´

Camp L'Ultima Spiaggia, Barisardo http://www.campingultimaspiaggia.it/web/index.php:

"Zvezdice" se tu dobro občutijo: lokacijo šotora smo si sami izbrali (blizu WC-a in tušev), avto parkiran 20m stran, sanitarije so čiste in lepo opremljene, topla voda pri umivanju posode, plaža "diha" in ni množično obiskana, pralni stroji, kotiček za likanje, posebna kopalnica za mamice z dojenčki, končno možnost za enostaven dostop do WI-FI.

Edina slabost (ki pa spet ni bila tako moteča) pa je dokaj majhna in skromno založena trgovinca v kampu (bi pričakoval, da bo večja glede na kategorijo in velikost kampa), na WC-jih tudi ni toaletnega papirja.

Za animacijo v kampu skrbi cca 10 mladih fantov in deklet, ki dobro opravljajo svoje delo. Z njihovimi pozdravi in nasmeški že prvi dan ob prihodu dobiš občutek, da se poznamo že od lani :-). Njihovo počitniško delo (predvidevam) verjetno niti ni tako enostavno. Zjutraj jih že ob 7h vidiš, kako skrbno čistijo sanitarije, dopoldan kratkočasijo goste kampa na plaži (gimnastika, vodna aerobika, igre z žogo,…..), popoldan (16-18h) zabavajo otroke v mini-clubu, ob 21h vodijo baby disco, v kasnejših urah pa poskrbijo za odrasle (ples, glasba, dramske uprizoritve). Kar delovno, bi rekla in kljub temu se ti smehljajo na vsakem koraku. Plačilo ? Verjetno ni zanemarljivo.

Plačilo (3 nočitve, 2 odrasla, 2 otroka, šotor, elektrika) = 148 eur.

International Camping Valledoria je lepo urejen, senčen kamp, blizu plaže (cca 50-100m), z solidno urejenimi in čistimi sanitarijami (topla voda), s trgovino, ki je od recepcije oddaljena cca 50 m. Edina slabost je, da z avtom v kamp ne moreš zapeljati (ko razpakiraš, ga pustiš zunaj na parkirišču), motile pa so nas tudi mravlje, ki so množično gomazele na naši parceli. Tu so mi na plaži uspeli posnetki sončnega zahoda…..ognjena krogla, ki se utaplja v morju :-)….sem zadovoljna.

Slike: http://www.nastja.com/?q=node/284

Ocena kampa (http://www.camping-sagone.com/accueil.html): manjši, solidno urejen z lastnim bazenom za odrasle in ločenim za otroke, naša parcela senčna, ograjena z nasajenim grmičevjem, priključkom za elektriko, lastno vodno pipo in prijetno kamnito kuhinjsko nišo. Res fajn, edina slabost: do plaže je 1,5km (potreben avto).

Kopanje na plaži Sagone. Le-ta je (na žalost) oddaljena cca 1,5 km od kampa. Ampak to izpade na koncu kot nepomembno, le iščeš kampe na slepo. Se pač odpelješ tja z avtom. Plaža je čista, drobna mivka, v vodi pa droben pesek. Raj za N. in K. , ki sta popoldan preiskusili tudi bazen. V njem sta bili 3 ure non-stop. Zvečer v kampu: glasno in burno spremljanje finalne nogometne tekme med Španijo in Nizozemsko in slavnostno vriskanje s pesmijo "viva e spania".

Plačilo za 4 nočitve (avto, 2 odrasla, 2 otroka + šotor) = 168 eur

Več na: http://www.nastja.com/?q=node/276

Nahajamo se v mestu Palau. Šibamo na ogled okoliških znamenitosti - po tem, ko sem si v turistični pisarni mesta Palau priskrbela zemljevid mesta in nekaj prospektov.

Že doma sem splanirala obisk "skalnatega medveda". The Bear Rock se nahaja na Capo d'Orso (GPS: N41-10-339 in E009-25-009) in predstavlja naravni spomenik Sardinije od leta 1993. Narava je potrebovala več 1000 let, da je izoblikovala tisto, kar od daleč spominja na obliko medveda. Medo se bohoti 122 m nad morjem, od koder je čudovit razgled na mesto in obalo. Ogled skale je plačljiv (2 eur/odrasli, brezplačno za otroke do 11 let) kot tudi parkirišče (2 eur/h). Dostop do vrha je lepo urejen in terja slabih 10 minut (cca 65-70 stopnic), ki so tlakovane in betonirane s kamenjem. Zadostuje navadna obutev (poletni sandali), priporočljivo pa je imeti kar superge (otroci).

img: 

Dopoldan pospravljanje in odhod iz kampa L'Ultima Spiaggia, ki se nam je še najbolj dopadel (super kamp + izlet z ladjico). Uberemo pot v smeri Baunei - Dorgali - Orosei - Olbia. Odločitev, da zaključimo s kampiranjem pred odhodom trajekta 23.7. Po malce neuspešnem iskanju B&B namestitve v Olbiji, smo pozno popoldan vendarle našli B&B cca 20 km izven Olbie. Prispeli smo v pravi raj (Bed and Breafkast Lu Aldareddu), le odhod od tu ni bil prav "rajski" (beri v nadaljevanju). Raj je predstavljala fantastična hiška s 6 prostori, opremeljenimi v rustikalno-podeželskem stilu: 2 spalnici z zakonsko posteljo, 2 kopalnici, soba z bilijard mizo, soba z barom in kaminom, soba s klavirjem, nad katero je galerija (očitno lastnik planira urediti še en prostor). Žal smo ob odhodu ugotovili, da smo začetniški dogovor o ceni (v polomljeni angleščini lastnice) razumeli napačno. Malo s principa, malo pa tudi zaradi previsoke cene, smo se odločili, da po eni nočitvi zapustimo rajsko namestitev in si poiščemo kaj drugega.

Ob 21;45 smo odšli v Olbijo, kjer smo zadnjo noč pred odhodom trajekta prespali v hotelu v Olbiji. Naj povem, da smo na ta dan okusili tudi agriturizem (v restavraciji Agrisole) - nedaleč od "naše rajske" B&B namestitve. Privoščili smo si tipični sardinski menu, ki stane 30 eur/odrasel in 15/eur po otroku. Ja, morda res malce veliko, ampak 90 eur nam ni žal ….hrana je nebeška, s pisano paleto okusov in posebnih začimb. Ne vem, kaj smo jedli, razen to, da so kar prinašali na mizo. Toplo priporočam vsem, ki obiščejo Sardinijo - torej, da okusijo kulinariko njihovega agriturizma, preden stopijo na trajekt proti domu.

img: 

Nastanitev v kampu L'Ultima Spiaggia 4* v kraju Barisardo. "Zvezdice" se tu dobro občutijo: lokacijo šotora smo si sami izbrali (blizu WC-a in tušev), avto parkiran 20m stran, sanitarije so čiste in lepo opremljene, topla voda pri umivanju posode, plaža "diha" in ni množično obiskana, pralni stroji, kotiček za likanje, posebna kopalnica za mamice z dojenčki, končno možnost za enostaven dostop do WI-FI. Edina slabost (ki pa spet ni bila tako moteča) pa je dokaj majhna in skromno založena trgovinca v kampu (bi pričakoval, da bo večja glede na kategorijo in velikost kampa), na WC-jih tudi ni toaletnega papirja.

Za animacijo v kampu skrbi cca 10 mladih fantov in deklet, ki dobro opravljajo svoje delo. Z njihovimi pozdravi in nasmeški že prvi dan ob prihodu dobiš občutek, da se poznamo že od lani :-). Njihovo počitniško delo (predvidevam) verjetno niti ni tako enostavno. Zjutraj jih že ob 7h vidiš, kako skrbno čistijo sanitarije, dopoldan kratkočasijo goste kampa na plaži (gimnastika, vodna aerobika, igre z žogo,…..), popoldan (16-18h) zabavajo otroke v mini-clubu, ob 21h vodijo baby disco, v kasnejših urah pa poskrbijo za odrasle (ples, glasba, dramske uprizoritve). Kar delovno, bi rekla in kljub temu se ti smehljajo na vsakem koraku. Plačilo ? Verjetno ni zanemarljivo.

Ob 21h najdem gospoda Valleria, pri katerem kupim karte za celodnevni izlet z ladjico v zaliv Orosei (s startom v mestu Artrax).

img: 

Selitev na vzhodno obalo Sardinije. Ob 11:15 zapuščamo kamp Valledoria. Danes močan veter, razburkano morje in rdeča zastava na plaži. Slovo od Slovenskega para z malo Lano (3 leta), ki se je prisrčno spoprijateljila z našo Kajo. Vozimo se proti jugu, v osrčje Sardinije (Valledoria-Sassari) , nato pa proti vzhodni obali (Nuoro-Lanusei-Tortoli-Barisardo), kjer bomo še zadnjič kampirali pred odhodom iz otoka (trajekt 23.7.).

Dopoldan poležavanje in kopanje v kampu Valledoria. Po kosilu obisk termalnih vrelcev Terme Casteldoria (ob reku Coghinas). Lokacija je dokaj dobro skrita od glavne ceste, ki vodi do sem. Ob večji stavbi (ki so verjetno same terme) se vije reka, katere blato na dnu je menda zdravilno. Ljudje se namakajo v pretopli vodi in mažejo z blatom. Zanimiv prizor. Na bregu je tudi postavljen urejen izvir, iz katere "bruha" vroča voda. Kopanje sta okusila le Marko in Kaja. Kljub temu vreden 15 min postanek.

Sledi pravo kopanje na plaži Bastia, nedaleč stran od Valledorije. Dolga plaža, tokrat z možnostjo najetja ležalnikov (sicer je priporočljivo, da imaš svojega). Nastjo in Kajo z užitkom opazujem, kako hitita slekovati oblačila, skakati po vodi in nabirati školjke.

img: 

Pri recepciji kampa (Valledoria) sem si nabrala nekaj prospektov in predlagala mojim celodnevni potep po malce bolj oddaljenih krajih. Najprej smo obiskali mestece Sedini, kjer se nahaja zanimiva kamnita hiša Domus De Janas. Da bi bil obisk zanimiv tudi za punci (6 in 10 let) sem jim zadevo "prodala" kot hišo Kremenčkovih. In obneslo se je. Obisk hiše je bil zanimiv za vse….sprehod po njej, kukanje skozi kamnite luknje, plezanje po strmih stopnicah, ..pa še čisto brezplačno je bilo, kar me je presenetilo, saj običajno kasirajo za oglede tudi manjših znamenitosti.

Ob 11:20, ko je bilo sonce že visoko in ni bil ravno primeren čas za plažarjenje, smo se šli še malo "hladit" v klimatiziran avto. Zapeljali smo se še na arheološko najdbišče Necropoli Anghelu Ruju, cca 10 km iz kraja Alghero v smeri Porto Torres. Zanimive jame iz obdobja 3000 do 1500 let pr.n.št., v kateri naj bi živeli ljudje. Bi rekla, da so bili kot tisti Hobiti iz Gospodarja prstanov. Marko me je poslal v te luknje (ni bilo enostavno, klub moji majhni postavi), on pa je pritiskal na sprožilec. Sem se kar težko splazila noter. No, sem pa bila zato bolj na hladnem, kot on :-). Ob 15h je prišel čas, da Nastji in Kaji dava priložnost za kopanje. Za to sva skrbela vsak sleherni dan, tako da resnično nismo samo pohajkovali naokoli. Družinsko popotovanje je prijetno le na tak način - da prisluhneš potrebam vsakega, ne delaš panike in narediš kompromis s planom, v katerem vsak najde svoje zadoščenje.

Že pred odhodom od doma, ko sem se oborožila z vsemi informacijami, sem vedela, da ljudje rt Stintino (Capo del Falcone) omenjajo kot "must destinacijo". Rajska plaža in narava, kot so pisali tudi na turističnih straneh. Pogled, ki se ti ponudi med vožnjo proti rtu, je ob prvem vtisu prav fascinanten in ti vzame dih. Modrina morja v vsaj 3-ih odtenkih, v ozadju pa mini otoček s kamnitim stolpom. Občutek fascinantnosti pa se kaj kmalu zmeša z občutkom šokantnosti, ko zagledaš mravljišče prepraženih teles in nešteto senčnikov. Prva misel: "Ali bomo dobili svoj kvadratni meter ali dva ?". Kopanje cca 1 h je bilo ravno dovolj. Voda je tudi preveč topla, so pa nam prijatelji v kampu povedali, da zna tu tudi pasje pihati. No, tokrat je na Capo del Falcone žgalo brez vetriča.

Ob 16:45 uberemo pot proti še eni"must" destinaciji - Grotte de Nettuno (zahodno od Alghera). Gre za jamo, do katere z vrha vodi več kot 650 stopnic (Nastja jih je preštela 668). Že med potjo po stopnicah navzdol se ti odpira nepopisno čudovit razgled na morje, ki pa postane že zastrašujoč, ko stopnice vodijo ob daljšem obalnem skalovju. Zaradi števila stopnic (ki jih je treba v peklenski vročini prehoditi tudi nazaj) sva se z Markotom dogovorila, da se punce vrnemo nazaj, on pa se udeleži 40min vodenega ogleda jame. Po prihodu iz nje so bile njegove besede le: "Postojnjska je čisti nateg!".

img: 

International Camping Valledoria je lepo urejen, senčen kamp, blizu plaže (cca 50-100m), z solidno urejenimi in čistimi sanitarijami (topla voda), s trgovino, ki je od recepcije oddaljena cca 50 m. Edina slabost je, da z avtom v kamp ne moreš zapeljati (ko razpakiraš, ga pustiš zunaj na parkirišču), motile pa so nas tudi mravlje, ki so množično gomazele na naši parceli.

Tu so mi na plaži uspeli posnetki sončnega zahoda…..ognjena krogla, ki se utaplja v morju :-)….sem zadovoljna.

img: 

Ob 10h zapuščamo kamp Sagone, v smeri Bonifacio (pravi biser Korzike !!) in naša odskočna deska na Sardinijo. Ob 13:30 smo prispeli v Bonifacio (z dosedaj prevoženimi 1100 km). Mestece, ki nas je očaralo, se dviga visoko nad morjem, kar se lepo vidi predvsem iz trajekta. V pristanišču si svoj privez lastijo tudi luksuzne jahte. 

Ker smo prispeli 2 uri pred odhodom trajekta za Sardinijo, smo si privoščili kosilo v starem mestnem jedru. Sprehod po hladnih, ozkih in senčnih uličicah je prijeten in verjetno raj za potrošnike spominkov in drugih drobnarij (trgovinca zraven trgovince) ter ljubiteljev kulinarike. Vetrič pihlja prav prijetno, sploh na skrajnem robu rta, kjer ti pogled uide na mogočno visoko obalno skalovje, modrino morja ter ladjice. Res nepopisno….človek bi kar obstal in gledal. Korziko in Sardinijo ločuje 1 uro in 15 min plovbe (vsaj toliko sem namerila z našim trajektom).

Ob pristanku na Sardiniji smo si zadali, da kampiramo v Valledoriji. Ob prihodu so imeli prosto, kar nas je navdalo z olajšanjem, saj nismo imeli rezervacije.

Celotna tura po Sardinija - klikni na zemljevid za povečavo:

img: 

Sagone kamp in dopoldansko kopanje na bazenu (Marko, Nastja in Kaja), moja malenkost pa "športanje" s pranjem perila (pralni stroji na žetone) in kuhanjem kosila (juha, rižotka, solata). Ja, juhca nam je teknila tudi tu, saj nas (predvsem mene in Kajo) nostalgija po nudelčkovi juhi spremlja povsod, kamor nas vodi pot, pa naj bo ta "kockasta" ali tista ta prava domača.

Popoldan kopanje na "nevemkakosejireče" plaži, ki se nahaja cca 5 km iz kraja Sagone. Plaža je super, le dostop do nje je malce odročen - po pešpoti cca 5-10 min. Pot je po svoje zanimiva, saj se vije postopoma navdol proti plaži, na poti pa se nahajajo zanimivi kaktusi - nekateri v obliki, ki spominjajo na lik Miki Miške. In meni je Nastja naprtila že napihnjeno blazino, da sem z njo ubirala pot mimo teh kaktusov :-)) ….res fino. No, na plažo sem priracala zadnja, saj si nisem želela, da bi med potjo zaslišala tisti zvok "ppiiiššššš".

img: 

Sem že omenila, da je naša Kaja (6 let) že drugo leto zapored nora na želvice ? In to tako močno, da sta si s prijateljico Taro nadeli vzdevek "želf" (kličeta se kar tako), poleg tega je dobro in lepo vse, kar je želvasto (zelena barva, svetleča igrača in vodna igrača želvica, zelena oblačila, pustna maska želvak, razglednica s sliko želvice, risanka in pravljica o želvaku Frančku, ….). No, in na današnji dan smo ji polepšali z obiskom naravnega rezervata želv v kraju Vero (Suaricchio).

Park CUPULATTA se nahaja 21 km iz mesta Ajaccio in predstavlja največji evropski center, v katerem gojijo skoraj 3000 želv več kot 150 vrst iz celega sveta. Park je dokaj lepo urejen, v pretežno senčnem delu gozda. Najbolj so nas navdušile orjaške želve - velikanke. Vendar pa se je njihova promocijska poteza (slike želv, ki jih božajo in jahajo majhni otroci) izkazala za lažno. Ob plačilu vstopnic jasno povedo, da je kajenje in dotikanje želv strogo prepovedano . Tudi cena vstopnic je dokaj visoka (9,5 eur za odrasle in 5,5 eur za otroke). Mimogrede, v vodiču Lonely Planet omenjajo nižje cene (8 in 4,5 eur).

Po parku Cupulatta smo si zadali ogled mesta Ajaccio - rojstno mesto malega "velikega" Napoleona Bonaparte. Mesto je kar dobro zaparkirano z avtomobili, v parking hišo pa nismo zapeljali, ker je kazalo, da bomo s strešnim kovčkom zabili v tisto nizko "bingljajočo" pregrado ob vhodu. Avto smo tako pustlli na 10 min oddaljenem prostem mestu, za ogled mesta pa smo izbrali vožnjo s turističnim vlakcem, saj ni bilo za računati, da bi nam punci v tej vročini bili pripravljeni hoditi kam daleč. Vlakec "Le Petit Train d'Ajaccio" ima start na mestni lokaciji Foch (nedaleč od mestne trdnjave), vozi pa na dv eh routa-ah (45 in 60 minutni). Prva tura (45 min, 7 eur / odrasli in 3 eur / otroci) ima začrtano pot po starem mestnem jedru, na kateri smo si ogledali: Town Hall, La place Foch, Fesch School, Anglican church, The Cave Napolen (še najbolj zanimiva točka z 10 min postankom), nekaj kipov zgodovinskih osebnosti, St Francois Beach, Town Casino, Cathedral, Citadel in hišo Napoleona Bonaparte.

Po ogledu mesta Ajaccio, ki nas ni pretirano očaralo, sva s M. poskrbela, da sta punci prišli do svoje dnevne doze morskih radosti - kopanje na plaži Le Liamone Beach v kraju Casaglione. Tu je fini pesek in ob plaži predel z zanimivim gladkim skalovjem, na katerega je povsem varno, da se bosi povzpnejo tudi otroci. Na vrhu je mala kamnita uta, verjetno nekoč strelna niša ali opazovalnica, saj se od tu ponuja super razgled na širno morje.

img: 

Kopanje na plaži Sagone. Čista, drobna mivka na plaži, v vodi pa droben pesek. Raj za N. in K. , ki sta popoldan preiskusili tudi bazen. V njem sta bili 3 ure non-stop. Zvečer v kampu: glasno in burno spremljanje finalne nogometne tekme med Španijo in Nizozemsko in slavnostno vriskanje s pesmijo "viva e spania".

img: 

Julija 2008 smo na poti proti Portugalski (klikni TUKAJ) bili primorani zaradi dolžine poti narediti tudi nekaj postankov v Španiji. Ob odhodu iz kraja Cullero smo zavili na avtocesto A7 in A31 proti kraju Albacete. Tu smo se morali v popoldanskih urah odločiti kam naprej in kje prespati. Sredi mesteca Albacete se je Marko uspel priklopiti na internet in odkril lokacijo kampa Los Batanes. Odločitev je padla in odpeljali smo se naprej - temu kampu naproti, brez kakršnihkoli pričakovanj, le z željo, da se čimprej ustavimo in prenočimo (ura je bila 16h). Naša navigacija nas je pripeljala v mesto Ossa de Montiel, kjer smo se brez težav prijavili in zapeljali v kamp, ki se kliče Camping Los Batanes. Ta je lociran v parku Parque Natural de las Lagunas de Ruidera, kjer te narava povsem prevzame že na poti do kampa. Nad urejenostjo in čistostjo kampa smo bili ugodno presenečeni tako da smo se odločili da bomo prespali kar 2x in ne samo 1x. 

Vsekakor priporočamo obisk tega kampa, če vas pot slučajno zanese tu mimo. Več na: http://www.losbatanes.com

img: