´

Za poletje 2013 smo si zastavili Albanijo in nekaj Grčije (načeloma le Lefkas), pa se je vse skupaj prevesilo v večjo "odisejado".

Turistično naselje Stella Maris predstavlja moderno urejen kompleks, z vso potrebno infrastrukturo. Ob vstopu v naselje prav poseben vtis naredi zalivček in pa seveda znani teniški center, kjer vsako leto organizirajo teniški turnir.

Za otroke so bila v času našega obiska "top atrakcija" napihljiva vodna plezala (podobnega smo kasneje opazili še v Portorožu). Cena 40 hrk za 30 min, ampak niso komplicirali glede časa uporabe, saj sta punci bili gor sigurno 1h, če ne celo več.

Morska voda pa vsekakor tokrat ni bila kak presežek. Tudi malce neprijeten občutek sem imela, ko sem zaplavala v tem malem zalivčku (voda dokaj topla, motna). Kakorkoli že, po deževnih in dokaj hladnih dneh, nam je dobro delo, da smo zaplavali v morju in da nas je sonce končno malce ogrelo.

img: 

Centinera je turistični kraj z deloma prodnato deloma skalnato obalo (50m), ki se razteza ob manjšem zalivu, kamor se je odpravila naša druščina  na sliki spodaj; Marko "blažen med dekleti je raje skočil izza objektiv :-).

Naključno sva z Markotom odkrila tudi cca 3 km dolgo sprehajalno pot Bumbište, ki vodi okoli rta zaliva do marine Pomer na drugi strani. 

V bistvu je to poučna šolska pot, na kateri so uredili tudi nekaj telovadnih orodij. Kot taka nudi prijeten cca 1h dolg sprehod po prijetno senčnem gozdičku. Škoda le, da začetka te sprehajalne poti niso bolje označili, saj je na začetku poti le tabla za slepo cesto, v bistvu pa se ravno na njej priključič na sprehajalno pot.

Turistično naselje Centinera je primeren za bolj miren oddih  - vsaj tokrat je izgledalo tako. Odmaknjeno od večjih mest(cca 6km od Pule) nudi paviljonsko namestitev (mislim da so 3 stavbe / depandanse), manjši notranji bazen, restavracijo in nekaj skromnejših otroskih igral, cca 1-2 km stran pa tudi večje nogometno igrišče, ki smo ga spet odkrili med sprehodom do marine Pomer.

Za družine z manjšimi otroci je nekako kar dobrodošel organiziran animacijski program. Za to so tokrat poskrbeli animatorji iz Domžalskega podjetja Otok sporta, ki so organizirali dopoldanske ustvarjalne delavnice, popoldanske športne aktivnosti in večerni mini disco.

Hrana v obalni restavraciji je v bistvu "polnopenzionska", kar so nam prodali kot All Inclusive Light :-). Ampak, OK ... je bilo čisto v redu, ker sicer bi se morali vsesti v avto in odpeljati v prvi večji kraj. Glede na razpoložljivost parkirnih mest v neposredni bližni, pa si vesel, da ti tega ni potrebno prakticirati. Na recepciji smo dobili informacijo, da je zasedenost sob 100% in podaljšanje bivanja ne bi bilo izvedljivo.

Na poti nazaj smo (polovica ekipe) naredili še postanek v Puli za ogled amfiteatra.

img: 

Na poti iz celodnevne smuke v avstrijskem Gerlitzu, smo se ustavili še v Mojstrani za ogled "ledene dežele" in predstave "Živih jaslic".

Gre za ledene skulpture, ki so jih postavili v soteski Mlačca. In glede na temperature (v času našega obiska 7 st. C), morajo led kar dobro vzdrževati vsak dan, da ohranijo podobe. Lepo so se potrudili.

Tudi predstava je bila kar zanimiva, samo nekako se mi zdi, da niso ravno spretno združili in prepletli zgodbo o rojstvu Jezusa z zgodbo sodobne družine (odnosi, čas za družino in skupno druženje). Še najbolje bi bilo, da bi bila zgodba ena sama (pobožna, ker pač sovpada s tem časom), nastopajoči pa morda starejši igralci brez scene z računalniki in mobiteli.

To je seveda samo moje mnenje. So pa verjetno želeli s predstavo sporočiti, da je čas Božiča in po njem vse bolj izgubil svoj pomen, da še premalo gojimo in vzdržujemo družinske vezi in tonemo v svet, v katerem smo zaslepeni od dela, potrošništva oz. vsega tistega, kar "hladi" meddružinske odnose.

Kakorkoli že, na nek način mi je bila predstava všeč, še posebej pa sem bila prijetno presenečena nad "ledeno sceno" in malim ognjemetom, ki so ga uprizorili ob koncu predstave med ledenimi skulpturami.

Še ena družinska smuka onkraj slovenske meje, tokrat v smučarskem središču Gerlitzen, ob jezeru Ossiacher blizu Beljaka.

Smučarski center se dviga do višine 1909 m.n.v., ima 13 smučarskih naprav in 26 km smučarsih prog. Slednje so lepo urejene in primerno zahtevne za vse kategorije smučarjev.

Na zadnji petek starega leta ni bilo pretirane gneče, pa vendar se je med smučanjem vame zaletela deklica (cca 8 let), da sva padli po tleh. Na srečo se je vse dobro končalo in nobeni ni bilo nič. 

Po celodnevni smuki smo se na poti nazaj ustavili še v Mojstrani, kjer smo si v soteski Mlačca ogledali Žive jaslice.

Več - tukaj.

img: 

Pred božičem smo se odločili za "otvoritev" družinske smučarijade. In tako nam je M. izbral Višarje pri Trbižu (IT), ki se nahaja slabih 20 km od Kranjske gore. Všeč mi je bilo predvsem, ker ni bilo zaznati gneče, smučišče z 32 km progami pa kot tako ni nič posebnega. Vsekakor je kar primerno za družinsko smuko, za smučarje začetnike, pa tudi za tiste, ki si želijo večjih strmin.  

Kakorkoli že, za prvo smuko v tej sezoni se mi je zdelo ravno prav, sploh ker smo morale punce sprobati "nove" dilce. Vsaka je namreč zapeljala dol z drugimi smučkami kot lani. In test je bil uspešen.

Pogrešala sem edino malce več ponudbe za najmlajše. Kak snežni vrtec ali poligon na prostem, pa seveda "dovoljenje" za sankanje. Slednje tu ni dovoljeno, bi pa bilo praktično, saj se najmlajši hitreje utrudijo od smučanja in je fajn, da lahko počneš na snegu še kaj drugega. Ampak mali Jure (Nastjin in Kajin bratranec) je pri 4 letih dobre volje preiskusil smučanje, se ni prav nič pritoževal ali upiral in rekel, da bo še prišel smučat .

img: 

Čofotanje na morju (Fiesa) v družbi sestričen Nastje in Kaje je bilo za Laro več kot očitno prijetna sprememba. Tudi pot do 1,5km oddaljenega Pirana je bila zanjo mašji kašelj (ne pa tudi nazaj).

Lara se prvič opogumi v vodo - najprej strahoma in zelo previdno (1. in 2.dan), potem pa smo ostali pri njenem vztrajanju (še, čop čop). Mami, drugo leto kupi rokavčke !!! Sposojeni so se tokrat dobro obnesli.

Večerna zabava v BALONI PARK (Portorož). Lara neumorno skakala neprekinjeno 1h.

Morje, igrala, tekanje sem in tja, družba otrok...vse samo veselje za Laro, žal pa smo imeli tudi manjšo neprijetnost, ki nas je vodila na obisk v  ZD Lucija in bolnišnico Izola.

Lara prejme nekaj šivov na glavi in prav posebno kapico .

