´

• Izhodišče: mejni prehod Ljubelj (smuč.center Zelenica)
• Čas hoje: skupaj 2h 40min
• Opis poti -
  img: 
  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

  

Prijeten družinski pohodniški dan na Malo planino. Vožnja do tja iz Trzina se mi je sicer kar malce vlekla, pa malce me je upehal strm začetni vzpon. Ko pa prideš na vrh vzpetine, je sprehod do Jarškega doma na Mali planini prav čudovit. Narava in lega te pastirske vasice na vzpetini me je prevzela, še bolj pa kolegico Jano, ki nam je s svojim "šklocanjem" skoraj skurila fotoaparat :-)  Ampak se je splačalo, ker smo dobili nekaj dobrih foto posnetkov.

Nedaleč stran je tudi Črnuški dom in Domžalski dom (vsi domovi menda cca 1/2 h hoje narazen). Priporočamo vsem.

img: 

** Tradicionalni jesenski izlet trzinskega PD in DPM

• Cilj: vrh Lisca, ki leži severno od Sevnice. Na vrhu stoji meteorološka opazovalna in radarska postaja. Nedaleč stran, pod vrhom Lisce sta 2 koči - Jurčkova in Tončkov dom.
• Izhodišče in dostop na Lisco: Lahov Graben - Ješivec - Lisca. 
• Sestop: Razbor. GPS track prehojene poti - klikni tukaj. Vzpon se je začel na 450 mnm, vrh na 930 nmn pa je bil dosežen po slabih dveh urah hoda.

Zanimivosti na poti: 

• postanek ob zaselku Puršnica in ogled slapu na potoku Gračnica
• postanek v samostanu Jurklošter,  kjer je baje pokopana Veronika Deseniška.
• voden ogled meteorološke in radarske postaje na vrhu Lisce  
• obisk vinske kleti Mastnak in voden ogled (lastnik

img: 

Začetek šolskega leta je kot nalašč da razmigamo otroške "riti in noge", si je verjetno mislil M., ko je Nastjo in sošolko Tjašo gnal gor do Stola. Vreme jim je bilo naklonjeno, na voljo so bili XXL sendviči, ni pa manjkalo tudi kakšnega "uf" in "joj". 

Več o pohodu na Stol na njegovem blogu - tukaj. 

img: 

Bolj kot resni pohod, je bil tole poskusni sprehod sredi tedna. Zgolj, da Kaja "uhodi" nove planinske čevlje, preden se z Nastjo odpravita v Logarsko dolino na poletni tabor PD Onger. 

img: 

Blejski Vintag je dobro poznana izletniška točka v Triglavskem narodnem parku. Prijeten sprehod po urejenih poteh reke Radovne je prava poživitev, sploh če si ponekod, predvsem pri velikem, 13-metrskem slapu, še rahlo poškropljen. Na septembersko soboto je bilo še posebno veliko tujcev (angleško govorečih).  

Nadaljevali smo še s sankanjem na poletnem sankališči Straža na Bledu. Preiskušeno že na Rogli pred 5 leti, no pa tudi tokrat je bilo zabavno.

img: 

Sončni praznični dan (25.6.) smo izkoristili za umik v naravo, proti Kamniško-Savinjskim Alpam, natančneje v Solčavsko regijo. Tu imamo pravo harmonijo treh dolin, od katerih smo si tokrat izbrali Logarsko dolino, ki leži v objemu med Robanovim in Matkovim kotom. Nad njimi se bohotijo gorski vrhovi Ojstrica, Planjava, Kamniško sedlo, Brana, Turska gora, Rinke in Mrzla gora.

Pot do Logarske doline smo ubrali v smeri proti Kamniku, nato pa Mekinje - Stahovica - Črnivc - Gornji Grad -  Radmirje - Ljubno ob Savinji - Luče - Robanov kot -  Solčava. Za povratek pa smo se malce popeljali na avstrijsko stran in nato na Jezersko.

Vstop v Krajinski park Logarska dolina je plačljiv za motorna vozila, kar se mi zdi povsem sprejemljivo. Vsak s svojim prihodom na nek način nosi odgovornost in skrb za čisto in neokrnjeno naravo, ki je tu resnično lepo negovana. V bistvu je odločitev za obisk Logarske doline s kolesom najboljša rešitev. ampak pri malih otrocih je to nekako težje izvedljivo, sploh pri tistih, ki so kolo komaj samostojno speljali in se ne vozijo več v kolesarskih sedežih. In sem sodi naša Kaja (6 let). 

Naš cilj je bil slap Rinka. Nekako sem skušala navigirati tako, da bi parkirali višje pri Domu planincev v Logarski dolini, pa smo se po prvem instinktu ustavili kar na parkirišču pred penzionom Na Razpotju, kar je bilo po svoje tudi zanimivo. Pogled mi je takoj pritegnil na urejeno trato z igrali ter napis "Pravlljični gozd". Splet čistega naključja in sreče, da smo z našima puncama prispeli sem. Ambient na penzion in okolico že od daleč deluje "družinam prijazno". Posest sta skrbno uredila zakonca, ki sta navdih za tak pravljični gozdiček dobila v Avstriji, kjer takšnih in podobnih parkov kar mrgoli, v Sloveniji pa je ta njun park menda prvi te vrste. Postavili so ga šele nedavno nazaj, kar je pomalem tudi občutiti, saj bi bilo potrebno (in verjetno imajo tudi v planu) še malce dodelati. Kljub temu bi pohvalila vse skupaj, predvsem sam namen in pripravljenost, da se nekdo trudi družinam ponuditi tudi nek poseben tematski kotiček, ki ni postavljen le za kratek čas, kot smo običajno deležni na otroških festivalih in dogodkih. Cena vstopnice je 2,5 eur po osebi. Po gozdičku (20.000 m2) za zaključene skupine oz. po dogovoru vodi animator, lahko pa se preprosto odpraviš na "pravljični" sprehod kar sam, saj te po poti vodijo smerokazi z napisi pravljičnih junakov oz. naslovom, otrokom dobro poznanih pravljic. Ni kej, prijetno razvedrilo za vse nas, preden smo se podali naprej - po pešpoti do slapa Rinke.

Izhodišče do slapa Rinka smo si izbrali malce bolj oddaljeno, kot je bilo prvotno planirano, tako da smo prehodili cca 4km, morda tudi malce več. Med potjo smo si ogledali tudi Oglarsko bajto in se ustavili na domači hrani v koči, kjer sta se punci razveselili predvsem osličkov.

Pri slapu Rinka je na ogled še zanimivo Orlovo gnezdo, ki je nekako nevarno vgrajeno v skalovje, ampak očitno varno in stabilno.

Priporočam za enodnevni družinski izlet. Ni odveč tudi vzeti s sabo kolo. Poti je ogromno, le pazljivo pri izbiri primernih poti za kolesarjenje z otroci (prometne ceste, vzponi).

img: 

Zbrani vsi skupaj pred spustom  navzdol....(slika: Lado K.)

Na lepo sončno soboto (27.2.2010) se nas je zbralo skoraj 30 ljubiteljev sankanja, ki ga je organiziralo Društvo prijateljev mladine Trzin in planinsko društvo Onger. Ob 8:30 smo se z avtobusom odpeljali iz Trzina proti staremu mejnemu prehodu Ljubelj, kjer smo si izposodili sanke, poskrbeli za primerno obutev, obleko in varnost (čelade) ter odvlekli sanke po nezahtevni poti do Koče na Ljubelju, ki stoji 1370 m visoko. Preden so l. 1945 odprli predor je ta cestni prelaz z 28% vzpona veljal za najbolj strm cestni prelaz v Alpah. Priznam, da me je po prvih korakih po rahlo drsečih tleh malce stisnilo pri srcu ob misli, kako bo to šele letelo s sankami navzdol. Sankanje po zmrznjeni progi bi znala biti dokaj nevarna. Pa nas je vodnik - "naš trzinčev Miha" nekako potolažil, da bo sonce poskrbelo za vse, češ preden pridemo do vrha in se spustimo, se bo sneg že zmehčal in se bomo sankali po ravno pravšnji progi. Njegova trditev se je izkazala za pravilno že v prvi tretjini prehojene poti in skrbi so se razpuhtele. Dobra volja in občasno potrebna motivacija mlajšim otrokom, ki so na trenutke nestrpno spraševali "koliko še do vrha" sta bili potrebni, da smo brez kakršnihkoli problemov prišli do koče.

Že pred odhodom smo bili opozorjeni na taljenje snega in nevarnost plazu. In res se je sneg, ki je na veliko obtežil smreke, na nekaterih točkah kar lepo usipal na cesto, kar smo med vlečenjem sanmi navzgor tudi dobro občutili. Na poti pa smo naleteli tudi na posledice že sproženega plazu, ki se je dobesedno utrgal od tal in zdrsnil na cesto. Zanimiv prizor in lahko rečem da tudi nazorno opozorilo in poduk za vse nas, kaj se lahko dogodi v gorah.

Ko smo zagledali kočo, so otroci kar pospešili korake in v trenutku niso bili več utrujeni. Vzeli smo si več kot 1/2 urni oddih za počitek in malico, otroci pa so se naskakali v sveže zapadel sneg, pri čemer je bilo za nas mame najbolje, da kar prekinemo z opozarjanjem, da ne bodo preveč mokri. Veselje in razposajenost sta pretehtala in tudi kakšen očka je popustil zavore in prebudil otroka v sebi :-)

Vodnik Miha, ki nam je že med vožnjo v avtobusu ponudil odlično predavanje o naših čudovitih gorah, proti katerim smo bili namenjeni ter podal nekaj zanimivih zgodovinskih in drugih podatkov, je na vrhu (pred spustom s sanmi) poskrbel še za nekaj dodatnih poučnih minutk.  Na manjši površini vzpetine nam je prikazal simulacijo snežnega plazu.  Demonstriral nam je izdelavo prereza in testiranje snežne odeje glede nevarnosti oz. možnosti za proženje plazov. Najprej je izmeril količino vsega zapadlega snega, potem pa s posebno lopato oz. t.i. LAVINSKO LOPATO izkopal v sneg luknjo, pravokotno s tlemi. Pokazal nam je kako s pestjo in prsti preverimo trdnost plasti snega (kar kaže na to, koliko mehkega snega je zapadlo na bolj trdne plasti snega), potem pa s pomočjo lavinske lopate izvedel ukrep, ki je povročil zdrs zgornje plasti snega - podobno torej kot sprožitev naravnih snežnih plazov, ki so tudi to zimo terjali že preveliko število smrtnih primerov. Del njegove "snežne demonstracije" je na ogled - TUKAJ.

Sledil je še najslastnejši del, za katerega smo se "trudili" s hojo navzgor - SPUST S SANMI. Ker nam je vreme bilo zelo naklonjeno, vse skupaj niti ni bilo preveč adrenalinsko. Hitrost in zaviranje na serpentinasti progi je vsak zase enostavno lahko kontroliral, le na kakšnem ovinku nas je nekatere malo vrglo iz sani ali smeri, vendar brez večjih posledic. Po spustu smo se starši z otroci  še nekajkrat sprehodili nazaj po poti navkreber in otrokom "podarili" še zadnje snežne radosti tega dne. Video posnetek prvih, ki so prisankali na cilj, klikni TUKAJ.

Pika na i, pa je bil na poti nazaj še postanek v Tržiču v gostilni "The Old English House", kjer smo si privoščili kavo, vročo čokolado, nekateri tudi kakšen pirček.  

img: 

18.10.2008 - Izlet z Društvom prijateljev mladine Trzin, obisk Škocjanskih jam in sprehod po učni poti Škocjan

Nekaj slik in krajši video je na ogled še na stari spletni strani: http://www.nastja.com/old/travel/krvavec.htm