigrizek in pijačo, nekateri pa smo si privoščili tudi "t'kratkega", ki je ob hladnem vetriču na tem mestu prav dobro del.
Sledil je še skupinski posnetek in spust preko Kurena do izletniške kmetije Kuren, kjer smo imeli daljši postanek. Postreženi smo bili z vnaprej naročenimi jedmi na žlico (treh vrst) in sladico. Omizje so prvi zapustili najprej otroci, seveda z razlogom. V bližini so jim namreč družbo delale domače živali (kozice, kokoši, pujski), v daljavi pa smo na jasi skupaj opazovali srnjad. Od nekod se je vzela še žoga, tako da je bilo res zabavno.
V Trzin smo prispeli ob 16:30 in se s prijetnimi vtisi na izlet poslovili. Ob tej priliki bi se zahvalila vsem, ki so bili idejni pobudniki, organizatorji in vodniki tega izleta, ker nam je bilo resnično lepo, poučno in zabavno. Upam, da se v taki in še večji zasedbi kmalu spet snidemo.
Predvelikonončni pohod po domžalski poti spominov - 11.04.2020
V času od razglasitve epidemije s korona virusom (v Sloveniji z dne 12.3.2020), smo se tako ali drugače vsi morali prilagoditi situaciji in ostati doma. Ravno danes se izteka že mesec dni, ko smo naše gibanje omejili le na bližnje sprehajalne poti in v zadnjih letih mi pot ob Kamniški Bistrici še nikoli ni predstavljala takšno naravno danost in balzam kot v teh dneh.
Sva pa se po 4 tednih vendarle odločila, da kreneva tokrat malce dlje. Še vedno v izhodišču izpred domačega praga in ob upoštevanju gibanja znotraj občinskih meja, kot je tudi eden od preventivnih ukrepov države. Del poti, ki sva jo prehodila nama je že nekaj časa poznan, del pa je povsem nov in občutek, ko odkrivaš nove gozdne poti nekaj km stran od doma je prav navdušujoč.
Prehojeno pot (11km) najlažje ponazorim z MiFit rout-o, sicer pa gre za označeno gozdno pot nad vasmi in naselji Ihan (postanek ob spomeniku NOB na Oklem nad Ihanom), Brdo, v smeri proti Sv.Trojici vse do Murovice. Domžalska pot spominov ima danes status planinske poti. Nisem sploh vedela, da obstaja in da je v bistvu dolga 100 km ter da povezuje občino Domžale še z 9 drugimi občinami MOL, Vodice, Dol pri Ljubljani, Moravče, Zagorje ob Savi, Lukovica, Kamnik, Mengeš in Trzin.
PODRAVSKA regija
Na Štajerski Triglav - Boč 979m
V letu epidemije s koronavirusom smo se soočali s takšnimi in drugačnimi ukrepi vlade, med katerimi so bili za pohodnike in ljubitelje narave verjetno najbolj omejujoči tisti ukrepi, ki so nam prepovedovali gibanje med statističnimi regijami. No, v mesecu februarju 2021, je to sedaj dovoljeno, saj se je statistika okuženih in hospitaliziranih izboljšala.
In tako sva jo tokrat mahnila proti Štajerski - natančneje v Posavsko hribovje, kjer se sredi nižin do višine 978m vzpenja vrh Boč, ki mu pravijo tudi Štajerski Triglav in velja za zadnjo goro v pogorju Karavank. Že med vožnjo se lepo vidi, da tale pohodniška tura ne bo dolga, pravzaprav je bolj kratka (sum slabih 10km) in zato toliko bolj strma, saj na razdalji cca 5 km narediš kar dobrih 618 višinskih metrov razlike.
Midva sva za izhodišče izbrala Zgornje Poljčane (360 m) in se na Boč (979m) povzpela preko Babe. Pot se kar lepo strmo vzpenja, je pa dobro uhojena, kar sklepam, da jo pogosto obiskujejo tudi domačini (kot Ljubljančani Šmarno goro). Do vrha je cca 1h50min, s spustom (v najinem primeru po Senčni poti) pa sva imela skupaj aktivne hoje 3,5h. Na vrhu Boča je 20m visok razgledni stolp, na katerega se je obvezno treba povzpeti (razgledi). Sestop iz Boča po Senčni poti naju je pripeljal do rastišča velikonočnic. Gre za zaščiteno rastlino, ki v vsej južni Evropi uspeva le v Sloveniji, in sicer na štirih rastiščih, eno je prav tu na Boču pri Poljčanah. Rastišče je ograjeno z leseno ograjo, aprila pa se verjetno splača ponovno priti, saj predvidevam da je teh rožic možno videti v večjem številu.
Lep pohodniški izlet, ki ga priporočam, čeprav je nekaj vožnje (Ljubljana - izvoz Slovenske Konjice - Poljčane).
POMURSKA regija
3-dnevni oddih: Terme Lendava in okolica, 6.-8.julij 2017
Pred odhodom na glavni dopust sem želela vsaj za kratek čas "pobegniti" nekam, kjer bi se lahko izognila množičemu obisku drugih počitnikarjev, naužila narave in se posvetila druženju "v dvoje". Pri odločitvi "kam" ti seveda padejo na misel naprej izletniške ideje, na katere najprej pomisliš: SLO obala, Bled, Bohinj, Terme Čatež, Kranjska gora,....Ko sem zagledala ponudbo za Terme Lendava, pa sem si rekla "to je TO". Mahneva jo na čisto drug konec Slovenije, kamor smo v 17-ih letih....moj bog, ampak res .... krenili samo 1x (avgusta 2009), ko smo obiskali Krajinski park Goričko in smo se imeli res zelo fajn (vabljeni k branju - ideja za oddih z otroci 5-10 let).
Tokrat sem na potep v Pomurje prednostno povabila hčerko (13) in izkazalo se je za odlično potezo, ki je znana samo nama
Nastanitev v Terme Lendava lahko ocenim z 4 (od 5). Odlično jim ravno ne bi pripisala, saj imajo še potencial za izboljšave.
Prednosti:
- hotel je sicer manjši, vendar deluje domače in ni čutiti množičnega turizma (kot npr. v Terme Čatež),
- zunanji olimpijski bazen s primerno hladno vodo, kjer se lahko pošteno naplavaš, 2 tobogana za otroke,
- obširna zelenica in predsvem veliko naravne sence (ključno),
- hrana okusna s primesmi lokalne kulinarike,
- dobro izhodišče do mesta in razglednega stolpa VInarium (obvezno avto ali kolo, ki ga je možno tudi najeti)
Od slabosti pa me je motila predvsem slabše delujoča klima v sobi, pa vendar ni bilo tako moteče, saj sva imeli sobo na zahodno stran in sonca dokaj malo). V neposredni bližini so tudi hiške (vendar je daljša pot do bazenskega kompleksa)
Ogledi, obiski:
Obisk pomurskega "Eifflov stolp-a" oz. razglednega stolpa Vinnarium v Lendavskih goricah - http://vinarium-lendava.si/sl/:
To je vsekakor "must seen" destinacija, od Term Lendava je oddaljen 2,2km (z avtom 7 min, peš pa verjetno malo več kot 30min). Odlična priložnost tudi za skok na kolo, če vam seveda ni odveč vožnja v strm klanec. Stolp je visok 53,5m, na vrh vodijo stopnice in dvigalo, z vrha pa je čudovit razgled na 4 države: Madžarsko, Slovenijo, Avstrijo in Hrvaško. Toplo priporočam, da v sončnem vremenu izberete obisk stolpa med 19:30 in 20:00 (v poletnem času odprto do 21h). V tem času sem uspela ujeti v foto objektiv lepoto sončnega zahoda.
Obisk tropskega vrta orhidej in drugih rastlin "Ocean's Orchid" v Dobrovniku:
Pravzaprav je to bolj vrtni center, kot kaj drugega, kjer bi pričakoval vstopnino. Imajo pa menda v vrtu več kot 900 eksotičnih primekov približno 100-ih rastlinskih vrst.
Pustolovski park Bukovniško jezero in sprehod do Vidovega izvira - http://www.pustolovskipark.si/:
Kaji omogočim plezanje med drevesi na višini do 8m višine. Podobna zadeva kot jo je preizkusila že v Dzintaru Mežaparks - latvijskem Geoss parku, kjer pa je vendarle plezala na višini 15m in je "od spodaj" izgledalo še bolj strašljivo. Ampak za varnost je v takih parkih poskrbljeno, je pa treba plezalce spremljati, da res ne pozabijo na ustrezno prepenjanje klinov in "Flying Fox".
Sama se sprehodim še do jezera in Vidovega izvira.
Krajinski park Goričko, avgust 2009
15.-16. avgust 2009
Sončna vikend vremenska napoved nas je ponovno pritegnila k odkrivanju naše lepe Slovenije. Tokrat smo se odpravili na skrajni severo-vzhod "naše putke" oz. kot bi rekla naša Kaja (5 let), da gremo na glavo kokoške, ki simbolizira obliko naše države. Prenočili smo v penzionu Sever, nedaleč stran od Moravskih toplic.
Zemljevid -Krajinski park Goričko (klikni na sliko)
Krajinski park Goričko (http://www.park-goricko.org/), ki se razprostira na 462 km2 površine in zajema 11 občin oz. 90 vasi, predstavlja deželo "treh krajin" (Avstrije, Madžarske in Slovenije). Z našim pohajkovanjem naokoli smo ugotovili, da se Goričko ponaša z največjim baročnim gradom v Sloveniji (grad v kraju Grad), z veliko številom vider, ki jim namenjajo tudi posebne prometne table, veliko zdravilne energije v Dobrovniku (Bukovniško jezero), pa z veliko tradicionalne obrti, katerih korenine segajo daleč v preteklost (lončarstvo, tkalstvo, žganjekuha, kolarstvo, kovaštvo, zeliščarstvo,....). Tu so še znane prekmurske pisanice, da o njihovi kulinariki sploh ne govorim. Meni so se dopadli krompirjevi žganci "dödöli".
Dva dni, kolikor smo imeli na voljo, smo izkoristili za:
KOLESARJENJE (19 KM) PO OKOLIŠKIH VASEH MORAVSKIH TOPLIC - prevožena pot označena na zemljevidu; klikni na sliko:
Za opis naše kolesarske avanture klikni - TUKAJ.
KOPANJE V MORAVSKIH TOPLICAH:
Terme 3000 me niti niso preveč očarala, razen samih toboganov in razprostranih površin, kjer se gnete polno obiskovalcev. Nekako se mi še vedno dopade naš bližnji Snovik (kjer ni čutiti takega množičnega turizma in je tudi večji pridih domačnosti).
Važno pa je, da so uživale punce, predvsem noro je na toboganih. Še danes pa ne vem, zakaj je bil zaprt tobogan "raketa"; ki menda velja za enega največjih atrakcij v Sloveniji in tudi izven meja.
OBISK CERKVE V BOGOJINI:
V Bogojini je vredna ogleda cerkev, ki ji pravijo tudi "bela golobica". Dokaj lep primerek Plečnikove umetnije. Cerkev smo si le ogledali od zunaj, saj so v času našega obiska imeli ravno mašo.- POSTANEK OB BUKOVNIŠKEM JEZERU (znano po energetskih točkah) - http://www.bukovniskojezero.si:
Prekmurske Zbilje, bi morda lahko rekli, le da je jezero tu prav umazano rjavo in da imajo tu eno od vrhunskih turističnih zanimivosti, ki jo "tržijo" obiskovalcem.
Okoliš jezera je menda nabit z zdravilno energijo, ob kapeli Sv.Vida pa je tudi izvir zdravilne vode. Torej vsi ki imate zdravstvene težave, pridite sem. Za tiste, ki imate težave z žolčnimi in ledvičnimi kamni: vsedite se za 25 minut na klopco št. 1 in počutili se boste prerojeno. Vaše blokade v telesu bodo sproščene, vi pa čudovito dobre volje :-))
Energetske točke - klikni na sliko desno ! - VERŽEJ - OGLED BABIČEVEGA MLINA NA MURI:
V kraju Veržej (južno od Murske Sobote) je na ogled mlin, ki velja danes za edini panonski plavajoči mlin, ohranjen skozi rodbino Babič (tretja generacija). Kot zanimivost: na reki Muri je bilo konec 18. stoletja 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa naj bi bilo evidentiranih 93 lastnikov plavajočih mlinov. Med slednjimi je edini ohranjen ravno Babičev mlin.
15.-16.08.2009: S kolesom po krajinskem parku Goričko
KOLESARJENJE (19 KM) PO OKOLIŠKIH VASEH MORAVSKIH TOPLIC - prevožena pot označena na zemljevidu; klikni na sliko:
Goričko ponuja kolesarjem veliko možnosti za kolesarje, morda malo manj tistim, ki so oboževalci kolesarskih vzponov, saj najvišji hrib ne doseže višine niti 500 m.n.v. (Sotinski breg ali Kugel 418 m.n.v.). Kolesarske poti so skrbno označene, na voljo pa je tudi zemljevid krajinskega parka z oznakami vseh kolesarskih in pohodniških poti, kot tudi vinskih kleti in vinotočev, kulturno-zgodovinskih spomenikov, muzejev, cerkva, ipd.
Sami smo v avgustu 2009 (ob obisku Krajinskega parka Goričko - klikni TUKAJ) izbrali in prevozili slabih 20 km poti s startom v Rumčevem bregu (lokacija našega penziona, cca 2,5 km SV od Moravskih toplic) in nadaljevali proti Suhemu vrhu. Tam smo sprejeli "pametno" odločitev v stilu "udarimo bližnjico skozi gozd", ki se je na koncu izkazala za rahlo ponesrečeno, pa vendar razburljivo in malce drugačno. Vsekakor pa povratek skoraj ni bil možen. Iz gozda smo na urejeno kolesarsko pot tako prišli kot "zmagovalci bitke v blatu". Uboga kolesa so bila obložena z blatom tako močno, da mi je že zavora začela prepevati po svoje, še danes pa mi ni jasno kako smo z Nastjo (9 let) le uspeli preriti vso tisto gozdno pot, ki je bila začuda narisana tudi na GPS-u (Marko). Še najbolj čista jo je odnesla Kaja (5 let), ki je sedeč na stolčku samo nemo opazovala in podoživljala radost družinskega kolesarjenja po blatu :-)
SAVINJSKA REGIJA
Logarska dolina - obisk Pravljičnega gozda in slapa Rinka (25.6.2010)
Sončni praznični dan (25.6.) smo izkoristili za umik v naravo, proti Kamniško-Savinjskim Alpam, natančneje v Solčavsko regijo. Tu imamo pravo harmonijo treh dolin, od katerih smo si tokrat izbrali Logarsko dolino, ki leži v objemu med Robanovim in Matkovim kotom. Nad njimi se bohotijo gorski vrhovi Ojstrica, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora, Rinke in Mrzla gora.
Pot do Logarske doline smo ubrali v smeri proti Kamniku, nato pa Mekinje - Stahovica - Črnivc - Gornji Grad - Radmirje - Ljubno ob Savinji - Luče - Robanov kot - Solčava. Za povratek pa smo se malce popeljali na avstrijsko stran in nato na Jezersko.
Vstop v Krajinski park Logarska dolina je plačljiv za motorna vozila, kar se mi zdi povsem sprejemljivo. Vsak s svojim prihodom na nek način nosi odgovornost in skrb za čisto in neokrnjeno naravo, ki je tu resnično lepo negovana. V bistvu je odločitev za obisk Logarske doline s kolesom najboljša rešitev. ampak pri malih otrocih je to nekako težje izvedljivo, sploh pri tistih, ki so kolo komaj samostojno speljali in se ne vozijo več v kolesarskih sedežih. In sem sodi naša Kaja (6 let).
Naš cilj je bil slap Rinka. Nekako sem skušala navigirati tako, da bi parkirali višje pri Domu planincev v Logarski dolini, pa smo se po prvem instinktu ustavili kar na parkirišču pred penzionom Na Razpotju, kar je bilo po svoje tudi zanimivo. Pogled mi je takoj pritegnil na urejeno trato z igrali ter napis "Pravlljični gozd". Splet čistega naključja in sreče, da smo z našima puncama prispeli sem. 
Ambient na penzion in okolico že od daleč deluje "družinam prijazno". Posest sta skrbno uredila zakonca, ki sta navdih za tak pravljični gozdiček dobila v Avstriji, kjer takšnih in podobnih parkov kar mrgoli, v Sloveniji pa je ta njun park menda prvi te vrste. Postavili so ga šele nedavno nazaj, kar je pomalem tudi občutiti, saj bi bilo potrebno (in verjetno imajo tudi v planu) še malce dodelati. Kljub temu bi pohvalila vse skupaj, predvsem sam namen in pripravljenost, da se nekdo trudi družinam ponuditi tudi nek poseben tematski kotiček, ki ni postavljen le za kratek čas, kot smo običajno deležni na otroških festivalih in dogodkih. Cena vstopnice je 2,5 eur po osebi. Po gozdičku (20.000 m2) za zaključene skupine oz. po dogovoru vodi animator, lahko pa se preprosto odpraviš na "pravljični" sprehod kar sam, saj te po poti vodijo smerokazi z napisi pravljičnih junakov oz. naslovom, otrokom dobro poznanih pravljic. Ni kej, prijetno razvedrilo za vse nas, preden smo se podali naprej - po pešpoti do slapa Rinke.
Izhodišče do slapa Rinka smo si izbrali malce bolj oddaljeno, kot je bilo prvotno planirano, tako da smo prehodili cca 4km, morda tudi malce več. Med potjo smo si ogledali tudi Oglarsko bajto in se ustavili na domači hrani v koči, kjer sta se punci razveselili predvsem osličkov.
Pri slapu Rinka je na ogled še zanimivo Orlovo gnezdo, ki je nekako nevarno vgrajeno v skalovje, ampak očitno varno in stabilno.
Priporočam za enodnevni družinski izlet. Ni odveč tudi vzeti s sabo kolo. Poti je ogromno, le pazljivo pri izbiri primernih poti za kolesarjenje z otroci (prometne ceste, vzponi).
Planinski dom na Čreti (870m) - 27.3.2021
Včasih je praktično prelistati lokalno glasilo, ki ga prejmemo v poštni predalnik. Tokrat sem med listanjem naletela na opis pohodniškega izleta z vzponom do Doma na Čreti.
Iz Domžal je to 25min vožnje. Izhodišče se nahaja v kraju Vransko, natančneje na parkirišču tamkajšnjega pokopališča, od koder kreneš proti cerkvi, mimo plezališča, potem pa se ti že ponudi prva markacija. Pot je pravzaprav do vrha več kot dobro označena. Markacij je res dovolj, nekatere krasi tudi lesena podoba ptiča, saj kraj Vransko nosi ime po pticah vranah. Gozdna pot je lep uhojena, do Planinskega doma na Čreti (870m) pa prispeš v 1h 50min. Od nje se splača sprehoditi še malo naprej (cca 10min) do cerkve, kjer me je presenetil travnik poln žafranov.
Zanimivost poti je tudi ta, da predstavlja del Evropske pešpoti od Baltika do Jadrana (Flensburg-Rijeka = 2000km, prelaz Radelj -Rijeka = 250km), je pa v prvem delu speljana kar blizu hiš, pri eni od njih pa poteka celo čez zasebno dvorišče. Skupaj je cca 12km poti in sum 3:45 ure hoje. Opis poti - Hribi.net.
Po hribovju okoli Raduhe - 2-dnevna pohodniška z nočitvijo v Koči na Grohotu (6.-7.junij 2020).
Priznam, da je bil tole kar pošten zalogaj fizičnega napora, predvsem prvi dan, ko sva nehote naredila še kar nekaj dodatnih neplaniranih korakov :-). Ko ob zadnjih atomih energije in po 8h 45min hoje že težko čakaš, da uzreš ciljno kočo, se ti zdi, da je pot pred tabo kot elastika in te lepo "nateguje" z metri in metri poti, ki je kar ni konec. Ampak cilj je poplačan... zadovoljstvo nad doseženim pa je neizmeren.
- Prehojena krožna pot: Robanov Kot (Pri Rogovilcu) - Snežna jama (1.556 m) - Koča na Loki pod Raduho (1.534 m) - Lanež (1.925 m) - Koča na Groharu (1.460 m) - Grobelnik/ Robanova planina - Robanov Kot (Pri Rogovilcu).
- Dolžina prehojene poti (2 dni): 20,5km
- Min nadmorska višina: 610m (izhodišče)
- Max nadmorska višina: 1925m
- Prehojenih višinskih metrov na poti: 1.411m
Na desni zemljevid Planine Grohot s spanjem v Koči na Groharu (točka 17 na zemljevidu - klikni na sliko za povečavo):
OPIS POTI:
Za izhodišče sva si izbrala Robanov Kot - ob cesti pred gostilno Pri Rogovilcu in krenila v smeri Koča na Loki. Prvi pravi postanek za malico sva naredila po 4 urah hoje pri Snežni jami, ki se nahaja med Lučami in Solčavo. Do nje se pravzaprav lahko pride tudi z avtom, saj sva nedaleč stran opazila parkirišče. Vhod v jamo so odkrili leta 1981, za oglede pa je odprta od leta 1990. Velja za najvišje ležečo turistično jamo v Sloveniji, v kateri svoj dom pozimi najde cca 10 vrst netopirjev. Vhod v jamo brez vodnika je prepovedan, ogledi pa so možni v mesecu juliju in avgusta.
Nadaljevala sva do Koče na Loki:
kjer sva naredila krajši postanek in seveda brez okusnih borovničevih štrukljev ni šlo. Še dobro, da sva se malce okrepila, saj je bila pot pred nama še kar dolga, kar se v tistem trenutku sploh nisva zavedala.
Od Koče na Loki, ki stoji na planini Loka v pobočju Raduh, sva krenila v smeri za najvišji dosežen vrh na najini poti - Lanež (1.925 m), ki se nahaja na vzhodnem delu Raduhe. Na vrhu Laneža, kjer naju je že zajela meglica in rahlo rosenje, se nahaja vpisna knjigica in miniaturna izvedba Aljaževega stolpca. Pred nama je prikupno bežala čreda ovac:
midva (že pošteno utrujena) pa sva se trudila povečati tempo, saj vreme ni kazalo najboljše. Od vrha Laneža (16:20 pop.) sva imela do ciljne Koče na Groharu (spanje) še 1h 20 min hoje. Sestop iz Laneža je terjal spet svoje izzive, res pa je, da se noge začnejo že zapletati - morda tudi zaradi tistega psihološkega efekta, ko čakaš da prideš na cilj.
Na trenutke se ti odpre pogled na cvetoče travnike in pašnike, kar je pravi balzam in zagon za nadaljevanje poti:
Turo prvega dne sva po 8 urah in 45 min hoje (bruto) zaključila ob 17:40, ko sva se nastanila v Koči na Groharu. Ugodno presenečena sem bila nad urejenostjo koče od zunaj in znotraj, še bolj pa nad novico oskrbnikove žene, ki naju je seznanila, da se lahko stuširava. Aleluja. Tuš s toplo vodo in krepka večerja sta naredila svoje, da sva enostavno samo padla v posteljo.
Šele po prespani noči (ko me ne bi zbudil niti streljal s puško :-), sem dojela lepoto okolice in pogled na okoliške vrhove Raduha, Lanež, Olševa in Peca.
Drugi dan - 7.6.2020:
Po zajtrku sva ob 9h krenila iz Koče na Groharu in krenila naprej. Na eni od domačij sva klepet s starim možakom izoristila, da se spočijejo ne samo noge, ampak tudi oči. Razgled na Solčavo je čudovit:
Od tu sva počasi začela zaključevati najino turi v smeri Grobelnik in Robanova planina. Sestop iz te točke, kjer se še prijazno smejim, je bil tudi kar precej strm, pot sama pa precej zaraščena. Do avta pred gostilno Pri Rogovilcu sva prispela ob 12:30 in tako sklenila svojo pot. Seveda pa brez zasluženega kosila ni šlo. Za to sva izbrala kar eno od prvih na najini poti domov - Gostišče Kegljišče v kraju Lubno ob Savinji (v smeri proti Lučam).
Sklepna misel:
Prav letošnja 2-dnevna tura po lepih SLO hribih je bila vsekakor zanimiva in ustrezno naporna. Vreme je zdržalo, noge pa tudi. Lahko pa zapišem, da je bil teren celotne prehojene poti kar zahteven. Prvi dan sva pravzaprav naletela na prav vse možne talne podlage, zaradi katerih je bilo potrebno ne samo aktivirati noge, pač pa tudi možgane. Dan po dežju je bilo še toliko več nevarnosti za zdrs na spolzkih skalah in koreninah. Dodatno pa sva na poti imela še situacije kot so: deroči slap preko gozdne poti, nekaj predelov z nevarnostjo padajočega kamenja in skal, prečkanje skalovja s pomočjo jeklenih zajl, podrto drevje in smrečje skozi katerega se je bilo potrebno utreti pot, na poti nasuta in od dežja namočena zemlja.
DRON posnetka - okoli Raduhe (6.6. in 7.6.2020
Po pohodniških poteh Golte, začinjeno z ZIPLINE spustom - 15.9.2019
Sončna septembrska nedelja je bila "dogovorjena", da pospremim kolegico na zipline Golte, s katerim je bila obdarjena za svoj rojstni dan. Vožnja do tja je iz Domžal slabo urco in kar malce v zadregi se sprašujem, ali smo v vseh teh letih res prezrli ta čudoviti krajinski park, da ga še nismo obiskali. Ne toliko zaradi smučanja kot za poletne pohodniške poti.
Avto sva z Niko pustili na urejenem parkirišču v Žekovcu (nekaj ur kasneje poučeni o pravilni izgovorjavi), kjer je izhodišče za vstop na nihalko . Žal sva morali cca 40 min počakati, saj nisva vedeli, da vozi le na polno uro. Nauk za naslednjič, da se na spletu preveri urnik vožnje in kdaj je sprememba. Namreč ravno dan najinega obiska (15.9.) je tisti mejnik, ko nihajka obratuje vsak dan in sicer vozi vsako polno uro od 8:00 do 18:00 ure, od 15.9. pa obratuje samo med vikendi.
Turistična vozovnica za povratno vožnjo z nihajko je bila 11€, vendar je bil najin povratek na dveh nogah 
, zato recimo, da sva malce podprli lokalni pohodniški turizem. Kabinska žičnica te pripelje do Hotela Golte, ki leži na nadmorski višini 1.410 m z razgledom na Savinjske Alpe. Presenetil me je arhitekturno dovršen objekt hotela in sodobno opremljena restavracija z bifejem, ki vodi na teraso. Nisem se zmotila v domnevi, da vse tole ne more biti staro, saj je bil hotel zgrajen v letu 2010.
Po malce manj okusni kavici pa se je začela najina hribovska pustolovščina v objemu čudovitega krajinskega parka Golte. Najprej zipline. Kolegica uredi vse potrebno, da jo opremijo za spust, jaz zagrabim fotoaparat, se sredi travnika postavim na najboljšo pozicijo pod linijo zipline-a in se pripravim, da ujamem tisti pravi trenutek, ko mi Nika kot "cat-woman" prileti nad mano. In uspelo je, meni s fotoaparatom, Niki s prvim spustom (v darilnem paketu so ji pripadali 3 spusti). Ko sem po njenem prvem sestopu iz zipline-a videla njen nasmešek, sem potrebovala le nekaj sekund za tisti "jaz bi tudi". Menjava fotoaparata za čelado in ostalo opremo....in sem šla. Juuhhuuu!
Vsi pomisleki zaradi mojih težav s hrbtenico, so med spustom in ob pristanku zbledeli. Za varnost je odlično poskrbljeno, sediš stabilno kot dete v hribovskem nahrbtniku... hehe,... le da tu nimaš kej tarnat, ampak samo vriskaš. Hitrost pa povsem obvladljiva. Priporočam.
Po zipline-u pa sva adrenalin "iz lufta" zamenjali z realnimi tlemi. Na voljo sva imeli več poti, poimenovanih po živalih. Odločili sva se za Medvedovo pot, v upanju da res ne srečava nobenega "teddy-a". Pot vodi najprej do vrha dvosedežnice, se nadaljuje mimo jezerca do koče Tri poti, Alpskega vrta, od tu pa do Mozirske koče, kjer sva se ustavili za hrano.
Za nazaj sva se odločili, da kabinsko žičnico izpustiva in se v dolino raje odpraviva peš. Usmerjevalna tabla nama je sporočala 1h 40min, nama se je malce zavleklo, ampak naj ostane najina skrivnost. Da se bova spominjali naslednjič pa naj zapišem le 3 ključne momente: klopca pri drevesu, krave in jadralni padalec Milan
Pot med krošnjami Pohorje na Rogli - 9.november 2019
Tole je bil spet eden tistih prijetnih dnevov, ki ga mamice posvetimo za druženje z dekleti (9,14), ki so še pripravljene se potepati z nami 
.
Če se nabere gradiva za klepet, ni lepše da steče v ravno prav dolgi vožnji do Rogle in potem še na cca 1km dolgi poti med krošnjami na višini med 20 in 37m.
Tale nova turistična pridobitev na Rogli si zasluži svojo pohvalo in verjamem (upam), da bodo privabili še veliko obiskovalcev. Glede na to, da je plod dela naših severnih sosedov (nemcev) me ne čudi, saj smo podobno doživetje že izkusili v nemškem parku Waldwipfelweg, kjer je na ogled podobna lesena konstrukcija z narobe obrnjeno hišo. Na poti je nekaj zabavnih "premostitvenih točk" in poučnih postajališč, sama pot pa je prijazna tudi za invalide in vozičkarje. Kužki žal niso dovoljeni, zato pa so za njih ob vhodu zgradili prikupne lesene kletke z dostopom do vode.
Zaradi megle z vrha nismo žal imele najlepši razgled, pa vendar je bila zabavna popestritev. Vstopina 10€/odr.+ 8€ / otrok do 15let, družinska 25€.
Čas, ki ga namenite lahko tej poti med krošnjami je morda največ 45 min, zato se nikar še ne odpeljite navzdol proti Zrečam. Po cesti naprej (mimo hotela Natura in Hotela Rogla) se desno od športnega igrišča nahaja arhitekturno zanimiva cerkev (Podružnična cerkev Jezusove spremenitve na gori). Desno se potem pride na poletno sankališče Zlodejevo (Škratova pot), preko ceste pa na otroško smučišče. V tem času seveda še vse osamljeno - v duhu pričakovanega snega, seveda
Če se vračate v času kosila, priporočam postanek v Gostilni pod Roglo....gostilni z dušo, kjer poskrbijo za presenečenje tudi na samem WC-ju :-)
Rogla - poletno sankališče Zlodejevo (20.avgust 2005)
Na Rogli je Nastja preizkusila poletno sankališče "Zlodejevo". Po očkovih besedah vse skupaj niti ni bilo tako nedolžno, saj menda kar fino letiš na teh saneh na tirih. Nastja je po končani vožnji vsa presrečna skočila iz sani in mamicine skrbi "kako se bo vse skupaj končalo za Nastjo" ni bilo več. Dež nas je žal pregnal pred naslednjim poskusom, da bi se Nastja zapeljala dol še 1x tokrat v mojem spremstvu. In morda je še dobro tako...za mamico, seveda :-))
Nekaj slik na ogled: http://www.nastja.com/old/travel/rogla_2005.htm
Silvestrovanje - Terme Zreče, Rogla (dec 2011)
Samo nekaj dni pred iztekom starega leta 2011 smo rezervirali 3-dnevni paket v Hotelu Dobrava z doplačilom za ALL INCL silvestrski paket.
V hotelu so se lepo potrudili - tako s ponudbo hrane in pijače, gostoljubnostjo "na vsakem koraku" kot tudi s samim silvestrskim programom, kjer se je jedlo in pilo od 19h do polnoči.
Pred tem smo izkoristili sončne dele dnevov za sprehod okoli jezera (večerni pohod z baklami smo žal zamudili), smučanje in sankanje na Rogli ter seveda za kopanje v termalnem bazenu in savnanje. Slednje bi morali prakticirati pogosteje, saj je res prav blagodejno za telo.
Naj pohvalim tudi lokalni gostilni in sicer Gostišče Smogavc v Gorenju pri Zrečah in restavracijo v Hotelu pod Roglo, ki se nahaja na poti iz Zreč proti Rogli.
Thermana Laško (Wellnes Park Laško), 28.-31.oktober 2013
Za krompirjeve počitnice 2013 smo zašli malo v "deželo grofov Celjanskih", kjer smo 3-dnevni oddih preživeli v termah Laško. Tokratni prvi obisk hotela Wellness Park Laško je name vsekakor naredil pozitiven vtis. Preddverje hotela je zelo prostoren. Osrednji del zaseda stopnišče, ki pod bogatim stropnim lestencem vodi v prvo etažo (restavracija).
Sobe, ki jih je sodeč po dolgem hodniku kar precej, so udobne, prostorne in prijetno opremljene.
Notranji bazenski del zaokroža očarljiva steklena "kupola", ki še posebej pride do izraza v soju večerne razsvetljave.
Bazeni ponujajo radosti otrokom in tudi starejšim. Tobogan, deroča reka, jazzuci-ji ipd. Predel s savnami pa mi je bil še posebej všeč. Gre za sedem vrst savn, ki so zgrajene s pridihom zgodovine Laškega, kar žal nisem ugotovila na mestu sama. Verjetno sem bila preveč fokusirana na premagovanje vročine in iskanju "izhoda", ko sem že pošteno zakuhala. Je pa tako, da velika finska savna spominja na obliko Kozjanske hiše, parna savna na kotel za varjenje piva, infrardeča savna na vagon, ipd. Fino pa se mi zdi, da je v savni na voljo tudi manjši notranji bazen, iz katerega lahko odplavaš na zunanjega z vodno masažo. Torej priložnost za postopno ohladitev telesa - v primerjavi s tisto "nečloveško", da si telo zdrgneš s snegom ali potegneš za vrvico vedra, napolnjenega z ledeno vodo :-)
Kar se hrane tiče, pravzaprav nimam nobenih pripomb. Ponudba pestra, okusi odlični, vsekakor pa je bila pametna odločitev, da nismo predhodno doplačevali še za polni penzion (15 eur/osebo na dan), ker bi preplačali, saj je možnost malic in kosil v bazenski restavraciji več kot zadovoljiva (do 10 eur/osebo).
Pri večerji ti ob naročilu vode postrežejo seveda s svojo lokalno, termalno vodo, ki jo tudi doplačaš (1 eur/l), čeprav jo postrežejo v odprti stekleni čaši z lastnim logotipom. Gre za vodo z zdravilnim učinkom. Ta menda izvira iz globine 160m, njeno dobrodejno ionsko sestavo pa je potrdila tudi temeljita kemijska analiza, opravljena v Kanadi (prebrano iz hotelskega gradiva za goste).
Kakorkoli že, nivo in pestrost storitev kaže na to, da se novi del term Laško verjetno kar uspešno približuje paradnim konjem podobnega "wellness & spa" turizma v svetu.
Okolica je prijetna tudi za sprehod. Mimo zdravilišča elegantno teče reka Savinja, preko katere se razteza zanimivo grajen most, od tu pa pot vodi ob, z gozdom poraščenem hribu do naslednjega mostu s pogledom na pivovarno Laško.
Ker mi je v preddverju hotela prišel v roke zanimiv prospekt (vedno hlastam za turističnimi informacijami kraja, kjer se nahajamo), naj na tem mestu zabeležim še nekaj destinacij kmečkega podeželja v okolici Celja in Laškega, kamor ob priliki lahko še odrinemo v spomladanskih oz. poletnih dneh:
- Kmetija Župnek (Vojnik): stik z živalmi, naravoslovna-učna pot okoli Šmartinskega jezera ali vožnja po njem z ladjico Jezerska kraljica Zelen'Dol (4 km iz Celja):
- piknik vasica (www.eventkoca.si, www.smartinsko-jezero.com)
- Ranč Kaja & Grom (Vojnik): turistična kmetija (konji!!); cca 3km dolga Gozdna učna pot Modrijanov
- Kmetija Slapšak (Laško): ogled opuščenega rudniškega rova, gozdna učna pot Perkmandeljca, 5km stran gorska vasica Svetina
- Ekokmetija Tauses (Laško): pustolovščina s konji.
- planinska pot na Stražnik in Kopitnik in/ali kopanje v letnem termalnem kopališču Aqua Roma.
Velenjski grad in jezero (29.marec2015)
Konec marca sem nam splanirala nedeljski izlet do Velenjskega jezera. Najprej smo se ustavili pri Vili Bianca, kjer je tudi sedež TIC Velenja in se povzpeli po cca 250 stopnicah do Velenjskega gradu. Nato smo se zapeljali proti jezeru. Predviden je bil krajši sprehod po delu "Pozojeve grajske poti" (stare Škale - Turn;cca 30min), vendar smo se tokrat (tudi zaradi neinteresa najmlajših) sprehodili le ob jezeru do plaže in avtokampa.
Sicer pa je celotna"Pozojeva grajska pot" krožna in bi peš kar terjala cca 4-5 ure hoje, skupaj z ogledi znamenitosti, ki se ponujajo na poti: Vila Bianca, Velenjski grad, Grad Šalek, Grad Ekenštajn, Grad Turn in Stare Škale.
Morda drugič, idealno bi bilo s kolesom.
SPODNJEPOSAVSKA regija
Planinski družinski izlet na Lisco, 948 m.n.v.; Posavsko hribovje - 15.10.2011
** Tradicionalni jesenski izlet trzinskega PD in DPM
- Cilj: vrh Lisca, ki leži severno od Sevnice. Na vrhu stoji meteorološka opazovalna in radarska postaja. Nedaleč stran, pod vrhom Lisce sta 2 koči - Jurčkova in Tončkov dom.
- Izhodišče in dostop na Lisco: Lahov Graben - Ješivec - Lisca.
- Sestop: Razbor. GPS track prehojene poti - klikni tukaj. Vzpon se je začel na 450 mnm, vrh na 930 nmn pa je bil dosežen po slabih dveh urah hoda.
Zanimivosti na poti:
- postanek ob zaselku Puršnica in ogled slapu na potoku Gračnica
- postanek v samostanu Jurklošter, kjer je baje pokopana Veronika Deseniška.
- voden ogled meteorološke in radarske postaje na vrhu Lisce
- obisk vinske kleti Mastnak in voden ogled (lastnik
Terme Čatež - oktober 2008
31.10.-02.11.2008, Obisk Term Čatež - ogled in preizkus nekaterih novosti v Zimski Termalni rivieri
Stran s slikam je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/termecatez.htm .
16. maj 2009; Obisk Term Čatež in preiskus novosti
V času moje "službene sobote" so se moji veselo kopali v Termah Čatež. Očitno imajo tam spet nekaj novosti, med katerimi predvsem v medijih odmeva sedaj indijanska vas. Tja se verjetno odpravimo v juniju. No več o izletu pa na Markotovem blogu, kjer sem tudi sama šele videla, kam je peljal mojo malo Kajo (5 let), ki je preživela adrenalinske spuste :-).
ZASAVSKA regija
Na pohodu do Spominskega parka Draga (Hrastnik) - 27.04.2014
Na dan upora proti okupatorju smo se odpravili v Zasavje oz. po poti do Spominskega parka Draga. Nova poznanstva in klepet z ljudmi iz teh krajev nam je prijetno zapolnil nedeljski dan, pa tudi vreme nam je bilo naklonjeno ravno do zaključka naše poti. Posebej presenečena nad pogostitvijo na kar dveh postojankah, pa čeprav pot ni bila tako dolga. Gostoljubnosti res ni manjkalo :-)
Pot smo ob 10h začeli pred gostilno Babilon v Hrastniku in se podali po gozdni poti, ki se v svojem prvem delu kar prijetno dvigne. Prvi postanek nam je bil namenjen pri cerkvi na Dragi, kjer je spominska plošča Ane Dimnik (ali pa je tu pokopana - ne vem). Ženska si je po svojih svobodomiselnih idejah in v boju za slovenski jezik prislužila naziv"slovenska mati".
Naše druženje smo ob 13h zaključili v Prapretnu, eni od 10-ih krajevnih skupnosti Hrastnika, kjer so nas še malo pogostili predno smo se razšli in ubežali pred prvimi pravimi dežnimi kapljami tega dne.
Če nas pot še zanese v ta konec, pa bi si na tem mestu zapisala, da morda obiščemo še: Steklarski grad (VIla de Seppi) ki po svoji podobi spominja na grad Miramar pri Trstu, - Planinski dom Gore '762 n.m.v.), pohodniške poti (Kopitnik, Kal, Kovk, Krnice, Šavna Peč, Turje),Hrastniške konjeniške poti. Več - tukaj.
Čemšeniška planina (1120 m) - 19.maj 2018
Sobotno dopoldne sredi maja je bil res že čas, da kreneva malo v hrib in da po preteklem deževju omogočiva naši Sheili malce gibanja na prostem.
S startom ob 9:30 izpred cerkve za Čemšeniško planino je vsega skupaj za 2h in 40 min hoje v obe smeri (GoogleFit) ter cca 8 km.
Vzpon je ravno toliko strm, da ti kar prijetno vzame malce sape, sicer pa je v 2.tretjini gozdna pot boljša. Mešan gozd z res lepimi drevesi in cvetočo gozdno podrastjo me je presenetil. Dom dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini (1120 m) je lepo urejen s prostrano površino s klopcami in lepim razgledom. Zunanji WC "na štrbunk" pa je čisti presežek in še nikjer videno, da bi tudi takemu intimnemu kotičku namenili toliko skrbi pri ureditvi (zasluga verjetno sponzorju SVEA).