*** Nastanitev: penzioni Mladinska knjiga, Fiesa. <
Več: http://www.mladinskaknjigafiesa.si/. Primerno za otroške poletne tabore in tudi družine.

img: 

Drugi dan, ki je bil bolj oblačen in z manj sonca kot predhodni dan, še zadnje ure namenimo Mirabilandiji (10h – 15h), ko premagam svoj strah in se skupaj z Nastjo (12) podam še na Ispeed (http://www.youtube.com/watch?v=UV_CN0pcxyU) .

Preživim  .

Od 39 naprav, smo tako preiskusili cca 20 naprav (nekatere tudi večkrat), nismo pa šli v Mirabilandija Beach (predel s tobogani in bazenom – doplačilo). Ob 16h že ubiramo prve kilometre proti domu (Rimini – Ravenna –Venezia – Lj).

Sklepna misel: 
Naše prvo popotovanja z AD je bilo res super. Povsem pozitivna izkušnja – nobenega trka, kraje, vloma v AD ali bolezni na poti.  AD ti ponuja udobje, ki ga z osebnim vozilom nimaš. Je pa seveda občasno tudi kak izziv, ki ga mora voznik sprejeti tako ali drugače (ozke ulice, serpentinaste ceste in ovinki). 

Priporočam vsem:

• ki se ne ustrašijo dolge vožnje, 
• ki so jim všeč aktivne počitnice, torej , da je vsak dan preživet drugače in vsakič na novi lokaciji,
• ki jim ni odveč vložiti tudi nekaj dela v samo potovanje (ni to izležavanje!!); npr. sprotno čiščenje notranjosti AD-a, kuhanje, skrb za čisto in odvečno vodo, organiziranje poti v smislu "kam"),
• ki so strpni zmerno hitre vožnje po avtocestah (80-100 km/h in ne več),
• ki jih ne razburi dejstvo, da je parkiranje za AD omejeno oz. le na predpisanih lokacijah (parkiriščih)

Sicer pa si o prvi "šoferski izkušnji" z avtodomom lahko preberete na Markotovem blogu - tukaj, kjer objavlja tudi več slik (načeloma iste kot na tej strani).

img: 

Po zajtrku, ki je bil seveda bolj lahek , se prvi dan podamo v park med prvimi (odprejo ob 10h). Jaz že rahlo trepetam, kaj vse me čaka, moji trije junaki pa veselo in poskočno na prve divje vožnje.

Prvi dan smo vsekakor izkoristili »na polno«, saj smo bili v parku od 10h do 22:30. Si predstavljate 13 ur adrenalina in pohajkovanja na  35 stopinj celzija?  Slednje je prav prišlo, saj smo se morali večkrat osušiti, ker je precej naprav precej »mokrih« (npr. Auto Splash, Niagara, Blue River, Reset…). 

Zvečer smo dočakali še 2 večerni predstavi, od katerih smo odprtih ust obstali predvsem pri showu s policaji. Utrujeni popademo po posteljah ob 23:00.

img: 

Ob 8h na poti proti Mattinati, ki ga Lonely Planet omenja kot bolj umirjeno obalno vasico v primerjavi z ostalimi kraji, ki mu sledijo.

V kraju Vieste hiter skok v morje (nizka in ne preveč čista voda, zato pa lepo obalno skalovje), nato pa v smeru La Salata – Peschici – Rodi Gargano. To je obalna cesta, ki ti ponuja večkrat pogled na bolj ali manj podobne plaže (peščene, ponekod le nekaj kopalcev, drugod pa polno pisanih senčnikov in kopalcev).

Predvsem neokusno je v okolici Rodi Garganico, z razmočeno mivko na plaži, zraven pa obalna cesta, ki se nahaja nedaleč stran od železniških tirov. Tudi v okolici Pescare ni bilo kaj dosti zanimivega, da bi se tu ustavili – verjetno bi se morali podati bolj v notranjost polotoka, kar nismo imeli v planu. Nasploh ta dan namenjamo bolj vožnji do Riminija, da zadnja 2 dneva na veselje punc preživimo še v znamenju adrenalina in zabave (Mirabilandija, ki na ta dan ostaja še skrivnost za naši dve punci  ).

V Mirabilandijo prispemo ob 20:30. Kaja in Nastja sta navdušeni, saj nista pričakovali ta postanek.  Cenovno smo kar dobro prišli skozi. Za PZA pred parkom smo plačali le 15 eur za 2 dni namestitve s servisom za AD , vstopnico za park pa smo tudi dobili po sistemu 1=2 (torej za ceno dnevne vstopnice lahko park obiščeš še naslednji dan, s tem da ne smeš pozabiti pred izstopom iz parka prvi dan zaprositi za zapestnico, s katero potem vstopiš v park še naslednji dan). Cena vstopnice je 34 eur oz. 28 eur za otroka do 10 let.

img: 

Ta dan je bil rezerviran za ogled mestnih znamenitosti. Pred nami Lecce - mesto z cca 90-100.000 prebivalci, ki je prežeto z duhom baroka.

Mestne stavbe, stanovanjska poslopja in cerkve so namreč ponekod kar malce pretirano opremljene in okrašene z motivi tega obdobja (stebri, ki podpirajo balkone, ulične svetilke, kljuke in trkala vrat, dekorativne figure in kipci na fasadi).  Ob prihodu v Lecce smo pustili naš  AD na velikem parkirišču, cca 15-20 min hoje stran od glavnih znamenitosti mesta. Peš smo se tako podali do Piazza del Duomo in Piazza San't Oronzo tako da smo si ogledali mestno katedralo, palačo in ostanke rimskega gledališča, ki stoji kar sredi mesta.

Pogled navzdol je kar zanimiv, očitno pa ga uporabljajo tudi kot prireditveni prostor (zvečer mora biti kar zanimiv utrip mesta).
Pozno popoldan peljemo v smeri Brindisi – Fasano – Locorotondo, da si ogledamo znamenite hiške »trulli« v mestu Arbelobello. Alberobello ima 1500 trulli-jev, ki jih je zaslediti v dveh soseskah mesta (v Rione Monti/ 100 trullijev in v Rione Aia Picola/400 trullijev), ostali se nahajajo v predmestju in okolici.  

Mi smo jih opazili že 10km pred Arbelobello-om, ko smo se peljali mimo kraja Locorotondo.
In kaj so trulli-ji ? To so posebne kamnite hišice s stožčastimi strehami, na vrh katerih so nameščeni posebni simboli (njihov pomen ni znan).  Trullije so danes odprli v komercialne namene (trgovine s spominki, bari, vinske kleti….). Res toplo priporočam obisk tega mesteca, kjer soseska s trulliji deluje kar malce pravljično. Nasvet: ko pripelješ v mesto Arbelobello, sledi tablam »ZONA DEI TRULLI«.

Ob 18h se podamo naprej, proti mestu Bari (za nami že 3.100 km), nato po avtocesti Canosa di Puglia – Cerignola (odcep na sever proti zalivu Manfredonia oz. v istoimenski kraj). PZA-jev v tem delu ni in šele ob 23:30 sva se z M. odločila, da prespimo na osvetljenem parkirišču v kraju Siponto (prvi kraj na polotoku Gargano), blizu stanovanjskih blokov.

img: 

Vozimo proti skrajnemu dnu italijanske petke (Capo Santa Maria di Leuca - Santa Cesare Terme), ki si jo bom zapomnila po slikoviti obali in lepih razgledih. Hrbet malce že trpi, ko se nagibam skozi okno avtodoma  in "škljocam" na vse strani. Kakšen posnetek bo že uspel :-)

V Otrantu nismo naši želenega PZA-ja (Oasis Park), smo pa zato v nadaljevanju vožnje naleteli in tudi izbrali PZA ("2 Palme Baia dei Turchi"), ki si ga bom zapomnila po 600 m dolg gozdni potki, ki vodi do obale s turkizno modrim morjem z gromozanskimi valovi, ki ti tudi v nizki vodi do pasu lahko kar naenkrat sežejo čez glavo.

Otroke je treba tu res imeti stalno na očeh. Pa seveda, tu bo ostal spomin na vodno kamero, ki jo je izgubil Marko, potem ko se je z njo podal v vodo. Val mu jo je v sekundi snel iz glave, njegovi posnetki nas treh punc, ki veselo premagujemo valove, pa so dobesedno "splavali po vodi" oz. pod vodo. Pri tako razburkanem morju, kjer tudi z masko pod vodo vidiš samo mivko, je tako kot da bi iskal šivanko v kupu sena. Na srečo je M. dan poprej naložil vse video posnetke na računalnik. 

img: 

Zapuščamo Camp Neptuno (ostanite v cvetju in v družbi novih turistov !!), na poti pa si na mojo željo ogledamo "še ene kamne". Na srečo do njih ni treba veliko hoditi.

Severno od Metaponto se namreč nahaja Tarole Palatino, ostanki templja, ki se nahajajo lepo ob poti, vendar je treba biti pazljiv na katero cesto iz Metaponto se priključiš. Mi smo prvič zašli, prava cesta iz Metaponta  je tista, ki vodi na Taranto, ob njej pa se nahaja Tarole Palatino, kjer danes stoji še 15 od 36 originalnih stebrov tega templja.

Nadaljujemo pot Taranto - Manduria - Avetrana. Od tu dalje je cesta malce dolgočasna, zato pa pokrajina na široko posejana z nasadi oljk. Kraj Porto Cesareo, mimo katerega peljemo, je spet eden od turistično razvitih letovišč s polno obiskanimi plažami, Gallipoli pa je bil "zadetek v polno".

MUST SEE destinacija, ki jo priporočam vsakemu, ki ga pot zanese v to smer. Gre za simpatično staro mestece, ki se nahaja v bistvu na otočku, ta pa je povezan s celino oz. novejšim delom mesta z mostom.

Najbolj prijetno presenečenje je bilo vsekakor dejstvo, da smo uspeli najti parking za camperje v samem pristanišču Gallipoli oz. le korak stran od znamenitosti tega mini otoškega mesteca. Na sliki spodaj skrajno levo - parking za camperje.

Mestece smo si najprej ogledali s turističnim vlakcem, ki te v 20 minutah popelje okoli otoka (3 eur/osebo). Sladoled v baru s pogledom na mestno plažo (in tudi kasnejšim kopanjem) je idealna sprostitev in hkrati točka, kjer te res fajn prevetri (Gallipoli menda velja za mesto, ki je izrazito izpostavljeno vetru). 

Sprehod po prijetno hladnih mestnih uličicah in pogled na verigo restavracij, ki so jih začeli polniti lačni turisti, nas je privedlo do odločitve, da si še mi privoščimo lokalno kulinariko, saj vendar Gallipoli velja za pomembno ribiško mestece.

Vsebina na naših krožnikih pa je bila tudi dokaz, da smo se dobro odločili. Sama sem naročila "tagliati" oz. na tanke listične narezane lignje, začinjene s posebnimi aromami s priokusom balzamičnega kisa, vse skupaj pa na rukoli. Kaja (8) seveda pizza margerita, Nastja špagete s školjkami in ostalimi morskimi sadeži, Marko pa ribo na žaru. Poplakneva skupaj še z lokalno vinsko kapljico in občutek je čudovit. Sledila je nočitev v AD, ki smo ga imeli parkiranega na pomolu pristanišča Gallipoli. Precej vetrovna noč. Strah, da nas bo kar odpihnilo, vsekakor pa nismo smeli imeti odprtih stranskih oken, le 2 strešna.

img: